Od gostišča sva se povzpela po asfaltu
za kažipotom Kum preko Ostreža 5h 30min
mimo cerkvice sv. Miklavža (na zemljevidu Nikolaja). Po 10 minutah sva sledila puščici
desno s ceste (napis Ostrež je že skoraj "preminil"); tam je pred slabo opaznim odcepom prostora za kake tri
avtomobile. Pomlad se je razcvetela tudi v Zasavju; poleg rož, ki sva jih letos
videla že drugod, je cvetelo posebno veliko zimzelena. Med strmim vzponom sva
se ustavila na več razglediščih, a zaradi drevja razgled ni bil prida. Čez pot je
ležalo kar nekaj dreves in vejevja, pa najbrž ne le zaradi žledoloma, saj je
bilo tako tudi pred petimi leti. Ko sva stopila iz gozda, so se pokazali zasavski
hribi, med njimi Čemšeniška planina, najbliže Kumat in pod njim Konjšica. Širok
kolovoz naju je pripeljal na Spodnje Ravne. Od tam je posebno lep pogled na
Žamboh. Deležna sva bila prvih letošnjih votlih petelinčkov, lopatic in zlatic.
Označenost nad Zgornjimi Ravnami se od
zadnjič ni izboljšala, ravno nasprotno. K sreči sva si zapomnila, da se od
kolovoza, ki teče ob vznožju hriba na desni, »nekaj« odcepi levo, saj sicer
tokrat slabe markacije sploh ne bi bila opazila. Slikovitega Ostreža (856 m, po
Badjuri 841 m) nisva dosegla med tolikšnim obiljem resja kot tedaj, imela pa
sva lepši razgled, čeprav vsega, kar našteva Badjura v svojem Zasavju in za njim vodnik Posavsko hribovje, nisva videla. Za naju
je bila nova tudi antena na vrhu.
Mimo cerkvice sv. Katarine sva se
spustila na Preveg, kjer je na hiši št. 3 skrinjica z žigom kontrolne točke (KT)
1 Badjurove krožne poti (BKP). Z makadamske ceste sva si lahko spet ogledala
Žamboh in čedalje lepši Ostrež z njegovo Katarino. Pot do Polšnika in Polšnik
sam sva že poznala, le okroglih tabel z napisi Poti spoznanj na škarpi pod informacijskim
centrom prejšnjikrat še ni bilo.
Na Polšniku sva zapustila že znano pot.
Nadaljevala sva po cesti mimo hiše št. 23 s tablama v spomin umrlim v
izgnanskih taboriščih in žrtvam za svobodo 1941‒1945, kapelice, gasilskega doma
in podružnične osnovne šole, na kateri je nameščen defibrilator. Markacij ni. Pri
naslednji kapelici so naju pričakali spomladanski svišči. Zunaj naselja se je
cesta začela vzpenjati in čez čas sva na vrhu klanca prišla do hiše. Ni bilo ne
krajevne table ne hišne številke; na zemljevidu je tam nekje napisan Slop (na
zemljevidu PZS Stop). Zato pa naju je po dolgem času razveselila markacija. V
nekaj minutah sva stala na velikem križišču brez znamenja, kje sva ali kam se
od tu pride, le napis Mizarstvo Kos
usmerja levo navzdol. Ker v 40 let starem Vodniku
po Badjurovi krožni poti piše, da se od tu rahlo vzpenjamo, sva se napotila
po gozdni cesti, ki edina teče navzgor. Pravilnost izbire nama je šele čez čas
potrdila markacija; za BKP je značilno, da na kočljivih mestih (križiščih) pogosto
ni oznak. Potek poti se večkrat ni ujemal z opisom iz starega vodnika. Kmalu
zatem sva se ustavila pri znamenju, nasproti katerega se levo odcepi širok
razrit traktorski kolovoz. Markacije in klopca na majavih nogah so nama pokazale
nanj.
Kolovoz se izogne ovinkom makadamske
ceste; nanjo sva se vrnila pri krajevni tabli Velika Preska. Za njo sva stopila na asfalt in mimo nenavadne
klopce prikorakala ravno k Mizarstvu Kos. Tam je tudi žig KT 2 BKP. Če zbirate
žige, opozarjam, da je tu dobro imeti svojo blazinico. Mladenka, ki je delala
na vrtu, naju je povabila na ogled stalne razstave 71 slovenskih drevesnih
vrst, potem pa ni našla ključa. Pa kdaj drugič, sva rekla.
Od Kosa sva nadaljevala po cesti
naravnost skozi križišče. Asfalt se je kmalu končal. O tukajšnji meji med Italijo in Nemčijo med drugo svetovno vojno priča bunker levo ob cesti. Pri kmetiji na robu vasi sta
slaba kažipota Polšnik in Jav. pil ležala na tleh. Gospodinja ni
vedela, kam sta kazala, povedala pa je, da je cestarjem, ki so plužili sneg,
naročila, naj ju pustijo tam, ker sta pomembna. Opozorila naju je na markacijo
za vogalom toplarja. Šele za njim se je pokazal kolovoz, vzporeden s cesto. Smerna
tablica med njima kaže naprej Jav. pil,
nazaj Polšnik. Kolovoz je zavil v
redek gozd, kamor kažejo prav tako redke markacije. Znašla sva se sredi podrtih
dreves in polomljenih vej; razdejanje je bilo videti starejše, ne od zadnjega
žleda. 
Po kake četrt ure plezanja in tavanja sva
spet odkrila markirano pot, ki kmalu prečka asfaltno cesto. Na travniku onstran
nje so razvaline. Pod njimi sva zavila levo in pristala na slabi asfaltni cesti
proti Javorju pri Gabrovki. Na levi so pritegovale najine poglede skalne stene
Velike Peči (z nje se menda spuščajo zmajarji); pod njo leži vasica Podpeč pod
Skalo s cerkvijo sv. Pavla. Pri hiši Javorje pri Gabrovki 5 hranijo žig KT 3
BKP. Asfaltna cesta teče pod cerkvijo sv. Jerneja ter mimo zapuščenega
peskokopa in preže, na desnem ovinku pa se levo odcepi makadamska. Tu so še ena
preža, klopca in miza. Na križišču ni oznak, na prvem električnem drogu pa je
markacija, uporabna le za tiste s sokoljim vidom. Ceste, ceste ‒ preveč hoje po
cestah. Če bi poznala pot, bi šla najbrž lahko kar čez hrib, kajti na njegovi
drugi strani sva videla stezo, ki se izteče na cesto.
Na prelazu Javorski Pil, ki se »ponaša«
s celo zbirko podatkov o nadmorski višini (580, 578, 570, 560 m), sva se
ustavila pri spomeniku borcem Cankarjeve brigade, ki je tukaj 28. 9. 1944 padla
v domobransko zasedo. Pil je narečni izraz za znamenje, navadno v obliki
stebra. Ker to ni naselbinsko ime, bi se pil moral pisati z malo (v starem
vodniku je tako), toda v večini mojih virov, tudi v Atlasu Slovenije in na
zemljevidu, piše Pil. Spomenik sicer ima obliko stebra, a ime je menda
starejše; našla sem zapis Marjana Raztresena (tudi on piše pil z malo), da se prelaz
imenuje po križu, ki je nekoč stal na njem. Na drugi strani ceste je peskokop z
uničenim bivalnim zabojnikom, pod cesto pa stoji mogočna cipresa in pod njo na
skupnem grobišču spomenik padlim borcem. Kažipot Bogenšpek 3H 30M (nisem se zatipkala!) je bil nedvoumen: niti
najmanjše možnosti ni, da bi bil grad še odprt, ko prideva tja.
Za spomenikom sva brez markacij
»tipala« po asfaltni cesti. Tudi skozi Novo Goro sva tolkla asfalt. Pri
znamenju in kažipotih k trem domačijam sva zavila desno na gozdno cesto. Za
velikim nakladališčem lesa sva se začela vzpenjati in na najvišji točki sva
domnevala, da stojiva na vrhu Grmade (699 m). Zaradi napisa na drevesu na levi Ne parkiraj sva radovedna napravila
nekaj korakov v tisto smer in našla tablico Levstikove poti ob razritem
kolovozu. Od mesta, kjer se križa z BKP, sva hodila po njej. Ko sva pustila za
seboj dve opuščeni domačiji in nenavadno kapelico pri drugi, sva se začela
spuščati. Mimo razpela, več tabel Levstikove poti, lesene lope in vodnega
zajetja sva prispela do stika z južno traso Levstikove poti, ki je zdaj označen
z ličnimi tablicami (v času najinega pohoda jih še ni bilo).
V Preski nad Kostrevnico sva spet
stopila na asfalt. Desno od kapelice vodi kolovoz, označen z zelo slabo
markacijo na drevesu, mimo transformatorske postaje. Po njem sva znova prišla
na cesto. Napotila sva se desno proti hiši in mimo kažipotov. Za hišo sta markacija in puščica, a
nisva bila gotova, kam kaže – naprej po cesti ali desno navzdol po gozdu.
Gospodinja naju je usmerila v gozd. Spodaj naju je že spet čakala cesta. Za čedno
hišico stojita partizanski spomenik (24. 12. 1941 je II. štajerski bataljon tu
bil enega prvih večjih bojev z Nemci)
in doprsni kip Franca Rozmana Staneta. Zaselek se imenuje (Spodnje) Tisje, na
hišnih številkah pa piše Preska (nad Kostrevnico). Pri Tisenških (št. 16) je
žig KT 4 BKP. Zdi se, da zgovorni gospodar komaj čaka, da se kdo oglasi pri
njih. Glede kažipota Pustov mlin nama
je razložil, da je zdaj tam velika gostilna, zato (in tudi zaradi pozne ure)
naju je »mlin« takoj nehal zanimati.
