Sreda je bila spet dan za (še vedno le Janijevo) hribolazenje. A samo do 17. ure, potem je dobila prednost košarka. Zato se je odločil za potep blizu doma, brez kakšnega trdno določenega cilja. Izbral si je kar krvavška pobočja, kjer mu že nekaj časa zbuja radovednost pot med Ambrožem pod Krvavcem in planino Osredek čez Jagoščev rob. Do nje se je sklenil povzpeti iz vasi Klemenčevo. Takole je popisal to svoje tavanje po slovenskih hribih:
Na Klemenčevem na koncu asfaltne ceste iz Stahovice proti severozahodu je prostora za parkiranje dovolj. A ker že nekaj mesecev gradijo zadrževalnike na
Blatnici, morate vzeti v zakup, da bo vaš avto že v nekaj urah posivel. S konca asfalta zavijemo desno čez Blatnico (v zaprašenem grmovju je skrit star kažipot Sv. Ambrož pod Krvavcem) in se po makadamski cesti vzpnemo v nekaj serpentinah do Kuharjevega. Za tamkajšnjo kmetijo se cesta spremeni najprej v kolovoz in zavije s travnikov v pretežno iglasti gozd, na majhni jasi pa v navadno stezo. Potem ko preči dva potoka (v drugem letnem času najbrž še več), nas pripelje na nov udoben kolovoz. Zavijemo desno nanj in se uro po startu znajdemo na široki gozdni cesti na prevalu Vrata (933 m). Tudi nanjo je treba desno, potem pa se začno planinske uganke. Vodniki in zemljevidi pravijo, da se s ceste hitro odcepi v desno markirana pot čez Jagoščev rob. Jaz sem cesto med Vrati in travniki pod sv. Ambrožem prehodil navzgor in navzdol, a označenega odcepa nisem odkril. Sem pa pri omenjenih travnikih opazil kažipot za planino Osredek preko Blatov (tako menda komendski markacisti imenujejo pot čez Jagoščev rob), ki kaže nazaj navzdol. Tako sem iskanje odcepa končal na cesti nad Vrati, na mestu, kjer so trije delavci gradili nov vodohran. Ti so me poučili, da moram desno na drugo cesto ravno pri vodohranu, 
ampak da ne bom prišel daleč, ker je pot pred leti odnesel podor. Ne o preteklih ne o sedanjih markacijah niso vedeli nič. Pa sem šel pogledat. Torej desno pod vodohranom, pri prvem razcepu spet desno in pri naslednjem levo. Nenadoma se je pred menoj odprlo obsežno golo območje, kjer je poti res zmanjkalo. To je neprijazen svet sipkih peščenih površin in težko prehodnih krušljivih skal, po katerem se ne more biti prav varno “sprehajati”. Nekaj časa sem oprezal za morebitnimi varovali, ki jih omenja vodnik PZS, a ker jih nisem opazil, sem preprosto obrnil.
Da bi prišel vsaj nekam, sem spet zavil proti Ambrožu pod Krvavcem in pri travnikih pod njim tokrat obrnil desno, kamor kaže kažipot za planino Osredek in Kamniški vrh. Po kakih 150 m vzpona pridemo na asfaltno cesto, ki vodi na Krvavec. Gremo desno po njej približno 15 minut do prve leve serpentine. Na ovinku je treba s ceste desno na kolovoz, na kar spet ne opozarja nobeno znamenje, pač pa nam malo naprej markacija potrdi, da smo na pravi poti. Po slabe pol ure sredi gozda kolovoza zmanjka in ga nadomesti ozka stezica. V nekaj minutah smo na novem križpotju, ki je označeno posebej “imenitno”: naravnost se gre na planino Osredek (za silo zbrisan napis) in Kamniški vrh, desno pa prav tako na planino Osredek in Kamniški vrh. Saj v bistvu vsi napisi držijo, le pohodnik, ki krajev ne pozna, si z
njimi ne pomaga kaj dosti. Kakorkoli, desna naj bi bila tista pot, ki pride z Vrat čez Jagoščev rob. Jaz nisem več zbral dovolj volje, da bi zavil še enkrat proti njemu, temveč sem nadaljeval kar naravnost. Pot pripelje na sleme, poraslo s travo, ki se izmenjuje z redkim gozdom. Čez čas se odpre pogled navzdol na planino Osredek in malo zatem je še odcep k njej. A jaz sem še vztrajal naravnost. Pri naslednjem razcepu pa sem le zavil desno na n
emarkirano stezico in v nekaj minutah stopil na vrh Planjave (1243 m). Ta je označen zgolj s skromnim možicem. Nekaj časa sem omahoval, ali naj “splezam” še na sosednji Kamniški vrh, a sta me ura in grožnja vremenoslovcev s popoldanskimi nevihtami odvrnili od tega.
