Tam na Pugled gori

Ko sem v službi povedala, kam sem namenjena, je sodelavka vrstnica zapela »Tam na Pugled gori ...« Podmladku se ni niti sanjalo, o čem govoriva (in pojeva); mladi rod v šoli najbrž ne prepeva več partizanskih ... Da jo je napisal Ludvik Kukavica - Papež po pesmi, ki so jo v prvi svetovni vojni peli slovenski vojaki v Karpatih, pa je novo tudi zame (uglasbil jo je Janez Kuhar).

Na Pugledu (615 m) sva že bila pred skoraj devetimi leti. Iz Podlipoglava. V torek sva začela v Hrastju. Vsaj mislila sem tako, dokler nisem v Leksikonu slovenskih krajevnih imen odkrila, da se reče v Hrastjem. Domačin, ki sem ga vprašala, ni bil prepričan. »U Hrastji,« je rekel. To najbrž pomeni v Hrastju.

Avtocesto proti Zagrebu sva zapustila pri izvozu za Grosuplje in Šmarje - Sap ter za Cikavo zavila levo čeznjo v Hrastje pri Grosupljem (359 m). V vasi sva se držala glavne ceste. Na razcepu sredi vasi sva na drevesnem deblu opazila prebarvane oznake, pri katerih se je nekoč zavilo levo (iz izkušnje vam povem, da pohodniki tam nismo zaželeni), zdaj pa je treba kar naravnost (desno), do gozda. Tam sva parkirala (sledila sva zgledu), potem pa odšla na levo, kamor vabita Knafelčeva markacija in rumena puščica.
 

Na kratko sva se spustila skozi listnati gozd, na drugi strani pa nadaljevala po travniku. Ob kolovozu sva opazila belo-rdečo oznako GP (Grosupeljska pot). V nekaj minutah sva bila pri razlagalni tabli Magdalenska gora. To območje namreč ni kar tako, ampak je eno najpomembnejših železnodobnih arheoloških najdišč v Sloveniji. V drugi polovici 18. stoletja se je starinoslovec samouk Jernej Pečnik (1835‒1914) lotil izkopavanja velikih gomil. Najobsežnejše raziskave so bile v začetku 20. stoletja in za tiste čase precej nenavadne: terensko delo je vodila ženska ‒ princesa Marie pl. Windischgrätz, poročena Mecklenburg. Dragocene najdbe (med njimi bronasta situla) so se žal »porazgubile« v svetu (največ jih je v Ameriki, nekaj na Dunaju in še najmanj v Narodnem muzeju v Ljubljani). Sprva razdrapan kolovoz se je izboljšal, ko pa je zavil levo, sva ga zapustila in nadaljevala naravnost po koreninasti poti. Oba sta bila precej blatna. Naslednja razlagalna tabla naju je poučila o tamkajšnjih zgodovinskih naseljih in njihovih obrambnih nasipih. Dosegla sva cesto ter mimo oznake AP (arheološka pot?) na deblu in XII. postaje križevega pota (majhnega lesenega razpela) dosegla vrh s cerkvijo sv. Magdalene. Na stranskih vratih je obsežno besedilo o zgodovini območja in cerkve.

Pot sva nadaljevala skozi vrzel v nizkem zidcu, ki obdaja cerkev, po stopnicah mimo zemljevida kulturne in naravne dediščine občine Grosuplje za rumeno puščico čez dvorišče Zgornje Slivnice 1 in po kolovozu na gozdno cesto, ki se tam konča. Pripeljala naju je na asfaltno cesto, ki priteče z desne, v levo pa se nadaljuje makadamska (ob tej so markacije, naju pa so od cerkve privedle rumene puščice). Asfaltna cesta se kmalu združi z drugo, bolj glavno. Ob stičišču je majhno parkirišče. Plakat na bližnjem drevesu je vabil na 11. pohod pod Pugledom, ki ga je ravno za to soboto, 15. septembra, pripravilo Društvo podeželja Lipoglav. Nadaljevala sva desno po asfaltni cesti v gozd. Knafelčevim markacijam in rumenim puščicam se je pridružila oznaka GP. Na križišču v Zgornji Slivnici sva sledila smerokazu za Lipoglav (rumene puščice pa tistemu za Repče). Na naslednjem križišču sva opazila prvo zeleno smerno tablico Krožne pohodne poti pod Pugledom. Po Lojzovem klancu in mimo razpela sva prispela na Mali Lipoglav. Pri cerkvi sv. Nikolaja stoji spomenik domobrancem z Balantičevimi verzi. Ura na zvoniku vedno kaže 3, ker je narisana.