Vrnila sva se h kažipotom; do Bogenšperka je bilo še poldrugo
uro hoda. Tudi tu podrto drevje, redke markacije, skladovnice drv. In dve
novosti: kažipot Pohod Tisje (vsakoletni
decembrski pohod PD Litija) in odlagališča gradbenega materiala. Pa spet
asfaltna cesta skozi Presko nad Kostrevnico. Pri znamenju za vinorodni okoliš
Preska sva zapustila naselje, a kmalu prispela v naslednje. Pri ličnem
gasilskem domu na Libergi sva se znašla v zadregi, saj ni bilo nobenih oznak. Po
cesti se nadaljuje pot iz Litije do Čateža (mimo cerkve sv. Mohorja in
Fortunata v Biču, ki se vidi od tu), na zemljevidu pa je planinska pot narisana
levo skozi vas. Tudi ker sva bila sita cest, sva se spustila levo. Mlajša
domačinka, ki sva jo zmotila pri delu na vrtu, nama je povedala, da skozi gozd sicer
teče pot v Lupinico in (Veliko) Kostrevnico, a da je šla nazadnje po njej kot
otrok, zato je morebiti že zaraščena. Potem se je spomnila, da pohodniki na
Tisje tudi hodijo tod, torej pot najbrž še obstaja.
Pri zadnji hiši sva se med toplarjem in
gospodarskim poslopjem spustila po kolovozu proti kozolcu ter zavila levo.
Čeprav sva dobila zagotovilo »ne morete zgrešiti«, značilno za domačine na vseh
najinih poteh, sva se brž znašla na neoznačenem razcepu. Nasproti je prihrumel
motoriziran mulček, kakršni so nama vse prej kot pri srcu, tega pa sva se
izjemoma razveselila, saj je povedal, da je vseeno, kateri krak izbereva. Na
naslednjih dveh razcepih sva po občutku zavila desno. Markacij ni bilo, čeprav
zemljevid trdi drugače. Ker se je kolovoz začel nepričakovano vzpenjati, sva se
kar za nosom spustila po živo zelenih čemaževih »poljih« proti travniku daleč
spodaj. Ko sva pristala na njem, sva na drugi strani zagledala hiše v Lupinici,
desno zgoraj pa sv. Mohorja in Fortunata. Ujela sva travnat kolovoz in po njem
odvijugala navzdol. Tik pod Lupinico je spet kažipot Pohod Tisje. Desno ob poti teče jarek; sprva je bil suh, v naselju
pa je po njem tekla smrdljiva voda, znamenje »civilizacije«.
V Lupinici se je ponovil asfalt. Kljub
imenu to ni kaka žepna vasica, ampak se tu začnejo prav imenitne hiše. Kraj se
konča pri podjetju Kovikor in že sva bila v Veliki Kostrevnici, kjer se mi je najbolj vtisnilo v spomin "razkuštrano" drevo, ki se je v pojemajoči svetlobi risalo na nebu. Na križišču čez
kakih 10 minut je z desne pritekla cesta, po kateri bi bila prišla, če bi bila na
Libergi nadaljevala po Levstikovi pot; kažipot nama je povedal, da je to tudi
trasa BKP. No, ta kos poti sva pred leti prehodila z Levstikom. Pri kapelici sva
zavila levo med kmetijsko zadrugo in gasilskim domom s ploščo v spomin žrtvam
druge svetovne vojne. Za njim je »priročen« Gas bar; čeprav se lastnica imenuje
Erika Grojzdek, nisva pila ne borovničevca ne vina, ampak sva si žejna
privoščila pivo.
Onkraj Kostrevniškega potoka je že Dvor
pri Bogenšperku. Takoj za Dvorom 2 je treba zaviti desno, nato pa pri toplarju asfalt
zamenjati za kolovoz. Pri zadnji hiši sva odcep desno na stezo opazila bolj po
naključju, saj je oznako poleg mraka skrival grm. Levo pod nama je še dalje
tekel kolovoz. Najine steza se je čez čas združila z njim, torej ne bi bilo
posebne škode, če bi bila oznako pri zadnji hiši prezrla. Ko sva že v trdi temi
stopila v grajski drevored, so ptički še vedno živahno žvrgoleli, grad pa je bil
seveda že davno zaprt. Žig KT 5 BKP je na bližnji pristavi, ki se ne more
odločiti, ali bi slišala na naslov Dvor pri Bogenšperku 15 ali Bogenšperk 4.
Po desetih urah in pol je sledilo še
nekaj prevažanja z avtomobiloma in ugibanja, kako je mogoče namesto sedmih ur,
kolikor piše v starem vodniku, porabiti za to pot deset ur in pol. Ali sva bila
res tako počasna? Po poslušanju diktafona sva se »potolažila«: hodila sva celo
nekaj manj kot sedem ur, vse drugo pa so bili postanki ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar