En žig bo manjkal, pa kaj za to

Prejšnjo soboto sva se namenila še po tri žige KPP in tako sva se spet znašla na Vrhu Korena in tam okrog. Tokrat sva začela v dolini Korošice. Gozdna cesta je slaba, tako da sva parkirala na prvem odmikališču za odcepom proti Brsnikom. Po slabe pol ure sva na Markovi ravni zavila desno na razrit kolovoz, podoben hudourniški strugi. Odcep ni označen, pot pa tudi ne najbolje. Na razcepu čez dobre pol ure sva sledila napisu Za Vrata (na skali) ter se čez Spodnjo fratino in grapo (Za vrati - lovska koča, izvir) povzpela k pastirski koči na Zgornji fratini. Pot nad njo je bila zelo blatna. Pripeljala naju je na prečno, ki vodi levo proti Krvavcu, midva pa sva zavila desno na planino Koren. Krave so (še ali že?) počivale ob kalu, čedna hiška se je skrivala v meglicah, cvetja pa je bilo toliko in tako raznovrstnega, da nisem vedela, kaj naj gledam. Kako naprej, ni bilo prav jasno, a verjela sva vodniku Kamniško-Savinjske Alpe in za hišo zavila levo po dolinici; res se je takoj za robom pokazala razločna pot, ki je bila nekoč celo markirana. Pripeljala naju je do dveh majhnih kalov. Na skali med njima sta napisa Mokrica in Košutna, manjka pa kažipot levo proti najinemu prvemu cilju, zato sva potko najprej prezrla, potem pa le našla na Vrh Korena. Po malici in klepetu (neki planinec je pohvalil spletišče Zaplana.net - prepričajte se, ali je imel prav) sva se vrnila do odcepa na Kompotelo in "osvojila" še to. Ogled poti na Mokrico naju je odvrnil od poskusa, da bi se podala nanjo po tistem zračnem grebenu (za "trofejo" KPP je k sreči dovolj 15 žigov, torej ena "škrbina" ne bo ovira), zato sva se odpravila kar proti Košutni. Vrnila sva se k skali med kaloma. Začetnima markacijama je sledilo ugibanje po (skoraj) brezpotju in med ruševjem (desno od skalne gmote pod vrhom), potem sva našla nekaj markacij, na vrhu pa skrinjico PD Komenda, lep razgled in drobcene planike. S Košutne sva se spustila na tisto stran, kamor so kazale omenjene markacije. Spet so se takoj izgubile, pot pa je razločna in brez težav sva prišla na plano. Spustila sva se na idilično planino Košutna in pri prikupni skodlasti kapelici pozvonila za srečo. Nazaj na planino Koren je spust ob skoraj navpični steni kar "slikovit", a pomagajo klini in (žal nekoliko mlahave) jeklenice. Krave so že vstale in pridno nabirale mleko. Od tam sva se po že znani poti vrnila k avtu.

Skoraj vso pot sva bila sama. Do Vrha Korena 3.00 in po "daljšnici" 3.30 nazaj.

Na Veliko Kozje ni dolgočasnih poti

Davnega leta 1928 je Rudolf Badjura zapisal, da Veliko Kozjé (da, tako je naglasil) meri 987 m, a sedanji meni znani zemljevidi in vodniki pravijo, da je visok 993 m. Z razlikami v višinah sem se že za silo sprijaznila, jezikovne posebnosti pa me bolj »vznemirjajo«. Sicer po svoji skrbnosti znani Badjura ni dosleden: Kozje sklanja v rodilniku kot pridevnik (Kozjega), zato bi enako pričakovala v orodniku (s Kozjim), toda ne, tu ga obravnava kot samostalnik (s Kozjem). Pravopis in leksikon CZ Slovenska krajevna imena sta enotna: Kozjega, v Kozjem. Mislita na kraj, a zakaj bi se hrib sklanjal drugače? Potem pa se pojavi »domorodec«, ki se obnaša dosledno, a ravno nasprotno kot mi trije (pravopis, leksikon in jaz): Kozje, Kozja, Kozju, Kozje, pri Kozju, s Kozjem. In Atlas Slovenije mu da prav. Kljub mojim »nagnjenjem« je še vedno bolje, da hodiva v hribe z zemljevidi in vodniki kot s pravopisom ...

 

Na tem hribu sva že bila pred dobrimi devetimi leti, ko je bil najin cilj predvsem s cvetjem bogati Lovrenc. Zadnji junijski četrtek sva si izbrala drugo izhodišče: Gračnico. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Celje – center in se skozi Laško odpeljala v Rimske Toplice. Pri Globokem sva zavila levo čez Savinjo za smerokazoma Jurklošter in Planina pod železnico in desno. Po drugi strani reke sva se peljala mimo Brstovnice in po mostu desno prečkala Gračnico. Pod tamkajšnjim železniškim mostom se ta rečica izlije v Savinjo. Parkirala sva pri tovarni otroškega pohištva Sadeko. Sicer je vsa rjasta, a ropotala je in na parkirišču so bili avtomobili. Poznejša ugotovitev, da je v stečaju, me ni presenetila.

 

Nad tovarno je na drevesu na levi strani ozke asfaltne ceste prva markacija; vsaj midva nisva opazila drugih znamenj, čeprav naj bi bila po zemljevidu pot markirana že pred mostom. Za domačijo, na katere gospodarskem poslopju je kažipot V.Kozje, sva zavila po še vedno asfaltni, a zelo razpokani cesti ostro desno navzgor. Gospodarjevemu napotku »Ko pridete do gozda, pa levo« je manjkal podatek, da je pravi šele tretji odcep, ampak na take pomanjkljivosti v pomoči domačinov sva se že navadila. Takoj za razcepom se je asfalt končal in kažipot naju je usmeril z makadama levo na gozdno cesto. Nekatere markacije so bile skrite med listjem, čeprav menda markaciste učijo, da jih morajo risati takrat, ko je drevje olistano. Na levem ovinku se z gozdne ceste odcepi desno traktorski kolovoz. Kljub pomisli, da čez pot položeno debelce pomeni, da je zaprta, sva nadaljevala, saj naju je zadnji sogovornik kljub omembi žledoloma pospremil na pot s spodbudnimi besedami. Izkazalo se je, da je to bližnjica na peščeno-zemljat kolovoz, ki se vzpenja po poškodovanem gozdu. Pot je zaraščena; tamkajšnje markacije so redke in majhne, a precej nove.

 

Po 20 minutah sva stopila iz gozda na pokošeno travnato stezo, po tej pa na slabo makadamsko cesto. Ob njej je parkiral tovornjak in po prevoznikovem priimku na njem sva sklepala, da sva prišla do Romšaka (na zemljevidu Šmit). Markacij naprej nisva našla, zato sva vprašala gospodinjo. Usmerila naju je na travnato pot mimo znamenja v bregu. Zaradi orientacijskih težav, o katerih v Planinskem vestniku 2/10 poroča celo v uvodnem odstavku omenjeni »domorodec«, ki te kraje dobro pozna, bo tokrat umanjkalo naštevanje vsakovrstnega cvetja, posejanega po (pre)visoki travi, saj se mu nisem utegnila posvečati. Povzpela sva se torej po travniku, zavila levo in prišla do zapuščene hiške št. 14, nad katero se dvigajo skalnata pobočja. Za njo sva nadaljevala po pokošenem pasu trave mimo gospodarskega poslopja, na katerem naju je končno razveselila markacija. Tako sem se spet lahko posvetila rožam, med katerimi so bili najopaznejši klinčki (turški nageljčki). Naprej ni bilo pokošeno, zato je sledilo nadležno prebijanje skozi mokro travo, ki je ponekod segala do pasu. Ta okoliš pa je očitno všeč pajkom (najbrž imajo mir): pravcato »naselje« mrež so razpeli.

 

Čez dobre četrt ure sva dosegla razcep na robu gozda. Ob desnem kraku je šumel studenec, midva pa sva se povzpela po levem. Nad njim je klopca. Po kratkem travnatem bregu sva prišla do gozdne ceste, kjer ni nič pisalo, kaj nama je storiti; nadaljevala sva desno po njej. Pripeljala naju je do makadamske ceste in zavila sva levo nanjo. Pod njo je ob robu gozda stala počitniška prikolica. Na vrhu klanca naju je spet čakal razcep; nadaljevala sva po zgornji cesti. Ob enem njenih levih ovinkov se je sončil čebelnjak. Temno rdečo prst, ki tu prevladuje, spira z bregov, da je bila cesta ponekod vsa rdeča. Ob njej je stalo nekaj avtomobilov in v strmih okoliških bregovih sva videla nabiralce gozdnih sadežev. Pri počitniški hišici čez kake pol ure (z nabiralnika sva izvedela, da sva pri Šešku), pred katero stoji razpelo, kažipot opozarja na Jankovo špico; tisti članek v Planinskem vestniku 2/10 zelo priporoča to polurno stranpot, a to sem žal prebrala šele po vrnitvi. Pod hišico je še starejša hiša in za njo pruh.

 

 

Nasproti razpela so kažipoti in eden kaže na stezo v gozd. Z nje sva takoj zavila levo na strmejšo stezico, ki teče med borovničevjem. Če bi bila hotela pozobati vse, kar nama je ponujalo, pohoda najbrž ne bi bila končala podnevi. Stezica se je priključila kolovozu in po njem sva dosegla cesto. Mimo lesenega stranišča in kupov vsakovrstnih odpadkov sva prispela do Gračnice 20. Domačijo je pazil prijazen kuža. Po kolovozu čez travnik ni bilo daleč do gozda. Desno pod potjo so se pasle krave in izza ograje naju je zvedavo motril konj. Ob vstopu v gozd je levo navzgor odcep, a markacija je na glavni poti, ki se nekako ne more odločiti, ali je kolovoz ali opuščena gozdna cesta. Kako je s tem odcepom, sem takisto prepozno izvedela iz Planinskega vestnika. A ker je (skoraj) vsaka stvar za nekaj dobra, nama je, tik preden se je strmina unesla, pot pretekel gams. Po podrasti so se množično »pasli« metulji. Taka pot kratko malo ne more biti dolgočasna! Postajala pa je čedalje slabša – zaraščena z visoko podrastjo, kakor da bi bila opuščena.

 

 

Malo pred ovinkom, za katerim se je končala, se je ostro levo odcepila s travo zaraščena steza, ki je bila nekoč najbrž vsaj kolovoz. Obledele markacije na skali od spodaj nisva videla, zato sva jo sprva zgrešila. Ponekod sva se morala prebijati skozi grmovje kot kje v gorah skozi ruševje.

 

 

Od križišča, kjer so na drevesu puščica nazaj, markacija in napis Rimske T., je pot bolje prehodna in označena. Kake tričetrt ure nad Šeškom sva levo pod njo zagledala mlakužo, ki je brez lesene tablice z napisom Jezero z legendo najbrž sploh ne bi bila opazila. V nasprotju s svojo siceršnjo navado, da oblezem vse, kar je treba in kar ni, ki Janija ne navdušuje posebno, se nisem spustila k njej, saj je bila samo malo večja luža. Tako nisva našla table, na katere hrbtni strani je baje zapisana legenda. Že omenjenemu »domorodcu« Gorazdu Gorišku se imam zahvaliti za tole sliko. Zdaj tudi vem, da je na risbi pod napisom volovski jarem. Ker sem Gorazda krstila za domorodca, preden sem dobila njegovo fotografijo, pod legendo pa je tudi podpisan domorodec, vidim, da sem ga poimenovala čisto prav.

 

 

 

 

Na razpotju nedaleč za »jezerom« sva zavila ostro desno nazaj na grebensko pot. Čez četrt ure naju je presenetil napis na drevesu: Cilj. Najvišja točka je sredi gozda, zato ni razgledna. Nadaljevala sva mimo bližnjih kažipotov in napisa Vrh na drevesu z znakom Zasavske planinske poti. Nenavadno številni polži ob poti ali pa kar na njej so tičali v vlažni prsti, kar je najbrž ukrep zoper izsušitev, za katero so zelo občutljivi. Kmalu sva stala na razgledišču, ki ni na najvišji točki, a je v resnici cilj planincev. Tam sta vpisna Tknjiga in žig. Skrinjici sta dve; v eni so (še vedno, tako kot leta 2005!) smeti, »prava«, ki je bila pred devetimi leti tudi precej zdelana, pa je zdaj čisto v redu, le zamaka, čeprav je nespretno narejeni pokrov obtežen s kamnoma. Kar nekaj časa sva se razgledovala: na levi sva videla Kum in trboveljski dimnik, spodaj Savinjo, ob njej del Zidanega Mosta, Kopitnik, proti severozahodu Mrzlico in Gozdnik, na severu Šmohor in Malič, proti vzhodu sva pa bolj ugibala.

 
 

Do razpotja pri Jezeru z legendo sva se vrnila po isti poti, tam pa sledila kažipotu Lovrenc. Spust je bil kar strm. Popestril ga je okamneli legvan (na tablici piše Okameneli dinozaver, ampak Janiju in Gorazdu se zdi bolj podoben legvanu). Del poti so krasile množice velikih zalih kobulčkov. Ko se je iztekla na kolovoz ali opuščeno gozdno cesto, so se jim pridružili zvončice, lučniki, velecvetni naprsteci in drugo cvetje. Na nekakšnem sedelcu, kjer je na drevo obešeno znamenje, je križišče; zakoračila sva na stezo med gozdnima cestama. Rahlo gor in dol naju je pripeljala do kupov desk in bal sena. Na desni sva zagledala Lovrenc in Lisco. Med cvetočimi klinčki sva prišla do kažipotov Planinske poti XIV. divizije; njihova prijazna lastnost je, da poleg nadmorske višine, smeri in časa povedo tudi, kje smo: Okroglice 27, 705 m. Pri Centrihu, tričetrt ure pod vrhom Velikega Kozja, hranijo žig. Imajo igrivega dveletnega pasjega otroka, ki pa je tolikšen, da naju je skoraj podrl. Od hiše je prav lep pogled k Lovrencu.

 

Mimo Dežanove kmetije sva se začela spuščati v dolino. S potjo se je ves čas nekaj dogajalo, zato sva morala biti zelo pozorna na markacije. V strmini nama je na vlažnih tleh precej drčalo. Čez približno 20 minut sva pristala na asfaltni cesti ter nadaljevala levo po njej ob Lokavškem potoku mimo mogočne domačije, ki jo obnavljajo, več odcepov makadamskih cest in ekološkega otoka v Lokavec. Ob cesti stoji nenavadna stara šola in iz drevja nad njo kuka zvonik sv. Kol(o)mana, edine cerkve, posvečene temu svetniku, v Sloveniji. Na križišču z divje zeleno kapelico sva zavila levo in se ustavila pri Goriškovih, da sva pozdravila Gorazdovega očeta, ki se je v popolni čebelarski opravi ravno namenil k svojim čebelicam. Nato sva mimo ribogojnice, kapelice in nekdanje trgovine po mostu čez Gračnico (tu se vanjo izlije Lokavški potok) prikorakala na glavno cesto in po dobre pol ure zapustila Lokavec.

 

Ob glavni cesti stoji spomenik Dušana Samca komandantu 1. bataljona Šercerjeve brigade Iliji Badovincu, leta 1983 pa mu je ljubiteljski kipar Rudi Stopar dodal šopek telohov v spomin na živi zid, ki so ga Nemci napravili iz otrok, katerih eden je bil ubit, štirje pa ranjeni (zato en teloh leži, dva pa sta zlomljena). Nasproti so tri stopnišča z imeni Šercerjeve, Bračičeve in Tomšičeve brigade, ki ob slovesnostih služijo kot tribune. Posedela sem na prvem, kajti moj oče je bil šercerjevec. Ko sva naslednjič prišla med hiše, sva bila v Ložah in dobre pol ure za Lokavcem že pri avtu. Tovarniško parkirišče je bilo prazno in najin avto se je edini grel na vročem soncu.

 

Na vprašanje, ali sva bila na Velikem Kozjem ali na Velikem Kozju, bi bila še pred kratkim brez pomisleka odgovorila, da na Velikem Kozjem. Zdaj ne več tako. Še vedno pa brez pomisleka rečem, da nobena pot nanj ni dolgočasna.

Po poti XIV. divizije – 19., 20. in 21. etapa

Okoli poldneva 20. februarja 1944 so se brigade spet zbrale v Škalskih Cirkovcah in družno odšle le še do bližnjega Plešivca, kjer so jih domačini pričakali odprtih rok. Premrlim in sestradanim borcem je 24-urni počitek sicer dvignil moralo, a primanjkovalo je streliva in maziva, da bi orožje delovalo tudi v hudem mrazu. Vodstvo si je obetalo skorajšnjo pomoč Zidanškove in Šlandrove brigade, a je štab 4. operativne cone komaj kaj vedel o težkem položaju XIV. divizije. Tako je še naprej ostala osamljena. Preden je krenila dalje, so po okoliških krajih izkopali podzemna skrivališča in vanje namestili nepokretne ranjence.

Za 21. februar je bil partizanski načrt, da se Tomšičeva brigada prebije na zahod proti Ravnam, Šercerjeva in Bračičeva pa kreneta proti Razborju. Naslednjega dne bi se v Zavodnju spet združile in skupaj nadaljevale proti Belim Vodam. Toda tomšičevce je že takoj, ko so zapustili Plešivec, napadlo ogledniško letalo, ob Velunji pa so jih pričakale dobro pripravljene nemške enote. Prisilile so jih, da so se preusmerili na sever in se z drugima dvema brigadama združili že na Graški gori.

Združena divizija se je pripravila na obrambo in glavnino sil zbrala na Fergunovem vrhu.* Nemci so ga začeli obstreljevati s topovi z Rdečkega vrha in iz doline. Sledil je juriš, ki so se mu partizani zaradi pomanjkanja streliva lahko zoperstavili v glavnem z ročnimi bombami. Kljub temu jim je uspelo položaj do večera obraniti. V temi so se zdesetkani in izčrpani borci umaknili v Plešivec. Med padlimi v tej bitki sta bila priljubljeni komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade Lado Mavsar - Ronko in znani član kulturniške skupine kipar Janez Weiss - Belač. Zaradi srditosti spopada danes Graški gori pravijo tudi gora jurišev.

 

Ker so naslednje tri etape razmeroma kratke, sva jih 11. aprila združila.

 

Od Škalskih Cirkovc do Plešivca (KT 20)

 

Parkirala sva pri avtobusni postaji Škalske Cirkovce poleg šole. Šele ob vrnitvi sva opazila, da je ob ograji šolskega igrišča urejeno parkirišče (S 46.395939, V 15.136533). Med Škalskimi Cirkovcami 8, kjer je kontrolna točka (KT) 19, in cerkvijo sv. Ožbolta sva se odpravila ter se spustila na cesto pri smerni tabli Izakove poti in planinskih kažipotih (623 m) nazaj Paka pri Velenju 1h, naprej v desno Plešivec 1h, Metul 1h 45min (najina smer). Za Močivnikovo domačijo (Škalske Cirkovce 12) je bilo konec vasi. Markacija v obliki slovenske trobojnice nama je povedala, da sva še vedno tudi na Izakovi poti. Gozdnati breg na levi so pozlatile trobentice, breg potočka na desni pa kalužnice in lopatice. Za razcepom, kjer se je Izakova pot odcepila desno, sva ostala na glavni cesti, šla mimo Škalskih Cirkovc 15, nato pa 10 minut od izhodišča na razcepu pri Prinku (Škalske Cirkovce 22a) zavila levo za kažipotom (628 m). Tam naj bi bila najvišja točka 19. etape (v resnici se cesta in nato kolovoz še nekaj časa vzpenja).

 

Asfalt se je končal in po kolovozu sva se spustila v gozd. Na razcepu sva nadaljevala desno navzdol (označenost je bila dobra). Na dveh drevesih sva opazila zeleni številki 45 in 48. Za slednjo sva po kolovozu, posutem s kamni, sestopila v travnato dolino potočka Ljubela in ga slabih 15 minut od Prinka pri kažipoth (Grabner, 559 m) prečkala. Cveteli so pljučniki, podlesne vetrnice, mlečki, zajčje deteljice, vijolice, blagodišeči telohi, tevje. Od Ljubele sva se povzpela v gozd in iz njega na travnik. Levo spodaj sva zagledala Grabnerjevo domačijo. Regrat se je že razcvetel. Kmalu za naslednjima kažipotoma (Zg. Zaljuberšek, 593 m) sva desno zgoraj zagledala domačijo Zgornji Zaljuberšek (tudi Zaluberšek; upoštevaje ime bližnjega hriba L(j)ubela bi se morala pravzaprav imenovati Zal(j)ubelšek).

 

 

 

 

 

 

Ko sva prišla do asfaltne ceste, sva pri kažipotih (Sp. Zaljuberšek, 605 m) zavila levo po njej. Pri Spodnjem Zaljuberšku (Plešivec 20) je markacijo na toplarju že prerasel bršljan. Cesta se je skozi gozd spustila v grapo potoka Sopota. Mimo Plešivca 19 sva 25 minut od prestopa Ljubele stopila čez Sopot na križišče in zavila desno mimo Pušnika (Plešivec 29). Na naslednjem križišču čez slabih 5 minut sva sledila kažipotu (Brecelj, 531 m) levo v vas. Na vseh križiščih so bili tudi lični leseni kažipoti z imeni domačij in hišnimi številkami. Čez 10 minut sva za domačijama Repl in Lepka (Plešivec 30 in 31) z lesno obrtjo dosegla glavno cesto Škale–Šmiklavž. Kažipot (Lepka, 595 m) Plešivec 5min, Metul 50min naju je usmeril levo nanjo. Ko sva šla mimo podružnice velenjske osnovne šole Mihe Pintarja Toleda (lep zgled v teh časih, ko se šole, planinski domovi in drugi kar pogosto »iznebijo« partizanskih imen), sva že zagledala cerkev sv. Miklavža.

V bližini cerkve sva na ograji hiše Plešivec 36 našla žig KT 20. V vpisni knjigi se je od 13. januarja 2022 nabralo šele nekaj strani vpisov. Tudi tam sva bila letos prva. Na pokopališču sva obiskala grobnico 21 žrtev druge svetovne vojne ter grob sester Ane in Minke Lušin. Ana (1881–1910) je bila velika ljubezen in navdih mladega Ivana Cankarja. Spoznala sta se leta 1898, ko je Ana še živela v Ljubljani. Kasneje, ko sta se že razšla, je učiteljevala pri (Svetem) Benediktu v Slovenskih goricah, kjer je spoznala bodočega moža Hinka Breganta (vodnik Francija Horvata Po poteh XIV. divizije žal ni edini, ki navaja napačen priimek Bergant). Po poroki sta se zaradi njene jetike preselila v bolj zdravo okolje – Plešivec.

 

 

 

 

 

 

 

 

Od Plešivca do Metula (KT 21)

 

Plešivec sva zapustila mimo kapele, desno nad pokopališčem in po kolovozu proti Grmadi. Ko sva na električnem drogu na levi opazila kažipot Štirinajste, sva zavila tja na slabše viden kolovoz proti gozdu, kjer se je desno navzgor odcepila strma označena steza. Kdaj se je tudi zravnala in nekajkrat je bilo treba splezati čez podrta debla. S steze, ki po zahodni strani obide Grmado, sva po slabe četrt ure sestopila na kolovoz. Čez kakih 10 minut sva onstran hriba spet prišla na asfalt in kmalu na desni ob robu gozda zagledala lesen kažipot GRMADA. Zapustila sva Pot XIV. divizije in mu sledila, da bi si ogledala spomenik na Grmadi. V dobrih 10 minutah sva po kolovozu dosegla vrh (781 m), označen z geodetskim kamnom. Tamkajšnji spomenik je posvečen ustanovitvi prvega Štajerskega partizanskega bataljona 4. oktobra 1941 pred napadom na Šoštanj. Tam sta tudi dve klopi. Na enem od dreves je žig PD Grmada Celje. Vrnila sva se po drugi strani hriba po precej krajši grebenski stezi. Ta se je staknila s kolovozom, po katerem sva se povzpela na vrh, tik preden je izstopil iz gozda.

 

Prej kot v 10 minutah sva spet pristala na asfaltu in napravila nekaj korakov v desno do križišča z glavno cesto iz Plešivca. V križišču sva sledila kažipotu (718 m) Metul 25min, Arnežnik 1h 25min levo. Po glavni cesti sva se vzpenjala in spuščala mimo avtobusnih postaj, hiš 59 in 60 ter odcepov k Andruhu in Spodnjemu Lambizerju. Od tam je bil lep pogled proti Peci in Uršlji gori. Po slabih 20 minutah sva se ustavila pri spominskem parku Graška gora s kipom Nošenje ranjenca Antuna Augustinčića in spominsko sobo XIV. divizije. Vse to sva si že ogledala, ko sva hodila po Šaleški planinski poti. Za ogled spominske sobe se je treba vnaprej dogovoriti z Branko Štumpfel (041 983 424) z bližnje domačije (Plešivec 62).

Za levim ovinkom sva desno nad cesto zagledala naslednji cilj, domačijo Metul. Mimo razpela in kažipotov (759 m) sva bila v 5 minutah pri njej (Završe 74). Leta 1945 so Nemci to in sosednjo kmetijo Danijelovih (danes Plazlovih) požgali. Pri Metulu se je Poti XIV. divizije pridružila Šaleška planinska pot. Pod nadstreškom z mizo in klopema sva si lahko privezala dušo, predvsem pa – to je redkost – nisva imela težav z vpisovanjem v vpisni zvezek in odtiskovanjem žiga KT 21 (marsikje niti poličke za te namene ni). Zvezek se je začel z vpisi leta 1994 in ti so bili sprva oštevilčeni, zdaj pa že lep čas ne več, a kljub temu je očitno, da tudi tam ni velikega prometa – od julija 2024 sva bila midva prva

 

Od Metula do Arnežnika (KT 22)

 

Vrnila sva se na cesto in zavila desno. Od tam nama je bila pot že znana iz časa, ko sva hodila po Šaleški planinski poti. Za krajevno tablo Graška Gora sva šla mimo športnega igrišča in spomenika sv. Ceciliji, zavetnici glasbenikov in pesnikov, dela akademske kiparke Nace Rojnik, domačinke. Postavili so ga na pobudo kulturnika in godca Draga Plazla (vas je znana po festivalu narodnozabavne glasbe Graška Gora poje in igra, ki bo prihodnje leto proslavljal že 50-letnico). Bližnja izletniška kmetija Plazl (Graška Gora 26) je organizacijski steber omenjenega festivala.

 

Ko se je dolgi vzpon po asfaltni cesti s pogledom na šoštanjski »dimnik« končal, sva se četrt ure od Metula spustila proti naslednjim hišam. Nasproti Graške Gore 27 so na bukvi desno pod cesto (S 46.42718, V 15.11949) še danes vidne vrezane začetnice imena Ivana Novinška, ki so ga tam avgusta 1944 ustrelili partizani, ker je dezertiral iz njihovih vrst. Tako gosto posejanih podlesnih vetrnic kot v tistem gozdu še nisem videla. Čez 5 minut sva pri lepo poslikani Valčkovski kapeli (tako kažipot, po vodniku Valčkova) zapustila cesto in sledila kažipotu (775 m) Arnežnik 45min, Spodnji Razbor 1h 20min. Vzpela sva se k Jesenjaku (Graška Gora 23), ki je z 804 m nadmorske višine najvišja točka vseh treh etap. Tam sva zavila levo na asfalt, ki se je že po nekaj metrih spremenil v gozdno cesto.

 

 

Na križišču čez 5 minut, kjer je cesta spet dobila asfaltno prevleko in so se pojavile prve oznake za pot Vranov let (črn vran v rumenem krogu), je nastala težava: markacija XIV je vabila v levo proti Samcu, kažipot (Pajer, 785 m) Arnežnik 40min, Spodnji Razbor 1h 15min pa je kazal naravnost proti Pajerju. K sreči naju je ravno takrat dohitel domačin, ki je povedal, da je tista markacija na levi napaka. Razložil nama je tudi razgled proti desni: Šmiklavž s cerkvijo sv. Helene, v ozadju pa Slovenjegraško Pohorje. Nadaljevala sva torej naravnost mimo prikupne hiške na desni in razpadajoče na levi. Pod domačijo Pajer (Plešivec 65) čez slabih 10 minut sva pri kažipotih (750 m) zavila desno s ceste na kolovoz, kamor je kazal tudi kažipot Šaleške pohodne poti. Tam je raslo obilo borovničevja in nič rož. Na razcepu sva šla precej strmo desno navzgor. Ko se je pot zravnala, je postala prijetno mehka, le malo je visela. Ponovni vzpon je bil bolj položen.

Na naslednjem razcepu dobrih 5 minut od Pajerja je bil markiran levi krak. Nato sva na jasici zavila ostro desno in naletela na nenavadno »opremo«, pri kateri se je desno odcepila stezica. Najina steza se je strmo spustila in se na dnu združila s potjo z desne. Tam je cvetelo toliko tako lepih mlečkov, da so popolnoma zasenčili male zvončke in votle petelinčke. Po desni sva se ognila skalnatemu Juvanovemu vrhu ter malo pod njegovo najvišjo točko 10 minut od razcepa prišla do izvira in opuščenega betonskega korita. Od korita sva se v 10 minutah kar strmo spustila na širen travnik, ki ga je kazil visok daljnovodni steber in so naju pričakali spomladanski žafrani. Brž sva se znašla na makadamskem križišču s kažipotoma (Juvanov vrh, 730 m), za naju Arnežnik 10min, Spodnji Razbor 45min. Tam je nekdaj stala Končnikova domačija, a se je od nje ohranilo le še ime lokacije na nekaterih zemljevidih.

 

 

Pred seboj sva zagledala poraščeni Hribarski vrh. Preden sva se povzpela nanj, sva naletela na domačina in ju vprašala, kateri hrib je Fergunov vrh, kjer je Štirinajsta bila hude boje, saj tega imena na zemljevidih ni. Povedala sta, da je tisti nad Arnežnikom (Fergunove domačije ni več, domačini pa še uporabljajo nekdanje ime). V dobrih 5 minutah sva se povzpela na pobočje Hribarskega vrha nad Plešivcem 77, kjer stoji spomenik vojnemu dogajanju na Graški gori in v okolici. Od njega sva se v minuti ali dveh spustila v sosednje Pódgorje k Arnežniku (Podgorje 168), kjer sva dobila žig KT 22. Od 2. junija 2024 do 11. aprila 2025 se nas je v vpisno knjigo vpisalo 39, letos samo midva.

 

 

Medtem ko sva na ploščadi pred garažo, kjer je vpisna skrinjica, malicala, sta se s traktorjem pripeljala domov prav tista domačina, ki sva ju prej spraševala o Fergunovem vrhu: dedi in vnukinja Sara. Postregla sta nama odličen domači ribezov sok in nama povedala marsikaj. Med vojno so njihovo in nekaj okoliških domačij Nemci požgali in prebivalce odpeljali v koncentracijsko taborišče. Dedi, ki je bil takrat dojenček, je bil pri starih starših, a ker je Nemcem en prebivalec s seznama manjkal, so ga našli in poslali v taborišče skupaj z materjo. Očeta so odpeljali že prej. Ponekod se pojavlja različica Ernežnik, a je bil dedi odločen, da to ni prav (tak napis sva opazila na tamkajšnji transformatorski postaji in je bil E popravljen v A). Kar dolgo sva se zadržala, a čeprav naju je čakala še dolga pot nazaj, sva bila prijetnega druženja s Saro in njenim dedkom zelo vesela.

 

Vrnitev na izhodišče

Da pot nazaj ne bi bila enaka in tako dolga, sva se vračala drugače. Od Arnežnika sva se povzpela nazaj pod Plešivec 77, se spustila po desnem, spodnjem kolovozu po pobočju Hribarskega vrha in ga obhodila po zahodni strani. Čez dobrih 10 minut sva prestopila desno na drug kolovoz ali že kar gozdno cesto, nato pa sestopila na asfalt. Pri Hribaršku (Plešivec 72) je bilo treba čez dvorišče. Gospodinja je povedala, da se tam marsikdo zmede, ker nadaljevanje ni očitno. Gospodar je hudomušno pripomnil: »No, saj Zemlja je okrogla.« Za domačijo sva se po kolovozu spustila na makadamsko cesto. Čeprav se je silno vlekla, zaradi česar sva načrtovala bližnjico, sva se morala pri sosedu Strmčniku (Plešivec 74) čez 10 minut upreti vabljivemu kolovozu v desno, po katerem – tako sva upala – bi bila hitro v Velunjskem grabnu. Strmčnik naju je posvaril pred strmino in skalovjem (najbrž je zato tudi postavil zapornico, saj ima izkušnje z avstrijskimi kolesarji, ki so vztrajali pri tej bližnjici, potem pa so se bili prisiljeni vrniti).

 

 

Tako sva nadaljevala precej naokrog po cesti, ki naju je četrt ure od Strmčnika pripeljala na asfaltno. Dobrih 5 minut zatem sva pri Plešivcu 52 pristala v Velunjskem grabnu, kjer sva se lahko prepričala, da je vsaj zadnji del omenjene bližnjice res silno strm. Zavila sva levo mimo avtobusne postaje in poslej hodila proti jugu ob Velunji na desni, za mostom čeznjo pa naju je spremljala po levi. Cesta je tekla mimo parkirišč za tovornjake in nekaj hiš, nasproti prazne kapelice pa se ji je z desne priključila Gaberška pot.

 

Čez dobrih 20 minut sva pri Plešivcu 46 in avtobusni postaji krenila levo čez Velunjo v dolino Črnega potoka na ožjo asfaltno cesto (tja je zavila tudi Gaberška pot). Na prvem razcepu sva sledila kažipotu PLEŠIVEC desno. Čez 5 minut je Gaberška pot zavila desno, midva pa sva ostala na cesti. Z nje sva lepo videla Grmado. Na koncu strmine čez 10 minut je z leve pritekla makadamska cesta, najina pa je napravila oster desni ovinek čez Črni potok in se kmalu začela vzpenjati proč od njega. Vzpon se je končal čez 10 minut pri prvih hišah Plešivca. Pri kapelici in hiši 39 sva prečkala asfaltno cesto (nazaj kažipot VELUNJA) in se spustila na drugo, glavnejšo, ob kateri so cvetele jagode. Od Plešivca 46 v Velunjskem grabnu do Sv. Miklavža sva prehodila slaba 2 km ceste. Cerkev je bila odprta, ker so jo žene in dekleta pripravljale za cvetno nedeljo, zato sva pokukala noter. Posebno zanimiva in lepa se nama je zdela korska ograja z upodobitvami postaj križevega pota.

Poslej sva se vračala po poti prihoda, a tudi to sva si nekoliko skrajšala, tako da sva na dolgem klancu proti Spodnjemu Zal(j)uberšku 25 minut od Sv. Miklavža skrenila desno na makadam proti Grabnerju (Plešivec 21). Ob Ljubeli sva med velikimi zelenimi površinami čemaževih listov ter cvetočimi navadnimi repuhi, mlečki, podlesnimi vetrnicami in lapuhi v dobrih 10 minutah prispela h Grabnerju. Po klepetu z gospodarjem sva nadaljevala za domačijo desno navzgor v gozd. Kolovoz je bil že nekoliko zaraščen in ob njem je ležalo nekaj kosovnih odpadkov, ki jih mlečki, vijolice, deveterolistne konopnice, zajčje deteljice in spet obilica čemaža (nekaj sva si ga nabrala) niso mogli prikriti. Prej kot v 10 minutah sva malo nad potokom Ljubela spet stopila na Pot XIV. divizije (tja grede sva tam na razcepu zavila desno, zdaj pa sva se vrnila po drugem kraku in tako zašpilila klobaso). Do izhodišča sva nadaljevala po že znani poti in v slabih 20 minutah prišla v Škalske Cirkovce in k avtu.

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

* Tako položaje imenuje partizanska literatura, vendar sodobni zemljevidi imena Fergunov vrh ne poznajo. Hrib, na katerem so potekali najhujši boji, imenujejo Anžejev vrh. Tamkajšnji svet je pripadal in še danes pripada močni domačiji Anžej. Je pa res, da je nekdaj ob vznožju hriba stala bajta, ki bi mu lahko dala ime Fergunov vrh.