Po najlažji poti na Kepo

Ko sva nad Belco stikala za rožami, sva se prepričala, da je Kepa res vidna samo z ene točke v Zgornjesavski dolini: z mostu na Belci. Lepa! Za včeraj napovedano lepo vreme in za danes napovedani mokri mraz sta odločila: v petek na Kepo, v soboto v službo.

Po prebranem sva sklepala, da bova to mejno goro najlaže osvojila z avstrijske strani. Do izhodišča je najkrajša pot skozi Karavanški predor. Šele na meji sva se spomnila, da za približno 4 km po avtocesti tvegava kazen, ker je moj avto brez avstrijske vinjete. Za izvozom St. Jakob im Rosental (Šentjakob v Rožu) sva sledila kažipotu Finkenstein (Bekštajn), se peljala pod avtocesto in še pred krajevno tablo Unteraichwald (Spodnje Dobje) pri komaj opazni tablici z napisom Bertahütte zavila levo. Odtlej sva se držala kažipotov Kopein, tudi Kopain (Kopánje), in parkirala pred gostilno Sticker (na avstrijskem zemljevidu Türkenkopf). Na vprašanje, ali smeva, sva dobila začuden »Ja, freilich!«

Vrnila sva se do kapelice in desno od nje stopila v gozd. Stare markacije so naju pripeljale do razločnih puščic pri prehodu čez kamnito grapo, nato pa mimo krmilnice in čebelnjakov na gozdno cesto k Bertahütte. Zavila sva levo nanjo in poslej so naju dobre oznake na poti 680 vodile po cesti mimo Iličevega rovta (Illitsch Rauth) in kažipota za Arihov rovt (Arichraut), zatem pa po bližnjicah, ki sekajo ovinke (markirana je tudi cesta). Pot se vztrajno vzpenja, čeprav ni hudo strma. Je pa hudo mušna, če lahko tako rečem, in po tej plati prav nič hudomušna, ampak dobesedno od muh: nadležne muhe so zanesljivo prevladujoče prebivalke tega dela sveta. Po dobri poldrugi uri sva pogledala iz gozda pri Bertahütte in najin cilj se je slikovito postavil na ogled. Takoj sva spoznala, da v Mušič-Habjanovem vodniku in v junijskem Planinskem vestniku pohvaljeni severovzhodni greben res ni za naju (to sva slutila že po omembah plezanja I. in II. stopnje, varovanja in čelad), in se odpravila po najlažji poti na Kepo.

Na drugi strani pod kočo je helidrom(ček) – betonski H na majceni ravnici, še niže pa znamenje in kažipoti ob gozdni cesti na sedlu Borovščica (Ferlacher Sattel). Prečkala sva jo in se podala po dobro označeni, lepo speljani in odlično nadelani poti med skalami in ruševjem, tudi čez nekaj širokih jezikov snega, ki še leži v grapah. Kar pošteno sva grizla kolena, tu in tam pa sva se ustavila ne le zaradi oddihovanja, ampak tudi zaradi bogastva rož (pogačic, resja, navadnih slečnikov, orlic, dišečih volčinov, alpskih mastnic, alpskih veles, alpskih zvončkov, dvocvetnih vijolic, clusijevih sviščev ...) ter razgledov nazaj na Komníco (Ferlacher Spitze) in druge gore, na dolino z Dravo in Vrbskim jezerom. V poldrugi uri sva prisopihala na greben, kjer so na sedelcu med Dovško Malo Kepo in Kepo mejne table. Tam pride gor tudi pot s slovenske strani; pogled v razdrte strmine naju je navdal z dvomi, ali bova kos poti z Belce. Vrh s križem, geodetskimi in mejnimi kamni ter vpisno skrinjico sva že kar utrujena dosegla čez četrt ure. Bilo je vroče, zato se je prileglo malo vetrčka in veliko pijače. Med razgledovanjem in fotografiranjem sva si lepo odpočila.

Do Bertahütte sva se vrnila po isti poti. Privoščila sva si odličen cesarski praženec (Kaiserschmarrn ali »po naše« šmoren) z jabolčno čežano. Za vrnitev v Kopanje sva si izbrala pot 679 čez Bleščečo planino (Rossalm, tudi Roβalm). Kažipot naju je poslal skozi gozd na gozdno cesto, markacije pa levo nad njo. Pričakovala sva spust, a sva se morala najprej precej povzpeti, da sva tik pod vršno steno Komnice prečila široko strmo melišče, nato pa so kolena kar precej trpela, tako navpik je šlo nizdol. Ta spust si bom zapomnila tudi po neverjetnih množinah dvocvetnih vijolic ter po plezanju čez podrto drevje in pod njim (sicer dobro označena pot je zanič vzdrževana). Prečkala sva dve cesti, ki ju ni na zemljevidu (ali eno in isto dvakrat). V dobri uri in četrt sva pristala na Bleščeči planini. Ogledala sva si malo Kočo nad Arihovo pečjo SPD v Celovcu. Trenutni gostje so naju prijazno napojili, veliko pa nama niso vedeli povedati, tudi edina Slovenka med njimi ne. Konec poti ni bil posebno razburljiv, ampak to se po napornih turah, kakršna je bila ta, rado zgodi. V dobre pol ure sva bila pri avtu, zadovoljna z dnevom. Tako lep je bil (da nama ga ne bi skazila kazen, sva se vrnila čez Ljubelj), da sva kar težko verjela vremenski napovedi za danes. Današnja sobota v službi ni bila »kazen božja«, saj sem si včeraj napolnila baterije in zunaj je deževalo!

Na Kepo z naše strani

Prvič sva se povzpela na to goro po najlažji poti, iz Avstrije, potem pa sva nekaj časa zbirala pogum za vzpon po slovenski strani. Prejšnjo soboto, ko je bilo ustaljeno lepo vreme, bi bilo greh zamuditi priložnost. In je nisva. Zapeljala sva se do konca Belce in zavila z glavne ceste desno na gozdno. Ponekod je zelo slaba in ko sva se prejšnjikrat vozila tam, sva se komaj prebila med odkrušenimi skalami in kamenjem, tokrat pa je bila očiščena. Speljana je skozi predor. Peljala sva se, do koder je dovoljeno: do opuščene nakladalne rampe ob sotočju Belce in Belega potoka. Z malega parkirišča se že vidi prva markacija onstran struge. Najin avto je bil drugi, tretji pa je pripeljal družino z dvema majhnima otrokoma. Ko naju je mama vprašala, ali sva že bila na Kepi, se mi je zdela nekoliko zaskrbljena. S tako majhnima otrokoma na tretji najvišji vrh Karavank ni mačji kašelj. Mlajši, fantiček, ni bil videti nič zaskrbljen, podvig pa je očitno vzel zares: pridno je telovadil in se ogreval.

 

Prečkala sva Beli potok in se na drugi strani takoj zagrizla v strmi breg. Vzpon so nama pomagali premagovati ključi. Čeprav pot teče po smrekovem gozdu, se med drevjem tu in tam ponujajo razgledi: na planino Mikulovico, okoliške hribe in Julijce. Pri prvem prečkanju gozdne ceste, pri ostankih žičnice, si nisva mogla pomagati z markacijami, a je pot onkraj ceste zelo razločna in »označena« z znamenji, ki pričajo, da tod hodijo krave. Naslednji prehod čez gozdno cesto je poleg kravjih sledi označeval še možic. Ko sva jo dosegla tretjič, sva se napotila desno po njej. Pripeljala naju je do parkirišča pod grebenom. Tja pripelje cesta tudi z avstrijske strani. Mimo mejnega kamna XXVI/249 sva bila brž pri bivaku, nad njim pa je uravnava z mizo in klopmi, kjer je nekoč stala Anina koča (Annahütte, 1587 m, po tamkajšnjem napisu 1.580 m) in se konča avstrijska planinska pot 682. Na bivaku so napisi SLO in zvezdice, na njegovem betonskem podstavku pa letnica 1991. Notri sta dve postelji; na listu piše, da so odeje darovali Avstrijci. K SLOvenskemu stranišču usmerja avstrijski napis Zum Häus'l. Oglasna deska je polna slik in besedil; največ prostora zavzemajo dvojezični opisi dogodkov maja 2004 ob vstopu Slovenije v EU, tukajšnje povezave slovenskih in avstrijskih gorskih poti ter prizadevanj za novo Anino kočo.

 

Od bivaka so nekatere Knafelčeve markacije obrobljene zeleno (mejne). Označenost ni najboljša. Iz smrekovega gozda sva stopila med ruševje. Pod seboj sva občudovala turkizno Baško jezero (Faaker See). Daleč na levi se je razkrival Dobrač. Pot je zelo razgibana. Kmalu za prvo jeklenico sva bila pod vrhom Koroške Male Kepe (pot ne vodi nanj). Tam naju je prehitela družina s parkirišča. Greben se je zelo zožil; na takih izpostavljenih, zračnih mestih se ne počutim najbolje. Sledil je daljši zavarovan odsek; jeklenice so bila kar dobrodošle. Družina pred nama se je ustavila, zložila palice in si nadela čelade. To so bile edine čelade, ki sva jih videla tisti dan. Tudi midva sva pospravila palice. Odsek, kjer bi nama bile res v nadlego, je zelo kratek in kmalu sva jih pogrešala. Sveže jutro se je prelevilo v vroče dopoldne. Preden sva dosegla vršni greben, sva dobro uro grizla kolena in se potila po odprtem razdrapanem svetu. Tu in tam sva med skalami izgubila markacije, a smer nama je kazal tudi križ na vrhu. Od table in kamna XXVI/213, ki označujeta državno mejo, je bilo le še nekaj korakov do cilja.

 

Zgoraj je bilo nadvse živahno. Nad lepimi razgledi in priljudnimi planinskimi kavkami smo se navduševali v obeh jezikih. Otroka iz »najine« družine nista bila videti prav nič utrujena. Par, ki je prišel gor z Dovjega, nama je opisal tisto pot; za naju je najbrž prezahtevna. Le redki so se podali še k severnemu križu. Poiskala sva si prijeten prostorček, občudovala Triglav, Stenar, Jalovec, Mangart, Veliki Klek tam daleč v Avstriji in druge znane in (nama) neznane gore, se zabavala s kavkami in se veselila v vseh pogledih lepega dne. Na Kepi sta dve vpisni skrinjici; ena je bila prazna že takrat, ko sva bila tam prvič, tokrat pa tudi v tisti pri križu ni bilo knjige.

 

Do Anine koče sva se vrnila po isti poti, tam pa se nisva spustila na parkirišče, ampak sva sledila avstrijski markaciji, na katere belem polju je z roko napisano poleg Jepca Sattel še Wandersteig (puščica levo) in Straβe (puščica desno). Zavila sva levo v gozd po slabem kolovozu, ki se strmo vzpenja ob mejnih kamnih. Ko doseže najvišjo točko, se prekucne navzdol in tako je šlo gor in dol do travnika s prežo, imenovanega Jepca (Jepzaalm, 1610 m; mejni kamen XXVI/263). Od tam je prelep pogled na Kepo. Kadar je čas volnatoglavih osatov, mora biti strašno lepo, toliko jih je. Ni čudno, ko se tako pridno razmnožujejo. Sicer pa tisti dan nisva videla veliko rož (največ avstrijskih in resastih sviščevcev). S planine sva se spustila po smrekovem gozdu, še vedno ob mejnih kamnih. Pot ni le zelo strma, ampak je bila tudi vlažna, blatna in zaraščena. Skozi drevje se je spet pokazalo Baško jezero. Pristala sva na Sedliču (Jepca Sattel/Jepc/zasattel, 1438 m; kamen XXVI/276). Tam so kažipoti, na markaciji z napisom zur ehem. Annahütte Steil pa je dodano nicht markiert (zemljevid se s tem ne strinja, saj je to pot na Kepo). Samo v levo ni nobenega znamenja, a že od sestopa s Kresišča sva vedela, da morava prav tja. Na Planji sva spet ujela markacije, ki so naju vodile v dolino Bele (ta naju je tudi odžejala), mimo neoznačenega odcepa na Mikulovico (ta naju še čaka) in k avtu.

 

»Najina« družina se je že odpeljala. Sva bila res tako počasna? Meni se ni zdelo: dobre tri ure hoje gor in slabe tri dol. Skrb, da bo prezahtevno, je bila pa k sreči odveč.

Tudi stara lovska podrtija je lahko cilj

Pred slabim poldrugim letom sva se z vzponom na Očaka potihem poslovila od dvatisočakov. Nanj sva se povzpela po najlažji, čeprav dolgi poti iz doline Krme. Zdaj pa je Jani že podvomil, ali sva v enem dnevu sposobna zlesti vsaj do Zgornje Krme in nazaj. Ker mene še kar naprej muči koleno, se je odpravil iskat odgovor spet sam.

