Prvi jesenski dan in prvi sneg na prvaku Košute

Na Košuto večkrat zaideva; kar pogosto obiščeva Kofce, na Velikem vrhu, Kofce gori in Kladivu sva bila, ko še ni bilo tega dnevnika, lani na Tolsti in Mali Košuti. Toda na najvišjem vrhu Košutnikovem turnu (2133 m) do sobote še nisva stala. Zapeljala sva se skozi Tržič in Dovžanovo sotesko v Jelendol, od tam pa desno po skoraj 10 km slabega makadama do parkirišča Pod Krnico, kjer sva začela tudi turo na Tolsto Košuto. Dober kilometer pred koncem je gozdna cesta tako podrta, da so jo »zavarovali« z dvema kosoma plastične mreže in postavili prometni znak za prepoved prometa v obe smeri. Parkirišče je bilo kljub temu polno. Z njega vodi levo navzgor v gozd markiran kolovoz na Dolgo njivo.

Po kolovozu sva prej kot v četrt ure dosegla Spodnjo Dolgo njivo. Že pred planšarijo se v levo odcepi označena pot na Košutnikov turn in naprej do Kofc. To je pot po zahodni strani. Na planini se začnejo obmejne markacije. Skozi smrekov gozd sva se povzpela na ozko jaso, če se lahko tako reče ozkemu travnatemu jeziku, ki sega visoko v pobočje. Storžič je kukal iz meglenega morja, a za razgledovanje sva se morala vsakič ustaviti, kajti pobočje je silno strmo, zato je treba med hojo gledati pod noge. Pot se v ključih zvija kvišku in ko sva dosegla vrh jase, sva stala na golem pobočju, ki kaže skalnata rebra, oko pa nama je »tolažilo« zelenilo posameznih smrek in ruševja. Tik pred prvo grapo se prava pot obrne v desno. Tista naprej je tako zapeljivo očitna, da bi bila brez opozorila v Klinarjevih Karavankah zlahka prezrla zavoj v desno, posebno ker se razcep skriva za robom. Pred naslednjo grapo pot zavije levo. Postala sva in dvignila pogled: na modrem nebu sta se risala na levi Ostrv in na desni Košutnikov turn. Tudi razgledi nazaj so postajali čedalje širši in lepši. Ko so naju markacije usmerile levo navzgor, sva opazila, da se v desno odcepi potka, skrita v travi, a kasneje postane razločnejša; ugibala sva, ali teče proti vzhodni poti, po kateri se bova vračala.

Kmalu zatem sva stopila na prvi sneg to jesen. Ker je pokrival del poti, sva jo za nekaj časa izgubila. Po krušljivi strmini sva le počasi napredovala, saj si s trdnostjo koraka zlepa nisva upala biti zadovoljna in tudi oprimki so bili večinoma precej majavi. Kljub temu sva srečno dosegla Zahodno ali Ostrvino škrbino (po Janševih Karavankah Vzhodno Ostrvina škrbino, 2030 m). Nekaj deset metrov levo od kažipota PD Tržič Košutnikov turn 15min n.v. 2133 m (nadmorska višina očitno ni prava – to je podatek za vrh) sta na ozkem grebenu sosednjega vršiča tablica ÖTK – Steig (versicherter Klettersteig) in kažipot ÖTK – Klettersteig 643 in Koschutahaus/Koča pod Košuto 643/642; obe smeri sta označeni s črno piko. Po tej zavarovani plezalni poti je priplezalo kar nekaj gornikov. Pogled v globino je lep, a za »navadnega« planinca skorajda strašljiv. Vrnila sva se na škrbino in sledila našemu kažipotu mimo votline (preduha?), od koder je vel hlad, čez približno 10-metrski skalni skok. S plezanjem I. stopnje sicer nisva imela težav, a tisti, ki so priplezali iz Avstrije, so naju seveda igraje prehiteli. Prav tako sva zaostala za vsemi, ki so prišli po zahodni poti, k sreči tudi za tremi (pre)glasnimi mladeniči (upala sva, da bodo s hrupom vsaj pregnali kače, po kateri slovi to območje), a s postanki vred kljub temu nisva presegla treh ur, zato sva si lahko privoščila kar dolg počitek.

Na vrhu je bilo prijetno; »živahni« fantje so očitno že odšli naprej. Kakih petnajst nas je bilo zbranih okrog križa z napisoma Koschutnikturm 2136 m in Košutnikov turn 2136 m (Klinar pravi, da Avstrijci vztrajajo pri 2136 m, mi pa pri 2133 m – na zemljevidih je res tako, na križu pa sta podatka enaka). Mlada Velenjčana, ki sta okoli poldneva priplezala čez Cjajnik, nista kazala najmanjše utrujenosti in sta se že veselila popoldanskega piknika v Velenju. Njuna dobra volja je bila kar nalezljiva. Zabavale so nas tudi številne planinske kavke. Storžič je bil še vedno kot otok v megli, krvavška skupina pa se je skoraj čisto razkrila. Na avstrijski strani sva prepoznala Grlovec, Javornik, Macno, Setiče, Obir. Z vrha je bila Ostrv spet drugačna, v ozadju pa so se za silo videli Julijci. Tolsta Košuta je bila čisto blizu in kavke so igraje premagovale razdaljo med vrhovoma.

