Prikazane objave so razvrščene po pomembnosti za poizvedbo v soncu gor, v temi dol. Razvrsti po datumu Pokaži vse objave
Prikazane objave so razvrščene po pomembnosti za poizvedbo v soncu gor, v temi dol. Razvrsti po datumu Pokaži vse objave

12 februar, 2012

Andrejev dom na Slemenu – v soncu gor, v temi dol

Zadnjo januarsko soboto sva se odpravila na Štajersko. Za avtocestnim izvozom Šentrupert sva sledila smerokazom Topolšica. Takoj za tablo, ki označuje občino Šoštanj, se je pokazala menda največja šoštanjska "znamenitost": velikanski oblaki iz tamkajšnjih dimnikov. V Topolšici sva zavila desno v breg za smerokazom Bolnišnica Topolšica in parkirala na velikem parkirišču pod bolnišnico. Do Andrejevega doma na Slemenu (1086 m) naj bi bilo po smernih tablicah tri ure hoda.

Iznad bolnišnice sva se vzpenjala v ključih skozi gozd po potki, obrobljeni z bršljanom. Ko sva spet prisopihala na asfalt, naju je "zapeljal" kažipot Sončna pot – Pot čez Lom, ki kaže levo. Nemarkirana asfaltna cesta (opazila sva le eno obledelo markacijo) se čez čas spremeni v makadamsko, pri številki 144 pa naju je lesen kažipot Vrh Loma – Sleme (na vseh kažipotih Sončne poti je slika metulja) usmeril desno v breg. Šele po 20 minutah se je pot zravnala; spustila sva se na markirano gozdno cesto in zavila levo nanjo.

Kmalu sva stopila iz gozda pri razpelu in obvestilni tabli o prehrani metuljev. Čeprav je bila pot zares sončna, je bilo za metulje seveda še premraz. Izza hribčka s prežo je kukala streha Dražnikove domačije. Menda je zapuščena, a iz hleva je bilo slišati kikirikanje in mukanje. Večstoletna (koliko, nisem odkrila) Dražnikova lipa je naravna vrednota lokalnega pomena. Gozdna cesta naju je skozi ozek pas gozda pripeljala do več počitniških hišic in do Vodovnikove domačije z lepim pogledom na Uršljo goro. Poleg stojita živo poslikana kapelica in obvestilna tabla o dnevnih metuljih. Tam naju je prehitel edini pohodnik, ki sva ga videla ta dan. Tudi Vodovnikovi se ponašajo s staro lipo, baje iz turških časov. Od toplarja nad kmetijo se vidi Vrh Loma (na zemljevidu Lomek), a sva si ga "prihranila" za vrnitev in sledila smerni tablici desno navzdol mimo počitniške hiše v gozd, kjer sva spet našla markacije. Po 20 minutah sva pristala na cesti pri Banku. Kakih 300 m naprej kaže v levo rumeno-rdeča puščica E6, ob najini cesti pa se je pojavila vezistična (rumeno-modra) markacija. Na električnem drogu pod Žlebnikom je nenavaden znak: bela trilistna rožica z rdečo piko na sredi na zelenem trikotniku. Žlebnikov čuvaj se je tako razburjal, da je bilo prav naporno zanj in za najina ušesa, medtem ko sva prebirala, kaj piše na spominski plošči in spomeniku pesniku in vodju kulturniške skupina XIV. divizije Karlu Destovniku - Kajuhu, ki je komaj 22-leten padel v tem kraju, si ogledala Žlebnikovo lipo, baje staro 250 let (zdi se, da ima tu vsaka domačija, ki kaj da nase, svoje "večstoletno" drevo), in se vpisala v vpisno knjigo (kontrolna točka 10 Šaleške planinske poti).