 

Z nekaj sreče sva na orehu nedaleč od cerkve zagledala puščico v desno, ki naju je usmerila na peščeni kolovoz. Ko zavije levo, nikar za njim, če nočete v Brezje (če rečem, da sva to preizkusila za vas, mi gotovo ne boste verjeli). Na tem ovinku se v desno čez travnik odcepijo trije kolovozi (oznak ni). Po srednjem mimo hruške, na kateri je postarana markacija, se pride na Veliki Lipoglav. Na križišču sredi vasi, kjer stoji kapelica, so smerokazi; pravi je levo Ljubljana. Nekaj korakov naprej je razcep; na zeleni smerni tablici Krožne pohodne poti pod Pugledom je smer levo Brezje, nazaj pa Selo. Spet sva zavila levo in k sreči je bilo kmalu konec asfalta. Pri naslednji zeleni tablici se v desno odcepi ozek kolovoz; opozarjam, da je klavrno markacijo laže spregledati kot ne. Ko sva ugnala še zadnji slabo označeni razcep (pravi je desni krak, levo pa sta še dva), sva bila že kmalu pri spomeniku – železni tabli na betonskem podstavku, ki pove, da je 2. partizanski bataljon spomladi 1942 tu ustavil italijanske fašiste. Do cilja je bilo le še 5 minut.

Na vrhu je skalna piramida s ploščo v spomin štirim partizanom 2. bataljona, padlim 23. 3. 1942. Poleg je vpisna skrinjica. Na drugo stran se spusti nemarkirana pot v Podlipoglav. Drevje zastira razgled, a kljub temu sva videla Ljubljano, Svetega Urha, Šmarno goro, za razgled do obzorja pa je bila vidljivost preslaba.

Vrnila sva se po isti poti z nekaj popestritvami. Na razcepu pod vrhom je leva pot markirana (po njej sva prišli gor), tokrat pa sva poskusila z desno, neoznačeno. Prej kot v 5 minutah sva bila spet na markirani. Skozi Veliki in Mali Lipoglav in Zgornjo Slivnico do parkirišča sva pot že poznala, pred gozdom pa nisva zavila levo na Magdalensko goro, kjer sva se za rumenimi puščicami spustila z nje, ampak sva nadaljevala po gozdni cesti, označeni s knafelčki. Ta teče mimo znamenja ter pod cerkvijo in hišami. Tu sva spet naletela na razpela križevega pota. Cesta naju je odpeljala že mimo sv. Magdalene, nato pa sva pri tabli arheološke poti, ki opisuje terasasto zasnovo utrjenega zgodovinskega naselja, obrnila nazaj navzgor mimo IX. postaje križevega pota. Kmalu zatem sva na drevesu z markacijo opazila tudi rumeno Jakobovo školjko (so tudi rumene puščice znamenja na Jakobovi poti – El Camino de Santiago?). Prav do cerkve nama ni bilo treba, ampak sva že pod njo zavila mimo razlagalne table o zgodovinskih naseljih in njihovih obrambnih nasipih desno na pot, po kateri sva prišli gor grede (smer Grosuplje).

Po že znani poti sva se vrnila k avtu. Slabo poldrugo uro gor in poldrugo dol. Najpogostejša roža lepljiva kadulja.

Ker je bil to zadnji dan, preden se je skazilo vreme, sva bila za razkošno gozdno senco prav hvaležna. Ta pot pa ima tudi slabo stran: preveč asfalta. Ampak slabe stvari kmalu pozabim.