 

Vrnila sva se po vzhodni poti. Spust je zelo strm. Ko sva pristala na ozkem robu nad strmo grapo pri mejnem kamnu XXIV/44, sva na skali na avstrijski strani opazila napis Ost; to je Vzhodna grapa ali Vzhodni žleb, strm in razbit svet. V škrbini nad njo sva zapustila mejno črto in nadaljevala desno navzdol. Čez čas sva zgoraj zaslišala glasove. Na robu škrbine sva zagledala tri starejše Avstrijce, ki so na vrhu pozdravili lepo po slovensko, kako zlagajo palice in se sklanjajo nad nahrbtnike, kmalu nato pa so izginili. Brez dvoma v Vzhodno grapo. Ojoj. Dobre pol ure pod vrhom je z desne pritekla potka, skoraj gotovo tista, ki sva jo opazila gor grede na zahodni strani; če je tako, povezuje vzhodno in zahodno. Strmo pobočje terja zbranost in pazljivost, ker pa je polno razbrazdanih sten in grap, stolpičev, igel in drugih zanimivih skalnih oblik, sva se veliko ustavljala, da sva si jih lahko pošteno ogledala. Križ na vrhu je bil že čisto majcen, a sva ga dobro videla, ker se je bleščal v soncu. Na dnu ene izmed grap sva zagledala kočo na Spodnji Dolgi njivi, v naslednji manjšo iglo, v tretji skalne sklade, naložene v »nadstropjih«.

Postalo je prav poletno vroče in prijetno je bilo spet stopiti v gozd, pravzaprav predvsem med ruševje, nad Zgornjo Dolgo njivo. Celo po njej je še ležalo nekaj velikih zaplat snega. Na travniku se pot ponekod izgubi, a pod seboj sva že videla kolovoz čez planino. Pri planšariji na Spodnji Dolgi njivi je bilo živahno; planinci so se krepčali z žganci, kislim mlekom in drugimi dobrotami. Od tu sva pot že poznala. Vrnila sva se v slabih dveh urah in pol. Parkirišče se je praznilo in vsi smo bili očitno zadovoljni z dnevom.

Prvi sneg in prvi čaj

Včerajšnji izlet sva spet začela v dolini Korošice, kjer ni nič novega, le pot je mogoče še malo slabša in volčja češnja, ki sva jo »spoznala« poleti, se je že nekoliko obletela in se ovesila s črnimi jagodami. Pač, imam tudi dobro novico: markacije so obnovljene. Čez tričetrt ure sva na razcepu, na katerem sva zadnjič sledila napisu Za Vrata, tokrat zakoračila levo nad strugo v smer Krvavec. Po listnatem gozdu, že odetem v žareče jesenske barve, sva se vzpenjala po strmi, ozki, ponekod viseči in ne prav razločni potki, a k sreči je dobro označena. Pripeljala naju je na greben, od koder prevladujejo oznake po tleh, na skalah, tako da bodo po prvem snegu žal večinoma »izginile« s potko vred. Tam nekje listavce zamenjajo iglavci, med njimi tudi macesni, ki pa so komaj začeli rumeneti in bo njihov najlepši čas šele prišel.

Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala Kriško planino in Krvavec z oddajnikom. Tu nama pozimi ni bilo posebno všeč, v jesenskih barvah pa je bilo prijaznejše in na planini so se pasli konji. Sijalo je sonce, iz meglenega morja spodaj pa sta kukala le šmarnogorska vršička. Nad gostilno Pr' Florjanu je po smučišču/cesti kar strmo do Doma na Krvavcu, potem pa ne več tako, če seveda nočete prav na vrh Krvavca. A midva sva kakopak hotela, zato sva kmalu nad televizijskim stolpom zapustila cesto. Kar na oko sva prigrizla do vrha, kjer naju je čakal sneg. Le nekaj zaplat, a vendarle prvi letošnji. Tudi pihalo je čisto zimsko. Tedaj se je navleklo nekaj oblakov, kljub temu pa je bilo najin končni cilj, Veliki Zvoh, prav lepo videti. Še spust na sedelce Razor in kar strm vzpon do akumulacijskega jezera, nedaleč za njim pa so naju čakale vpisna skrinjica (tudi žig za KPP) in klopce. Tam je bilo nekaj več snega, a skoraj nič vetra in lepi razgledi na vse strani. Prvič letos sva imela s seboj vroč čaj in po tistem ledenem vetru, ki naju je prignal s Krvavca, se je strašansko prilegel.

