Obisk pri moji najljubši klopci

Prejšnjo sredo po službi je bilo ravno dovolj časa za ponovitev Kamniškega vrha. Pogrešati ga je že začel Jani, mene pa je vleklo na klopco na planini Osredek, na kateri sem se pred petimi leti počutila tako dobro kot še nikoli na nobeni klopci.

Zapeljala sva se do kamnoloma na koncu Sleva, od tam pa levo po kolovozu ob Ravnih senožetih, kjer so se pasle krave. Pogled na Planjavo in Kamniški vrh je bil v sončnem popoldnevu čudovit. Iz trave ob poti so kukali clusijevi svišči, travnik je bil rumen od zlatic, šmarne hrušice so razkošno cvetele, mračice so bile še posebno košate. Po slabe pol ure sva na razcepu pod hribčkom, na katerem so se jadralni padalci pripravljali na polet, zavila levo v gozd. Nekoliko više zdaj najbrž že cvetijo pogačice, takrat pa so bile še v popkih. Nad grapo, ki ločuje Planjavo in Kamniški vrh, sva našla alpske mastnice in šopke navadnega slečnika. Pri razpelu se pot položi in po kaki uri sva že počivala na planini Osredek. Moja klopca je še vedno tam in že drugič sem sklenila, da moram kdaj priti sem za dalj časa, ko se mi ne bo mudilo, kaj prebrati, napisati, pomalicati, polenariti. Tak ljubi mir je. A da ne prihajajo gor le ljubitelji miru in narave, lahko sklepam po lastnikovih listkih, dodanih napisu Odpadke in ogorke pa odnesi s seboj! Dodal je namreč In jih ne skrivaj pod klopi in v druge luknje. Nadaljevanje poti proti Kamniškemu vrhu je zelo nagnjeno k blatnosti, zato ga v mokrem ne priporočam. Ko pridete na greben, imate na voljo levo markirano pot na severni strani pod grebenom (tam boste uživali v senci) ali desno nemarkirano pot po grebenu in čez Planjavo (tam boste uživali v razgledih). Midva sva se odločila za levo. Letos imajo bukve tukaj posebno veliko mladičkov. Na sedlu med vzpetinama se je najina pot pridružila grebenski. Od Osredka do vrha sva hodila tričetrt ure. Razgled je bil lep, poznopopoldansko sonce kar toplo.

Vrnila sva se po strmi in krušljivi, drsni potki desno ob grapi med Kamniškim vrhom in Planjavo. Zelo počasi je šlo – čeprav navzdol in po krajši poti, je trajalo celo uro. Kamniški vrh toplo priporočam. Na izbiro imate več poti in v različnih zaporedjih. Eno je opisal tudi Ivan na Zaplana.net (v svojem besedilu sem pobarvala mesta, kjer se njegova pot razlikuje od najine).

Za praznik na Šmarno goro

Na 8. februar pred 176 leti je umrl France Prešeren, ki – kot je splošno znano – velja za največjega slovenskega pesnika. Prav tako na 8. februar pred 130 leti – kar je manj znano – pa je izšla prva številka Planinskega vestnika. Jani se je odločil, da se bo po svoje spomnil obeh dogodkov. V tisti številki Vestnika ni našel pravega vabila v hribe. Za silo je tako razumel sedemvrstično novičko, da so Piparji prinesli na Šmarno goro novo »spominsko knjigo«. In se je še on odpravil na ta priljubljeni hrib Ljubljančanov pa tudi Prešerna, saj je tam služboval njegov stric Jakob.

 

Po Šmarni gori je speljanih več kot ducat označenih poti. Meni najljubši sta Westrova pot čez Grmado in Mazijeva steza pod njenim grebenom, obe začinjeni s ščepcem adrenalina. Josip Wester (1874–1960) je bil poleg planinca predvsem pomemben šolnik. Je pa tudi veliko pisal o slovenski književnosti, posebej o Antonu Aškercu. Vilko Mazi (1888–1986) velja v prvi vrsti za pionirja slovenske logopedije, a je bil hkrati strasten zaljubljenec v gore, veliko je pisal o njih, snoval pa tudi leposlovne črtice za več časopisov. Poleg tega je znal na pamet celotne Prešernove Poezije. Skratka, tako Wester kot Mazi sta bila planinca in kulturnika ter imata oba svoje poslednje počivališče na ljubljanskih Žalah.

