Prvi letošnji cilj: na Lipanco po sledeh poznavalcev (?)

Med božično-novoletnimi prazniki sva se bodla s kovidom, zato sva se na prvo »turo« v novem letu podala šele 7. januarja. Izbrala sva si lahko in kratko (vsaj tako sva mislila), kakor se za rekonvalescenta spodobi: na Lipanco.

 

Zapeljala sva se na veliko parkirišče pred snežnim stadionom na Rudnem polju (S 46.34580, V 13.92360; dobrih 1340 m). Dnevna parkirnina za osebne avtomobile je 7 evrov (parkomat ne vrača denarja, sprejema pa plačilne kartice). Ko sva parkirala, so bili tam samo trije avtomobili, ko sva odhajala, pa je bilo že skoraj polno in večina je že odšla na pot. Po vsem videzu sva bila ena redkih nesmučarjev. Preden sva se odpravila, sva si ogledala še spomenik teritorialcem, ki so 30. junija 1991 razorožili vojake JLA in zavzeli vojašnico na Rudnem polju.

 

S parkirišča sva odšla mimo kapelice sv. Barbare, ki spominja na čase, ko so na Rudnem polju rudarili (od tod tudi ime te planine), po cesti, zaprti za promet, proti smučišču Viševnik. Čez dobrih 5 minut sva si pri njegovem vznožju nadela gamaše. Označena pot po gozdu ni bila uhojena, zato sva sledila gazem in smučinam po levem robu smučišča. Ko sva dosegla cesto, ki sva jo pod smučiščem zapustila, je z leve pritekla omenjena neuhojena markirana pot. Kažipot (1445 m) Viševnik 1h 45min in Srenjski preval 1h 20min) je kazal navzgor onkraj ceste, midva pa sva zavila desno pod vodnim zajetjem in proti gozdu na drugi strani smučišča. V najino smer nisva videla nobenega kažipota. Prehitela sta naju še dva nesmučarja in tudi zavila tja. Zagazila sta v celec (snega je bilo četrt metra), midva pa za njima.

 

Čez planino Krasca/Krašce (na maPZS sta obe imeni, na spletu pa prevladuje Krasca in tako je tudi v Atlasu Slovenije) sva prišla v gozd. Mimo odcepa levo, zaprtega z zapornico, ki varuje mirno območje (divje peteline), sva po 25 minutah prigazila do peskokopa Rudno polje. Za njim je bil na začetku gozda razcep, ob njem pa klopca in kažipota PD Bled levo BLEJSKA KOČA-LIPANCA in desno PL.LIPANCA-BL.KOČA (taki kažipoti brez časov in višin mi niso všeč). Predhodnika sta zavila levo z gozdne ceste. Sledila sva jima, vrniti pa sva se nameravala po cesti mimo Krucmanovih kont. Pot je tekla precej po ravnem, kdaj celo rahlo navzdol, nikoli pa strmo navzgor. Šele četrt ure od peskokopa se je začel malo večji vzpon.

 

 

Markacij ni bilo veliko, vsaj dobro vidnih ne, in izkazalo se je, da sta predhodnika zašla, ker sta zgrešila eno, ki je usmerjala desno navzdol. Za njima sva tudi midva napravila nepotreben krog. Čez kakih 10 minut, kmalu po tistem spustu, se je najina pot priključila širši z desne, nato je šlo malo dol, malo gor. Nekaj časa so naju vodile nove markacije nad starimi, v višini, primerni za zimske razmere, a to ni trajalo dolgo. Predhodnika sta naju še enkrat zavedla preveč v desno, njuno naslednjo zmoto pa sva opazila pravi čas in jima nisva sledila.