Vrniti sva se hotela vsaj deloma po drugi poti, pa nama ni nihče vedel povedati, kje se pride na Zgornjo fratino, še tisti ne, ki so šli tam mimo, kot se je pozneje izkazalo. Trdili so, da s poti na planino Koren ni nobenega odcepa desno. Saj sva bila vendar že tam! Spustila sva se pod Florjana k smrekovemu »drevoredu« in se napotila levo ob smrekah (markacije so, kažipota pa ni). Na zemljevidu je kos poti narisan kot zahteven, pa ni nič hudega, le nekaj skalnatih »stopnic«, čeprav je od spodaj res videti, kot da je skalovje neprehodno. Odcep na Fratino je sicer označen z markacijo, res pa ne zelo razločno. Od tam nama je bila pot že znana. Vse skupaj je trajalo dobrih sedem ur, od tega slabih šest hoje, in čeprav po smučiščih navadno ni posebno prijetno hoditi, je bil izlet prav lep.

Pod Srcem

V petek je zapadel prvi sneg. Za konec tedna se je že bolj ali manj zjasnilo, zato se mi je zdela nedelja pravšnji dan, da gojzarje spomnim, kaj se pravi gaziti sneg. Ker razmer v hribih nisem poznal, sem si zabičal, da čez 1500 m ne grem. Med primernimi cilji, ki so mi prišli na misel, sem izbral bivak Pod Špikom (1424 m) oziroma krnico Pod Srcem, saj je pod Martuljškimi gorami zmeraj lepo.

Za to se je seveda treba zapeljati v Gozd Martuljek. Avto je najbolje pustiti na parkirišču opuščenega penziona Špik, takoj za mostom čez Savo, če se pripeljemo iz ljubljanske smeri.

Nekaj korakov naprej po cesti proti Kranjski Gori se v levo odcepi običajna pot v martuljško gorsko kraljestvo. Začne se kot asfaltna kolesarska cesta, ki pa že na prvem križišču zavije desno, mi pa nadaljujejo naravnost na makadam. Na naslednjem križišču se ta razcepi v dve gozdni cesti. Izberemo desno. Ta nas pripelje do travnika s tablo TNP in predstavitvijo oglarjenja. S travnika vodita dve poti k Martuljkovima slapoma, obe označeni s številko 6. Leva ob potoku je že najmanj poldrugo leto zaprta, desna je speljana više po gozdu. Krenemo torej v gozd in se držimo kažipotov za brunarico Pri Ingotu na planini Jasenje. Gremo mimo razgledišča na dolino in odcepa k Spodnjemu Martuljkovemu slapu. Po tri četrt ure hoje po zdelanem kolovozu se malo pred Ingotom v desno odcepi steza Pod Špik. Ta pripelje na nov kolovoz in po njem levo čez potoček in mimo velike skale z napisom Pod Špik 1 h. Ko naredi kolovoz oster desni ovinek, krenemo levo na stezo, ki nas hitro pripelje do široke suhe hudourniške struge. Zavijemo ob njej navzgor mimo balvana z markacijo. 15 minut više strugo prečkamo. Nadaljujemo skozi gozd, prestopimo še manjšo hudourniško strugo ter se kmalu znajdemo pred skromnim studenčkom. Tu so se pojavile prve zaplate snega. Pot postaja vedno bolj strma. Malo nad studenčkom je nerazgledna klopca, ko se gozd zredči, pa še ena s prav imenitnim pogledom na dolino in karavanško verigo od Vošce do Trupejevega poldneva. Nad njo stopimo iz gozda v prodnat svet, v katerem so to nedeljo markacije izginile pod snegom. Treba je desno ob robu gozda. Ko pot spet zavije med macesne, v minuti ali dveh stopimo pred ličen bivak Pod Špikom, ki so ga za plezalce postavili na poraslem gričku ob krnici Pod Srcem. Zaklenjen je, lahko pa se vpišete v vpisno knjigo in si odtisnete žig.

Čeprav je bilo še zgodaj, sem s tekom pomalical. Ker je bilo naokrog kakih 15–20 cm snega, sem si nataknil gamaše in se spustil v krnico. V njej se človek hitro zave svoje majhnosti. Okrog njega namreč kar kipijo martuljški dvatisočaki; od leve proti desni: Na pečeh, Mala Martuljška Ponca, Špik, Frdamane police, Vrh nad Rudo, Rušica in Rigljica (no, za slednji dve se hribovci še niso dokončno zmenili, katera je katera). Med njimi je seveda najbolj veličasten piramidasti Špik, ki s te strani kaže svojo 900 m visoko severno steno. Prva sta jo 6. 9. 1926 preplezala Mira Marko Debelak in Stanko Tominšek in zanjo porabila kar 31 ur. V spodnjem delu stene je lepo razpoznavna skalna “luska” v obliki srca. Od tod njeno ime in ime krnice pod njo, nekateri pa ji raje rečejo Zelena glava, ker jo na vrhu od preostale stene razločuje zelen rob z macesni. Nisem si mogel kaj, da se ne bi povzpel po krnici do mogočne stene in jo pobožno potipal.

