Dan ima pač eno samo poldne (tokrat Maloško)

Pretekli teden je imel Jani prosto sredo. Vremenska napoved je bila obetavna, zato se je odločil za skok v hribe. Izbral si je v eno turico povezana Maloško/Mallestiger in Trupejevo poldne/Techantinger Mittagskogel. Ker sva se na oba že povzpela iz Srednjega Vrha, je šel tokrat preverit eno od dveh avstrijskih poti – od Baumgartnerhofa. Že navsezgodaj so ga ujezili cestarji. Karavanški predor je bil namreč zaradi vzdrževalnih del za pol ure zaprt. Ker ni bil voljan čakati in še plačati, je zavil z avtoceste in se v Avstrijo odpeljal čez Korensko sedlo/Wurzenpass. V najin "arhiv" je prispeval tale zapis:

S Korenskega sedla se spustimo v Ziljsko dolino in se po njej odpeljemo proti vzhodu do Bekštajna/Finkensteina. V njem je treba biti pozoren na kažipot Baumgartnerhof, ki nas usmeri desno na zelo ozko cesto. Kažipoti nas usmerjajo tudi naprej, cesta pa je ves čas ozka in, čeprav asfaltna, hudo vegasta. Baumgartnerhof je kar velik penzion na razgledni terasi, ki ga je iz nekdanje kmetije Bukovnik uredil Hubert Baumgartner. Čeprav sami oglašujejo, da imajo vse leto odprto, je bilo gostišče (trenutno?) zaprto. Nasproti je urejeno parkirišče, kjer lahko svoje avte brez skrbi pustijo tudi pohodniki.

S parkirišča se usmerimo po kažipotih za markirano pot 283, imenovano po koroškem plebiscitu tudi 10. Oktoberweg, in se povzpnemo po stopnicah skozi kamniti vhod v Druiden-Land. Onstran vhoda se gre levo proti slapovom in zavarovani plezalni poti skozi sotesko Potoka Ročica/Rotschitzabach, mi pa nadaljujemo naravnost skozi gozd na travnik z manjšim mučiščem Baumgartner Höhe. Smučišče premagamo po skrajnem levem robu in se spet znajdemo na kolovozu v gozdu. Ko ta po 20 minutah zavije proti Ročici, se poslovimo od njega in krenemo desno na dobro vidno stezico. Ta nas pripelje na gozdno cesto. Zavijemo levo nanjo, a jo že po slabih 100 m, ko naredi oster ovinek v desno, zapustimo v nasprotno smer. 10 minut više naletimo na še zadnji, tokrat neoznačen odcep k Ročici, katere šum slišimo na levi. Nekaj njenih skromnejših slapičev lahko občudujemo malce više z lepo urejenega razgledišča Gamsstand. Meni je razgled kvarila megla, ko se je za hipec razkadila, pa sem čisto na vrhu zagledal celo križ na Kresišču/Schwarzkoglu. Vzpon nadaljujemo v ključih skozi gozd, kjer je v debeli listni odeji stezi teže slediti. Bolj očitna spet postane, ko doseže studenček ter se nadaljuje ob in po njegovi strugi, zaradi česar je seveda marsikje mokra, blatna in spolzka. Studenec je na dveh mestih zajet. Za planinsko oko bolj lično je zgornje zajetje. Njegova lokacija je verjetno izbrana upoštevaje nekdanjo obmejno stražarnico oziroma sedanjo lovsko Panier-Hütte, ki jo pot obide 10 minut više. Gozd postane iglast in se zredči. Malo nad kočo se steza zelo približa robu peščenega prepada. Z njega prvič zagledamo mogočni Dobrač/Dobratsch in križ na tako imenovanem Maloškem poldnevu. Vendar je treba biti pri razgledovanju pazljiv, saj je rob nevarno spodjeden. Pot se nato odmakne od njega v levo, vodi mimo ostankov še enega lesenega objekta in nas v dobrih 20 minutah pripelje do Mitzl-Moitzl-Hütte. Lesena hiška stoji na travnati uravnavi. Je v zasebni lasti in zato večinoma zaprta, tako da planinci od nje nimajo posebne koristi. Samo 10 minut nad njo se skozi zagruščen žleb vzpnemo na sedlo Panierschartl, kjer pri mejnem kamnu XXVI/352 dosežemo slovensko ozemlje. Levo od sedla se dviguje Kresišče in desno Maloško poldne. Naravnost navzdol se spustimo na planino Grajšico.

Če hočemo na Maloško poldne, moramo torej desno. Čeprav na sedlu markacije izginejo, je steza razločna in vodi po grebenu od mejnega kamna do mejnega kamna. V 20 minutah smo pri kamnu XXVII/1 na zidanem podstavku in s tem na vrhu (1823/28 m). Kako preprosto, midva pa sva ga pred dvema letoma tako iskala. Seveda je drugo vprašanje, kako človek ve, da je na vrhu, saj tega ne izdaja noben znak. Se pa tu spet pojavi avstrijska markacija, ki nas vabi naravnost proti severu na razbit skalnat greben, ki leži v celoti na avstrijskem ozemlju. V 5 minutah smo na razcepu: levo navzdol pot 684 k Iljču/Illitschu in desno navzgor na Gipfel. Seveda hočemo na vrh, za kar potrebujemo nadaljnjih 5 minut. Pot je strma in deloma zračna, a se lahko na najbolj problematičnem delu oprimemo jeklenice. Na vrhu sta trimetrski lesen križ in vpisni zvezek. Napis na križu razglaša, da smo šele zdaj na Maloškem poldnevu. A v resnici je to le njegova grebenska rama O(j)stra peč/Nordgipfel (1801 m). Avstrijcem se očitno zdi pravi vrh Maloškega poldneva premalo ugleden, ne moti pa jih, da je ta skalna ostrica skoraj 30 m nižja.