Vrnil sem se do odcepa za planino Osredek in se tokrat tudi spustil nanjo (1110 m). Krasijo jo tri lesene bajte in kar mogočna lipa s senčnato klopco. Nama z Mojco je, čeprav opuščena, sila ljuba. Z nje se nadaljuje sestop v levo proti vasema Slevo in Bistričica. Pot je precej sitna, saj je treba pre
čkati dve peščeni grapi (po prvi teče niže potok Korošak s kar znanimi slapovi). Ko se prebijemo čeznju, stopimo na travnike Ravnih senožeti. Tam stoji kažipot, ki kaže navzgor Planina Osredek 20 min/Kamniški vrh 2 h in navzdol Slevo 20 min/Stahovica (izhodišče) 1 h. Kdor hoče na Klemenčevo, mora tu zaviti desno na neoznačeno stezico, ki vodi gor in dol do Korošakove grape. Ob njem je mogoče po obeh straneh (kakor se kdo znajde) do ceste na Klemenčevem.
In odgovor na vprašanje iz naslova: zelo zelo težko. Večina navadnih smrtnikov te poti ne more niti najti, če pa že zadene smer, se čez nevarni pesek in skale na robu ne more prebiti.
Jani me vedno tolaži, da zaradi tega ali onega nisem nič zamudila, pa se mu ne posreči (saj tudi ni res!): tokrat bi bila tavala (tri ure in četrt gor, uro in tričetrt dol), kakor se za pisko (nič se ne posmihajte: kar na strojepisko se spomnite ali pa ne péško!) tegale dnevnika spodobi, pa še s svoje najljubše klopce bi se bila lahko razgledovala.
Na Klemenčevem na koncu asfaltne ceste iz Stahovice proti severozahodu je prostora za parkiranje dovolj. A ker že nekaj mesecev gradijo zadrževalnike na
Blatnici, morate vzeti v zakup, da bo vaš avto že v nekaj urah posivel. S konca asfalta zavijemo desno čez Blatnico (v zaprašenem grmovju je skrit star kažipot Sv. Ambrož pod Krvavcem) in se po makadamski cesti vzpnemo v nekaj serpentinah do Kuharjevega. Za tamkajšnjo kmetijo se cesta spremeni najprej v kolovoz in zavije s travnikov v pretežno iglasti gozd, na majhni jasi pa v navadno stezo. Potem ko preči dva potoka (v drugem letnem času najbrž še več), nas pripelje na nov udoben kolovoz. Zavijemo desno nanj in se uro po startu znajdemo na široki gozdni cesti na prevalu Vrata (933 m). Tudi nanjo je treba desno, potem pa se začno planinske uganke. Vodniki in zemljevidi pravijo, da se s ceste hitro odcepi v desno markirana pot čez Jagoščev rob. Jaz sem cesto med Vrati in travniki pod sv. Ambrožem prehodil navzgor in navzdol, a označenega odcepa nisem odkril. Sem pa pri omenjenih travnikih opazil kažipot za planino Osredek preko Blatov (tako menda komendski markacisti imenujejo pot čez Jagoščev rob), ki kaže nazaj navzdol. Tako sem iskanje odcepa končal na cesti nad Vrati, na mestu, kjer so trije delavci gradili nov vodohran. Ti so me poučili, da moram desno na drugo cesto ravno pri vodohranu, 