 

 

Čez 20 minut sva dosegla gozdno cesto (nazaj RUDNO POLJE), zgaženo levo in desno. Zavila sva desno proti »vzgojnemu« stebričku TNP o hoji po označenih poteh in mirnem območju ter kažipotoma LIPANCA in BL. KOČA – LIPANCA, ki sta skupaj z markacijo kazala s ceste v breg. Gazi – razen enega hodca – so se nadaljevale po cesti, midva pa sva jo zapustila in sledila oznakam. Nisva si znala razložiti, od kod je bilo gazi čedalje več. Pot se je kmalu položila in kdaj celo spustila. Po daljšem času brez markacij sva se začela spraševati, ali slediva poznavalcem ali izgubljencem. Po maPZS je bila označena pot namreč precej bolj levo, vendar nama tudi vrnitev k zadnji opaženi markaciji ni pomagala: levo ni bilo stopinj. Torej sva se vrnila na gazi in ko sva naletela na naslednjo markacijo, sva videla, da po označeni poti z leve ni prišel nihče. Kljub tem sitnostim nisva prezrla čarov zasneženega gozda; sneg je celo iz ne več lepih dreves napravil pravo pašo za oči.

 

Dalje markacij spet ni bilo, a po maPZS sva bila na pravi poti. Ta je postala kar strma. Predhodnika (zdaj je bilo spet videti, da sta dva) sva znova »zasačila«, da sta zavila napačno levo, a sta to kmalu ugotovila in napako popravila, vendar ne dovolj, da ne bi bili še vedno preveč levo od poti. Udiralo se je že čez gamaše. Po kaki uri se je na desni odprl pogled na planino Zajavornik (tako na lokalnih kažipotih in spletnih straneh, na zemljevidih Javornik). Na majhni goličavi čez slabe četrt ure sva zavila ostro desno, kmalu zatem pa stopila na slabo uhojeno nemarkirano pot, ki naj bi naju (tako maPZS) pripeljala na markirano. V naslednjih 10 minutah sta sledili še dve goličavi z desnima ovinkoma. Pričakovala sva, da bova zdaj zdaj naletela na markirano pot in zavila levo po njej, a po dobre četrt ure sva ugotovila, da sva že mimo križišča, ne da bi bila opazila markacije ali gazi. Čez 10 minut sva ostrmela: markacija! Kako se je znašla tam, nama ni bilo jasno. Po 5 minutah se je gozd razprl in na nekem drevesu sva opazila kažipot – hrbtno stran. Šla sva ga pogledat: Mrežce levo navzgor, torej sva že nad Lipanco! Po nekaj korakih sva pod seboj zagledala strehe. Juhej!

 

 

 

 

 

Pri Blejski koči (1630 m) sva tri planince vprašala, od kod natanko so prišli, toda – neverjetno – niti eden nama mi znal povedati kaj uporabnega. Spraševala sva, ker naju je zanimalo stanje drugih poti, saj se nisva nameravala vrniti po poti prihoda. Mala jedilnica je bila nabito polna, a k sreči se je ravno takrat nekaj gostov pripravljalo na odhod, da sva dobila prostor pri eni od miz. Pogovarjala sva se s prijaznim mladim parom, Mašo iz Tržiča in njenim fantom iz Ljubljane, ki se tudi namerava preseliti v Tržič, kjer se mu življenje zdi lepše kot v velikem mestu in je seveda bliže goram. Oskrbnica pa je pripovedovala o zanimivih gostih, na primer o tujem »planincu« v japonkah, ki je vneto brskal po telefonu, iščoč Triglavska jezera tam blizu. Od še dveh gostov sva vendarle dobila spodbudne podatke, da je pot, po kateri sva se želela vrniti, zgažena.