Westrova pot se začne takoj za nekdanjo gostilno Kovač v Vikrčah. Kot ni težko uganiti, je ureditev poti leta 1926 predlagal Wester, ki se je zavzel za »alpiniziranje« dotlej planinsko komaj odkrite Grmade. Naslednje leto je pot že postala stvarnost. Do Kovača sicer vozi mestni avtobus številka 15, a seveda samo ob delavnikih. Tako sem se moral na kulturni praznik zanesti kar na svoj avto. Ker že dolgo časa nisem hodil tam, nisem vedel, ali me čaka parkirišče in kje. Presenečen sem ugotovil, da so Bačnikovi (Vikrče 22a) na svojem zemljišču uredili velikega malo pred Kovačem (S 46.12794, V 14.44524). Seveda so dobrodošli prostovoljni prispevki, na primer dva evra za ves dan.

 

Začetek poti je 100 m naprej po cesti proti Pirničam. Pravzaprav se tam začneta dve poti, a nemudoma po vstopu v gozd odideta vsaka po svoje: Kovačeva levo in Westrova desno. Na razcepu tudi izvemo, da velja Westrova za zahtevno, in kmalu tudi, da je brez tehničnih varoval. Pot se kar takoj postavi pokonci in na nekaterih mestih skoraj ne gre brez pomoči rok, zato sem moral kar nekajkrat poprijeti za skalo ali se potegniti više s pomočjo drevesa. Po pol ure se je ponudila priložnost za prvi počitek na klopci. Morda je ta bolj namenjena tistim, ki z desne priplezajo po zelo zahtevni Pogačnikovi poti (tudi zamisel zanjo se je porodila v Westrovi glavi). Skoraj skupaj z njo se mi je pridružila še Pot svobode in me samo malce više spet zapustila v levo (pri tej pa je imel prste vmes Mazi). Za nobeno od teh se nisem menil in sem pridno sopihal v breg. Prvič sem si oddahnil 15 minut nad klopjo, ko sem dosegel Koleno (duhoviteži mu rečejo Babje koleno), nekakšno prelomnico v grebenu Grmade, in strmina se je povsem unesla. No, na tistem mestu sem se tudi prvič naletel na Mazijevo stezo.

 

Pot po grebenu je tako rekoč sprehajalna, manjkajo ji le razgledi. Od Mazijeve steze me je spremljala tudi gozdna učna pot, označena z rumeno-zelenimi markacijami, ki ima vsega skupaj štirinajst postaj. Med njimi je šesta na prvem Grmadinem razgledišču. Za ta del poti sem potreboval še 20 minut. Razgledišče bogati panoramska fotografija pogleda na jug, ki pa ne naredi večjega vtisa, saj na tisti strani ni mogočnejših gora. Pravi vrh (676 m) je nekaj korakov naprej, kjer je prav tako postavljena klopca, poleg nje pa še skrinjica z vpisno knjigo in žig. Rekel bi, da se večina obiskovalcev zanju ne meni. Po kratkem postanku sem nadaljeval po grebenu in se v četrt ure spustil na Sedlo (573 m) med Grmado in Goro, kamor s severa pripelje tudi Vozna pot. Tam so se pojavili listi s Prešernovimi verzi, pritrjeni na drevesa. Z njih sem razbral, da je zanje poskrbelo društvo Blaž Potočnikova čitalnica iz Šentvida. Za hišo Ledinekovih, ki že debelega pol stoletja skrbijo za gostilno na Gori, sem Vozno pot zapustil v desno in se na vrh (669 m) povzpel mimo kapelice sv. Sobote. Legenda pravi, da je tam sv. Ahacij neko soboto po Marijinem naročilu z ognjem in mečem rešil pribežnike pred Turki.