Vrnemo se na pravi vrh in zavijemo desno naprej na nemarkirano graničarsko pot. Sestop po jugozahodnem pobočju je zahtevnejši, kot je bil vzpon po drugi strani. Teren je namreč bolj strm in pot zoprno sipka. Posebej nadležna je krušljiva strmina pod mejnim kamnom XXVII/10. Najbolj varno se je je lotiti v levo skozi ruševje. Na srečo smo na bolj zanesljivih tleh že v 15 minutah, ko se pot zravna na sedelcu med Grajšico in Staro planino. Slednjo prečkamo po desni strani, je pa v travi stezi seveda teže slediti. Skoraj po ravnem prečimo južno pobočje Ojstrega vrha in se hitro bližamo Belim pečem, ki s te strani jasno razkrijejo, kako so dobile svoje ime. Pol ure po sestopu z Maloškega poldneva prispemo na novo sedlo, tokrat med Belimi pečmi in Trupejevim poldnevom. Proti zahodu vodita s sedla dve poti: zgornja na vrh Trupejevega poldneva in spodnja pod njim na Blekovo planino/Blekowaalm. Zamikala me je spodnja, po kateri še nisem hodil. Steza je v dobrem stanju, če odmislim veje ruševja, ki na več mestih visijo čeznjo. Glede na to, da preči precej strme travnike nad Železnico, bi bilo zaradi varnosti koristno, če bi jih kdo obžagal. Kakorkoli, v 20 minutah Trupejevo poldne obhodimo. Onstran njega so me presenetili novi kažipoti: nazaj navzgor Trupejevo poldne, naprej Blekova planina in levo navzdol Železnica. Pozornost mi je zbudil slednji. Iz vodnika vem za bližnjico, ki vodi od lovske koče v Železnici na zahodni greben pod Trupejevim poldnevom, a doslej njenega začetka še nisem našel. No, tu je očitno njen konec. Prav pri kažipotu ga nisem odkril, nekaj deset metrov nazaj pa le. Kaže, da se bo treba na ta konec še vrniti. Ta del grebena se imenuje Znotranice. Od omenjenega križišča moramo še premagati strm žlebič, potem pa se le še sprehodimo na Blekovo planino.

Tam sem pogledal na uro in obšlo me je nelagodje. Ko sem ugotovil, da v nahrbtniku nimam čelne svetilke, se je tesnoba še povečala. Prav na hitro sem pomalical. Načrtoval sem, da bi se ob povratku povzpel še na Trupejevo poldne in Ojstri vrh, a sem zaradi okoliščin to misel opustil. Treba bo nazaj po isti poti. Čeprav je bilo nebo jasno in luna polna, sem pohitel in skoraj pritekel do avta, preden se je stemnilo. Domov sem se vendarle odpeljal skozi Karavanški predor in plačal čakanje pred njim.

Janiju se je zdelo vredno opisati v dnevniku le vzpon na Maloško poldne (2 uri in 20 minut + 20 minut na Ostro peč in nazaj), preostalo "tavanje" pa ne, češ, kateri norec bo pa takole kolovratil po hribih. Jaz bi že – tako sva že dva! No, mogoče je le še kdo, ki mu v Karavankah manjka prav ta odsek, tako kot nama, in bi ga rad povezal z drugimi v celoto, je pametnejši (?) odnehal (od Maloškega poldneva do Blekove planine poldrugo uro, nazaj k avtu 2 uri in 45 minut).

Na Gipfel in na vrh Maloškega poldneva

Ko sva prejšnjikrat skušala priti na Maloško poldne (Mallestiger Mittagskogel) in so nama namero skazili avstrijski holcarji, je bil Jani kar hud name, ker sem ga po svoji stari navadi skušala »potolažiti«, da bova šla pač drugič. Za nič na svetu, je pribil; za malo se mu je zdelo, da je moral odnehati uro pod vrhom. Tako me je 14. maja, ko je predlagal prav Maloško poldne, silno presenetil, saj zanj rek, da se zarečenega kruha največ poje, skorajda ne velja. Le drugo izhodišče je izbral: Zagoriče (Goritschach).
 

Mejo sva spet prestopila na Korenskem sedlu (Wurzenpassu), nato pa se peljala skozi Ločilo (Hart) in Brnco (Fürnitz) v Dičo vas (Gödersdorf), kjer sva za hotelom Zollner zavila desno in na prvem razcepu levo na Goritschacherstrasse, ob kateri so že markacije. V Zagoričah za gostilno Jaus'nhof Polin stojita kažipota Ilitschhöhe 1½h 684B in Truppe 1½h 30, ki pa se vidita samo z nasprotne strani, zato sva zgrešila odcep v desno in se znašla na drugem koncu vasi. Tam sva se z mojo zasilno nemščino dokopala do napotkov. Ko sva se odpeljala z dvorišča prijaznega starejšega para in jima je najin avto pokazal zadek, z njim pa registrsko tablico, je gospa pritekla za nama z besedami »Tu vsi govorimo slovensko!« in vse še enkrat razložila po naše. Vrnila sva se k zgrešenima kažipotoma, se mimo ograde s konji pripeljala do gozdarskega nakladališča (Tratte) in tam parkirala. Levo po gozdni cesti se pride v uri in četrt k Iljču, desno pa v slabi uri h Kopajniku (Kopanigu) in v uri in četrt k Trupeju.

