Najlepši Pečovnik

Božični pohod se sicer ni končal čisto na cilju, a ne le ker ni zelo jasno, kaj in kje je ta cilj, ampak predvsem zaradi sončne nedelje in prelepega razgleda lahko rečem, da sva stala na Najlepšem Pečovniku. Ali je bilo to na Malem Pečovniku (1640 m) ali nekje med njim in Pečovnikom (1668 m), pa se nama je zdelo precej vseeno.

Na Spodnjem Jezerskem sva zavila levo pri kažipotih za partizansko bolnišnico Krtina, za kamnolom lehnjaka in drugih ter parkirala pri kamnolomu. Ta sicer še ni opuščen, kakor je videti, vendar je Marmor Hotavlje menda že sprožil postopek za zaprtje (o kamnolomu in še marsičem na tej poti, tudi o tem, kaj je (Mali) Pečovnik, lepo piše Gorazd Gorišek v svojih novembra žal končanih Gorniških potepanjih).

Pot, ki sva jo izbrala, je na zemljevidu PZS Karavanke – osrednji del narisana kot markirana, a ves dan nisva videla niti ene markacije. Pri zapornici čez dobro gozdno cesto (tam je tudi parkirišče) je odcep desno (Jezerska kolesarska pot, tudi z zapornico); da je prava tista naravnost, k sreči pove kažipot za bolnišnico Krtina in tako je tudi pri razcepu pod Robnikom, tako da sva Krtino zlahka našla. Pri visoki skalni steni Robniških peči sva zavila desno s ceste in se čez dva mostička, mimo klopi in miz ter po lesenih stopnicah, ki vodijo visoko v pobočje (pod vrhom so stopnice zametane z vejevjem in tam je del ograje kar odlomljen, da je narejen prehod), povzpela do bolnišnične barake. Notri je nekaj opreme in vpisna knjiga. Pred vhodom stoji spomenik partizanu Stanku Grošlju. Septembra 1944 ustanovljena bolnišnica je bila januarja 1945 požgana, po vojni pa so jo obnovili.

Vrnila sva se na gozdno cesto in nadaljevala po njej. Po nekaj korakih se je svet nekoliko odprl in travnik se je že kopal v soncu. Janša v Karavankah tu omenja planino Komatevra, vsi drugi pa govorijo o dolini s tem imenom in vanjo sodi že kamnolom lehnjaka. Kmalu sva levo pod seboj zagledala hišo: to je Zgornje Jezersko 21. Ni v najboljšem stanju, stavba poleg pa se je že sesula. Zakaj se ta domačija imenuje Komenda, bi res rada vedela (zakaj se tako imenuje naša vas, vem). Nagradno vprašanje za moje bralce!

Od Komende sva mimo odcepa v levo (tam je most z betonskimi stebrički) v pol ure prišla do še enega neoznačenega razcepa: izbrala sva levi krak navzgor in čez minutko stala pri lovski koči Stanič (1280 m) na lepi razgledni jasi. Zasneženi okrogli miza in klop pred njo sta bili videti kakor s sladkorjem posuta potička. Kraj kot nalašč za najino tradicionalno novoletno penino!

Ko je kakih 20 minut nad kočo na ostrem desnem ovinku gozdne ceste nanjo z leve pritekel kolovoz, sva ugibala, ali je to povezava z markirano potjo čez preval in planino Brsnina na Dolgo njivo ter odsek Slovenske geološke poti. Nedolgo zatem sva zagledala razvalino karavle. Nekoliko nad njo je še ena in med njima se vzpenja pot v gozd. Ko naju je pripeljala na plano, sva se pod robom s prežo spustila do table, ki označuje državno mejo, nato pa se povzpela proti levi med lepimi smrekami na greben. Tam sva spet kmalu zavila levo in nato desno nad seboj zagledala še eno mejno tablo, ob njej pa mejni kamen XXIII/236 (tu je bilo že približno 30 cm snega, zato so se videli le redki). Potem pa sva še zadnjič stopila iz gozda in poleg sonca naju je "obsijal" nepopisen razgled: spredaj Plešivec s slikovito v polstebre razčlenjeno skalo, za njim pa Košuta od Velikega vrha do Tolste Košute. Pa to še ni vse: daleč na levi sva videla tudi Triglav v vsej njegovi veličini . Do tu nama je poleg zemljevida pomagala gaz, tu pa se je končala. Hitro sva ugotovila, kaj je najbrž ustavilo predhodnika: Janiju se je začelo udirati do koraka. Moj "novi" gleženj se je že dotlej pritoževal, da ne gazi tako rad kot jaz, to pa je bilo zanj res preveč. Tako sva odnehala nekje na Malem Pečovniku (pri kamnu XXIII/242), od Pečovnika pa naju je ločilo le devet mejnih kamnov (na vrhu je XXIII/251). Mimo je pridrsel smučarski navdušenec in naju ni niti opazil; najbrž je hitel na Pečovnik.

Vrnila sva se po isti poti. Ko sva obrnila hrbet Košuti, sva lahko občudovala Kamniške Alpe. Ravno ko naju je "najin" smučar na poti v dolino prehitel, sva srečala dva, ki sta se šele vzpenjala (smuka je bila možna do Krtine). Eden, Jezerčan, je potrdil najino ugibanje o kolovozu proti Brsnini in Dolgi njivi, a je zatrdil, da je že dolgo zapuščen in slabo prehoden. Pri Staniču ni bilo nič s penino, ker sem – pomislite! – v nahrbtnik vtaknila napačno steklenico, zato je bilo nekaj (upravičene) slabe volje. Ampak danes imava na Najlepši Pečovnik le še najlepši spomin. Slabe tri ure gor in dve dol pa uživanje "na vrhu" so odtehtali tudi tisto slabo voljo.

Ne ravno najlepši Pečovnik

Čeprav sva lani zaradi preobilja snega končala pod Pečovnikom (1668 m), sem ga razglasila za najlepšega. Letos 14. oktobra pa sva sicer prišla na vrh, a nama jo je zagodla megla. Tokrat sva si izbrala drugo izhodišče: parkirišče Pod Krnico (ceste do tja še niso popravili, še nekoliko slabša je), od koder sva se pred kratkim povzpela na Košutnikov turn.

Tik pred planino Spodnja Dolga njiva je levo odcep k lovski brunarici, midva pa sva se napotila desno po slabi gozdni cesti. Markacije se pojavijo šele čez nekaj deset metrov. Kjer sva čez četrt ure dosegla boljšo gozdno cesto, ki priteče s parkirišča, je stalo nekaj avtomobilov. Poklepetala sva z izkušenim gobarjem (letos jih povsod videvava precej) in s fotografom, ki je prišel »lovit« živali. K sreči je omenil, da se najina pot odcepi desno, saj sva po zemljevidu Storžič in Košuta pričakovala levi odcep (na zemljevidih Karavanke – osrednji del in Karawanken Ost je cesta vrisana malo drugače). Smerna tablica za Jezersko, Štegovnik in Storžič naju je poslala torej desno na precej mokro stezico; ponekod sva jo zaradi močvirnatega sveta in razmetanega vejevja za krajši čas izgubila. Prečila sva zelo strmo pobočje. Pri orientaciji so nama pomagali možici. Tudi pred kolovozom, na katerem sva pristala, je stal eden, naslednjega ali kake druge oznake pa ni bilo videti. Spustila sva se desno in čez kakih 50 m opazila markacijo, ki naju je usmerila levo s kolovoza. Prečkala sva potoček in se spuščala po visoki mokri travi. Šlo je čedalje strmeje, ker je tam treba obiti veliko skalno gmoto, imenovano Turen.

Na nekaterih skalah sva opazila modre oznake neznanega pomena. Znova sva se začela vzpenjati in vstopila v temen smrekov gozd. Potka je bila prijetno mehka od iglic, le na vlažne korenine sva morala paziti. Dosegla sva kolovoz in pravilno sklepala, da je prava smer desna. Še nekaj vode in blata, pa sva bila na planini Brsnina (1359 m). Ob brunarici je skrinjica geološke poti, spodaj na travniku pa podrta koča. Ta in že dolgo nepokošena trava kažeta, da je planina zapuščena. Škoda, saj je na zelo prikupnem kraju.

Na vogalu brunarice piše Obvezna točka 2 in Jezersko (puščica levo). Nadaljevala sva v tisto smer po nerazločni stezici, toda ustavilo naju je gosto smrečje. Čez potok desno spodaj je ležala podrta smreka z markacijo, naslednjih markacij proti Jezerskemu pa nisva našla. A ker to tako in tako ni bila najina smer, sva splezala levo na gozdarski kolovoz. Odtlej sva hodila po neoznačenih poteh. Kolovoz se konča ob skalnati strugi; nadaljevala sva po njej do potoka in ga prečkala. Na oni strani naju je čakal kolovoz, ki teče po sila mokrem svetu. Ko sva ga v visoki travi izgubila, sva se obrnila levo in kar na pamet grizla kolena naravnost navzgor ob oštevilčenih štorih. Na desni je šumel potok. Med oddihovanjem sva se ozrla in prav lepo videla Turen, ki sva ga morala prej obiti. Dobre pol ure nad Brsnino sva čez drn in strn zasopla in z mokrimi gojzarji res dosegla gozdno cesto, ki priteče z desne in se tu konča pred gozdom. V njem naju je pričaka drobcena potka, ki tu in tam izgine v močvari. Najbrž ni zelo prometna, saj sva ob njej »srečala« nedotaknjene gobane (če ne štejem sledov lačnih polžev). Ko sva dosegla prečno stezico, onstran katere leži skala z rdečima črkama R, sva zavila levo (desno kažipot SAM – Slovenski alpski maraton). Splezala sva čez razmetane skale in na drugi strani kotanje, v katero so se navalile, se nadaljuje potka levo navzgor mimo preže na travnik s klopco. Breg na desni se nama je zazdel znan. Povzpela sva se gor: tu sva obtičala v snegu lani o božiču! Od mejnega kamna XXIII/242 sva nadaljevala po graničarski stezi, prišla do ograje in kmalu zatem stala na vrhu, pri kamnu XXIII/251. Zmagoslavje je bilo zmerno, saj se ni nikamor videlo; tik pod vrhom sva namreč zatavala v meglo. Na tleh je ležala tabla Pozor! Državna meja, onstran ograje pa je čemelo kurišče. Prav prileglo bi se bilo malo ognja, kajti zavel je mrzel veter.

Po malici sva preplezala ograjo in nadaljevala ob njej po stezici na drugi strani proti Plešivcu. Še vedno sva hodila ob mejnih kamnih, mimo pritlične preže in majhnega naravnega okna na desni. Skozenj je priletela ptica. Tamkajšnje pečine so dale Pečovniku ime. Spustila sva se levo na slab kolovoz, ki je menda precej priljubljen pri gorskih kolesarjih, in zagazila v blato. Pot okrog Plešivca teče čez območje, na zemljevidih imenovano Za Gavtrami. To je najbrž nič kaj pospravljena majhna planina z zbiralnikoma za vodo, kadema za napajanje živine in modrim loncem, poveznjenim na ograjo, na katero sva mimo klopce stopila čez kakih 20 minut. Kolovoz, ki si ponekod ne zasluži tega imena, premore nekaj res strmih vzponov. Čez pol ure sva se pretaknila skozi leso in se začela spuščati proti Zgornji Dolgi njivi.

Pred nama se je raztezala »obglavljena« Košuta (vrhovi so tičali v oblakih), na desni pa se je pokazala Mala Košuta. Čez Zgornjo Dolgo njivo sva se sprehodila na Spodnjo, zadnji del poti pa sva nekoliko spremenila: zavila k lovski koči (na tleh so rdeče črte) in pred njo skozi ograjo levo navzdol. Kmalu sva bila pri avtu, ki ni imel več veliko družbe.

Po poltretji uri čiste hoje gor in dveh dol (trajalo pa je seveda dlje) se dodobra prezračena in razmigana skoraj nisem več spomnila megle in oblakov, dobro pa prikupnega naravnega okenca, zmaju podobnega podrtega drevesa, tihožitij z mušnicami, zanimivih prašnic ... Ta »selektivna pozabljivost« mi v hribih odlično deluje. (Jani pripominja, da tudi doma.)