Mokrica ali v četrto gre rado

Pregovor sem morala takole prirediti, ker sva na Mokrico skušala priti že dvakrat skupaj in Jani enkrat sam, a je bila vidljivost preslaba, in si nisva upala na domnevno prezahtevno pot s Kompotele, Jani pa tudi ne po neoznačeni poti s planine Ovčarija. Prvi julijski dan je sijalo sonce in nama razkrilo, da pot sploh ni tako zahtevna, kakor je bila videti, ko je ni bilo videti.

Kako na Ovčarijo, je opisal že Jani. Dokler sva hodila po gozdu, skoraj ni bilo rož razen ciklam in kimastih bodakov. Do stare lovske koče sva se povzpela po strmi poti, od nove na Debelem hribu pa je Jani preverjal svoje prejšnje štetje ovinkov. Devetega – pravega – je pri njegovem prvem obisku označeval majhen možic. Menda ga je vzela zima, zato sva postavila novega. Zadržala sva se pri Medvedji ali Mokriški jami (1531 m), ki je jaz še nisem videla, kmalu zatem pa sva si ogledala še nekdanjo planino Ovčarijo (okoli 1600 m). Tam sicer ni česa videti, a človek v megli tudi tega ne vidi. Pravzaprav se moram popraviti: pri jami so se pojavile prve rože, kranjske in turške lilije, na planini pa so se jim pridružili dlakavi sleči, močvirski osati, zali kobulčki, turški nageljčki, zelene čmerike in še dosti drugih (poleg visoke trave in kopriv). In kako naprej?

Proti robu visoko zgoraj se vzpenja široka travnata grapa, ki se nama je zdela logično nadaljevanje najine poti, toda slabo opazna stezica, ki se tu in tam tudi izgubi, naju je odpeljala v desno čeznjo in pod skale, čez "mostiček" na slikovito poličko in okoli skal na desnem robu omenjene grape. Kadar sva se ozrla, sva še vedno videla Medvedjo jamo. Cvetelo je obilo rožnatih gadnjakov (kako prisrčne "mladičke" imajo!), rožnordečih deženov in nekakšne "čebule" (Alenka bi me za ušesa, ampak toliko vrst je in slabo jih poznam), najbrž rumenkasti luk. Po kaki uri bolj ali manj uspešnega sledenja nerazločni potki sva prisopihala do trikotne luknje v skalah in ko sva že skoraj dosegla rob, sva na desni zagledala Mokrico. Namesto navzgor na greben sva se obrnila proti njej in nadaljevala vzporedno s strmim pobočjem. V nekaj minutah sva se znašla na markirani poti s Kompotele na Mokrico. Že tamkajšnji razgledi so naju navdušili (najin prejšnji cilj, Planjava, je bil kot na dlani), a potrpela sva še tistih nekaj minut do vrha (1853 m). Tako so zdaj v moji knjižici Komendske planinske poti res vsi žigi. Sonce je pripekalo, zato sva pomalicala v senci ruševja malo pod vrhom. Jani se je udobno sezul, na njegovem gojzarju pa je počival pogumen metuljček.

Mokrica

Potem sva se odpravila po markirani poti proti Kompoteli. Mimo prepadnih robov sva se povzpela na vmesni vršič, se spustila z njega in se od naslednjega prepada spet pognala navkreber. Zdaj sva hodila po grebenu, ki sva ga z Ovčarije videla na vrhu široke grape. Kljub travnatim vesinam na levi in skalnatemu prepadu na desni je pot, ozaljšana z dlakavim slečem, dovolj široka tudi zame, ki se izpostavljenih mest bojim. Vzpon na Kompotelo (1989 m) je kar strm. Tudi z nje je lep razgled.

Oznak za nadaljevanje poti proti planini Kóren, kamor sva bila namenjena, ni bilo (videti). Spustila sva se na drugo stran, v smer Vrha Korena, in kmalu ujela markacije. Na skali sredi travnika je narisan razcep, dve rdeči puščici, ki kažeta na dve stezici: desno proti Vrhu Korena, midva pa sva se podala po levi (naravnost). Med ruševjem, clusijevimi svišči, kobulastimi vetrnicami, alpskimi velesami, skalami in vrtačami sva prišla do kažipotov in napisov na skalah; sledila sva tistemu levo Krvavec. Pri naslednjih kažipotih ob veliki skali med dvema presušenima kaloma sva zavila levo proti Košutni. Tod sva že hodila pred štirimi leti in tedaj sem si zapisala, da se za začetnimi oznakami izgubijo tako markacije kot pot – še vedno je tako. Med ruševjem sva skušala obdržati pravo smer in nazadnje se nama je posrečilo spet ujeti potko. Na desni se je lepo videl krvavški Jež. Med skalami in ruševjem pod Košutno, na katero se tokrat nisva povzpela, sva se pretikala do sedelca za to goro. Tam so se pojavile markacije, ki vodijo nanjo, za navzdol jih pa še nekaj časa ni bilo, morda tudi zato, ker so se na sedelcu pasle krave in so ravno takrat počivale natanko na planinski poti.