 

Parkirišče Pri lesi (S 46.385807, V 13.907364) na koncu makadamske ceste v Krmo je eno redkih, do katerih se je še mogoče z avtom pripeljati globoko pod vršace in parkirati brez plačila. Ko sem tam ugasnil motor, je bilo parkiranih trinajst avtomobilov. Slabo znamenje? Tik pred menoj je parkiral mladenič, se na hitro opremil in odtekel v gozd. No, jaz sem za pripravo potreboval malce več časa, potem pa le zakoračil za njim.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Že na parkirišču se je slišalo klokotanje vode. Le nekaj korakov naprej je bil res zajezen in speljan v korito kar močan izvir pitne vode. Priročno za tiste, ki jim med sestopom s Triglava zmanjka osvežila. Na drugi strani je na bližnji jasi stal slabo vzdrževan objekt, ki ga planinci poznamo kot garaže. Čigave in za kakšen namen, ne vem, vem pa, da nič več ne služijo garažiranju. Kot je bilo videti skozi okna, je v njih polno neuporabne ropotije. Pot je še po ravnem zavila na široke nanose hudourniškega proda, po četrt ure pa se je začela vzpenjati, sprva blago in potem bolj strmo, a nikoli huje. Na tem delu je bilo malo cvetja, prevladovale so orlice, med katerimi mi je pozornost vzbudila posebna – popolna albinka.

 

 

V gozdu je pot prestopila suho strugo, a se hitro vrnila na prejšnjo stran. Po slabi uri sem približno na višini 1180 m prisopihal do kraja, ki mu pravijo Pri debeli bukvi. Nekdaj je tam nekje rastla mogočna bukev, pri kateri se je končal znameniti Triglavski smuk. Prvega so skalaši priredili 25. aprila 1927. Takrat se je s Kredarice spustilo petnajst tekmovalcev in jih do bukve prismučalo osem. Zmagal je Edo Deržaj, ki je za 6,5 km dolgo progo potreboval 18 minut. Bukev je v tistem gozdu ogromno, a nobena ni nič posebnega. Pravo so iskali tudi že nekateri udeleženci tekmovanja, a je ni našel nihče. Očitno je ni več, ohranilo se je le nekdanje ime kraja.

 

Še petdeset višinskih metrov više je drevje zamenjalo rušje in odprli so se prvi razgledi: na levi veriga dvatisočakov od Debele peči do Tosca, na desni prepadne stene Pršivca, spredaj pa sta se, ko se je pot zravnala, kot prva postavila na ogled Vernar in Činkelman (tako sodobni zemljevidi, a najbrž je pravilno Čikelman). Vmes se je na primernem mestu vsekakor vredno ozreti, saj se večkrat ponudijo lepi pogledi na značilno ledeniško obliko doline Krme. Ko mi je pot malodane zaprla skala, sem glavno pozornost namenil severni steni Malega Draškega vrha. Pred skoraj šestimi desetletji se je z nje utrgal velik podor in mogočne skale so se privalile vse do poti. Rana v steni je še vedno dobro vidna.

Tri četrt ure nad gozdno mejo sem stopil na prikupno travno uravnavo, ki jo iz vseh mogočih planinskih virov poznam kot Vrtačo (ok. 1425 m). No, tokrat sem iz radovednosti pogledal še, kaj pravi spletni zemljevid Mapy, in presenečen ugotovil, da kraj imenuje Malo Polje. Moram priznati, da se poimenovanje sliši razumno, a zakaj mu pri nas nihče ne reče tako. Kakorkoli, meni se je zdel predvsem zelo primeren za krajši oddih. Posedel sem na zasilni klopci ter užival v pogledih na gore in travnik okrog sebe, ki je cvetel od regrata, čmerik, pogačic, marjetic in vetrnic, vmes pa sem našel tudi nekaj spomladanskih sviščev.

 

Onstran Vrtače me je pot spet odvedla v redek gozd in se v približno pol ure iztekla na novo, tokrat precej večjo travno ravnico. Eni viri ji pravijo preprosto Polje (1564 m), nekateri Malo polje (kje je potem Veliko?). Čeprav je pot med uravnavama kratka, je meni vedno strašansko sitna. Najbrž zato, ker je ravno dovolj strma, da mi vzame dih, in posuta z ravno pravšnjimi skalami, da se spotikam obnje. No, na Polju je bil razgled res imeniten. Na zahodu se je že omenjenima Vernarju (Rjavko pod njim komaj kdo opazi) in Činkelmanu pridružila Kurica, na severu pa tako rekoč celotno obzorje zavzame Rjavina z majhnim dodatkom Triglava, natančneje njegovega predvrha. Ampak mene je najbolj razveselilo, da so markacisti na razpotju sredi Polja končno postavili kažipot, ki opozarja na odcep k Vodnikovemu domu in sem ga že najmanj sedem let ogorčen pogrešal.