 

 

Ko sva zapuščala kočo, je divje pihalo in snežilo. Ubrala sva jo v smeri spomenika Pri rupah (tudi Medvedova konta in Zajavornik). Mimo motornih sani, ki so obtičale v snegu na robu gozda, sva zakoračila med drevje. Na križišču čez četrt ure s kažipotoma levo MEDVEDOVA KONTA / KRNICA, desno PLANINA ZAJAVORNIK / KRANJSKA DOLINA sva zavila desno. Kljub temu da so iz snega štrlele skale, so bile tudi tam potegnjene smučine. Na neki veji je visel srček, na katerem je pisalo ŽIVLJENJE JE DARILO. Na levem ovinku čez slabih 10 minut so bili kažipoti nazaj BLEJSKA KOČA-LIPANCA, levo MRZLI STUDENEC, desno RUDNO POLJE, križišče pa je bilo šele kakih 20 m niže. Zavila sva desno. Čez 5 minut sva sestopila na cesto pri količku TNP in jo prečkala. Onstran nje je šlo kar strmo navzdol po veliki preseki. Markacij ni bilo, gazi pa so tekle levo in desno. Sledila sva levim in čez čas nama je markacija potrdila odločitev.

 

V 20 minutah sva prispela k partizanskemu spomeniku Pri rupah, posvečenemu žrtvam bojev 3. julija 1943 na Lipanci. Poleg klopi in miz sta tam še stebriček TNP ter razlagalna tabla o pokljuških gozdovih in koconogih kurah (divjih petelinih in belkah). Od spomenika sva šla desno po nemarkirani gozdni cesti. Na križišču čez 10 minut se je desno navzgor v gozd odcepil kolovoz, levo (kozolček s kažipotoma 6 km MRZLI STUDENEC in 4 km ŠPORT HOTEL) in naravnost pa sta tekli cesti. Po desni sva nadaljevala mimo spuščene zapornice in še enega stebrička TNP. Po tej cesti po sneženju ni ne vozil ne hodil še nihče, zato sva gazila 15 cm celca. Cesta se je blago, a vztrajno vzpenjala, po dobre četrt ure pa se je prekucnila navzdol in potem je šlo blago dol in gor. Ob cesti so se vrstile skladovnice hlodov.

 

 

 

  

 

Po 20 minutah sva pri peskokopu Rudno polje zašpilila klobaso. Čez četrt ure sva se spustila po levem robu smučišča in čez dobrih 15 minut sva bila spet na parkirišču. Ni bilo ravno za rekonvalescente, škodilo nama pa tudi ni.

Po sledeh Lipanskih gamsov

Jani se je prejšnji torek, da je prehitel najnovejšo pošiljko snega, podvizal na Viševnik (2050 m). Izbral je nekoliko daljšo pot – čez planino Lipanco. Tam sva bila že večkrat, tudi zato, ker je na izbiro veliko pristopov. Tokrat se je odločil za pot od partizanskega spomenika Pri rupah. Še vedno nisem mogla z njim, sem pa dobila nalogo ugotoviti, ali je prav Pri Rupah ali Pri rupah. Težka je: zemljevidi se odgovoru na to vprašanje “elegantno“ ognejo s samimi velikimi tiskanimi črkami ali pa na njih tega napisa ni. Našla sem zapis Pri rupah; držala se ga bom, dokler me kdo ne prepriča o čem drugem. In še ena “uganka“ je: na vseh najinih zemljevidih piše Javornik, na kažipotih pa Zajavornik. Jani poroča:

Do izhodišča se lahko pripeljemo z avtom. S ceste Bled–Pokljuka skrenemo na gozdne ceste v Mrzlem Studencu. Najprej 2,5 km sledimo kažipotu za Kranjsko dolino, potem 2 km za (Za)Javornik, od njega pa je še dober kilometer naprej po cesti do velikega parkirišča ob spomeniku. Pozor pred visokimi vodnimi barikadami na cestah! Pot na planino se začne desno od spomenika. Sprva vodi po koreninah Velike preseke in prečka cesto; z desne se ji priključi najprej pešpot z Javornika in potem še iz Medvedove konte. V dobre pol ure smo na Lipanci. Tam si lahko privežemo dušo v vse leto odprti Blejski koči (1630 m). Z Mojco sva se doslej vanjo vedno “zatekla” v snegu, zato sem v veliki kotanji pod njo tokrat prvič opazil kal v obliki srčka. Nadaljujemo levo od koče navzgor, kamor kaže kažipot za Mrežce, Viševnik in Vodnikovo kočo. Steza na Mrežce nas zapusti že po 10 minutah. Mi se obrnemo proti jugozahodu in kmalu se v daljavi pokaže naš cilj. Skoraj po ravnem gremo mimo drugega odcepa za Mrežce in še ene partizanske spominske plošče. Leseni kažipot nas opozori, da lahko malo naprej zavijemo desno na Debeli vrh. A mi kopasti hrib kar obhodimo. Onstran njega se nam v škrbini, umaknjeni rahlo v desno, ponudi edina priložnost za pogled v dolino Krme. Za škrbino se malce dvignemo, potem pa spustimo skoraj na dno Blejske konte. Nad njo se dviguje stena skalnega osamelca Velikega Selišnika, ki je že lep čas pritegoval naš pogled. Vzpon iz konte je kar strm. Na planoti za njim spet ulovimo sapo, postanemo ob “grozdu” kažipotov na višini 1910 m, potem pa splezamo še bolj strmo na Srenjski preval (1959 m; v vodniku Julijske Alpe piše 1995 m) med Viševnikom in Malim Draškim vrhom. Na levi ga krasijo slikoviti skalni roglji. Proti njim zavijemo tudi mi. Nekaj časa hodimo po levem pobočju, se preselimo na desno in 20 minut nad prevalom stopimo na vrh.

V čudovitem sončnem dnevu je bila na vrhu Viševnika prava gneča, saj prostora za posedanje ni veliko. Viševnik odlikuje lep razgled, posebej v smeri Triglava. Mene je najbolj zanimal Mali Draški vrh. Dolgo sem si ogledoval pot nanj, a sta me njegova krušljiva skala in zračni vršni greben odvrnila od vzpona. Opazil sem, da je škatla z vpisno knjigo na Viševniku izgubila pokrov, tako da se knjigi v prihajajoči zimi ne piše dobro.

Vrnitev sem si sklenil popestriti s kakšno stranpotjo. Na prvo sem zavil že 5 minut za škrbino s pogledom v Krmo. Šele nazaj grede sem namreč desno ob poti opazil na skali napis Debeli vrh. Ubogal sem puščico in zavil ostro levo navzgor. Pot skozi redek gozd je markirana, čeprav zemljevidi tega ne napovedujejo. Ko pridemo na travnike, je stezi teže slediti, a tudi brez nje se da pretakniti skozi vrzeli v ruševju, četudi ne ravno po najkrajši poti. Od odcepa do vrha (1962 m) potrebujemo pol urice. Na njem je celo žig za Lipanske gamse. Z vrha se nisem vrnil po isti poti, ampak sem jo ubral kar naprej proti severovzhodu. Tudi v to smer sem pot v travi nekajkrat izgubil. Treba se je držati bolj desno od ruševja in brez hujših težav se vrnemo na pot proti Lipanci pri omenjenem lesenem kažipotu.

Samo 5 minut naprej je nov napis na skali, tokrat Mrežce. Ne bodi len, sem zavil levo in spet naletel na nepričakovano markirano stezo. Oznakam navkljub sem imel nekaj težav z iskanjem poti, dokler nisem prisopihal v plitvo grapo. Po njej se obrnemo desno in potem gre le še navzgor do roba. V 20 minutah za odcepom smo pri kažipotih z Lipance, od koder je samo nekaj korakov do vrha (1966 m). Tudi na Mrežcah sva bila z Mojco doslej vedno v snegu. Tako sploh nisem vedel, da je vrh majhna travnata zaplata sredi gostega ruševja. Zaradi že omenjenih “gamsov” imajo tudi Mrežce svoj žig.