Napotila sva se proti Iljču. Kmalu sva stopila iz gozda; travnik na desni je pravcati nasad volčjega boba. Spet sva stopila v gozd in za spremembo detla tudi videla, ne le slišala trkati. Vzpon je bil tu in tam kar strm. Nenadoma sva z leve zaslišala rohnenje motorke in hreščanje padajočih dreves. Pa ne že spet! Desno pod nama je šumela voda. Čez čas se je gozd na desni toliko razprl, da sva ugledala Dobrač, pred nama pa se je dvigalo Trupejevo poldne. Od naslednjih kažipotov, od koder je do Iljča le še četrt ure, se že vidi križ na Maloškem poldnevu. Na koncu gozda sva stopila čez mostič in zagledala hiše. Travniki okoli Iljča so bili rumeni od zlatic, pomladanskih jegličev in regrata, pogačice pa so bile še v popkih. Mimo stolpiča s smernimi tablicami in drugimi podatki sva se povzpela po travniku proti gozdu. Pogled na Iljča pa tudi na Maloško in Trupejevo poldne je bil čisto nekaj drugega kot prejšnjikrat v oblačnem vremenu.

Vrh travnika se na debeli smreki ob robu gozda dobro vidi markacija. Pobočje je bilo posejano s kukavicami. Kmalu sva dosegla kolovoz in začela šteti označene ovinke, začenši s K 2 (bližnjica obide K 1). Z ovinka 5 sva videla Trupejevo domačijo. Za ovinkom 7 sva prečkala potoček. Po gozdu so razmetane velike skale. Osmi ovinek je menda res brez tablice. Z njega se vidi Ojstri vrh med Maloškim in Trupejevim poldnevom. Kolovoz še enkrat prečka potoček. Zaradi precejšnje mokrotnosti sva se morala ogibati nadležnemu blatu, a sva lahko uživala v pogledu na preproge kalužnic. Kmalu zatem sva kakih 15 m desno nad potjo opazila markacijo, odcep tja pa ni označen, niti prav videti ga ni. Povzpela sva se k markaciji in »nadstropje« više našla še eno pot. Po strmem koreninastem bregu sva dosegla gozdno cesto in zavila levo navzgor po njej. Del sva je »preskočila« po označeni bližnjici, ob kateri me je razveselil čeden grmiček navadnega volčina. Ko sva se vrnila na cesto, sva bila čisto blizu Maloške planine na levi. Tokrat je nisva obiskala in Uršičeve lovske koče (Urschitz-Hütte) prav tako ne, na klopci pri Gallobhütte pa sva si privezala dušo.

 

Nadaljevanje ceste nama je skrajšala označena strma bližnjica. V gozdu so cveteli jegliči, deveterolistne konopnice, trilistne penuše, trilistne vetrnice, zimzelen, mlečki, votli petelinčki, celo še telohi. Ob odcepu s ceste je kot zadnjič ležala rumena tabla z napisom, ki prepoveduje prehod med delom v gozdu. Do obračališča, kjer so naju prejšnjikrat zavrnili gozdarji, je bila pot že očiščena. Pred nama se je dvigal Ojstri vrh, katerega grape so bile še vse zalite s snegom. Nadaljevanje poti pa ni bilo pospravljeno. Ogibati sva se morala ostankom podrtega drevja, tako da nama redke in obledele markacije niso bile v posebno pomoč. Po slabe pol ure prebijanja po strmem in tako rekoč brezpotnem pobočju sva posedela na klopci pod skalami. Od nje se vidita Baško jezero (Faaker See) in bekštajnski Stari grad (Altfinkenstein). Ko sva počivala, naju je prehitel starejši možak. Nato sva splezala na skalo nad klopco. Zgoraj je veliko mravljišče in zjutraj so bile mravlje tako dejavne, da se nisva mogla prijemati ne za skale ne za korenine, povsod je mrgolelo. Nad mravljiščem sva med redkimi drevesi zagledala križ na gori. 