 

V oblačnem vremenu je pred taborskim obzidjem posedalo manj ljudi kot običajno. Jaz sem stopil v notranjost in navdušen odkril, da je cerkev Roženvenske Matere Božje odprta, saj se je pripravljala za mašo (sicer so ob nedeljah ob 11. uri). Bilo je še ravno dovolj časa, da sem si lahko ogledal njeno baročno okrasje. Najbolj me je zanimala velika freska na stropu ladijske kupole, ki jo je v letih 1846/47 naslikal Matej Langus. Njen osrednji motiv je Marijino vnebovzetje, med Marijinimi častilci pa je upodobil nekaj resničnih oseb, med njimi sebe. Nekateri želijo v paru v spodnjem krogu desno od orgel videti Franceta Prešerna in Julijo Primic,  a za to razen prijateljstva med pesnikom in slikarjem ni tehtne podlage. Seveda se je na Prešernov dan spodobilo, da sem obiskal še tamkajšnje malo pokopališče, kjer je med šmarnogorskimi duhovniki pokopan tudi njegov stric Jakob. Še lonček vročega čaja in sem se odpravil navzdol.

 

Mimo Antonovega zvončka želja sem se na Sedlo spustil kar po Vozni poti. Pri tem sem ugotovil, da so listi s Prešernovimi pesmimi razporejeni po drevesih ob vsej cesti. Med pohodniki so vzbujali kar nekaj pozornosti. Zdaj pod Sedlom nisem zavil na Grmado, temveč sem stopil naravnost navzdol po Romarski poti. Ob njej je stala še ena kapelica, povezana s kar dvema legendama. Po eni naj bi tam počivala Marija, po drugi pa naj bi tam turški napadalci okameneli. Le od kod vse te šmarnogorske legende, povezane s Turki, če pa Turkov na Gori v resnici nikoli ni bilo? Že na prvem ovinku sem Romarsko pot zapustil in se spustil desno proti Zgornji Kuhinji in Zatrepu. Ker je na nekaj mestih pot pošteno strma, so pohodnikom v pomoč zasilne stopničke. Z nekaj orientacijskega ugibanja sem v slabe pol ure spuščanja spet naletel na gozdno učno pot, in sicer na stojišče številka 3 z infotablo Vpliv človeka na gozd. Tam sem zagledal kažipot za Mazijevo stezo.

 

 

 

 

Idejni oče tudi te poti je v resnici Wester, a je leta kazalo, da ne bo nikoli dočakala uresničitve, dokler ni po vojni zamisli posvojil Mazi. Takole je sam zapisal v vodničku iz leta 1974: »Krampal sem več let ob koncu zime, ko je bila zemlja na domačem vrtu še pomrznjena, tam gori pa so se že spreletavali zlati citrončki in je prigrevalo božansko sonce. Samo med tednom, ko sem se nadejal, da me nihče ne bo motil, sem vzel s sabo rovnico in kopal, kjer in koliko se mi je pač zahotelo, za kratek čas tako rekoč. Le oba konca sem pustil nedotaknjena, da bi tako nikomur z Westrove ali s Poti svobode ne lezla v oči.« In je dokopal. Leta 1953 jo pot predal v uporabo in jo posvetil planinski zvezi za njen 60. rojstni dan. Po njej sem se ves čas dvigal, saj sem moral do Westrove premagati dobrih 40 višinskih metrov. Ker je lepo razgledna, je ob njej postavljenih več klopc. Za prvo je pot speljana skozi skalna vrata, ki jim pravijo Aljažev preval (773 m),  nato vodi mimo 4. stojišča gozdne učne poti in se ob drugi klopci razide s Potjo svobode. Bolj ko se je bližala izteku, strmejša je bila. Malo pred koncem sem bil pozoren na skalo, v katero je vklesano posvetilo planinski zvezi. Mnogi trdijo, da je to sploh najlepša pot na Gori. V dobre pol ure sem bil spet na Kolenu in Westrovi poti.

Navzdol mi je šlo po strmini bolj počasi; po pravici povedano, sestop po Westrovi poti ni ravno za ljudi mojih let. A kakorkoli, čez pol ure sem spet varno stal na pločniku ob vznožju Grmade. Medtem se je pokazalo nekaj sonca in šele med potjo k avtu sem zaznal, kako lepo se s ceste vidijo razgibani turnci Grmade, če je drevje golo.

 

Zdaj ko zaradi kolena že toliko časa ne morem hoditi v hribe, niti na Šmarko ne, sta prva verza Prešernove pesmi Šmarna gora tudi moja mantra: »Vi, ki hodite na sveto / Šmarno gôro, blagor vam!«

Zasavski trojček Ostri vrh, Baba in Govško brdo

Zadnjega oktobra predlani sva se po dolgem času spet odpravila v Zasavje. Odpeljala sva se v Hrastnik in zavila desno proti smučišču Rajska dolina. Precej vijugava in strma cesta naju je pripeljala do pašnika pri zaselku Mali Kal, kjer sva parkirala (S 46.157765, V 15.117630). Ob križišču Luža (760 m) so stali kažipoti – dva modra za turne kolesarje in trije rdeči PD Hrastnik – ter spomenik pionirju skojevcu Borisu Pustu, ki je tam padel star komaj 14 let. Nad spomenikom je še en kažipot PD Laško, na katerem je nekoč pisalo Ostri vrh, Baba in Zavrate, a ostali so samo sledovi črk.

 

Sledila sva slabemu kažipotu navzgor po cesti mimo spomenika ter se kmalu povzpela proti hišam in po dovozu h Kalu 1 (Zelenko). Tam sva izvedela, da bi bila morala pod hišo zaviti levo, a nisva videla nobene oznake. Hiš je bilo še več (Narks, Kal 2), večina podrtih. Po spustu od njih sva se povzpela v desno. Edina markacija, ki sva jo opazila, je bila komaj še vidna, kažipot Kal, Mrzlica pa je kazal nazaj. Dalje je bil kolovoz bolje označen. Na naslednjem razcepu naju je skromna bela puščica usmerila na desni krak navzgor. Pihal je močan leden veter, pod nogami nama je šumelo suho listje. Napredovala sva gor in dol mimo nekaj nenavadnih skalnih kvadrov. Dolg spust po grebenu se je končal s kratko ravnico, za katero sva zavila ostro desno in se začela vzpenjati v ključih. Ti so se krajšali, tako da je šlo čedalje bolj navpik. V strmini so nama pomagale tudi stopnice in korenine. Steza je postala skalnata in naju prej kot pol ure od izhodišča pripeljala na prvi cilj.

 

 

 

 

 

 

 

Na prepišnem Ostrem vrhu (855 m, po zemljevidu Posavsko hribovje – zahodni del Ojstri vrh) na meji med občinama Hrastnik in Laško naju je pričakala rogovila s strešico, pod katero sta tičala kažipota nazaj Kal 1h, naprej Babe 30min., niže je na veji visel žig, na poličko pod njim pa so položili pločevinasto vpisno skrinjico. V beton pod rogovilo je bila vzidana marmorna plošča z napisom OSTRI VRH 855 m in pod njo v beton vrezan datum 29. 4. 1996. Kratka deska je »igrala« klopco. Nad razgledom nisva bila ravno navdušena, pozornost pa nama je vzbudil Kalski hrib s pravcato sončno elektrarno.

 

Nadaljevala sva ob ograji nad prepadom in naprej po ozkem skalnatem grebenu. Takoj sva se znašla na razcepu, kjer sva se spustila v desno. Steza se je skrivala pod suhim listjem; morda je bilo tudi zato tam nekaj več markacij. Grebensko prečenje se sliši strašno imenitno, pa je bilo »samo« zelo prikupno. Videti je bilo, da je ta pot dokaj prometna, saj je bilo na drevesnih deblih kar nekaj »podpisov« hodcev (prevladovale so babe!). Za podpisom Nina je spust postal bolj strm. Na dnu je z leve pritekla druga steza, a puščica ob napisu Baba na drevesu je kazala naravnost naprej (nazaj Ostri vrh). Sledil je še en pošten spust. Steza je bila ponekod podprta in čeznjo so ležala podrta drevesa, a so bila prežagana. Greben je postal travnat, pot pa je ponekod tekla nekoliko desno po njim. Ob njej je bilo »postavljenih« še več skal kot pod Ostrim vrhom.

 

Po 25 minutah sva bila že pod Babo in se začela vzpenjati nanjo, spočetka po prav slikovito koreninasti poti. Kar sva dosegla čez 5 minut, še ni bil vrh, lahko pa bi bila prva Baba (nekateri namreč imenujejo hrib Babe). Srečala sva domačina, ki je povedal, da na Ostrem vrhu vedno piha. Nekaj časa sva hodila po ravnem desno tik pod grebenom, nato sva prišla do naslednjih skal. Kaj pa če so te Babe? Celo GPS je pokazal, da sva na vrhu, pa tudi spuščala sva se zatem. Še malo dol-gor in po slabih 10 minutah naju je zadnji vzpon vendarle pripeljal na cilj, ki pa je bil v resnici nekoliko niže od tistih skal.