Do kolovoza proti Ingotu sem se vrnil po isti poti, kot sem se povzpel. Na stičišču poti sem zavil desno proti planini, a že na začetku Jasenja spet skrenil v levo na drug, neoznačen kolovoz. Sklenil sem namreč, da poiščem pot v dolino po desnem bregu Martuljka, ki me draži že nekaj časa. Pot se najprej vzpne do skoraj pravljične Lipovčeve koče. Mimo nje odvijuga proti severovzhodu do jase Na peči, kjer stoji spomenik alpinistu, sploh mnogostranskemu športniku in partizanu Miranu Cizlju. Ob spomeniku je klopca, s katere se lepo vidi dobršen del Gozda Martuljka. Desno od njiju je škrbina, iz katere je napeljana jeklenica. Pod škrbino je skoraj prepadna grapa, spodaj pa je opaziti sledove steze. A kako naj človek pride tja dol? Takrat sem na levi zagledal še drugo jeklenico, ki planincu pomaga na začetek dobro uhojene steze navzdol po skalah ob grapi. Spust je zelo strm, a tako spretno speljan, da sestop ni pretežak. Na koncu je v pomoč lesena lestev. Vendar pod skalami nevarnosti še ni čisto konec. Grapa se nadaljuje v peščeno strmino, na kateri lahko človek kaj hitro zdrsne. Nekateri očitno nadaljujejo navzdol kar po pesku, a bolj priporočljivo se je v dveh ključih vrniti levo v gozd, kjer druga pot vodi prav tako v dno grape. Ob njenem vznožju se začne širok kolovoz, ki teče malce odmaknjen v desno ob Martuljku. Ko se izteče na prečno gozdno cesto, je treba levo nanjo in prečkati Martuljek. Avti preprosto zapeljejo čez potok, pohodnikom pa je v bližini v pomoč nekaj debel, položenih čez vodo. V civilizacijo se vrnemo pri hiši Zgornje Rute 5, od katere je le še nekaj korakov do parkirišča.

Tako se je imel Jani tiste dobre tri ure gor in slabo poltretjo dol. Zdaj ko sem v Gorniški poti iz Planice na Pokljuko PP prebrala, da "/m/orda upravičeno pravijo, da je Pod Srce najlepši kraj na svetu", in ker ta vodniček omenja "pravi čar planinske flore", Jani najbrž ne bo imel miru, dokler me ne bo peljal tja – seveda ko bo moja noga spet zdrava in ko bo čas za cvetje. Drugače pa pravi, da je ta krnica precej podobna tisti Za Akom.

Sončen dan na senčni strani Karavank

Danes teden sva se odpravila pod Olševo na avstrijsko stran. Pod Uschowo torej. Pod? Pod. S "senčne strani". Na Jezerskem naju je pričakal prvi sneg, a k sreči ne na vozišču. Zapeljala sva se v Belo (Vellach) in pri gostilni Podobnik zavila desno ob potoku Remšeniku (Remcshenigbach) v Remšenik (Remschenig). Že ob tej cesti sva opazila deščice s številko 12, označbo za Kupčevo sotesko/Savske tesni (Kupitzklamm). Parkirala sva nasproti turistične kmetije Kupic (Kupitz), kjer obvestilna tabla dvojezično (v slovenščini krajše) predstavlja sotesko Remšenikovega pritoka Save (Tomaschitzbach). Gospodinja ni kazala znamenj, da bi razumela, kaj šele govorila slovensko, a naju je zavzeto svarila, da je pri sv. Lenartu pol metra snega.

Onkraj Kupčevega dvorišča se v levo že vidi most čez Savo, ob katerem plapola evropska zastava. Nisva dognala, ali je to v Klinarjevem vodniku Karavanke omenjeni Hudičev most. Številki 12 se pridružita rumeno-zelena okrogla markacija in "najina" 611. Pred sotesko stoji steklen valj, v katerem so na ogled tamkajšnje kamnine. Razlage o življenjskem okolju (vodi), obmejnem območju in poti po njem (40 km) ter podatek, da je Kupčeva soteska odprta vse leto, in nasveti pohodnikom so samo v nemščini. Soteske je komaj kak kilometer. Čez živahno vodo, ki teče med skalnimi stenami, vodi več mostičkov, ki so bili ob najinem obisku že zasneženi in kar nevarno poledeneli. Pot je tudi naprej prijetno razgibana in primerno označena. Najprej pripelje pod Spodnjega Tomažiča; hiša in gospodarska poslopja so prazni in v zelo slabem stanju. Mimo razpela in še ene (obljudene) domačije, odmaknjene desno od poti, sva dosegla dobro gozdno cesto in zavila levo nanjo. Uživala sva v pogledu na otoke pisanih jesenskih barv nad meglenim morjem, ki je zalivalo dolino. Takoj se odcepi pot desno v breg. Zaradi čedalje debelejše snežne odeje sva si nataknila gamaše. Gozdno cesto sva dosegla drugič pri Zgornjem Tomažiču. Tudi tam ni bilo nikogar, tri nova okna pa kažejo, da se to utegne spremeniti. Za hišo je mogočno "okostje" nekdanjega kamnitega poslopja, a zaradi ozadja – v jesenskih barvah žarečega Tomažičevega vrha (Kuratkogel) – vse skupaj sploh ni bilo videti preveč žalostno.

Po našem zemljevidu se pot nadaljuje po bližnjici, po avstrijskem pa naokrog po cesti in ta je tudi res markirana. Iznad Tomažičeve domačije se lepo vidi Obir, čisto levo od njega, že malo skrit za bližjimi hribi, pa se dviga Pristovški Storžič (z daljnogledom sva "izsledila" križ na njem). Na Železnikovem sedlu (Schelesnigsattel) je križišče. Med gozdnima cestama se požene v breg stezica proti sv. Lenartu in Olševi (611). Čez čas postanejo markacije precej redke. Dosegla sva na debelo zasneženo gozdno cesto, na kateri so bile samo živalske sledi. Zadnji "raztežaj" (od že precej oddaljene zadnje markacije do ceste) sva prehodila kar na pamet, bolj položno v desno, ne navpik proti cesti, ki sva jo slutila nad seboj. Prečkala sva jo in se povzpela do poseke z razpelom. Ko sva naslednjič prišla do ceste, je sneg segal že čez gamaše. Tudi tam nama je pokazalo smer razpelo, poleg njega pa kažipoti – kot povsod na ključnih mestih. Do jase s cerkvijo sv. Lenarta, mežnarijo, odprto lopo (v njej sva pomalicala, da nama ni bilo treba stati v snegu, klopi na prostem pa so imele seveda bele "blazine") in straniščema ni bilo več daleč. Lenart je kot naš pod Velikim Rogatcem opasan z verigo. Nad kažipoti sva spet stopila v gozd in se mimo izvira podala gor in dol po poti, čez katero se razlivajo številni potočki. Tam nekje se že pojavijo mejne markacije (Knafelčeve z zeleno obrobo). Preden sva spet prečkala cesto, sva stopila nekaj korakov levo po njej, ker je od tam lepo videti Olševo. Kmalu po tistem, ko sva prišla do ceste naslednjič, so se markacijam pridružili mejni kamni. Nekoliko pred Sedlom sv. Duha (moj "prosti prevod" Heiligengeistsattel, 1432 m; edino "slovensko" ime Sv. Duh Sedlo na smernih tablicah me namreč ni zadovoljilo) naju je ustavil pogled na Olševo, ki se je kopala v soncu (kakšna "senčna stran" neki!). Sedlo sv. Duha ni razgledno. Na njem stojijo kažipoti in mejna kamna. Naprej se nadaljuje pot k Svetemu Duhu, levo pa na Olševo.

Vrnila sva se po isti poti. Nazaj grede sva opazila ob Savi predor, očitno delo človeških rok. Le kakšne namene so imeli z njim? Tri ure in pol do sedla, dve uri dol. Zdi se, da Avstrijci ne planinarijo radi v snegu. Sva pa zato srečala pet Slovencev. S "sončne strani" (od Svetega Duha) so prišli in se čudili tolikšnemu snegu. Družno smo preložili Olševo na kopne dni.

Mrzlica z Marnega

Za zadnji konec tedna v novembru je bilo napovedano slabo vreme, zato je šel Jani v službo v soboto, da sva si lahko privoščila hribolazenje na sončni ponedeljek. Ceste so bile zaradi delavnika polne, zato pa sva pričakovala prazen hrib. Za prvega zares zimskega sva si izbrala Mrzlico (1122 m) in našla še eno pot, po kateri še nisva šla.

Odpeljala sva se na Marno (prelaz in razvodje med savsko in savinjsko dolino, 433 m) ob cesti Hrastnik‒Rimske Toplice. Vas sva prevozila po dolgem in počez, pa nisva našla parkirnega prostora, kjer bi bilo dovoljeno oziroma spodobno parkirati. Nazadnje sva se zapeljala na parkirišče vrtnarije Napret, kjer je že stal en avtomobil. Vrtnarijo naj bi bili odprli ob osmih, a ker ob pol devetih še ni bila odprta, sva si mislila, da pozimi pač ne deluje in ne bova nikomur v napotje. Ko sva se preobuvala, pa sta se pripeljali uslužbenki. Odgovor na vprašanje, ali lahko ostaneva, je bil prijazen in odločen: seveda, saj sva vprašala, ali smeva.

Napotila sva se proti središču vasi in se najprej ustavila pri Jakopičevi kapelici, imenovani po kmetu, na čigar svetu stoji. Za njo se je skrivalo kužno znamenje z letnicama 1668‒1671, po registru nepremične kulturne dediščine le »nastavek kamnitega znamenja«. Po istem viru naj bi bil v kapelici z balustradnima vogalnima stebričkoma lesen kip Marije z detetom, a dete je vsekakor manjkalo, torej je vprašanje, koliko tisti podatki še držijo. Na križišču pri spomeniku 19 padlim partizanom sva nadaljevala navzgor po glavni cesti skozi vas. Pri hiši s čebelnjakom, kjer je cesta napravila desni ovinek, sta naju markacija in puščica na električnem drogu usmerili levo na makadamsko cesto z ostanki asfalta, ki se je spuščala med hišami.

