Ne ravno najlepši Pečovnik

Čeprav sva lani zaradi preobilja snega končala pod Pečovnikom (1668 m), sem ga razglasila za najlepšega. Letos 14. oktobra pa sva sicer prišla na vrh, a nama jo je zagodla megla. Tokrat sva si izbrala drugo izhodišče: parkirišče Pod Krnico (ceste do tja še niso popravili, še nekoliko slabša je), od koder sva se pred kratkim povzpela na Košutnikov turn.

Tik pred planino Spodnja Dolga njiva je levo odcep k lovski brunarici, midva pa sva se napotila desno po slabi gozdni cesti. Markacije se pojavijo šele čez nekaj deset metrov. Kjer sva čez četrt ure dosegla boljšo gozdno cesto, ki priteče s parkirišča, je stalo nekaj avtomobilov. Poklepetala sva z izkušenim gobarjem (letos jih povsod videvava precej) in s fotografom, ki je prišel »lovit« živali. K sreči je omenil, da se najina pot odcepi desno, saj sva po zemljevidu Storžič in Košuta pričakovala levi odcep (na zemljevidih Karavanke – osrednji del in Karawanken Ost je cesta vrisana malo drugače). Smerna tablica za Jezersko, Štegovnik in Storžič naju je poslala torej desno na precej mokro stezico; ponekod sva jo zaradi močvirnatega sveta in razmetanega vejevja za krajši čas izgubila. Prečila sva zelo strmo pobočje. Pri orientaciji so nama pomagali možici. Tudi pred kolovozom, na katerem sva pristala, je stal eden, naslednjega ali kake druge oznake pa ni bilo videti. Spustila sva se desno in čez kakih 50 m opazila markacijo, ki naju je usmerila levo s kolovoza. Prečkala sva potoček in se spuščala po visoki mokri travi. Šlo je čedalje strmeje, ker je tam treba obiti veliko skalno gmoto, imenovano Turen.

Na nekaterih skalah sva opazila modre oznake neznanega pomena. Znova sva se začela vzpenjati in vstopila v temen smrekov gozd. Potka je bila prijetno mehka od iglic, le na vlažne korenine sva morala paziti. Dosegla sva kolovoz in pravilno sklepala, da je prava smer desna. Še nekaj vode in blata, pa sva bila na planini Brsnina (1359 m). Ob brunarici je skrinjica geološke poti, spodaj na travniku pa podrta koča. Ta in že dolgo nepokošena trava kažeta, da je planina zapuščena. Škoda, saj je na zelo prikupnem kraju.

Na vogalu brunarice piše Obvezna točka 2 in Jezersko (puščica levo). Nadaljevala sva v tisto smer po nerazločni stezici, toda ustavilo naju je gosto smrečje. Čez potok desno spodaj je ležala podrta smreka z markacijo, naslednjih markacij proti Jezerskemu pa nisva našla. A ker to tako in tako ni bila najina smer, sva splezala levo na gozdarski kolovoz. Odtlej sva hodila po neoznačenih poteh. Kolovoz se konča ob skalnati strugi; nadaljevala sva po njej do potoka in ga prečkala. Na oni strani naju je čakal kolovoz, ki teče po sila mokrem svetu. Ko sva ga v visoki travi izgubila, sva se obrnila levo in kar na pamet grizla kolena naravnost navzgor ob oštevilčenih štorih. Na desni je šumel potok. Med oddihovanjem sva se ozrla in prav lepo videla Turen, ki sva ga morala prej obiti. Dobre pol ure nad Brsnino sva čez drn in strn zasopla in z mokrimi gojzarji res dosegla gozdno cesto, ki priteče z desne in se tu konča pred gozdom. V njem naju je pričaka drobcena potka, ki tu in tam izgine v močvari. Najbrž ni zelo prometna, saj sva ob njej »srečala« nedotaknjene gobane (če ne štejem sledov lačnih polžev). Ko sva dosegla prečno stezico, onstran katere leži skala z rdečima črkama R, sva zavila levo (desno kažipot SAM – Slovenski alpski maraton). Splezala sva čez razmetane skale in na drugi strani kotanje, v katero so se navalile, se nadaljuje potka levo navzgor mimo preže na travnik s klopco. Breg na desni se nama je zazdel znan. Povzpela sva se gor: tu sva obtičala v snegu lani o božiču! Od mejnega kamna XXIII/242 sva nadaljevala po graničarski stezi, prišla do ograje in kmalu zatem stala na vrhu, pri kamnu XXIII/251. Zmagoslavje je bilo zmerno, saj se ni nikamor videlo; tik pod vrhom sva namreč zatavala v meglo. Na tleh je ležala tabla Pozor! Državna meja, onstran ograje pa je čemelo kurišče. Prav prileglo bi se bilo malo ognja, kajti zavel je mrzel veter.

Po malici sva preplezala ograjo in nadaljevala ob njej po stezici na drugi strani proti Plešivcu. Še vedno sva hodila ob mejnih kamnih, mimo pritlične preže in majhnega naravnega okna na desni. Skozenj je priletela ptica. Tamkajšnje pečine so dale Pečovniku ime. Spustila sva se levo na slab kolovoz, ki je menda precej priljubljen pri gorskih kolesarjih, in zagazila v blato. Pot okrog Plešivca teče čez območje, na zemljevidih imenovano Za Gavtrami. To je najbrž nič kaj pospravljena majhna planina z zbiralnikoma za vodo, kadema za napajanje živine in modrim loncem, poveznjenim na ograjo, na katero sva mimo klopce stopila čez kakih 20 minut. Kolovoz, ki si ponekod ne zasluži tega imena, premore nekaj res strmih vzponov. Čez pol ure sva se pretaknila skozi leso in se začela spuščati proti Zgornji Dolgi njivi.

Pred nama se je raztezala »obglavljena« Košuta (vrhovi so tičali v oblakih), na desni pa se je pokazala Mala Košuta. Čez Zgornjo Dolgo njivo sva se sprehodila na Spodnjo, zadnji del poti pa sva nekoliko spremenila: zavila k lovski koči (na tleh so rdeče črte) in pred njo skozi ograjo levo navzdol. Kmalu sva bila pri avtu, ki ni imel več veliko družbe.

Po poltretji uri čiste hoje gor in dveh dol (trajalo pa je seveda dlje) se dodobra prezračena in razmigana skoraj nisem več spomnila megle in oblakov, dobro pa prikupnega naravnega okenca, zmaju podobnega podrtega drevesa, tihožitij z mušnicami, zanimivih prašnic ... Ta »selektivna pozabljivost« mi v hribih odlično deluje. (Jani pripominja, da tudi doma.)