 

Tudi Baba (789 m) je bila označena s pokrito rogovilo. Pod strešico sta bila pritrjena kažipota nazaj Ostri vrh 30min., naprej Zavrate 30min., pod njima lesena vpisna skrinjica, niže pa je visel žig. Na marmorni plošči je pisalo BABA 789 m in pod njo v betonu 2.5.96. Posedela sva na skromni klopci, a kratka deska, kakršno sva videla na Ostrem vrhu, tudi ni manjkala. Imela sva razgled na Mrzlico in vasi pod njo.

Odšla sva po drugi strani, v smeri Zavrat. Spust je bil strm, zavarovan z jeklenico, tej pa so sledili stopnice z ograjo, cik-cak s stopničkami na ovinkih in podprto stezo ter še daljši odsek z ograjenimi stopnicami. Kljub vratolomnemu pobočju je bila steza speljana zelo lepo. Še najnevarnejši je bil debel sloj listja, zaradi katerega nisva videla, na kaj bova stopila. Pri preži je z leve od spodaj pritekla nekoliko širša steza in nadaljevala sva po njej. Med korenitejšim spustom, dolgim in na začetku tudi strmim, sva naletela na nenavadno kočico. Čez kakih 20 minut sva pristala na prečnem kolovozu in puščica pod markacijo naju je usmerila čezenj. Na drugi strani se je nadaljevala podprta steza, spet s stopničkami na ovinkih. Ko se je spust unesel, je z leve pritekel kolovoz in naju pripeljal do še enega prečnega kolovoza (nazaj Babe in Ostri vrh); spustila sva se desno po njem.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V dobrih 5 minutah sva se znašla na asfaltni cesti na prevalu Zavrate (nazaj Babe in Ostri vrh, čez cesto «Pot NOB – Gore), čez katerega tečeta Zasavska planinska pot in Rečiška planinska krožna pot. Tam naju je pričakala brunarica Pri knapu pod Babo PS Rečica (552 m) z zastavo, okrog nje pa mize in klopi, prireditveni prostor, kozolček s fotografijami festivala knapovske kulture in parkirišče. Po obvestilu sodeč je to kraj za »druženje članic in članov društva ob sobotah in nedeljah od 14. ure do mraka«. Brunarico so dopolnjevali simboličen vhod v rudnik in rudarski vlakec z napisom SREČNO ter zaprt rudniški vhod z napisom 1892 BARBARA ROV 2005 / SREČNO.

 

Prečkala sva asfaltno cesto in se levo od kapelice napotila v gozd za kažipotom Šmohor 2h (nazaj Gore 2h). Še bolj levo se je od asfaltne ceste odcepila makadamska, ob kateri je bil še en kažipot za Šmohor, ta s časom 1 h 45 min. (torej je preval Zavrate lahko izhodišče za krožno pot na Šmohor). Brž za kapelico sva že naletela na nove napotke: naravnost naprej Vrh (napis na drevesu) in Govško brdo (kažipot), desno Govce in Laško (kažipot). Šla sva naravnost, nato pa na razcepu zapustila strmi kolovoz in zavila desno. Tako sva se ognila delu strmine, nato pa se vrnila na kolovoz. Na naslednjem razcepu sta bili markaciji ob obeh krakih. Izbrala sva desnega, strmejšega, a za prvo markacijo so bile naslednje pobrisane. Na še enem razcepu sva sledila brezhibni markaciji levo (na maPZS je rdeča črta precej bolj desno). Po četrt ure sva na že petem razcepu bolj po sreči zagledala skrito markacijo na levi. Strmina se je unesla in prej kot v 5 minutah sva prispela na uravnavo, kjer sva prečkala blaten kolovoz. Na drugi strani naju je čakala podprta potka s stopnicami na ovinkih. Podpore so bile skoraj bolj koristne za kazanje smeri, saj je bila steza zasuta z listjem.

