Dom Valentina Staniča – tretji dan: vrnitev čez Pekel v Kot

Deževati je nehalo še prej, kot so napovedali, in ob pol devetih smo bil nared za sestop čez Pekel v Kot (po kažipotu za nas neverjetne 3 ure). Poslovili smo se od Staničevega doma, pred katerim se je po mokri travi sprehajala planinska kavka. Julijski maki so povešali glavice, težke od mokrote, mi pa smo se odpravili z dvignjenimi glavami, še ne misleč na naporno pot. Sredi sivine kamenja in skal je Tomaževo ostro oko opazilo belke skoraj enakih barv kot okolica, da sem jih še z največjo povečavo komaj izsledila s fotoaparatom. Bolj opazne so bile sicer redke, a barvite rože; posebno so nas navdušili sieberjevi repuši. Skale so bile mokre od dežja, vendar ni drselo, ker so bile dovolj grobe. Megla se je pretakala med vrhovi, da je bil prizor skoraj vsako minuto drugačen. Obhodili smo manjše snežišče, na robu nad njim pa je ležala kamnita kamela.

 

Po dobrih 50 minutah smo ob veliki kotanji Pekel prišli do kažipotov (2097 m) nazaj Dom Valentina Staniča 45min, desno Rjavina 1h 30min (znak za zelo zahtevno pot), naprej Kot 2h 30 min (znak za zahtevno pot). Pojavljati se je začelo ruševje. Pod Spodnjo Vrbanovo špico, ki je bila od zgoraj sploh v primerjavi z Visoko videti precej manjša, smo spoznali, da je kar mogočna, njena stena pa zelo slikovita. Čez četrt ure smo pod potjo bolj po naključju (no, spet s Tomaževimi očmi – zdaj je tudi on postal pozoren na spomenike) zagledali spominsko ploščo: Tu se je 16. IV. 1924 ponesrečil / LENARČIČ ANTE / maturant / Ljubljenemu tovarišu / postavili v spomin / Preporodaši. Po Malešiču je 18-letnemu gimnazijskemu abiturientu iz Ljubljane, ki se je s petimi mladimi skalaši vzpenjal s krpljami in derezami po snegu in ledu proti Staničevi koči, priletel v čelo kamen. Po zdrsu se fant ni več zavedel in je še isti večer umrl v jeseniški bolnišnici.

Minuto pod spominsko ploščo se je levo odcepila s kažipotom in napisom na skali označena zelo zahtevna pot na Vrbanovi špici. Na tem razpotju (1988 m) je bil tudi kažipot za nas: naprej Kot 2h 15min (znak za zahtevno pot). Kljub megli smo v daljavi zagledali gamsa, ki sta tekla po melišču. Kadar se je megla umaknila, se je daleč spredaj že pokazala dolina. Čez 20 minut smo zagledali »kljun« Ladje, po katerem se gora imenuje. Ob njej smo se v dobre četrt ure spustili k mogočnemu balvanu, imenovanemu Debeli kamen. Pod njim smo se pretikali skozi ruševje. Že je prevladoval grušč, ki je bil precej manj prijeten za hojo kot grobe skale.

 

 

 

 

 

Sestopili smo v dolino in pred velikim snežiščem zavili ostro levo. Od tam je bil še lepši pogled na Ladjo, čeprav »kljun« ni bil več tako izrazit. Začelo je deževati. Desno pod nami je tekla velika hudourniška struga in 35 minut pod Debelim kamnom smo se spustili vanjo. Med spustom smo morali malo poplezati ob jeklenici, po kakih 20 minutah pa smo se povzpeli na drugo stran in strugo zapustili. Spuščali smo se skozi gozd, bolj grmovje, in v presledkih med njim videvali v dolini belo suho strugo hudourniškega potoka Kotarica. Plezali smo čez precejšnje skale in prestopali mogočne korenine. Zaradi dežja je bilo vse zelo spolzko, sploh ker so bile skale že zlizane. Tomaževa pomoč in potrpljenje sta mi prišla zelo prav. Ob neki taki drsalnici čez slabe pol ure je tičal celo klin, kmalu za njim so se pojavile jeklenice. Nehalo je deževati.

 

Jeklenic je bilo čez pol ure konec. Kmalu zatem smo stopili na plano in zagledali neoznačeno pot na Macesnovec. Sestopili smo do stičišča z njo ter se po slabih 10 minutah ustavili pri studencu (1340 m) z napisom DRŽI ČISTOČO in z dobro vodo. Brž za njim nas je spet čakala jeklenica. Po gozdu smo sestopali v strmih skalnatih ključih. Gladke skalne plošče po kakih 35 minutah bi bili težko zmogli brez jeklenic in stopnih klinov. Levo pod nami je šumela Kotarica in kjer je bilo kaj vode, je bila lepo zelena. Po dobrih 20 minutah smo prečkali poraščeno gruščnato strugo in dobre četrt ure zatem se je svet končno zravnal. Čez četrt ure smo se na kratko odpočili v suhi strugi Kotarice, ki je nanosila grušč v dolgo »klop« kot nalašč za posedanje.

 

Takoj po počitku smo se znašli na obračališču, kjer se je končala gozdna cesta. Tam sta bila drvarsko delovišče in odcep na Lengarjevo glavo. Čez 5 minut smo šli mimo Lengarjevega rovta, kjer je traktorist obračal seno, neki moški pa je preizkušal dron. Po kažipotu ob gozdni cesti (950 m) naj bi bilo nazaj do Staničevega doma 4 ure (za nas čiste hoje navzdol 5.15). Ob cesti je ležalo nekaj podrtih dreves, večinoma že starih, le nekaj jih je na prerezu kazalo svež les. Toda cesta je bila vzorno očiščena in ni bilo videti razlogov za zaprtje (na Kosmačevem prevalu, kjer smo pred dvema dnevoma parkirali, je bil prehod prepovedan celo za pešce, ampak po telefonu so nama pri Turističnem društvu Dovje-Mojstrana rekli, da je cesta za pešce načeloma prehodna).

 

Čez kakih 50 minut smo pri stebričku, ki našteva, česa vsega tam ne smemo početi, zapustili Triglavski narodni park. Ciklame in močvirski osati so seveda veselo cveteli na obeh straneh meje. Že blizu glavne ceste pa smo naleteli na veliko razdejanje, a le ob gozdni cesti, ne na njej. Ko smo se čez četrt ure utrujeni razveselili avta na Kosmačevem prevalu, je bil znak za prepoved umaknjen na rob ceste. Toda na spletni strani PZS je še danes opozorilo: »Dostop do koče po gozdni cesti iz doline Kot do nedaljnega ni možen, saj je zaradi vetroloma na cesti veliko podrtega drevja.« Zaradi izkušenj s takim »obveščanjem« marsikdo opozoril ne jemlje resno, tudi ko bi jih res moral.