02 november, 2013

Pod Smrekovcem domuje deževni škrat

Pred devetimi leti sva bila na Smrekovcu (iz Ljubenskih Rastk) in ostal mi je v lepem spominu. Kljub dežju. Ko sva se z vrha vrnila k planinskemu domu, je sicer posijalo sonce, a Jani (seveda) ni bil voljan še enkrat gor. Zadnjo septembrsko soboto je »popustil«, le da sva si tokrat za izhodišče izbrala Andrejev dom na Slemenu. Po štajerski avtocesti sva se odpeljala v Šoštanj ter mimo Topolšice in skozi Zavodnje na prelaz Spodnje Sleme. Na križišču s številnimi tablami in kažipoti sva zavila levo in kmalu parkirala pri Andrejevem domu. Tamkajšnji kažipot pravi, da je do Doma na Smrekovcu tri ure hoda.

Že ko sva stopila iz avta, je rosilo. Gozdna cesta naju je takoj pripeljala na makadamsko proti Belim Vodam. Poleg markacij in številke 1 (SPP) sva večkrat videla beli K v rdečem trikotniku (Koroška planinska pot). Čez 20 minut sva zavila desno na gozdno cesto. Rosenje se je okrepilo v dež. Po vezni poti sva se prestavila na drugo gozdno cesto s spuščeno zapornico. Takoj za njo sva zavila desno v gozd. Onkraj njega sva mimo nenavadne kamnite kapelice prispela na križišče. Enega številnih. Toda kljub mnogim cestam, kolovozom in stezam nisva imela težav, saj je pot dobro označena. Med smrekami sva opažala čedalje več listavcev. Kmalu sva lahko občudovala mogočne stare bukve.

Kar precej časa sva hodila skoraj po ravnem in se ponekod celo nekoliko spustila. Tolsti vrh sva obhodili po severni strani, Osekani vrh pa po južni. V smrekovem gozdu je dišalo po gobah; videla sva lisičke, jurčke in še vrsto drugih (nama večinoma neznanih). V tistem klavrnem vremenu naju je razveseljevalo pravo razkošje svečnikov. Mimo studenca, katerega izvir je bil kljub dežju suh, leseni žlebič pa že čisto preperel, sva prišla do sveže poseke, kjer naju je pričakalo opozorilo na nevarnosti zaradi sečnje in spravila lesa. Le kdo bi drvaril na tako mokro soboto? Toda ko sva gazila po traktorskem kolovozu, sva ob njem opazila nahrbtnika in kantico, kmalu pa srečala tudi traktor, ki je »delal blato«. Na gozdarskem nakladališču se je pred naju postavila gozdna cesta in zavila sva levo nanjo. Na križišču sta gobarja preštevala »plen«. 
 
Po dobrih 50 m sva zavila levo z gozdne ceste na široko stezo, ki je očitno lahko tudi kolovoz, saj je starim zveriženim votlim bukvam delal družbo okrasni pokrov, ki je nekoč krasil neko platišče, gozdu pa ni bil nič kaj v okras. Na prevalu Kramarica (na tamkajšnji tablici 1130 m, v vodniku in na zemljevidu 1124 m) sva se za kratek čas ustavila. Vse je lepo urejeno: klopce, kapelica in partizanski spomenik (tu so 28. 2. 1944 padli štirje partizani XIV. divizije). Z desne se priključi pot iz Črne, v levo pa se spusti pot proti Belim Vodam in Šoštanju.

S prevala sva se rahlo povzpela naravnost naprej. Ko sva stopila iz gozda, naju je dež še bolj močil. Na naslednjem križišču, nad opuščeno Enclovo planino, pa se je ulilo kot iz škafa. Tu se je bilo treba odločiti, kako naprej – po cesti ali čez Bukov stan. Vreme je odločilo namesto naju: odprla sva dežnika in se odpravila po cesti. Ob njej je lepo dišalo po svežem lesu, ki so ga privlekli na cesto po vlakah. Ob izteku ene izmed njih je rdela posebno lepa jerebika. Med svečniki, ki jih še vedno ni bilo ne konca ne kraja, se je svetilo nekaj albinov. Pot nama je popestril še mimohod krav, ki so suvereno korakale po cesti, očitno vedoč, kam.

Ko sva prišla do križišča, kjer se levo odcepi gozdna cesta, desno pa kolovoz, ob katerem so klopci, miza in s kamni ograjeno majhno kurišče, je nehalo deževati in posijalo je celo sonce. Takoj za križiščem kažipot Voda 30 metrov usmerja levo. Pod cesto je res studenček, speljan v lesen žlebič. Na naslednjem križišču z množico tabel in kažipotov sva zavila desno in se povzpela po skalnatem jarku. Iz gozda sva stopila na travnik, kjer stoji eden tistih "zanimivih" drogov s kažipoti z različnimi nadmorskimi višinami. Čeprav je bilo do Doma na Smrekovcu le še nekaj korakov, sva ga skozi meglo komaj videla. Stal naj bi na nadmorski višini 1375 m, a na domu piše 1377 m. Pa še nekaj me bega: kaj je pravzaprav Roma? Za planino Roma sem na spletišču Pešpoti našla nadmorsko višino 1359 m, kar se ne ujema z višino doma.
 


 
 
 
 
 
 
 
Za naju je bila novost info točka Geoparka Karavanke Smrekovec iz leta 2010. V hišico nisva mogla, ogledala pa sva si njeno zunanjost in okolico. Lesene skulpture okoli doma, delo amaterskega rezbarja Grega Petkovnika iz Belih Vod, sva že poznala, tokrat pa sva jih videla tudi nekaj, ki šele nastajajo.

Povzpela sva se še na vrh Smrekovca (1577 m). Dosegla sva ga v 20 minutah, čeprav napis pri domu napoveduje 22min. 16sec. Skozi meglene koprene so posvetili šibki sončni žarki in zažarele živo rdeče zaplate sredi posušene trave. Na Smrekovcu pa menda ni ruja? Res ne, a jesensko obarvano borovničevje je bilo ravno tako lepo. Z vrha seveda ni bilo razgleda in mrzlo je pihalo, deževalo pa le ni več.

Ker sva lahko pospravila dežnika, sva se odločila vrniti čez Bukov stan. Kmalu za kažipotoma Sleme čez Bukov stan 3h in Črna čez Bukov stan 3h 30min ter smerno tablico preval Kramarica bližnica 0,45h opuščena gozdna cesta zavije rahlo v levo navzgor in tu se desno navzdol odcepi travnata stezica. Tudi to so obrobljale neznanske množine svečnikov. Kljub precej novim markacijam pot ni bila videti shojena. Zelo ozka je in teče vzporedno s pobočjem Smrekovca; le rahlo se vzpenja in spušča. Čez slabe četrt ure sva prišla mimo preže iz gozda na veliko jaso, na drugi strani, preden sva spet stopila v gozd, pa je tabla opozarjala na spravilo lesa. Sonce se je trudilo med oblaki, midva pa po blatni vlaki. Markacij nekam dolgo ni hotelo biti. Dotlej z označenostjo ni bilo težav, zdaj pa je postalo drugače. Ob še drugi gozdarski opozorilni tabli, za nazaj, sva pomislila, da so bile markacije morda žrtve sečnje. Na gojzarjih so se nama naredile težke blatne cokle. Razrita cesta ali vlaka se je začela spuščati, podobna je pritekla še z leve, eno pa sva prečkala.

Končno sva pristala na gozdni cesti, kjer so se spet pojavile markacije. Toda še previsoko, pri lepi jerebiki. Pot čez Bukov stan sva torej očitno zgrešila. Ravno na križišču nad Enclovo planino, kjer sva gor grede odprla dežnika, se je spet ulilo. Nisem si znala razložiti drugače, kakor da se je tam naselil deževni škrat. Kmalu za Kramarico sva srečala še en traktor, ki je vlačil debla; dež je bil kot naročen za »delanje blata«. Ampak zdaj sva bila na že znani poti in brez skrbi. Po treh urah gor, kakor je tudi pisalo, in dveh in pol dol (za tavanje po blatu kar uspešno) cilj priti na Smrekovec v lepem vremenu sicer ni bil dosežen, postavila pa sva si že novega: na Smrekovec iz Črne čez Bukov stan (tako bova morda odkrila, kje sva zgrešila pot) in na Krnes, še en vrh v Smrekovškem pogorju, kjer še nisva bila. Bova videla, kaj pomeni, da gre v tretje rado – da se nama bo tretjič posrečilo priti na Smrekovec v lepem vremenu ali da bo še tretjič deževalo ...

1 komentar:

Ema pravi ...

Smrekovško pogorje je res simpatično, zelo lepo se vidi z Golt.