 

 

Kmalu se je začel zadnji vzpon. Pobočje je bilo tako strmo, da je pot najprej obšla vršni del po desni, se nadaljevala po grebenu ter po kratkem spustu čez skale in v zmernem vzponu od zadaj 20 minut nad uravnavo dosegla vrh Govškega brda (811 m). Tudi tega so označili s pokrito rogovilo. Pod strešico z napisom DOBRODOŠLI NA G. B. in markacijo v zatrepu so bili kažipota levo Zavrate³⁰, desno Govce, žig in lesena vpisna skrinjica. Še ena, kovinska, je stala na tleh poleg rogovile. Malo niže se je ponujal »balkonček« s klopco.

 

Z Govškega brda sva se vrnila na Zavrate. Tam sva se spustila levo po asfaltni cesti, da bi poiskala partizanski spomenik pri bližnjem Gornjem Breznu. Knafelčeve markacije in peterokrake (Pot spominov NOB Občine Hrastnik) so naju mimo vodnega zajetja čez slabih 10 minut pripeljale v vas. Na prvem gospodarskem poslopju (Brezno 13) sva zagledala zvezdo, znak Zasavske planinske poti in napis Žig. Pred poslopjem sva zavila desno na makadamsko cesto proti travniku s prežo ter s pogledom na Babo in Ostri vrh. Skozi ozek pas gozda in mimo peskokopa, nasproti katerega je stala prej opažena preža, sva po četrt ure med globoko grapo na levi in strmim bregom na desni prikoračila do kažipota, ki je kazal levo, a ni sporočal ničesar (več). Sledila sva mu in kakih 150 m od peskokopa desno od kolovoza opazila kažipot Spomenik. Do njega je vodila skromna stezica, nekaj metrov za njim pa se je nehala in nadaljevala sva po težko prehodnem ščavju. Približno 50 m od kažipota sva zagledala spomenik iz dveh neenakih kvadrov, zgrajenih iz kamnitih kock. Tam so pokopali 24-letnega borca Šlandrove brigade Toneta Kneza - Petra. Čeprav je grob na tako odročnem kraju, očitno prihajajo k njemu, o čemer je pričala goreča sveča, žal pa tudi večje število odsluženih, ki jih ni nihče pospravil. Ko sva se obrnila, sva šele opazila slabo markacijo (zvezdo) za nazaj.

 

Vrnila sva se na asfaltno cesto in po njej h knapovski brunarici, od nje pa naprej po asfaltu navzdol, na drugo stran prevala, iskat še en spomenik. Kmalu sva prišla iz gozda, kjer se je začela Zgornja Rečica. Za razpelom so se pokazale prve hiše. Šla sva mimo kmetije Ferme (Zg. Rečica 73), kjer je kljub pozni jeseni gospodarsko poslopje kar žarelo od cvetja. Naslednja domačija, Zavrašek (Zg. Rečica 72), je bila pravcat zaselek: gospodarska poslopja, čebelnjak, kapelica, stara hiša in dve novi. Mimo transformatorske postaje Babe na desni in še ene hiše na levi sva se spustila v spodnji del vasi. Pri hiši 69 s kapelico iz leta 1955 sva se ustavila. To naj bi bil Marinko, a se zdaj pišejo Gaberšek. Ta krahkega sva hvaležno odklonila, smo pa malo poklepetali. Ker sva iskala hišo 68 v bregu nad vasjo, so nama dali napotke, kako do nje.

 

Spustila sva se do ostrega desnega ovinka, pod katerim je tekel potok, in z asfaltne ceste zavila levo na makadamsko, nato pa »pri propustu desno na kolovoz«, kot so nama svetovali Gaberškovi, da se ne bi izgubila. Debele pol ure od knapovske koče sva prispela do Zgornje Rečice 68, zapuščene mogočne hiše, katere lepoto je že zelo načel zob časa. Nasproti obnovljene kapelice sva na ostanku gospodarskega poslopja našla partizansko spominsko ploščo in vpisno skrinjico Poti spominov NOB Hrastnik, kjer je žig njene kontrolne točke 9 Marinko. Marinko? Obe hiši, 68 in 69?* Spominska plošča je posvečena 24. novembra 1944 padlim komaj 17-letni borki Olgi Bizjak ter borcema Jožetu Čoklu in Cirilu Potekalu. Vpisni zvezek je bil kar poln, posebno pogost obiskovalec je Nikóla Guid, avtor knjige Planinske obhodnice in pohodi (PZS 2008), slab teden pred nama pa se je vpisal vnuk padlega Jožeta Čokla.

