Jesensko Pohorje

Zjutraj so nama do trojanskega predora svetile meglenke, onkraj njega pa že ljubo sonce. Tudi uslužbenka na cestninski postaji je bila nasmejana (vsaj to sva si zaslužila, saj sva za cestnine tja in nazaj plačala 2.580 tolarjev, kar je precej več, kot stane desetdnevna vinjeta za avstrijske avtoceste!). Čeprav imajo tudi v Mariboru (predvolilno) razkopane ceste, sva se nekako prebila do Ruš, od tam pa po ozki, na koncu makadamski cesti do Švajgerja (Hlebovo, del Smolnika), kjer sva parkirala.

Najin cilj je bil Klopni vrh. Spotoma sva »osvojila« še Mizni vrh, a če pričakujete kako štajersko Mizasto goro, boste razočarani: to je nadvse pohleven vrh brez razgleda. Tudi Klopni vrh ni nič drugačen, ne kar se tiče pohlevnosti in (ne)razglednosti ne po višini: oba merita enakih 1340 m. Če pa pričakujete Pohorje, nikakor ne boste razočarani: še vedno ga krasijo šumeče smreke in sinje modro nebo, po katerem potujejo čudoviti oblaki, poti so lepe, prijetne, vsepovsod teče ali vsaj curlja kaka voda. Zlatih macesnov sicer nisva videla, so bile pa zato bukve prav ognjeno oranžne. V približno dveh urah in pol sva bila pri Koči na Klopnem vrhu (do vrha je od nje le še deset minut), kjer dobite precej dobro joto in odločno preveč moke v pasulju.

Ruški markacisti so opravili svoje delo z odliko in to je pohodnikova sreča, kajti zemljevid Pohorje (1 : 50.000) je precej navzkriž z dejstvi.