Čeprav je z Mrežc sosednji Lipanski vrh skoraj na dosegu roke, so nama vedno razlagali, da se tja zaradi prepadne škrbine med njima ne da kar tako. V snegu razlage nisva nikoli preverila. Zdaj pa sem presenečen opazoval tri Ruse, ki so v nekaj minutah prilezli z Lipanskega vrha do mene. Grem pa še jaz. Tako rekoč vsa pot v škrbino in na drugi strani iz nje je opremljena z jeklenicami, tako da je res ni težko premagati. V največ 10 minutah se že razgledujemo z Lipanskega vrha (1965/8/1974/5 m). Tam lahko “gamsi” dobijo že svojo peto trofejo.

Z Lipanskega vrha vrha nadaljujemo proti Debeli peči. Na kratko se spustimo na hrbet, kjer se usmerimo v desno. Hitro se spuščamo in se proti dnu priključimo “romarski” poti z Debele peči. V dobre pol ure smo z Lipanskega vrha pri Blejski koči in v nadaljnjih 20 minutah spet pri svojem jeklenem konjičku. Skupaj gor slabe tri ure, dol pa s stranpotmi tri in pol.

"Izgubljena" v pokljuških gozdovih

V nedeljo so se na Pokljuko valile kolone avtomobilov; nič čudnega, saj se je po dolgem času obetal sončen dan. V nasprotju z večino sva se ustavila že pri Mrzlem Studencu. Zaradi obilice snega ni bilo kje parkirati, zato sva svojega malčka prislonila tesno ob napluženo grmado ob križišču z bohinjsko cesto. Preden sva se odpravila na pot, se je za nama ustavil še mlad par. Že midva sva bila zrela za globo ‒ kaj bo pa ta?!  On je izstopil in se jezil, kako si tu predstavljajo turizem, ko še parkirati ni kje. Še eden, ki samo nerga, sem si mislila; sicer tudi meni ni bilo všeč, da stojim v križišču, a pri tolikšnih količinah snega sem bila zadovoljna že z očiščenimi cestami. No, izkazalo se je, da sem mu delala krivico: iz avta je vzel lopato in si izkopal svoj prostor; niti rokavov mu ni bilo treba zavihati, ker je bil v kratkih. Slaba volja ga je minila in nasmejan je fotografiral prelepo zimsko pokrajino. On na smučeh, ona na krpljah sta naju kmalu pustila za seboj.

 

Pri odcepu gozdne ceste proti Lipanci sta prometni znak in napis prepovedovala promet, a nekdo naju je kljub temu prehitel z avtomobilom. Že na prvem ovinku, pri hiši Krnica 92a, pa je moral obrniti, saj cesta naprej ni bila prevozna. Kmalu sva si nataknila krplje. Pokljuka je v snegu zares pravljična. Mogočne smreke so strumno stale in očitno niso nič vedele o žledu, ki je opustošil velik del Slovenije. Le električne žice ob poti so bile potrgane. Visoko »obzidje« na obeh straneh je pričalo, da je bila cesta pred časom splužena, a nabralo se je že veliko novega snega (vsaj poldrugi meter), zato je šlo počasi. Saj se nama ni nikamor mudilo ‒ do koder prideva, pač prideva.

 

V 50 minutah sva prišla do planine Kranjska dolina (1282 m). Če ne bi bilo velikega poslopja tamkajšnjega gozdnega revirja, je morda sploh ne bi bila opazila, toliko snega se je nagrmadilo med njo in cesto. Spodaj v dolinici so pred mogočno kuliso zasneženih smrek kukale iz snega štiri koče, v daljavi pa so se bleščale Karavanke. Možak, ki nama je sledil, ker sva mu s krpljami lajšala gaženje, si je želel priti na Lipanco, a ko sem mu povedala, da mi je oskrbnik prejšnji večer zaradi obilo novega snega kaj takega odločno odsvetoval, se je poslovil z enako filozofijo: do koder pridem, pač pridem. Malo mu je bilo žal, da mu ne bova več utirala poti.