 

 

 

 

 

Zdaj naju je čakala le še pot nazaj k avtu. V gozdu za hišo, kamor je kazala majhna rdeča puščica na njenem vogalu, sva naletela na starejšega možaka, ki je napravljal drva. Ko je slišal, da se zanimava za staro domačijo, se je razgovoril. Ker je njegovim staršem v vojni zgorel dom, so jih naselili v to hišo, ki je bila podržavljena, in on se je tu rodil. Kar raznežil se je: ne ve, zakaj, ampak še vedno je to njegov najljubši kraj, še vedno rad prihaja sem. Lastnice so že zelo stare sestre, ki živijo v Nemčiji. Vnukov posest ne zanima, zato je vprašanje, ali bo stavbo še kdo obnovil. Preden smo se razšli, je še omenil, da ima v zakupu ves Rošev svet (takrat še nisva vedela za dr. Frana Roša, zaradi omembe Nemčije tudi ne, ali se priimek piše Roš ali Rosch*). Zaraščen kolovoz, označen z rdečimi puščicami in zvezdami, naju je mimo manjše razvaline, preže in krmišča po 25 minutah pripeljal iz gozda na travnik z ograjo. Potem ko naju je spet za kratek čas sprejel gozd, sva se dokončno poslovila od njega in mimo domačije s kapelico (Borovšak) po četrt ure zagledala avto.

 

Med vožnjo domov sva se ustavila v Hrastniku na Ulici prvoborcev 26 pri Mlakarjevem stanovanju, da bi si ogledala zadnjo ohranjeno stavbo stare rudniške kolonije s konca 19. in začetka 20. stoletja ter spominsko ploščo na njej, pa sva našla gradbišče. Zdaj vidim, da je obnova zunanjosti končana, ali so na pročelje že vrnili spominsko tablo, pa se z objavljenih slik ne vidi.

 

 

* Doma se je začelo raziskovanje, katera domačija je Marinkova in od kod tako imenitna hiša na tako odročnem kraju. Imela sem srečo, da so iz KS Rečica, kamor sem poslala svoja vprašanja, ta preposlali Andreju Mavriju, ki mi je vse pojasnil: »Po vojni so dr. Rošu nacionalizirali kar nekaj posestev, med njimi tudi Marinkovo. Zemljišča je prevzela kmetijska zadruga, ki jih je v poznejših letih dala v uporabo bližnjim kmetom. Hišo je prevzelo pa stanovanjsko podjetje in jo popravilo po požaru in vanjo naselilo stanovalce. Nastanili so družino Verbovšek. Ti so živeli kar nekaj desetletij v tej hiši. Po smrti staršev in odselitvi otrok je zadnji /…/ okrog leta 2000 odšel v dom starejših občanov, hiša pa je od takrat prazna.« In še: »Marinkovo sta obe domačiji, ker je bila to včasih ena velika domačija. Zgornja domačija, ki jo domačini imenujejo tudi Roševo, je bila domačija velikega posestva. Potem so se po prvi svetovni vojni pravdali in pravdo izgubili. Laški advokat Roš pa je, ker niso mogli plačati sodnih stroškov, prilastil večji del posestva. Pustil jim je manjši spodnji del. Tam se sedaj pišejo Gaberšek. Zgornji del pa so po osamosvojitvi Slovenije in vračanju nacionaliziranih posestev dobile Roševe potomke, ki živijo v Nemčiji. Hiša od takrat dalje propada, travniki se zaraščajo, ker so jih nehali kositi.« Opazila sva, da je napis na spominski plošči zelo svež, in dobila pojasnilo: »Na plošči na zidu nekdanjega gospodarskega poslopja vsakih nekaj let obnovimo črke in na okrogle obletnice pripravimo spominsko svečanost v spomin na tam pobite borce v Združenju borcev za vrednote NOB Laško.« Andrej Mavri je napisal več knjig, med njimi Med Kojzico in Šmohorjem, v kateri tudi izvemo, kaj se je pred drugo svetovno vojno in po njej dogajalo na tej domačiji. Poleg dveh odlomkov iz nje mi je poslal še fotografijo hiše po koncu vojne, med katero so jo požgali Nemci (vir: Muzej Laško). Najlepša hvala!