Vzpenjala sva se med skalnimi iglami in stenami, zaplatami resja, odcvetelimi telohi. Še nikjer nisva videla toliko belih jetrnikov. Kmalu po tistem, ko sva naletela na prvi sneg, je sledilo pravo nasprotje: vse rumeno avrikljev. Tam je tudi nekakšno naravno zavetišče pod skalami, po katerih polzi voda; če bi bila sila, bi v njem lahko vedrila. Prečkala sva majhno melišče, onkraj njega pa so naju pričakali ruševje in grmički rododendrona. Pot zavija precej desno, proč od križa, tako da sva bila zaradi redkih markacij tu in tam v dvomih, ali sva še na pravi poti. Na vrhu zasnežene grape naju je v levo vabila kopna skalnata in gruščnata potka med resjem, navadnimi volčini in telohi. V 5 minutah naju je pripeljala do označenega razcepa. Levo se pride na Gipfel. Ta slikoviti, a ne najvišji vrh se po Klinarjevih Karavankah imenuje Ostra peč, po Janševih pa Ojstra peč (Nordgipfel); visok je 1801 m (na križu piše 1802 m, v Mušič-Habjanovih Karavankah pa 1807 m). Četrturna razgibana skalnata pot nanj se nama ni zdela zahtevna, le malo je bilo treba poplezati. Jeklenic ni več. Možak, ki naju je prehitel pri klopci (edina živa duša, ki sva jo srečala ta dan), se je že vračal. Ko sva se naužila razgledov, sva se vrnila na razcep in se v dobrih 5 minutah med zaplatami resja povzpela še na najvišjo točko z mejnim kamnom XXVII/1. Ni tako slikovita (pravzaprav ni videti vrh) kot avstrijska, a razgledi so podobni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Še enkrat sva se vrnila do razcepa, pod njim pa zapustila markirano pot, sledeč predhodnikovim gazem; čeprav puščica na markaciji izrecno kaže levo, sva zavila desno po gruščnatem jeziku. Sledovi starih markacij pričajo, da je pot nekoč tekla tu. Ker je opuščena, se je treba precej pretepati z ruševjem. Po dobrih 10 minutah sva pristala na sedanji markirani poti. Čez skalo nad klopco je šlo tokrat gladko, saj popoldne mravlje očitno počivajo ali pa imajo delo v mravljišču, tako da sva se lahko oprijemala skal in korenin. Skozi razdejanje po sečnji sva sestopila na obračališče, tam pa nisva zavila desno, od koder sva prišla zjutraj, temveč sva šla kar naravnost naprej po gozdni cesti.

Cesta teče proti Ojstremu vrhu, po katerega grapah je pridrselo nanjo obilo snega. Vode, ki derejo po pobočjih, so jo že precej načele. Po dobrih 5 minutah je od nje ostala le še stezica, ki se konča v strugi. To sva prečkala in se na drugi strani povzpela po zasneženi grapi. Držala sva se njenega levega roba in nisva dosti verjela, da bova našla nadaljevanje poti. Kakih 20 m više pa sva nenadoma zagledala markacijo. Tam sva splezala na drugi breg grape, kjer se cesta meni nič, tebi nič nadaljuje. Markacija z oznako KGW 03 (to je druga oznaka za pot 603) in puščico kaže nazaj v grapo. Cesta je poraščena z mahom, spodjedena in nanjo je navaljenega veliko kamenja, obrobljajo pa jo neverjetne množine repuhov. Med macesni naju je po slabe pol ure pripeljala pod Trupejevo poldne in mimo kraja, kjer naj bi bila voda (kozarec je bil, vode pa ne), na planino s hiško in ograjo brez vrta; po avstrijskem zemljevidu sklepava, da na Zagoriško planino (Goritschacher Alm). Na hiški (lovski koči?) piše, da je to lovno območje, zato ne smemo s poti in kaliti miru. Hm. Na drugi strani ceste je ograjeno znamenje v spomin Gottfriedu Omannu.

 

Cesta naju je vodila pod Trupejevim poldnevom in kmalu po tistem, ko se nama je v vrzeli med drevjem pokazal slikoviti Škocjan (Kanzianiberg), sva na levem ovinku zagledala odcep desno (Truppe 1 h 684b in Gödersdorf 2 h 684b); tam sva zapustila 603 (nadaljuje se po cesti). Ko sva se ozrla, sva še enkrat videla križ na Maloškem poldnevu, ob križišču pa presenetljiv napis, da je pot 603/03 zaprta. Saj sva vendar prišla od tam! Izkazalo se je, da je to veljalo do 22. 10. 2012. Pri mogočnem macesnu in veliki skali z markacijo, puščico in napisom 684b se v gozd spusti stezica. Poti sta pravzaprav dve: ena z nenavadnimi belo-črnimi markacijami (nekatere so oglate in oštevilčene; prva številka, ki sva jo opazila, je bila 15), druga pa s planinskimi. Združili sta se in številke na belo-črnih markacijah so naraščale. Približala sva se gozdni cesti levo spodaj, kjer se konča, in se spuščala dalje. To se je ponovilo pri cesti na desni. Tik pred strmim spustom na naslednjo cesto sva se pri številki 32 poslovila od belo-črnih markacij.

 

Z gozdne ceste sva kmalu zavila na strmo stezo. Spuščala sva se po nekakšnem jarku ter v neredu vejevja in podrtih debel začasno izgubila markacije. Steza se je proti koncu gozda spremenila v kolovoz in ta naju je mimo visoke preže na travniku pripeljal k opuščeni Trupejevi domačiji. Pri njej je kapelica, na hribčku nad njo pa klopca in vetrovnica. Na vogalu gospodarskega poslopja je markacija 684b. Spustila sva se po levem robu travnika (oznak ni) mimo »pritlične« preže na cesto, kjer naju je spet pričakala markacija, in takoj zatem pri lesi zapustila planino.

 

Na Trupejevem sedlu (Truppesattel) se začnejo serpentine. Po njih sva sledila kažipotu za Zagoriče. Iznad Kopajnika je še enkrat zelo lep pogled na Škocjan. Ko se nama je zazdelo, da sva zašla že predaleč v napačno smer, je pri preži cesta zavila ostro desno nazaj in to popravila. Mimo dveh odcepov h Kopajniku sva prišla do lese in zapustila njihov svet. Na desni sva slišala čedalje močnejši šum vode. Mimo (dvignjene) zapornice, ograde s konji na levi in še dveh odcepov desno sva stopila iz gozda, zapustila cesto in prečkala potok na desni. Čez živahno vodo je treba kar po kamnih. Kolovoz naju je pripeljal k ogradi s konji, mimo katere sva se peljala zjutraj tik pred parkiriščem.

Tako je bil po dobrih treh urah hoje v vsako smer in še treh, ki so prijetno minile vmes, krog sklenjen. Zarečeni kruh nama je na moč teknil.

Maloško predpoldne

V tednu, ki se končuje, se je zdelo, da imava srečo: lahko sva se požvižgala na poslabšanje vremena konec tedna in si za hribolazenje izbrala najlepši dan, torek. Odločila sva se za Maloško poldne (1828 m), kjer sva sicer že bila, Jani tudi sam, toda po izbrani poti še ne. Namenila sva se namreč od Baumgartnerja po poti 684. A glej ga, zlomka: na parkirišču naju je pričakalo obvestilo, da je zaprta. Sicer je pisalo, da s potjo 683 ni nič narobe, ampak Jani je bil odločen: 683 me ne zanima, po njej sem že šel. In sva se odpravila, upajoč, da bo tako, kakor je bilo že večkrat: razlog za zaporo je že minil, obvestila pa niso odstranili.

Po ozki asfaltni cesti sva sledila markacijam 603 mimo gospodarskega poslopja in kapelice ter skozi predor pod smučiščem (na predoru se je pojavila še oznaka 683). Prečkala sva potok in se povzpela nad Tratnikovo domačijo (Trattnig), nato pa se spustila mimo Cvancikarja (Zwanzger). Tam se asfaltna cestica razcepi in oba kraka sta markirana; napotila sva se po levem (603). Za domačijo je konec asfalta. Nekaj časa naju je pot vodila po gozdu, ko pa sva prestopila potok Rauscherbach (za slovensko ime ne vem), naju je ob gozdni cesti poleg kažipotov (tu sva stopila na pot 684) pričakalo še eno obvestilo: od Maloške planine zaprto. Levo navzgor se je lepo videl najin cilj. Nadaljevala sva v tisto smer mimo izvirka, speljanega v leseno korito. V daljavi je rohnela motorna žaga. Morda pa je zaprto zaradi sečnje? Stopala sva po gozdni cesti mimo več oštevilčenih dovoznic (Zubringer), nekaj makadama pa nama je prihranila označena bližnjica. Rumene, oranžne in rjave jesenske barve so kar žarele; macesni so že zlateli. Med drevjem sva spet ugledala svoj cilj, tudi križ. Kmalu sva bila na razcepu, ob katerem stojijo klopca, razpelo in korito z vodo. Kažipot naravnost Mallestiger Mittagskogel 2 h 684 je bil prelepljen, desno se odcepi slabša gozdna cesta k Iljču (Illitsch) in v Zagoriče (Goritschach), levo pa je odcep k brunaricama na Maloški planini (Mallestiger Alm, 1254 m). Od njiju je lep razgled na Maloško poldne. Pred prvo stoji umetelno izrezljan možic s pipo, skozi katero teče voda v leseno korito. Na klopci ob drugi brunarici so se očitno oddihovali kadilci, saj so tla pred njo nastlana z ogorki. Napis poziva k tišini, a ko so cepili drva, ki lično zložena čakajo zimo, živali niso mogle imeti posebnega miru. Da o preži na jasi pred brunaricama ne govorim.

Kljub prelepljenemu kažipotu sva sklenila dognati, ali je z najino potjo res kaj narobe. Nadaljevala sva po gozdni cesti mimo lepo obnovljene Uršičeve lovske koče (Urschitz-Hütte) in veliko skromnejše Gallobhütte, nato po zelo strmi bližnjici in spet po cesti do na novo nasute (gozdarske?) ceste, ki se odcepi desno v breg. Na razcepu je ležala rumena tabla, ki prepoveduje prehod med delom v gozdu, prostora za čas zapore (od – do) pa sta bila prazna. Čez (staro) poseko sva se povzpela v temen smrekov gozd. Ko sva po dobre četrt ure dosegla gozdno cesto, se nama je odprl res lep pogled na Dobrač in nekoliko manj lep na gozdarsko vozilo in dva delavca pri njem. Izvedela sva, da se morava zaradi sečnje obrniti. Na kažipotu ob tamkajšnjem obračališču sva prebrala, da eno uro pod ciljem. S pojasnilom, da bodo z delom gotovi najkasneje v dveh dneh, si nisva veliko pomagala. Čeprav se možakoma niti sanjalo ni, katera pot je zaprta, pa tudi nobenega hrupa, ki bi ga povzročali delavci ali gozdarski stroji, ni bilo slišati, sva torej po slabih dveh urah odnehala.

V pol ure sva se vrnila na križišče pri Maloški planini in tokrat zavila k Iljču po precej zapuščeni gozdni cesti. Desno pod njo je v močvirnatem svetu še ena brunarica. Po kar strmem spustu s ceste je bilo treba prestopiti eno »nadstropje« niže. Ker pot ni posebno razločna in tudi ne najbolje označena, je to mesto laže zgrešiti kot ne: če prečkate potok, ste že predaleč. Težave z orientacijo so se unesle, ko sva prišla na kolovoz. V precej divjem svetu (med razmetanimi skalami in živahnimi potočki) sva naletela na prvo oznako serpentine: K 6 / Km 1,637 / 1077 m Sh. Zdaj sva se že toliko spustila, da sva zašla v nizko oblačnost in meglo. Pa tako lepo je zgoraj sijalo sonce! Sledile so še štiri serpentine, kmalu za K 2 pa sva zapustila kolovoz in po bližnjici »preskočila« prvo. Pri pručki, ki ničemur ne služi, ker ni ograje, sva pri vodnem zajetju stopila na travnik. Pod nama je ležala z meglo zalita kotlina; pozneje sva v njej odkrila lokev. Po nerazločnem nemarkiranem travnatem kolovozu ob robu gozda sva se mimo pokritih skladovnic drv spustila proti hišam. Klinar pravi »po domače pri Iljču« in ta kraj opisuje kot lepo izletniško in važno orientacijsko točko južno nad Zagoričami (Janša ga omeni kot domačijo Iljič). Če bi sijalo sonce, gotovo. Ozrla sva se v nebo: nad temno gmoto gozda debela plast sivih oblakov, nad njimi pa kičasta modrina. Kako lepo mora biti na Maloškem poldnevu! Pred hišami stoji stolpič. Pod njegovo okroglo streho so še zadnja tablica, nekoliko večja od tistih na serpentinah (Km 0,000 / Sh = 917,40), velika markacija 684A in napisi s smernimi puščicami. Nadmorska višina Illitschhöhe je 936 m; to je morda vzpetina nad domačijo. Kljub napovedi, da je do sem uro hoda, sva brez posebne naglice prišla pol prej.

Za stolpičem teče kolovoz, na njegovem začetku pa je znak za prepoved prometa v obeh smereh. Na istem drogu sta še tablica Wulz 915 m in rumen kažipot Kanzianiberg 1 h 29, ki kaže na omenjeni kolovoz. Pripeljal naju je na gozdno cesto. Z vseh strani je bilo slišati gozdarske žage. Napisov in markacij ni bilo več, a gozdarji so nama potrdili, da je smer prava: Škocjan (Kanzianiberg). Na drugi strani doline so se za silo videle pečine in cerkev sv. Kancijana. Kmalu za (dvignjeno) zapornico (prepoved velja tudi za gorske kolesarje) sva se znašla na asfaltni cesti. Onstran nje je pri klopci levo označena pot na Škocjan, desno pa še ena (zelo gosto) markirana, a brez oznake, kam vodi. Podala sva se po njej, prečkala kolovoz (ta se desno izteče na isto asfaltno cesto; tam je zemljevid, na obvestilu, da je nadaljevanje kolovoza ‒ pot 684 ‒ zaprto, pa je bilo z roko pripisano, da do 22. 10., kar očitno ni držalo) in poslej sledila kažipotom k Baumgartnerju. Po krajšem vzponu ob asfaltni cesti sva zavila desno v gozd na strmo, ozko, vlažno in zaraščeno markirano stezico (683), ki se izteče na travnik pod Cvancikarjem. Tokrat sva prišla po drugem kraku asfaltne ceste kot zjutraj. Po že znani poti mimo Tratnika in pod smučiščem sva se po poldrugi uri vrnila na izhodišče.

Spet je sijalo sonce, zato sva se še malo potepala po Starem Gradu (Altfinkenstein). Pod Baumgartnerjem sva se pomudila pri ogradi z jelenjadjo. Jelen, ki je bil očitno glava družine, je odločno in glasno delal red med njenimi člani. Nazadnje sva se ustavila še pri gradu Finkenstein. Sprehodila sva se po poti, ob kateri stojijo številne razlagalne table, in uživala v jesenskem soncu kot metulji, ki so obletavali redke rože. Vsaj jaz. Jani pa je bil še vedno nekoliko slabe volje. Zdaj noče nič slišati o Maloškem poldnevu, ampak upam, da se bo še spametoval.

Kako sva brez markacij našla Maloško poldne in celo »rešila« dva Avstrijca

V hribovski vremenski napovedi za soboto (predprejšnjo – izpolnjujem obljubo o poravnavanju starih dolgov!) je le v jutranjih Julijcih košček sonca kukal izza oblaka, zato sva se odpeljala proti zahodu. Skozi namrgodeno jutro, ki naju je spotoma še opralo, sva se pripeljala na sončne Jesenice. Po dobri izkušnji s Trupejevim poldnevom sva se odločila poskusiti srečo tudi na Maloškem. Res srečo, saj sva se v tednu, ko smo (23. junija) obhajali 150. obletnico rojstva Alojza Knafelca, očeta planinske markacije, odpravila na za naju precej nenavadno nemarkirano pot. Kak košček že tu in tam, ampak ves dan brez markacij?! Pot do Koče Za Lepim vrhom sva že poznala, ker sva se po njej vrnila s Trupejevega poldneva, na planino Grajšico, obkroženo z Murnovcem, Maloškim poldnevom, Kresiščem, Laskovcem in Tišlerico, pa vodi po Klinarjevih Karavankah široka udobna pot, ki jo bova menda že opazila. Tam naj bi se začela zlata svoboda: "Naprej po lastni presoji na katerikoli vrh." Juhej!

S Srednjega Vrha (cesta do tja je bila uradno še vedno zaprta) sva se odpravila desno mimo gasilskega orodišča in naprej po gozdni cesti. Čez in pod njo tečejo številni potočki, vabile so naju gozdne jagode, »motili« so naju metulji in rože, ven in ven sva se ustavljala in občudovala Špikovo skupino. Do lovske koče Za Lepim vrhom sva hodila nad potokom Hladnikom dobro uro. Napis ob vratih Tu lovski je revir, divjad ljubi mir je nekam protisloven. Edino, kar je tisti dan motilo najin mir, je bil šum Hladnikovega pritoka Žlebnice. Prijetna »motnja«.

Na razcepu nad kočo sva zavila desno v gozd (ne po kolovozu pod straniščem). Ko se je kolovoz končal, sva prestopila potok, onkraj katerega sva opazila edine »markacije« ta dan: rdeče pobarvan kol ter rdeč križ in rdečo packo na skalah poleg velikega šopa teloha. Potka je postala zelo strma. V tričetrt ure sva dosegla planino Grajšico, nad katero sva po križu prepoznala Kresišče. Maja je tu menda posebno lepo zaradi obilice resja, zdaj pa so cvetele predvsem alpske velese. Travnik je bil ves prevrtan, a svizca žal nisva videla nobenega. Na koncu planine je poti zmanjkalo, ko sva se ozrla, pa je »zmanjkalo« tudi Kresišča: popolnoma ga je zagrnila megla. Od kod se je vzela v tako lepem sončnem dnevu? V gozdu sva le našla nadaljevanje poti in se med ruševjem povzpela na sedelce. Z obeh strani se je dvigala megla, samo midva sva se še sončila. Pri mejnem kamnu sva se ustavila. Ozka in krušljiva grebenska potka, ki se je belila med zelenjem proti križu v daljavi, nama ni nič dišala, posebno zaradi strahu, da bi naju na njej zagrnila megla. Pred tem svari tudi vodnik. Zato sva se spustila nekoliko nazaj proti planini do ozke poraščene grapice, ki naju je po hudi strmini pripeljala na greben. Po njem sva se sprehodila na obe strani in »sklenila«, da je vrh pri mejnem kamnu 1 (od tam se spusti tudi potka na Ostro peč s križem).

Tedaj sva zaslišala klice na pomoč. Ubrala sva jo čez drn in strn ter vsa potna, zasopla in razmršena pridirjala nazaj pod sedelce, kjer je obtičal avstrijski par, ki se je v megli in brez zemljevida popolnoma izgubil. Moja očitno zelo pomanjkljiva nemščina zgovornega gospoda ni nič »motila«: tako je hitel in tolkel táko narečje, da kje dlje od Avstrije najbrž sploh ne bi uganila, da govori nemško. Kljub temu sva jima nekako dopovedala, kako bosta prišla, kamor sta hotela: do Mitzi-Moitzi Hütte. Deležna sva bila velike hvaležnosti. Dobro razpoložena sva se odpravila še na Kresišče, čeprav se je igralo skrivalnice v megli. »Pograbila« sva prvo potko, ko pa je je zmanjkalo, sva se junaško spopadla z ruševjem in strmimi travami. Za dobro mero se je še ulilo. A ko sva prisopihala na cilj, je posijalo sonce in prepodilo megle. Če si tega čudovitega vrha menda vsa okoliška živina ne bi bila izbrala za stranišče, bi bil pravi raj (ali so v raju dovoljene koprive?). Imeniten razglednik je. Spustila sva se na drugo stran (v smer Maloškega poldneva) in izkazalo se je, da prav lepa potka vodi na sedelce Panierschartl, od tam pa sva se po travnati grapici vrnila na Grajšico in po že znani poti na izhodišče.

Po planinah in sedlih pod že znanimi vrhovi

Predzadnjo soboto v marcu sva imela drugačne načrte, a ne bi mogla reči, da so se sfižili, ker sva se imela prav lepo, načrti pa bodo počakali, da skopni sneg. Odpeljala sva se proti Kranjski Gori in za vasjo Belca zavila desno na gozdno cesto pri stebričku kolesarske poti 11. Cesta je zelo slaba in na enem mestu se s kakim večjim avtom niti ne bi mogla prebiti med odkrušenimi skalami in kamenjem. Peljala sva se 5 km po dolini Belce, med velikim betonskim mostom in še enim z zapornico (ta je nad sotočjem Belega potoka in Belce, 1007 m) pa naju je pričakalo majhno parkirišče. Tam stoji kažipot Kepa 3h, ki kaže v desno. Letos poleti morda ... Tokrat pa sva nadaljevala kar po cesti v levo.

Slikovita pobočja zaradi različno stisnjenih in zveriženih plasti kamnin, živahni potok v skalnati strugi ter redka družba navadnih in belih repuhov so celó hojo po cesti napravili prijetno. Mimo neoznačenega cestnega odcepa na planino Mikulovico sva prispela na majhno planino z več imeni: Na Planji ali Na planji, Brdca in Belca (1248 m). Tam se od gozdne ceste v levo odcepi kolovoz. V vogalu med njim in cesto sva bolj po naključju opazila skalo z dotlej edino markacijo (mejno - Knafelčevo z zelenim kolobarjem). Planina je bila posuta z belimi žafrani, a so vsi še spali. Nadaljevala sva po kolovozu.

Ko sva prestopila kljub nedavni hudi suši precej vodnat potoček, je bil kolovoz še vedno vozen, čeprav vodnik Karavanke pravi, da hitro preide v stezo. Nenadoma sva desno nad seboj zagledala možica in šele nato opazila, da se s kolovoza proti njemu odcepi potka. Ker pa ni bilo nobenega drugega znamenja, sva ugibala, da tisti prehod v stezo morda šele pride ("hitro" je navsezadnje precej nedoločen izraz), in sva vztrajala na kolovozu. Prečkala sva še en potoček, potem pa je bilo kolovoza konec; razširil se je v nekakšno obračališče na robu grape. Tik pred tem se v desno odcepi še ena stezica, a ta niti možica ne premore in je komaj sledljiva. Tako temu kot prejšnjemu odcepu bi težko rekla, da "kolovoz hitro preide v stezo", zato sva se vrnila k možicu in mimo njega zagrizla v breg. Ob poti se je kar gnetlo telohov. Tudi tu gori sva prečkala dva potočka, najbrž tista, ki sva ju že spodaj; mostič čez prvega je podrt, drugi pa ga sploh nima. Stezica se je obrnila v desno navzgor in naju pripeljala še čez en potoček, ki mu podrti in zaraščeni mostiček služi kot "skakalnica". Splašila sva belko. Levo pod nama je tekla zasnežena grapa in kmalu sva se spustila vanjo.

Po dobre pol ure sva zaradi snega izgubila stezo. Zdi se, da se preseli na drugo stran grape, in to sva na primernem kraju storila tudi midva. Onstran pa nisva našla nadaljevanja, zato je bilo treba kar nekaj boja s strmino in rastjem, da sva dosegla sedelce Velika Trata (1630 m); na njem je poleg skal z rdečimi črtami v tla zabit kol. Levo se dviga Tišlerica, desno pa Laskovec. Od tam sva se povzpela v desno. Po čedalje globljem snegu sva prigazila na sedelce med Laskovcem in Kresiščem (okoli 1700 m), s katerega sva zagledala planino Grajščico (1650 m). Na Sidartinem zemljevidu Julijske Alpe je Grajščica kota 1760 m, a to je višina Laskovca. Na to napako (a ne tega zemljevida, ker ga takrat še ni bilo) opozarja tudi Klinar (po njem Grajšica). Iznad nje se lepo vidijo Murnovec, Maloško poldne in sosedje, daleč zadaj pa Julijci. Med resjem in čez podrto drevje sva se začela rahlo spuščati v desno proti zasneženi planini. Na razcepu stezic sva zavila po ožji desni (po drugi, levi, sva se namenila vrniti). Po travnati grapici sva bila v nekaj minutah na grebenu, kjer stoji mejni kamen XXVI/343. Na avstrijski strani sva brž opazila Škocjan s slikovitimi stenami. Ko sva pred seboj zagledala križ, sva bila končno gotova, da je gora, ki sva jo že dlje opazovala, Kresišče. Na tej strani je bilo še preveč snega, da bi se povzpela nanj. Pri kamnu 349 se nama je zdelo, da sva na najvišji točki najine poti. Začela sva se spuščati in kmalu prigazila nad Grajščico na drugi strani pri številnih kažipotih in napisu Grenze 1730 m. To območje se imenuje Panierscharte (za slovensko ime ne vem). Pobočje nad zasneženo planino je bilo kopno in okrašeno z resjem. Na zasilni klopci sredi njega so bili sendviči kraljevsko kosilo.

Vrnila sva se drugače. Spustila sva se na planino in po kopnem levem robu na nasprotno stran. Ujela sva stezico in prišla na razcep res po drugi kot gor grede. Na sedelcu med Laskovcem in Kresiščem nisva zavila desno proti Tišlerici (iz tiste smeri sva prišla gor), ampak sva ostala pod stenami Kresišča. Razgibana potka teče mimo kažipota Krešišče – Schwarzkogel 1839 m, ki kaže levo na strmo koreninasto stezo (ta vodi še dalje proti Maloškemu poldnevu in na pot 682). Razvajala naju je z lepimi razgledi. Ob njej in nad njo so številni skalni stolpiči in igle. Jezilo naju je, ker nisva mogla z gotovostjo dognati, kateri je Črni vrh. Posedela sva na klopci z razgledom na Kepo. Večkrat sva kar padla v globok sneg. V gozdu pod seboj sva videla dirjati tri gamse. Po nekaj strmih spustih med grmički navadnega volčina in mimo obsežne bele grape tik pod potjo sva pristala na sedelcu Jepca-Sattel 1290 m (tako je pisalo, na zemljevidih pa Jepzasattel, 1438 m, v vodniku tudi 1651 m in 1850 m), po naše Sedlič, z mejnim kamnom 276 ter z oznakami za državno mejo in kažipoti na vse strani razen v desno, najino smer. Zanesla sva se na zemljevid in se znašla na slabem kolovozu, na začetku razdejanem od hudournika. Ozrla sva se na prehojeno pot in zgoraj na sušici opazila staro mejno markacijo, poleg tiste na Planji edino ta dan. Ko sva pristala na gozdni cesti, sva zavila desno nanjo (odcep ni označen; gor grede je treba kakih 20 m naprej od preže, ki stoji desno pod cesto, zaviti levo na zemljati kolovoz). Do Planje ni bilo več daleč, od tam pa sva pot že poznala.

xxx

Sicer nisva stala na nobenem vrhu, sva se jih pa nagledala. In se nahodila. Slabo poltretjo uro tja in prav toliko nazaj. In kako pet ure hoje raztegneva na ves dan? V hribih je to mačji kašelj!