ampak da ne bom prišel daleč, ker je pot pred leti odnesel podor. Ne o preteklih ne o sedanjih markacijah niso vedeli nič. Pa sem šel pogledat. Torej desno pod vodohranom, pri prvem razcepu spet desno in pri naslednjem levo. Nenadoma se je pred menoj odprlo obsežno golo območje, kjer je poti res zmanjkalo. To je neprijazen svet sipkih peščenih površin in težko prehodnih krušljivih skal, po katerem se ne more biti prav varno “sprehajati”. Nekaj časa sem oprezal za morebitnimi varovali, ki jih omenja vodnik PZS, a ker jih nisem opazil, sem preprosto obrnil.Da bi prišel vsaj nekam, sem spet zavil proti Ambrožu pod Krvavcem in pri travnikih pod njim tokrat obrnil desno, kamor kaže kažipot za planino Osredek in Kamniški vrh. Po kakih 150 m vzpona pridemo na asfaltno cesto, ki vodi na Krvavec. Gremo desno po njej približno 15 minut do prve leve serpentine. Na ovinku je treba s ceste desno na kolovoz, na kar spet ne opozarja nobeno znamenje, pač pa nam malo naprej markacija potrdi, da smo na pravi poti. Po slabe pol ure sredi gozda kolovoza zmanjka in ga nadomesti ozka stezica. V nekaj minutah smo na novem križpotju, ki je označeno posebej “imenitno”: naravnost se gre na planino Osredek (za silo zbrisan napis) in Kamniški vrh, desno pa prav tako na planino Osredek in Kamniški vrh. Saj v bistvu vsi napisi držijo, le pohodnik, ki krajev ne pozna, si z
njimi ne pomaga kaj dosti. Kakorkoli, desna naj bi bila tista pot, ki pride z Vrat čez Jagoščev rob. Jaz nisem več zbral dovolj volje, da bi zavil še enkrat proti njemu, temveč sem nadaljeval kar naravnost. Pot pripelje na sleme, poraslo s travo, ki se izmenjuje z redkim gozdom. Čez čas se odpre pogled navzdol na planino Osredek in malo zatem je še odcep k njej. A jaz sem še vztrajal naravnost. Pri naslednjem razcepu pa sem le zavil desno na n
emarkirano stezico in v nekaj minutah stopil na vrh Planjave (1243 m). Ta je označen zgolj s skromnim možicem. Nekaj časa sem omahoval, ali naj “splezam” še na sosednji Kamniški vrh, a sta me ura in grožnja vremenoslovcev s popoldanskimi nevihtami odvrnili od tega.Vrnil sem se do odcepa za planino Osredek in se tokrat tudi spustil nanjo (1110 m). Krasijo jo tri lesene bajte in kar mogočna lipa s senčnato klopco. Nama z Mojco je, čeprav opuščena, sila ljuba. Z nje se nadaljuje sestop v levo proti vasema Slevo in Bistričica. Pot je precej sitna, saj je treba pre
čkati dve peščeni grapi (po prvi teče niže potok Korošak s kar znanimi slapovi). Ko se prebijemo čeznju, stopimo na travnike Ravnih senožeti. Tam stoji kažipot, ki kaže navzgor Planina Osredek 20 min/Kamniški vrh 2 h in navzdol Slevo 20 min/Stahovica (izhodišče) 1 h. Kdor hoče na Klemenčevo, mora tu zaviti desno na neoznačeno stezico, ki vodi gor in dol do Korošakove grape. Ob njem je mogoče po obeh straneh (kakor se kdo znajde) do ceste na Klemenčevem.In odgovor na vprašanje iz naslova: zelo zelo težko. Večina navadnih smrtnikov te poti ne more niti najti, če pa že zadene smer, se čez nevarni pesek in skale na robu ne more prebiti.
Jani me vedno tolaži, da zaradi tega ali onega nisem nič zamudila, pa se mu ne posreči (saj tudi ni res!): tokrat bi bila tavala (tri ure in četrt gor, uro in tričetrt dol), kakor se za pisko (nič se ne posmihajte: kar na strojepisko se spomnite ali pa ne péško!) tegale dnevnika spodobi, pa še s svoje najljubše klopce bi se bila lahko razgledovala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar