Lani, ko sem imela zlomljen gleženj, je šel
Jani sam na Planjavo (2394 m). To me je veselilo, kajti ne bi marala, da
bi zaradi mojih težav še on obtičal doma, a mi je bilo seveda tudi žal, da sem
zamudila tak imeniten "hrib". Dan pred letošnjim dnevom
državnosti pa sem dobila priložnost nadomestiti zamujeno.
Za izhodišče sva izbrala parkirišče pod planino Podvežak, tako kot lani, ko sva šla na Ojstrico. Edina novost je bila nova hiška na planini in tako milozvočnega petja kravjih zvoncev kot tisto jutro res še nisem nikoli slišala. Pot do odcepa proti Deski sva torej že poznala, neoznačeno pot do sedla med Desko in Tolstim vrhom pa sva z Ojstrice grede prehodila v nasprotni smeri, prav tako tisto mimo Vodotočnika na Korošico. Ta čas je tam užitek hoditi, saj rože kar tekmujejo, katera bo lepša. Ko sva prilezla na Prag (1910 m), sva bila nemalo presenečena: Kocbekov dom na Korošici je spremenil barvo! Oskrbnica Mojca je bila nadvse zadovoljna s prenovo: nobene vlage in celo poplav več.
Od doma sva sledila kažipotu Planjava 2h. Okrog najvišjih vrhov so se vlačile megle,
sicer pa je bil lep sončen dan. Nekaj časa je šlo bolj po ravnem, tako da sva
utegnila oprezati in prisluškovati v Dedčevo steno, v kateri so viseli plezalci.
Lučki dedec je res dedec in pol. Potka se je vila med ruševjem in
pisanim cvetjem. Ne bom začela spet naštevati ... Prečkala sva več hudourniških
strug, ki se stekajo na Petkove njive, in prišla do prvih jeklenic. Nenehno sva
se ozirala k Lučkemu dedcu in še vedno se je videl tudi Kocbekov dom.
Pretikala sva se skozi ruševje, poplezala čez nekaj skal in opazovala naravno okno zgoraj
v Najvišjem robu Zeleniških špic. Ne le na Lučkem dedcu, tudi na Vršičih in
Ojstrici sva videla planince. Potem ko sva prečkala še zadnjo, zelo široko in
skalnato hudourniško strugo, naju je pričakala kamnito-skalnata potka, vrezana
v širok travnat jezik, in se v ključih pognala v strmino. Na vrhu jezika je
zavila desno k naslednji jeklenici. Zatem se je začel zelo krušljiv svet. Iznad
globoke udorine s snegom sva videla še nekaj snežnih zaplat (tam nekje na
zemljevidu piše Debeli sneg). Po hudo skalnatem svetu sva dosegla Srebrno sedlo
(2115 m). Tam je nekdo, ki je prišel gor skozi Repov kot, ravno snemal čelado
(kljub krušljivi skali je bila to edina čelada, ki sva jo videla ta dan). Bližnji
Najvišji rob (2127 m) je imel vsaj v mojih očeh podobo glave ležeče ženske. S
sedla je prav lep pogled na Zeleniške špice. Od tam sva se nekaj časa vzpenjala
po grebenu, potem pa prečila v levo. Kmalu za stičiščem najine poti s tisto s
Kamniškega sedla sva obstala pod vršičem, kjer je zmanjkalo markacij. Splezala
sva nanj in onstran vrha našla naslednjo. Od drugega stičišča s potjo s
Kamniškega sedla ni bilo več daleč do vrha. K sreči sva se sonca in razgledov
naužila med vzpenjanjem, kajti tedaj se je vrh zavil v oblak in le Logarsko
dolino je bilo mogoče videti. Mlad par, ki je prišel z Ojstrice in nadaljeval
na Kamniško sedlo, je kar odbrzel. Ko sva se spustila za njima, sta bila kmalu
le še črni piki na sivih skalah, ne le zaradi najine počasnosti, ampak tudi
zaradi "nujnega" postanka: kar nekaj časa sva opazovala prikupnega
gamsa. 
Do Korošice sva se – spet v soncu – vrnila po
isti poti. Oskrbnica zna povedati tudi marsikaj o poteh tod okoli, kar ni vedno
(sicer pričakovana) odlika oskrbnikov. Plezalci so pospravljali opremo. Zdaj se nisva podala čez Prag, ampak sva
se napotila med obiljem pisanega cvetja proti Sedelcu (1900 m) s precej zdelanimi
kažipoti. Ubrala sva smer Molička peč.
Z Veliko Zelenico in Velikim vrhom pred seboj sva stopala po dobro utrjeni
potki med skalami, travami, rožami in ruševjem. Svet tam je zelo kraški. Mimo
nekaj votlin (v eno sva videla smukniti lisico), več smernih napisov na skalah,
spominske table še ne 23-letni Mimi, ki jo je pokopal snežni plaz, kažipota
desno Voda (k Inkretovemu studencu
tokrat nisva zavila) sva se lep čas izmenično vzpenjala in spuščala, nazadnje
pa pristala pri ograji na dnu grapice. Tam sta na skalah napisa Korošica (nazaj) in Pl. Vodole (levo), nekoliko dalje pa kažipot, ki usmerja naprej na
planino Podvežak. Kmalu sva bila pri odcepu neoznačene poti na Desko, torej na
jutranji poti. Na planini Podvežak pri starem stanu je bilo živahno; planincem je
očitno teknilo kislo mleko. Nekatere krave so že spokojno prežvekovale. Če se
ves dan pasejo na tako lepem kraju in potem počivajo z razgledom na Rogatec in
Lepenatko, morajo dajati dobro mleko. Vsakič ko zapuščava planino Podvežak, imava
težave, ker "izhod"
ni označen (ali pa vsaj za naju ne dovolj vidno). Tokrat sva se znašla pri
stari, že razpadajoči staji, od nje pa sva se spustila na cesto že prenizko,
zato sva naredila še tistih nekaj korakov po njej do parkirišča. Bilo je že na pol
prazno. Slabih pet ur gor, štiri dol.
Kadar se v lepem vremenu peljem iz službe, se mi pred Mengšem oko vedno ustavi na Kamniškem sedlu in njegovih varuhinjah. Vesela sem, da sem za Brano zdaj spoznala še Planjavo. Vedno sta lepi, še posebno pa sveže pobeljeni s snegom. Takrat sta zame nedosegljivi, a morda prav zato še lepši.
Mavrica
Znad mokrih, s soncem obsijanih streh
se pne v čarobnem loku kakor smeh,
ki solze je premagal. Z njo dosežem
planine kamniške – ne po poteh,
po mavrici se vzpnem, svoj voz naprežem,
do Brane in Planjave, do obeh
varuhinj Sedla, skoz svetlobo sežem.
Meglice se kadijo iznad leh,
ko z vrha se ozrem; ves svet obsežem
s pogledom, s čarno mavrico v očeh.
(Iz pesniške zbirke Gora je moja muza, 2009)
