Na "eni najbolj divjih gora v Zasavju"

Prejšnjo soboto sva se odpravila na Ostrež, ki sva ga opazila na enem februarskih pohodov. Badjurov opis naju je še spodbudil: »Ostrež /.../ je ena izmed najbolj divjih gora v Zasavju. Strman na vse plati! Na vrhu in po straneh štrle fantastični goli kerovi, ki mu dajejo markantno, zelo romantično lice.«* Napotila sva se iz Renk – v Zagorju čez Savo, desno na glavno cesto in pri kažipotu Konjšica levo z nje, tam pa so že oznake in prostor za avto (če bo iz tega, kar še urejajo, nastalo parkirišče »samo za goste« bližnje gostilne imenitnega imena Pub pr' Alexy, pa lahko parkirate nekoliko naprej ob glavni cesti pred kažipotom Šumnik), kjer se začne in konča tudi Badjurova krožna pot.

Pot je označena, tako da sva lahko brezskrbno pasla oči na rožah: na obilju vijolic in blagodišečih telohov, dveh manjših, a bogatih rastiščih pasjega zoba, trobenticah, malih zvončkih, mačicah, pljučnikih, deveterolistnih konopnicah, jetrnikih, tevju, celo nekaj cvetočih vejic navadnega volčina sva videla. Čez pol ure naju je že drugič zaustavilo podrto drevje. Obšla sva ga kakor že mnogi pred nama, ki so uhodili novo stezico (le kaj si je mislil o dveh nerodah gams goščar, ki je v nekaj skokih švignil mimo?), nad oviro pa levo.


Skozi lepo urejene Ravne in mimo vodnega zajetja z napisom Ostrež sva prišla do razcepa, kjer komaj opazni ostanki markacije in puščice velijo levo. Tudi potem sva se držala leve, pač po (Janijevem) občutku, kajti označenost nad Ravnami ni prida. Kake pol ure nad vasjo so naju strmi ključi pripeljali na dobro označeno križpotje, kjer sva prvič opazila kažipot Po poti od cerkvice do cerkvice (ti kažipoti žal ne povedo, h kateri cerkvici kažejo). Povzpela sva se na greben in prej kot v četrt ure stala na vrhu. Tik pod njim je kar gorelo od spomladanske rese. Na drugi strani je pod vrhom cerkvica sv. Katarine. Lepe nove klopce (pa manj lepe stare in nič več lepe prastare) vabijo k počitku, zato sva si privezala dušo, se razgledala in nadaljevala na drugo stran.

Spustila sva se mimo čedne kapelice do izruvanega kažipota Po poti od cerkvice do cerkvice in desno na Preveg. Od tam naju je makadamska cesta pripeljala na asfaltno, ta pa mimo zanimivega kužnega znamenja v Polšnik. V spodnjem delu vasi sva zavila levo na makadam (ni markacij) in si tako prihranila lep kos asfalta v Žamboh. Ni se nama še šlo domov, pa sva se namenila še k sv. Lovrencu. V Tepah sva po nasvetu domačina pri kapelici zavila desno na makadam. V vasi je ohranjenih še nekaj zanimivih sušilnic za sadje. Kar sledi, pa je tudi silno zanimivo, a ni za pohodnike s slabimi živci in z (majhnimi) otroki: pri zadnji hiši imajo obakraj ceste kakih deset (ne vprašajte, zakaj nisem preštela!) divjih psov; debele verige jih spustijo približno do sredine, tako da je treba krmariti med njimi kot med Scilo in Karibdo. Baje je niže še ena pot in res je z leve kmalu priteklo nekaj markiranega, tako da ni treba skozi ta zverinjak. V uri in tričetrt sva bila pri sv. Lovrencu.

Vrnitev čez Žamboh in Kleviško špico nama ni uspela; v nekaj poskusih so izginile bodisi markacije bodisi pot, zato sva se vrnila v Tepe, na križišču pri krajevni tabli zavila levo po edini makadamski cesti in se po dolini Šumnika vrnila v Renke (od Lovrenca uro hoda). Kljub lepemu vremenu sva (razen v naseljih) ves dan srečala le gamsa in dva močerada.

* 8. 4. 2009 – Nisem imela miru, dokler nisem našla izvirnika (Badjurova knjižica je zanimivo in zabavno branje!). Kar zdelo se mi je, kaj bom odkrila – prepis v vodniku Posavsko hribovje ni natančen. Badjura je zares napisal takole: »Ostrèž /.../ je eden izmed najbolj divjih gorâ v Zasavju. Strmán na vse plati! Na vrhu kakor po straneh štrle fantastni goli keróvi, ki mu dajejo markantno, zelo romantično lice.«