Turneja z napako

V soboto sva načrtovala imenitno turnejo iz Zazida na okoliške vrhove. Temu sijajnemu načrtu so izdatno botrovali vremenoslovci, ki so trdili, da bo edino znosno vreme na Primorskem. Vesela, da imava majhen avto (v slikoviti Podpeči pod Kraškim robom je cesta tako ozka, da morata še pešca, ki se srečata, potegniti trebuha noter), sva se pripeljala v starosvetni Zazid. Tam je več kot le rosilo, a če prepotuješ "pol Slovenije" do izhodišča na nekakšne kuclje (to je Janijeva utemeljitev nenehnega zavračanja pohodov na Primorsko), ne moreš kar odnehati, pa sva si nataknila kapuci in hajdi v hrib.

Lipnika (804 m) ni bilo težko najti, saj sva imela dober opis poti. Do vrha je dež pojenjal in uživala sva celo v pogledu na morje. Naprej je šlo že teže, ker je bila večina markacij pod snegom (če so sploh bile), a sva se kljub temu kmalu veselila sonca na Malem Kavčiču (na zemljevidu ga ni, a sva našla še komaj čitljiv napis na skali na vrhu); zaslužila sva si ga, saj sva pošteno gazila. Na Kavčiču (883 m) se je že razščeperila burja. Sicer posvarjena o zemljepisni zmešnjavi, sva se napotila proti nekakšni prekli (oddajniku ali merilniku vetra?), ne vedoč, ali osvajava Golič (890 m) ali Majbrmo. Po "posvetovanju" z interaktivnim naravoslovnim atlasom sva zdaj precej gotova, da sva bila na Nadglavinjaku (888 m). Tedaj je začelo neusmiljeno snežiti in ker so se grozeče bližali črni oblaki, sva opustila misel na krog in se vrnila po isti poti. To bi me v običajnih okoliščinah silno užalostilo, a zdaj se bo zaradi Goliča in Kojnika (802 m) nujno vrniti, seveda ko bodo tisti hribi cveteli.