 

 

V pokljuških labirintih se je težko znajti že v kopnem, kaj šele v snegu. Sicer sva imela načrt, temelječ na Janijevem pohodu na Debelo peč,  ampak ... Čez dobrih 5 minut nama je zbudil pozornost rdeč trak na smreki, kamor so vodile tudi sledi mladih dveh: smučina in odtisi krpelj. Stopila sva bliže in na deblu zagledala rdečo in modro puščico desno, med njima pa P. Tudi midva sva zavila tja. Po kake pol ure sva prigazila do kotanje na levi in se brž zatem znašla na domnevnem križišču (pod debelo snežno odejo je bilo vse bolj ali manj domnevno). Gazi predhodnikov so se nadaljevale naravnost naprej, midva pa sva zavila levo v celec. Ker je bil vzpon, ki je sledil, vse prej kot kratek, sva spoznala, da nisva tam, kjer sva mislila, da sva. Kako ugotoviti položaj? Nekaj upanja nama je zbujal rob na desni, vendar se pot (ali je kolovoz ali gozdna cesta, se v snegu ni videlo) ne povzpne nanj. Nato se je okrepila modrina na levi, kjer bi se lahko odprl pogled iz gozda, a nisva zavila tja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez pol ure sva dosegla razmeroma očitno razpotje, od koder ni bilo več sledov pluženja, in nadaljevala po levem kraku. Ko je zavijal v desno okoli vršiča, sva kar naprej pričakovala, da bova »za vogalom« zagledala »nekaj«. Od razpotja je šlo večinoma po ravnem. Skozi vrzeli na levi so se tu in tam pokazali nepregledni smrekovi gozdovi, na pobočjih na desni pa nekaj manjših goličav. Kake tričetrt ure nad razpotjem, kjer se gozd razmakne in gozdna cesta zavije desno, sva levo med debli opazila bel pravokotnik. Bil je tako pravilne oblike, da se nama je zazdelo, da je delo človeških rok. Po presledku med drevjem – domnevni stezici – sva se spustila tja in obstala pred majhnim lesenim zavetiščem, oblečenim v lubje.* Na prednji strani so zaklenjena vrata, iz hiške pa štrli železen dimniček. Med predmeti ob vhodu sva opazila tudi utrujen dežnik. Z droga v zatrepu visi rjasta dereza, na katero najbrž obešajo svetilko. Manjkala je samo klopca, s katere bi bila lahko uživala v razgledu na (neznane*) hribe; mogoče je tičala pod globokim snegom. Takoj je bilo jasno: to je najin današnji cilj! Čeprav sva počivala (krpljanje naju kar utrudi) in malicala stoje, je bilo prav prijetno.

 

Vrnila sva se po isti poti. Tja grede sva potrebovala zanjo skoraj tri ure, nazaj pa le dve. Izgubiti se nisva mogla, saj sva se vračala po svojih sledeh. Krplje sva lahko snela že pred Kranjsko dolino, saj je čez dan šlo tod že toliko nog, da je bila popolnoma steptana. Srečala sva veliko sprehajalcev in pohodnikov, pri Mrzlem Studencu pa je bilo vse zaparkirano; kamor je seglo oko, so ob cesti stali avtomobili. Najin mali avto tam ob križišču me je očitno skrbel čisto brez potrebe.

* 28. 2. 2014 – Gospod Lojze Budkovič mi je prijazno pojasnil, da so lubarico (tega izraza doslej nisem poznala) postavili gozdarji iz Koprivnika in da se izpred nje čez jugovzhodno obrobje Pokljuke vidi greben Kokošinjice. O imenu Mrzli Studenec (tako večina mojih zemljevidov) pa, da je povezano z izvirom s koritom pred jaso, kjer je križišče cest za Gorjuše in Rudno polje, na kartah pa je s tem imenom označena tudi omenjena jasa z nekaj objekti (torej bi bilo prav Mrzli studenec). Najlepša hvala.