Na planini Košutna (1778 m) stoji prikupna skodlasta kapelica, pod njo pa stan. Tudi tam sva že bila. Spet sva pozvonila – za spomin na nesrečnega dečka in za svojo srečo. Pot sva nadaljevala v desno mimo križa in ob jeklenicah pod skoraj navpično steno. Z desne je pritekla pot z Vrha Korena in kmalu sva pristala pri koči na planini Kóren (1675 m). Na planini je cvetelo obilo dlakavega sleča in orlic. Kal nad njo je bil suh, jezerce na dnu pa je bilo videti dokaj nezdrava mlakuža. Ob poti proti Zgornji fratini sva videla nekaj klobčastih zvončic. Odcep levo k njej pravzaprav ni označen, čeprav je ravno na tistem mestu markacija (na deblu je nekoč tudi nekaj pisalo). Šele niže na nekem drevesu piše K. Bistrica. Mimo slabe koče in razpadajočega lesenega korita sva se med grmički pritlikavih vrb in travniškim cvetjem ter skalami spustila v gozd. Markacije so naju kar zanesljivo vodile po nerazločni potki. Studenček Za vrati je komaj kapljal v koriti, zato je bilo za kozarček hladne pijače treba kar nekaj potrpljenja.

Pod studenčkom sva oprezala za neoznačenim odcepom v levo, o katerem pišejo ljubitelji nemarkiranih poti. Kakih 100 m pod izvirom stojita obakraj poti veliki skali; za drugo (na levi) se odcepi v breg ozka potka. Na začetku se strmo vzpenja po sitnem grušču, potem pa pride na travnik, a je še vedno gruščnata. V ključih se vzpenja desno od skalnate stene. Ko sva prišla mimo nje, sva stopila na melišče in se mimo skalnih votlin povzpela na sedelce pri Dedcu pod Košutno (1575 m). Nadaljevala sva vzporedno s skoraj navpičnim pobočjem. Nekoliko naju je skrbelo, ker Marijana in Marko to pot zelo pohvalita, saj so njune poti za "navadne" planince največkrat prezahtevne. V resnici ni ravno sprehajalna, je pa lepo speljana. Mimo votline, v kateri baje občasno počivajo gamsi, sva prišla na še eno sedelce in se spet začela nekoliko spuščati. Takoj zatem sva zavila levo na prečno stezo, še vedno rahlo navzdol. Stopila sva iz gozda na travnik in prečkala travnato grapo, v kateri se je pasla čreda gamsov. Še večkrat sta se izmenjala gozd in travnata grap(ic)a.

Ko sva se morala nepričakovano spet povzpeti, so naju že začele obhajati skrbi, tedaj pa se je Janiju zazdelo, da sva spet na poti, na kateri sva zjutraj štela ovinke. Na prvem, na katerem je odcep, je poskus štetja spodletel, ker očitno ni bil enajsti (poti nad enajstim še ne poznava), nato pa je šlo, kakor je treba: čez 5 minut sva bila pri zjutraj postavljenem možicu na devetem ovinku. Kmalu sva si lahko odpočila na klopci pri novi lovski koči (zjutraj se mi je zdela neudobna, zdaj pa ne več!). Pri ostankih stare sva zavila na položno pot. Res je lažja, a tako prihranjeno energijo sva porabila za plezanje po precejšnji strmini, na kateri hudo spodrsava, ker sva morala tik pred združitvijo s strmo potjo obiti štiri velika podrta drevesa. Od stičišča poti do avta je bilo le še kake pol ure.

Poleg Mokrice, ki je bila najin izziv, sva v teh dobrih treh urah in pol gor ter petih in pol "dodatkov" dol grede dobila še marsikaj (žiga na Mokrici niti ne štejem za glavno "trofejo"), zaradi česar je bil dan lep in vreden spomina. Obujava ga lahko tudi skozi domače podstrešno okno, od koder se vidijo ta dan prehojene gore.