 

 

 

 

 

 

Ker sva z Mojco te kraje že raziskovala, mi ni bilo težko malo naprej od kažipotov najti komaj opazne nemarkirane stezice, ki se je odcepila rahlo v desno. Zavila je v Travno dolino, ki se je izkazala za bogato rastišče clusijevih sviščev; na nekem mestu pa sta tako rekoč skupaj rastla lepi in visoki jeglič, kar ni ravno običajno. Čeprav je steza vsake toliko izginila in se presenetljivo razločna spet pojavila, orientacija ni bila prezahtevna. Slediti sem moral le dolinici navzgor, v glavnem po desni strani. Ko se je iztekla in je postalo pobočje bolj strmo, sem pričakoval križišče, kjer naj bi desni krak zavil k novi lovski koči, levi pa se nadaljeval k stari. Toda v poznopomladanskem zelenju nisem križišča niti zaslutil. Zato sem se vzpenjal kar naravnost za nosom, dokler nisem stopil pred opuščeno korito, kjer je na maPZS označen izvir LK Krma. Iz izvira je le na redko kapljalo, na koritu pa mi nama znane letnice 1990 ni uspelo več razbrati. Od korita sem zavil levo in iskal prehode proti pečinam, v katerih sem že od daleč ugledal manjšo votlino. Pred njo sem ponovno vdel stezico, ki je v loku zavila desno in me v 10 minutah privedla do podrte stare lovske koče (ok. 1740 m).

 

 

 

Ta lovska podrtija (včasih sva domnevala, da je pastirska) mi je od nekdaj delovala skrivnostno in o njej še vedno ne vem veliko. Na maPZS je mogoče prebrati, da je stala že v času, ko je Jakob Aljaž gradil prvo kočo na Kredarici, se pravi leta 1895. Drugje sem našel podatek, da je bila še primerna za bivanje vsaj pred petdesetimi leti, ko je zanjo skrbel slikar planinec France Krajcar. Zdaj je od nje ostal le žalosten kup tramov in desk, ki samo še za silo držijo skupaj. Je pa zato razgled izpred nje toliko bolj veličasten: Veliki Draški vrh in Tosc, Bohinjska vratca, venec vrhov nad Poljem in celo Triglav. Prvotni načrt je bil, da grem še do stanu v Zgornji Krmi, a potem ko se mi je pod koritom spridil, sem sklenil, da obrnem kar tukaj.

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Od ruševin sem po stezici, ki sem jo bolj slutil kot videl, nadaljeval pravokotno proti vzhodu in že v dveh, treh minutah dosegel neprimerno bolj uhojeno prečno. Po njej sem zavil desno navzdol in v nekaj minutah me je pripeljala do nove lovske koče sredi šopka mogočnih macesnov. Nekateri rečejo, da stoji na Medvedjeku. Tudi ta objekt mi je popolna uganka. Nima nobenega napisa, niti lovskega znaka, sem pa kakih petdeset metrov pod njo opazil solnico. Če ugibam, bi rekel, da so ga res lahko postavili lovci, a ker je zdaj znotraj meja Triglavskega narodnega parka (TNP), je ta tudi njegov lastnik. Koča je bila trdno zaklenjena, miza za njo prevrnjena in klop podrta, lesena ograja pa tudi že precej trhla. 

 

S te strani, od koče, do križišča pod koritom, ki sem ga gor grede zgrešil, stezosledsko oko ni potrebno. Brez težav sem nato sestopil na Polje in po poti vzpona nadaljeval do avta. V tem delu so me prehiteli en samohodec in dva para, ki so se vračali s Triglava. Povedali so, da je tam komaj še kaj snega. Ko sem se pri avtu tudi sam reševal gojzarjev, pa je sestopil še mladenič, s katerim sva zjutraj skoraj hkrati parkirala. Seveda me je zanimalo, od kod se je vrnil tako hitro. S Triglava, je bil kratek. Je moral pohiteti, ker sta ga na Kredarici čakala gosta, ki ju je peljal na vrh. Ko je videl moj začudeni obraz, je le še dodal, da je bil na Triglavu že več kot 720-krat, sedel v avto in se odpeljal. Meni se ni tako mudilo in sem se ustavil še na pijači v Kovinarski koči in pri zaprti menda več kot štiristo let stari Pocarjevi domačiji. Na koncu sem si oddahnil: do Zgornje Krme pa le še gre.

 

P. S.: Medtem ko je nastajal ta zapis, so na maPZS označili tudi t. i. mirna območja, kot jih je določil TNP. V enega od njih spada tudi ozko območje okrog obeh obiskanih lovskih koč. To pomeni, da je tam dovoljena uporaba izključno »označenih obstoječih planinskih poti, mulatjer ali tistih poti, katerih uporabo dovoli javni zavod«. Hm, najbrž sem zapoved prekršil, ampak na terenu tega nisem mogel vedeti.