Na izletu z roželjubci

V soboto so naju z Janijem vzeli s seboj na izlet roželjubci. Prepoznate jih po sklanjanju, čepenju, klečanju ali celo ležanju na mestih, kjer kaj cveti. Tej dejavnosti se poljudnostrokovno reče pritlehno zviranje ter služi preštevanju dlačic, zobcev in drugih delčkov rož, razločevanju barvnih in oblikovnih odtenkov, razpoznavanju ((pod(pod))vrst ter seveda fotografiranju najlepših, največjih, najnenavadnejših, najredkejših ... primerkov. Roželjubci potlačijo nekaj več trave kot mi navadni pohodniki in planinci, drugače pa niso nevarni. Nasprotno: kot večina ljudi, ki ljubijo lepo, so zelo prijetni in prijazni. Tega ne rečem, ker nas je vodil Ivan, v čigar spletnem dnevniku gostujem, ampak ker je res. Nekaj teh nagnjenj kažem tudi jaz (vsaj zviralnih) in pri Janiju žanjejo le zmerno navdušenje, saj raje hodi kot postaja, a ker je bil važen del sobotnega programa ogled spodmolov in naravnega mostu, Ivanove fotografije pa so mu naredile skomine, je tvegal.

Že na začetku me je razveselil Rafko (tudi njega že poznate) z galantno potezo − prinesel mi je (seveda narisan) šopek: navadni kukavici. Kukavice so mu menda posebno pri srcu in še nikoli jih nisem videla toliko in tako različnih kot v tej družbi. Spozna pa se tudi na fosile in pokazal nam je prav lepe primerke numulitov. In prikupno praprot slatinko; takale čedna "zelenjava" me ne navduši nič manj kot kaj cvetočega. Alenka je glavna; venomer so jo klicali, kaj je to in kaj ono. Vse ve, še preden pogleda; ta izjava se mi je sprva zdela malo nagajiva, potem pa sem se vsaj na primeru krvavordeče krvomočnice prepričala, da drži. Ko sta z Anko stresali latinska imena, je bilo slišati strašno znanstveno, ampak tudi rožice z najbolj resnimi imeni so bile pisane in lepe. Anka prekipeva od energije, zato je bila navdušena, da je bila pot od naravnega mostu nova tudi za Ivana in je bila tako deležna svoje doze brezpotja. Tam sta se nadvse izkazala Florijan (Cveto – imenitno ime za roželjubca!) in psička Libra; skozi na prvi pogled neprehodno goščavo sta nas kot kaka stezosledca nezmotljivo pripeljala na pravo pot. Od Darje in Cveta sva z Janijem izvedela marsikaj o vzgoji psov. Posebno všeč mi je bil Branko, ker se stvari ne loteva tako strokovnjaško, ampak se je izkazal s precej domišljije in hudomušnosti − "prepoznal" ali "določil" je kar nekaj dolgolistnih kratkopecljatih malocvetnih svetlordečih in podobnih rožic; ob njem se v tej družbi znalcev nisem počutila kot brezupna nevednica. Pridno je fotografiral, kar mu je naročila Tinka, ona pa je venomer nekaj zavzeto zapisovala v beležnico.

Spodmoli so osupljivi in tako so se tudi Janiju zdeli vredni potrpljenja z roželjubci. Poleg brezpotja je sicer precej sprehajalen izlet začinilo še nekaj plezanja ob jeklenici in po skobah. Seveda pa so bile najimenitnejše rože; Alenka mi je poslala svoj čudoviti album. Končalo se je tako, kot je bilo "zaukazano" že v vabilu: s slastnimi fuži. In seveda s prijetnim klepetom ob polni mizi. Ivanu in njegovi družbi hvala za lep dan.