 Cesta je postala spet asfaltna, a zelo slaba, zato ji je znak za delo na cesti kar »pristajal«. Levo v daljavi sva po oddajniku prepoznala Kum. Pri razcepu nama je markacija na starem drevesu, obraslem z bršljanom, povedala, da morava navzgor mimo velikanske škarpe. Nikogar nisva srečala, da bi ga lahko vprašala, katera hiša je Jurkova. Tam nekje je namreč živel učitelj in velik planinec, predvsem mentor planinske mladine, Vidko Jurko, soustanovitelj Zasavske planinske poti (ZPP). Na lopi pri Marnem 30 je pisalo Kal s puščico naprej in Z (znamenje ZPP). Še enkrat sva se začela rahlo spuščati, nato pa se je razvlečena vas vendarle končala. Naslednja hiša je bila že Krištandol 15 in kmalu za njo se je pokazal Krištandolski hrib.

Kakih 20 minut od izhodišča sva prispela v Krištandol (456 m), kjer sta vladali senca (poleti je najbrž prijetno) in vlaga. Hiše so bile večinoma videti v zelo slabem stanju, nekatere so prenavljali. Ker ni bilo oznak, sva vprašala za pot. Po ozki asfaltni cesti, ki se je odcepila strmo desno ob Krištandolskem potoku, sva prikorakala do zadnjih hiš. V klepetu z domačinom sva izvedela, da jim bodo po zaprtju hrastniškega rudnika vsaj popravili ceste. Popravila so več kot potrebne! Na vrhu prvega vzpona sva za skladovnico drv ugledala zazidan rudniški rov; na zidu sta bila napis Srečno 21. 12. 2007 in rudarski znak (prekrižani kladivi). Tam sta se razcepili tako voda kot pot. Levi krak je bil označen s kažipotom Kal.

Nadaljevala sva po gozdu, kjer je že ležal sneg. Ko se je kolovoz približal potočku na desni, sva prišla do napisa na drevesu Kal. Ni nama bilo čisto jasno, ali puščica poleg njega kaže naprej po kolovozu ali na stezico, ki se je odcepila z njega desno čez potoček. Poskusila sva čez potoček in tam so se res pojavile markacije (na splošno pot ni bila ravno zgledno markirana). Čez čas se je strmina nekoliko unesla. Nad preseko z električnimi drogovi na levi sva zagledala nenavadno še ne zgrajeno ali pa že podirajočo se hiško. Tudi midva sva se prestavila na preseko, kjer sta naju čakala kolovoz ali široka steza in smerna tablica nazaj Gore, naprej Kal. Vrh travnika sva na rogovili opazila smerno tablico, popisano po obeh straneh. Kolovoz naju je pripeljal čez travnik mimo »tihožitja« z zavrženimi okni in omenjene tablice (spet nazaj Gore, naprej Kal) na asfaltno cesto. Zavila sva navzgor po njej in jo pri zabojčku za pesek/sol že zapustila; markacija na smreki naju je usmerila desno. Skozi ozek pas gozda sva stopila na travnik.

 

Med nekakšnim gospodarskim poslopjem na levi in toplarčkom na desni sva se povzpela na ozko makadamsko cesto (ali kar se je pač skrivalo pod snegom), ob kateri sta bila na električnem drogu rdeča kažipota z zdaj že znanima napisoma. Zagledala sva Stog, samoten skalni stožec, štrleč iz gozdnatega pobočja. Pri Krištandolu 12 z igrali za otroke in zanimivo sončno uro nama je gospodar potrdil, da sva pri Hribarniku, kakor sva prebrala v vodniku Posavsko hribovje. Tam sicer piše, da je Hribarnik ob Stogu, a to očitno ne drži. Po markirani strmi skalnati stezi skozi gozd, s katere se je na levi spet lepo videl Kum, sva mimo vodnega zajetja stopala po »velikanovih« gazeh; predhodnik je imel velika stopala in je delal dolge korake. Pri skali z napisi (ne več dobro čitljivimi, a morda je pisalo M. O. Hrastnik. 1974 in še nekaj) se je strmina unesla in 45 minut nad Krištandolom sva skozi »slavolok« iz upognjenih vej stopila na plan pri ograjenem vrtu, v katerem so še stale fižolovke. Domačija je bila videti opuščena, a nekdo najbrž še vsaj občasno prihaja tja. Ugibala sva, ali je to Podmenik, kakor približno na tem kraju piše na nekaterih zemljevidih.

Od domačije pod Stogom sva odšla desno in sva si stožec lahko ogledala še z druge strani, čisto od blizu. Na razcepu sva zavila levo proti utrujenemu toplarčku z markacijo in letnico 1965. Kolovoz se je prekucnil navzdol, se zravnal in se znova vzpel. Dosegla sva hudo razpokano asfaltno cesto, po kateri sva nadaljevala navzgor. Tako sva se priključila poti iz Hrastnika čez Blate. Po 20 minutah sva desno ob cesti zagledala spomenik komaj 14-letnemu pionirju skojevcu Borisu Pustu, ki je padel 28. septembra 1944, ter kažipote desno proti Ostremu vrhu (na zemljevidu Ojstri vrh), Babi in Zavratam, levo proti Hrastniku čez Klobuk, da Gor in Kala ne omenjam. Prispela sva na Lužo.

Luža je del vasi Kal. Na desni pod Ostrim vrhom je stalo nekaj hiš, še več jih je bilo pred nama. Na Kalu 3 (nasproti čedne kapelice) sva našla kontrolno točko (KT) 10 Poti spominov NOB Občine Hrastnik, katere markacija je rdeča peterokraka. V vpisni knjigi mi je zbudila pozornost pogostost imena Niko Guid. Je to Nikóla Guid, avtor vodnika Planinske obhodnice in pohodi? Dalje sva šla mimo transformatorske postaje Borovšak in visoko pred seboj zagledala samotno domačijo. Na desnem ovinku, kjer bi se morda lahko odcepila pot proti njej, sva raje ostala na cesti, saj za odcep ni bilo oznak ali pa so se skrivale v snegu, tega pa je bilo preveč, da bi ga gazila le za poskus, ali kam prideva. Kakih 10 minut nad KT 10 se je nasproti kapelice odcepila cesta proti  omenjeni samotni domačiji. Smerna tablica je kazala le nazaj (Gore in Kopitnik), dve sta bili namenjeni konjenikom, za naju pa ni bilo nobenega napotka. 

K sreči je prav takrat po kolovozu z desne prikorakal gospod, ki naju je poučil, da morava še kar naprej po cesti, in se nama pridružil. Navdušeno je pripovedoval, kako lepo je tu poleti in kaj vse raste v teh krajih. Za domačo rabo pripravlja pijačo iz 50 zelišč, ki jih nabira sam in jih namaka v žganju. Na kak kraj gre tudi po eno samo rožico, samo da hodi, ker sicer preveč sedi za računalnikom. Med klepetom smo se približali smučišču Rajska dolina na hribu, imenovanem Pleše (956 m; Krajevni leksikon Slovenije to koto imenuje Kalski hrib). Lani (zdaj že predlani!) so pri žičnici obnovili strojnico, nama je povedal sogovornik, in imajo še druge načrte. Cesta je speljana skozi predor pod smučiščem in semafor, ki ga upravlja senzor, skrbi, da ne prihaja ne do zastojev ne do trkov. Zagazili smo desno mimo njega, a kadar smučišče deluje, je morda kljub temu varneje iti skozi predor. Pod seboj smo videli spodnjo postajo smučarske žičnice. Onkraj smučišča smo se vrnili na cesto. Pogled na zasneženo okolico je bil pravljično lep. Mimo urejenega parkirišča smo pol ure nad Lužami prikoračili do spomenika Revirski četi, za katerim je pot v Hrastnik čez Klobuk, ki sva jo nekoč že prehodila.

 

Nedaleč od spomenika smo se poslovili; gospod je odšel naprej po cesti, midva pa desno čez hrib, na katerem se je sankala mlada družina, predvsem seveda otroka. »Ali imate otvoritev zimske sezone?« sem vprašala. Očka je kar zasijal: »To, to!« »Midva tudi,« sem se pohvalila. Ob zgaženi poti (snega je bilo kakega četrt metra) je tekla žičnata ograja. Ob njej so rasle smreke in na nekaterih so bile markacije, prav tako na slikovitem drevesu tik pred koncem vzpona. Na vrhu hribčka je bil sneg spihan do trave. Od tam sva že zagledala Mrzlico, prelep je bil tudi pogled na Kamniške Alpe. Kakih 20 minut nad spomenikom sva stopila na asfaltno cesto pri Planinsko rudarskem domu na Kalu (na spletni strani PZS samo Planinski dom na Kalu; na stavbi 956 m, na zemljevidu in na spletni strani PZS 946 m). Sicer je bil zaprt, a okrog njega je bilo živahno, predvsem zaradi družin z majhnimi otroki, ki so se sankali. Seveda, saj se tja lahko pripeljejo z avtomobili. Prvi sneg je spodbudil tudi »kiparsko« ustvarjalnost, saj je na dvorišču stalo več snežakov.

Za domom sva mimo tabel Območja Natura 2000 o Mrzlici in tamkajšnjih živalih in rastlinah ter kažipota Mrzlica stopila v gozd. Kmalu za ograjenim vodnim zajetjem je bila na nekem drevesu poleg napisa Vrh Kala puščica levo. Na tisti strani sva videla vzpetinico, zavila proti njej in tako približno 10 minut nad domom prigazila na vrh Kala (985 m), kjer naju je presenetila vpisna skrinjica. Z njega sva se spustila po drugi strani, kamor so vodile gazi. Sneg z vej se nama je usipal za vrat. Kmalu sva bila spet na poti proti Mrzlici (tudi tam je na deblu pisalo nazaj Vrh). Bril je leden veter. Kar precej sva se spustila. Nekateri knafelčki so bili podčrtani z modro črto (morda je ta del poti dvonamenski, se pravi dovoljen tudi za kolesarje) in še vedno so se pojavljale rdeče peterokrake.

V nekaj minutah sva pristala na sedlu, kjer se desno zavije na Šmohor, levo se spusti Pot NOB, midva pa sva nadaljevala navzgor, že po pobočju Mrzlice. Srečala sva planinca, ki sta naju posvarila, da je strmo in je pod snegom ponekod led. Eden je dodal: »Je lepo tu pri nas v Zasavju, a ne? Ni tako, kot pravijo nekateri, da je kr neki.« S svojim popolnim strinjanjem sva ga vidno razveselila. Žal smo se razšli, preden sva zagledala globoko spodaj na desni kočo, in tako nisva mogla vprašati, kaj je to. Po zemljevidu naj bi bil tam nekje Ceperlin (domačija?). Srečala sva še enega navdušenca, ki je zaradi lepega vremena vzel dopust. Poročal je, da je dom zaprt, ker je pač ponedeljek; tako je sklepal, ker ni nikogar videl in tudi nobenih prislonjenih palic ne. K sreči ni imel prav; prejšnji večer sem se pozanimala po telefonu.

Strmina se je unesla in gozd se je razredčil, tako da je bila lepota posameznih zimsko »oblečenih« dreves še bolj opazna. Kakih 20 minut nad sedlom so se gazi razcepile: naravnost navzgor proti vrhu, desno k domu. Podala sva se na vrh in kmalu zagledala televizijski stolp in antene. Zadnji vzpon je bil spet bolj strm in čez dobrih 10 minut sva že uživala razgled z vrha. Triglava ravno nisva videla, sicer pa veliko lepega, posebno zala je bila Ojstrica. In tudi kaj manj lepega. Po vpisu v knjigo naju je čakal le še petminutni spust k domu, ki je bil res odprt.

Po odlični gobovi juhi in štrukljih, ki jih je poleg okusnosti odlikovala tudi velikost porcije, sva se od planinskega doma vrnila v dolino. Tokrat ne čez vrh, ampak sva ga, sledeč kažipotu Kal navzdol po bregu pod domom, obhodila po vzhodni strani. Tudi vrh Kala sva izpustila. Zdaj nama je z zasneženega drevja, ki ga je grelo sonce, že pošteno kapljalo na glavo in za vrat. Po 40 minutah sva se pri domu na Kalu, kjer sta dva avtomobila parkirala prav pod teraso, mimo depandanse napotila na cesto. Od nje se je kmalu odcepila cesta levo proti Šmohorju in domu hrastniške lovske družine. Ko je z leve pritekla stezica čez hrib, po kateri sva prišla gor, sva ostala kar na cesti. Držala sva se je tudi pod smučiščem in predor je bil razsvetljen in opremljen z ozkima pločnikoma po obeh straneh, torej varen tudi za (disciplinirane) pešce. Odtlej sva hodila po poti vzpona, na kateri je bilo poleg odjuge (prav zaradi nje) novo samo to, da so se zraven odpadnih oken pokazala še vrata. V Krištandolu čez slabo poldrugo uro ni bilo več le senčno, ampak že kar mračno.

V 20 minutah sva prispela na glavno cesto skozi Marno. Samo mlado mamico z otrokom sva imela priložnost vprašati, katera hiša je Jurkova, a ker je bila »priženjena«, ni vedela. Zato sva se oglasila pri hiši s čebelnjakom. Fantička, ki sta se igrala na dvorišču, sta naju peljala k atiju in ta je vedel, kdo je bil Vidko Jurko; poznal ga je predvsem kot sadjarja. Opisal nama je Jurkovo hišo in sva jo šla nazaj iskat. Upajoč, da sva našla pravo (Marno 30 ‒ to je bila ravno tista, na kateri sva zjutraj videla planinske znake), sva se še enkrat vrnila v središče vasi in tedaj srečala več ljudi kot prej ves dan, med njimi starejšega možaka, ki naju je videl že zjutraj in nama je hotel zdaj na vsak način natočiti šilce žganega, pa smo se razšli prav prijazno, čeprav vabila nisva sprejela. Potrdil je, da sva našla pravo hišo, ter povedal, da je bil pokojni učitelj fin gospod in da tam še vedno živijo njegovi sorodniki.

Ko sva čez nekaj minut odklepala avto, nama je od vrtnarije nekdo pomahal. V mraku nisva zanesljivo videla, kdo je bil. Kdorkoli že ‒ tod očitno živijo prijazni ljudje.