Povzpela sva se levo v travnati breg. Prav sva se odločila (kažipot je nekoliko dvoumen – lahko bi kazal tudi naprej po cesti): na robu gozda so naju čakale vse tri markacije (ponekod jih je kar
preveč). Skupaj s smernimi tablicami so naju zanesljivo pripeljale k Orlu. Poleg domačije stoji lična lesena hišica. Po kolovozu pod njo sva bila brž pri Andrejevem domu. Kmalu za nama je prigodrnjal gor možak, ki naju je prehitel pri Vodovniku: pri Žlebniku je narobe razumel kažipot in vso zadnjo uro prehodil po cesti. Pomalicala sva na klopci pred domom, potem pa stopila noter na kozarček borovničk. Prvo je bilo pametno (v veži je napis Vnašanje hrane in pijač v dom ne dovolimo!), drugo pa ne tako: v kozarčku ni bilo nobene borovnice. O vrhu Slemena (1167 m) nisva našla niti besede, a hotela sva gor. Odpravila sva se po kolovozu, ki vodi proti Smrekovcu, čez 5 minut prečkala cesto in čez dobrih 5 minut stala na (na oko) najvišji točki. Brez oznak seveda ne veva, ali sva bila zares na vrhu.

Za vrnitev sva si izbrala pot proti Grebenšku. Markacije so precej redke, zato sva morala biti zelo pozorna. Po lesenih stopnicah sva se spustila na gozdno cesto, pod njo pa zelo strmo na kolovoz. Nadaljevanje poti na drugi strani je bilo zametano z vejevjem. Čez potok Slanico je bilo treba po tako nezanesljivi brvi, da sem ga raje prestopila po kamnih. Ko sva se spuščala po gozdni cesti, sva slišala streljanje; ugibala sva, ali so lovci. Štela sva mostove čez Slanico; tik pred petim je levo ob cesti razvalina hiše (najbrž Turkove; malo naprej na desni je še ena), z desne pa pritečeta še ena cesta in potok Klošnica. Potoka se združita in odtlej sva hodila ob Hudem potoku. Takoj za drugo razvalino je strm odcep v levo, označen z vsemi mogočimi markacijami. Preden sva se povzpela tja gor, sva si privoščila še eno zanimivost.

Nadaljevala sva slabe četrt ure po poledeneli cesti skozi slikovito sotesko (spotoma sva odkrila, od kod streljanje: nad cesto je strelišče LD Smrekovec), tam pa so naju obvestilne table opozorile na Mornovo zijalko, kjer so našli ostanke naseljencev od stare kamene dobe do antike. Piše, da je odprta za ogled od aprila do novembra (na lastno odgovornost), sicer pa zaprta, a sva se po lesenih stopnicah brez težav povzpela do vhoda in vstopila vanjo (ni bilo videti, kako bi bila lahko zaprta).

Vrnila sva se k omenjenemu odcepu in ko se je strmina unesla, sva se kmalu znašla pod Žlebnikom. Na cesto sva prišla pri rumeno-rdeči puščici E6 pred Bankom, od tam pa nisva nadaljevala po cesti, ampak sva zavila desno za zjutraj opaženim kažipotom Vrh Loma 20min. Tamkajšnji pes je bil strašno hud, a ker sva zbirala pogum dovolj dolgo, je prišel ven gospodar in ga pomiril. Markirana pot vodi levo od hiše, za njo pa desno v gozd. Menjaje gozd in travnike sva dosegla domačijo Aravs (nekam pozna sva se jim zdela), od koder je mimo obvestilne table o nočnih metuljih in zanimive počitniške hišice le še 10 minut do Vrha Loma, ki je najvišja točka Topolšice (884 m). Začelo se je mračiti.

Pri Vodovnikovem toplarju sva zašpilila klobaso in pod Dražnikom nadaljevala po markirani gozdni cesti (nisva zavila nazaj na Sončno pot). Kako je šlo naprej, težko povem natančno, ker sva še komaj kaj videla: mimo najbrž opuščene Strminškove domačije, po dobrih 10 minutah za hišo na levi po bližnjici levo v gozd (kažipot Terme), spet po cesti do hiše 133, od nje pa navzdol po travniku. Ko sva naslednjič pristala na cesti, sva po občutku zavila levo po njej. Tlakovana je z velikimi ploščami. Ob njej je (še ena!) tabla tematske poti Z metulji na potep (svetlobna vaba za opazovanje nočnih vrst metuljev – kako primerno, le metulji so manjkali!). Kake četrt ure pod omenjenim kažipotom Terme sva prepoznala mesto, kjer sva zjutraj sledila kažipotu Sončna pot – Pot čez Lom, zdaj pa sva do sem prišla iz nasprotne smeri in tako zašpilila še eno klobaso. Avto naju je čakal mrzel, a zvest.

Do Andrejevega doma sva hodila le poltretjo uro, nazaj pa sva vandrala kar debele tri ure in pol. Upam, da se vam ne bo zdelo preveč dolgočasno, če povem, da je bilo lepo.

04 marec, 2016

Prvi pohod v letošnjem letu: Zasavska-Sv. gora

Naslov je nekoliko čuden, a tako je zapisan najin tokratni cilj na kažipotih PD Zagorje. Težave z imenom te gore sem omenila že ob najinem prvem obisku (takrat je pisal o njej tudi Jani) in Zagorjani so jih pač »rešili« po svoje ‒ sicer pravopisno ne zelo spretno, a v podobnem duhu kot Krajevni leksikon Slovenije (KLS), ki hrib imenuje Zasavska ali Sveta gora. Če bi lahko odločala, bi zaplet rešila v skladu z opredelitvijo »Sveta gora je razgleden hrib v slemenu Zasavske gore« (žal se ne spomnim, kje sem jo pobrala) in po potrebi (le če ne bi bilo jasno, za katero Sveto goro gre) z razločevalnim pridevnikom za najvišji vrh: Zasavska Sveta gora. Ampak (k sreči?) ne odločam.
 
 
V Zagorju sva sledila smerokazu Čolnišče. Sprva sem mislila, da bova parkirala v Čolnišču (tako sklanja tudi KLS), potem pa sem izvedela, da se reče v Čolniščah. To mi je prijazno sporočil Marjan Kovač, predsednik sveta KS Kisovec-Loke*, in enako piše v vodniku Posavsko hribovje. Vodnik po Zasavju V 3 krasne se strinja s spolom in številom, a uporablja drug predlog: na Čolniščah. Kljub temu pa so v Planinskem vestniku 4/13 na strani 38 vztrajali pri ednini, tako da nekaj dvoma vendarle ostaja. Parkirala sva na desni strani markirane ceste tik pod vasjo, od koder se že vidi krajevna tabla.
 
 
Povzpela sva se mimo znaka za tradicionalni kolesarski vzpon na Zasavsko (Sveto) goro (tudi na spletni strani Kolesarskega kluba Zagorska dolina je zapisana vsakič drugače), krajevne table in spomenika osmim talcem, ustreljenim 19. 1. 1944, ter na vrhu vzpona zavila desno. Cesto sva kmalu zapustila in se podala za markacijami v gozd. Z desne je pritekla še ena, položnejša markirana stezica. Najina je bila tako strma, da bi bila v mokrem ali ledu prava drsalnica. Pobočje je bilo na debelo nastlano z bukovim listjem in po njem uhojenih več stezic; morda ljudje iščejo, kje bi bilo manj strmo. Sključen star možak, ki je v precejšnjem mrazu golorok napravljal drva, nama je povedal, da so okrog vasi postavili daljnovod, zato so podrli veliko drevja, tako da bova šele pozneje spet naletela na markacije. Svetoval nama je, naj se drživa njegove vlake, pa bova dosegla gozdno cesto. Posebej je omenil Vodice, kjer da je dobiti dobro kapljico. Vlaka je tekla naravnost navzgor. Ko se je strmina unesla, je vlaka izginila, gozdne ceste pa ni bilo. Prečkala sva opuščen kolovoz, potem pa zavila levo na travnik s prežo in nadaljevala navzgor ob robu gozda. Tudi na tretji uravnavi ni bilo ceste, zato pa obilo gostega grmovja, skozi katero se je bilo težko prebiti. Zavila sva levo po ostankih neke poti, vse zametane in zaraščene. Končno se je pokazala cesta in napotila sva se levo po njej.
 
 
Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala hiše. Pr' Štajerc (Jablana 10) nama je gospodar povedal, da sva prišla v zaselek Vodice. Domačija se imenuje po enem prejšnjih lastnikov, Štajercu. Na gospodarskem poslopju piše J1885O in L2007O, kar pomeni Jaka Ostrožnik in Leopold Ostrožnik (ta je stavbo leta 2007 obnovil), na vratih pa Razkužilo, najbrž tista imenitna kapljica, o kateri je govoril stari mož nad Čolniščami. Na toplarju nad domačijo so naju tri zbledele markacije in puščica poslale po travniškem kolovozu navzgor proti gozdu. Na koncu travnika sva zavila desno v hosto, kjer naju je pričakala še ena slaba markacija. Ko sva naslednjič stopila na plano, sva tehtala med dvema možnostma: levo v gozd ali naravnost čez čistino. Markacij nisva našla ne tu ne tam, a na drugi strani se je nadaljeval kolovoz, zato sva se ga oprijela. 


Vrh naslednjega travnika sva zagledala streho zvonika. Izkazalo se je, da spada k podružnični cerkvi sv. Križa (810 m). Na spletu sem našla več virov (najbrž prepisujejo drug od drugega), ki trdijo, da je hrib »težko dostopen«, čeprav se meni zdi čisto pohleven. Umetnin v notranjosti seveda nisva videla, na ostanku domnevno taborskega obzidja pa sem našla primerek sodobne »umetnosti«.
 


Od cerkve sva se povzpela še na sosednji hribček in se z njega spustila v vas Jablana. Pri prazni kapelici sva sestopila na asfalt in se mimo žage napotila med hiše. Sredi naselja sva pri kažipotu nazaj Marela (to je bližnje smučišče) zavila desno na prečno asfaltno cesto. Prav tedaj so vas obiskali sv. Trije kralji. Nekoliko zabavno se mi je zdelo, da so se po koledovanje odpeljali z avtom, čeprav to v današnjih časih najbrž ni posebno nenavadno.
 









Vrh klančka nad vasjo je bilo za toplarjem s tablico krožne poti Jablana‒Kobiljek‒Pleše s sliko dežnika (morda namig na smučišče Marela?) asfalta konec in makadamska cesta se je spustila proti gozdarskemu delovišču, nato pa tekla rahlo gor in dol skozi gozd med markacijami in trobenticami. Pri kamnolomu je zavila desno in midva z njo. Za ovinkom sva prvič zagledala Sveto goro in levo pred njo Roviškovec. Prikorakala sva v Borje, kakor piše na hišnih številkah, sicer pa se zaselek imenuje Kobiljek, enako kot bližnji hrib. Pri neki hiši so si omislili ograjo iz odsluženih Elanovih smuči. Na zemljevidu je tu konec ceste, a v resnici se je nadaljevala, in to zelo strmo. Ko je zavila desno k počitniški hiši, sva se povzpela po kolovozu levo v hrib do rdečega kažipota na vrhu. Nadaljevala sva po grebenu in naletela najprej na kažipot naprej Spom. pohod in pozneje še na enega levo proti Sveti gori.




 
 




Prispela sva pod vrh kopastega hriba Pleše (866 m), kjer je stalo več objektov, bolje ogrodij. Markacija in puščica na prvem sta kazali nekam desno, a preden sva dognala, kam, so prišli gor trije domačini s psičko. Prisrčno so naju pozdravili, nama voščili srečno novo leto, razložili, da je to prireditveni prostor za prvomajska srečanja Zagorjanov, in se ponudili za vodenje do skupnega cilja. Prireditveni prostor smo zapustili približno pod kotom 45º desno čez travnik (stezice skoraj ni bilo videti) proti gozdu, kjer smo našli nadaljevanje markirane poti.
 

Spustili smo se na gozdno cesto, psička Beba seveda prva. Ko smo jo dohiteli, smo stali pred velikim travnikom s počitniško hišico ob robu gozda in čebelnjakom na drugi strani. V desno mimo hišice bi menda prišli do obore z jeleni, a smo se odločili za pot naravnost naprej. Nekaj časa smo napredovali po kolovozu, potem pa po levem robu v gozd, kjer smo znova našli markacije. Pripeljale so nas na drugo gozdno cesto, ki nas je vodila mimo majhnega peskokopa in objekta, katerega lastnik bo menda tu zgradil hlev za konje, ter skladovnic drv. Za kratek čas smo zavili desno na asfaltno cesto, z nje na bližnjico, ki so jo poznali najini vodniki, pa spet na asfalt.
 
 
Pri odcepu za Roviški vrh sva sprejela njihov predlog, da jo uberemo čezenj (sicer se markirana pot na Sveto goro nadaljuje po cesti). Na Roviškovcu sva že bila, le da z druge strani. Povzpeli smo se po koreninasti in nato travnati stezi na skalnat greben. Na vrhu (930 m) s klopco, vpisno skrinjico in geodetskim kamnom sredi gozda razgleda ni bilo posebnega, a skozi vejevje smo vendarle videli del Kamniško-Savinjskih Alp. Poleg okrašene novoletne smrečice smo se postavili za »gasilsko« fotografijo.



 
 





Z vrha smo se spustili po nama deloma že znani poti, pri kažipotih pa izbrali smer čez Babco. Sestopili smo na križišče, a smo asfaltno cesto hitro zapustili. Povzpeli smo se levo v gozd na ozko koreninasto stezo in že smo bili pri Planinskem domu na Zasavski sveti gori ali po starem Koči na Zasavski gori. Ne le ime – spreminja se tudi nadmorska višina: po zemljevidu Zasavsko  hribovje – zahodni del stoji 822 m nad morjem, na spletni strani PZS je podatek 846 m, na tablici s starim imenom pa piše celo 849 m, kar je po Zasavju Rudolfa Badjure in vodniku V 3 krasne višina Svete gore (zemljevid ji pripisuje 852 m). V koči sva si privezala dušo in se poslovila od svojih vodnikov, potem pa se podala še na vrh k cerkvi Marijinega rojstva. Če ne bi bila videla jaslic v maju, ko sva se potepala po Badjurovi krožni poti (BKP), bi mislila, da so tam od bližnjega božiča. Stavba in poslikave v oblačnem vremenu niso sijale tako kot v soncu, a so bile še vedno zelo lepe. Ni čudno, da se je Badjura nad Sveto goro takole navduševal: »Vrh strmih, z zelenjem okrašenih peči na močnem obzidju stoji cerkev liki trdnjava, poleg nje čokat stolp na samem, a spodaj pod stopniščem na ravnobi s krasnim razgledom častitljiva košata lipa. Po njej spoznamo goro iz daljine.«
 
Vrnila sva se na križišče in zavila levo proti Vid(e)rgi. Šla sva mimo odcepa na Roviškovec, tistega, ki sva ga spoznala med 4. etapo BKP. Asfaltno cesto sva zapustila levo navzdol po stezi, posuti s suhim listjem. Slabo označena je najprej tekla tik pod cesto, potem pa naju je bleda puščica v levo usmerila na širšo v jarek in oddaljila sva se od ceste. To je bila le bližnjica in brž sva bila spet na asfaltu. Po suhem listju so začele škrebljati snežinke. Sprva nisva našla oznak. Leva smer se nama ni zdela prava, saj sva se bala, da naju pripelje v Izlake. Potem sva le opazila markacijo desno nazaj in ji sledila.
 
 
Pot se je kar preveč spuščala in zavijala sumljivo levo. Potem ko sta stezo pretekla drobna potočka in sva prišla na gozdno cesto, ki je prečkala večji potok, sva se znašla na križišču. Zavila sva desno in v bregu skozi drevje zagledala oboro, za katero sva domnevala, da je tista, ki jo je omenil eden izmed sopotnikov gor grede. Kar za nosom ob obori ni šlo, zato sva nadaljevala po gozdni cesti, (zaman) upajoč na kako znamenje. Dohitela sva skupino, ki je sestopila na to cesto po drugi strani obore, in izvedela, da gredo v Izlake. Prav tega se je Jani bal (te poti v Izlake sicer ni na zemljevidu), a zdaj sva vedela, kje morava gor: kjer so oni prišli dol. Ob spodjedenem pobočju, s katerega se je usipal drobir, sva zavila na stezo, zametano z vejevjem, in ob ograji obore navzgor. Kar pošteno je že snežilo. Preplezala sva leseno zaporo. Levo zgoraj sva zagledala nekakšen nadstrešek in zagrizla v strmi breg proti njemu. Ob ograji krmilnice (to je bil tisti nadstrešek) sva se povzpela k domačiji, h kateri spada obora. Zdaj je že tako metlo, da sva sebi in nahrbtnikoma nadela kapuci. Mimo skladišča za seno, staje s konjema na dvorišču, kozolca in razpela sva prišla do stanovanjske stavbe in gospodarskega poslopja. Nikogar ni bilo doma, da bi lahko kaj vprašala.
 
 
Nad domačijo sva nadaljevala po gozdni cesti in prav hitro prispela k počitniški hišici, na drugi strani travnika pa sva prepoznala čebelnjak – oba smo videli že zjutraj. Torej se le nisva izgubila! Zavila sva levo v gozd in se poslej do že pobeljene Jablane vračala po poti vzpona. Tam pa pri kažipotu Marela nisva zavila levo proti sv. Križu, ampak sva se držala asfaltne ceste naravnost naprej. Ta je na zemljevidu markirana, a markacij ni bilo videti. Prvo sva zagledala šele čez čas na kozolcu ob cesti. Na Kal sva prišla že v mraku. V križišču z leseno hiško (postajo?) in ekološkim otokom ni bilo videti nobenega znamenja, kam naprej. Zavila sva levo navzdol ter mimo spomenika partizanoma, ubitima 8. 1. 1945, in skozi Malo Peč v trdi temi vendarle prikorakala do krajevne table Čolnišče.
 
 








Do planinskega doma smo hodili 2 uri in 40 minut, vrnitev pa nama je vzela nekaj manj. Čeprav 2. januar ni več dela prost dan, pa je bil letos na soboto in tako sva si lahko privoščila prvi pohod v tem letu. Po prazničnih naporih je bilo hribolazenje najboljši počitek.
 
* Med drugim mi je napisal: »Čolnišče imajo podružnično cerkev, ki je v pisnih virih prvič omenjena leta 1581, medtem ko je na zvoniku izpisana letnica 1687. Posvečena je sv. Nikolaju (Miklavžu), zaščitniku nekdanjih čolnarjev in splavarjev, na katere opozarja ime kraja. Čolnišče verjetno izhaja iz: čolníšče -a [u̯n] s (í) prostor za shranjevanje čolnov: čoln se je vrnil v čolnišče. Ime svetnika kot tudi naselja kaže na bližino reke Save, ki je bila vse do izgradnje železnice leta 1849 edina pomembnejša in redna vzdrževana povezava z ostalim svetom. Živahen promet po Savi naj bi se odvijal že v času Rimljanov, leta 1729 pa je cesar Karel VI. uvedel redno plovbo, ki je potekala na relaciji Sisak–Zalog. Vleka, mitnice, obrečna gostišča in ves vrvež ob reki so prebivalcem naselij v bližini Save prinašali dodatni zaslužek. Tudi Čolniščanom, saj se je preko Prečne do reke Save prišlo v pol ure, medtem ko je pot nazaj zaradi strmine vzela nekaj več časa.«

Le zakaj se je samostalnik srednjega spola v ednini (v Čolnišču) spremenil v samostalnik ženskega spola v množini (v Čolniščah)? To ni edini tak primer, podobno je s koroškim Sedelcem, včasih pa število ostane, le spol se spremeni, na primer iz ženskega v moškega: Reber ali Raven.«