Ratitovec ‒ Kosmati in Gladki vrh

Prva nedelja v oktobru je bila zaradi lokalnih volitev pravzaprav dan za izpraševanje o kosmati vesti kandidatov za župane in za sum, da nam gladko lažejo, a potem ko sva na najinem volišču prva oddala volilne lističe, sva se raje posvetila Kosmatemu in Gladkemu vrhu v pogorju Ratitovca. Za izhodišče sva demokratično izvolila Ledine v Selški dolini.

V Železnikih sva zavila proti Dražgošam in se odpeljala na Rudno, rojstni kraj jezikoslovca Jakoba Šolarja. Sledila sva smerokazu za Bohinjsko Bistrico levo na ožjo cesto. Na koncu vasi se je končal tudi asfalt. Po dobrih 4 km (vse šteto od Rudnega) nekoliko rebraste makadamske ceste sva se peljala mimo levega asfaltnega odcepa na Prtovč (kažipot pove, da je do tja poltretja ura pešačenja), pri 6,5 km pa mimo smerokaza desno Dražgoše 4km. Čez dobrih 9 km sva v križišču z več smerokazi in kažipoti na dotlej najvišji točki (1122 m) zavila levo na gozdno cesto proti Ratitovcu. Na naslednjem križišču (čez kak kilometer) sva parkirala. Pred odhodom sva se sprehodila po gozdni cesti nekaj deset metrov v levo, kjer je verjetno gozdarsko delovišče, saj so bili ob cesti zloženi hlodi, z leseno lopico, ognjiščem, mizo in klopmi ter zasilnima goloma pa je najbrž poskrbljeno za počitek in rekreacijo gozdarjev.

 

S križišča sva se odpravila po gozdni cesti mimo zapornice, kamor usmerja kažipot. Po rahlem vzponu sva skozi drevje pod cesto za silo videla visoko barje, razglašeno za naravni rezervat; občinski odlok in nekaj »resnejših« besedil ga imenuje Ledina, na planinskem zemljevidu, kažipotih in Hribi.net pa piše Ledine. Na nekem drevesu je visela ptičja hišica, najbrž valilnica. Prvo markacijo sva opazila šele čez 10 minut; če so vse tako slabe, sva katero morebiti zgrešila. Na levem ovinku, kjer se cesta vzpne, se je najina pot odcepila desno; poslej je bila označenost nekoliko boljša. Po kratkem vzponu se je kolovoz zravnal in prečkal hudo razritega širšega. Z nekaterih vej so viseli trakovi.

 

Prečkala sva poseko in nadaljevala po kolovozu, poraščenem s travo. Po njem sva dosegla neizrazit greben, kjer se pot obrne pravokotno desno mimo solnice. Preden sva zavila tja, sva šla še na drugo stran pogledat, ali se tu pride na Jesenovec. Res sva se rahlo vzpenjala proti nekakšnemu vrhu. V petih minutah sva izstopila iz gozda na obračališče na koncu gozdne ceste (na zemljevidu je ni). Izza ovinka so naju prišle pogledat tri ovce; pustile so naju čisto blizu, nato pa je prva zatopotala z nogo, obrnile so se in stekle navzdol po cesti. Obračališče sva prečkala in po kakih 20 m položnega vzpona našla sredi gozda na smreki napis 1247 m Jesenovec (tako tudi Hribi.net, Julijske Alpe – V del meter več, Atlas Slovenije, Sidartine Julijske Alpe in Škofjeloško in Cerkljansko hribovje pa mu pripisujejo samo 1218 m). Opazila sva celo dve obledeli markaciji.

 

Vrnila sva se k solnici. Kmalu sva zagrizla v strmino, kjer je ležalo nekaj podrtega drevja, da sva ga morala obhoditi. Dosegla sva cesto, najverjetneje tisto z najinega parkirišča. Nekaj korakov v levo je za ovinkom partizanska spominska plošča, ki sva se je spomnila z lanskega zimskega pohoda. Kjer sta nad cesto kažipot Ratitovec in bel kažipot brez napisa, sva se povzpela v breg. Markacije so že slabe.

 

Kmalu po tistem, ko sva znova stopila v gozd, sva se znašla na znanem razpotju, kjer si v visokem snegu nisva upala levo v strmo pobočje (čez Kosmati vrh), ampak sva nadaljevala po kolovozu naprej (čez planino Klom). Tokrat je bilo drugače. Steze v tisti strmini sicer skoraj ni videti, markacije pa so, in to zelo visoko, tako da so uporabne tudi v snegu. Vzpenjala sva se ob ograji na levi (tam je prepadno) in mimo ovinka gozdne ceste na desni. Ker se je začela spuščati megla, sva sicer dobre in dovolj pogoste markacije ponekod kar težko našla. Še vedno je tu in tam visel kak trak. Na robu gozda se je pot položila in prepoznala sva smreko, pod katero sva takrat pozimi južinala. Zaradi megle sva videla komaj kaj več kot ped pred nosom. 

Zdaj se je začel vzpon na Kosmati vrh. K sreči na desni teče ograja, ki je v megli kar koristna za orientacijo. Na golem pobočju so markacije samo na tleh in jih je laže izgubiti kot ne. V 10 minutah sva pritavala na »vrh«, ki to ni, brž zatem je sledila še ena taka potegavščina, nato pa sva kmalu zares stala na Kosmatem vrhu (1643 m). Prav tako kot prejšnjikrat je pihal močan mrzel veter in razgleda ni bilo, zato je bil obisk kratek.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Odpravila sva se v smer, ki jo kaže puščica ob napisu Koča na skali. Vijugala sva po markiranem brezpotju. Sveže markacije so naju pripeljale med smreke, kjer sva splašila tri gamse. Srečala sva mladeniča, ki je pozdravil, na vprašanje, od kod prihaja, pa ni odgovoril. Domnevam, da je pozdravil, ker je v navadi in se spodobi, vprašanja pa ni slišal, saj je imel ušesa zamašena s slušalkami. Težko si predstavljam, da človek hribolazi, in ne posluša ptičjega petja, šumenja vetra, gamsjih žvižgov. No, smo pač različni. Prečkala sva kotlinico z grmički, štori in skalami, naslednjo, globljo, pa obhodila po levi in spet zakoračila med drevje. Kmalu zatem je z leve pritekla pot s Prtovča, po kateri je prihajalo več planincev. Skupaj smo dosegli križišče s kažipoti. Z njega sva zavila levo proti Gladkemu vrhu v strmino, posuto s skalami, listjem in vejami. Malo zaradi megle, malo pa tudi zaradi redkih markacij sva nekoliko zgrešila pot, in ne edina. Treba se je držati levo, ob ograji. To je najbolj strma pot na Gladki vrh. Globoko spodaj sva videla ravnico Razor z razpotjem, kjer sva se pozimi bala plazu. Ko sva dosegla vrh (1667 m), sva komaj videla Krekovo kočo, tako megleno je bilo še zmeraj. 

 

 

Z razgledno ploščo nisva imela kaj početi, ker pač ni bilo razgleda, zato pa so bili fancovti v Krekovi koči enako dobri kot skoraj natanko pred petimi leti, ko sva jih jedla prvič. No, tudi ričet in jota nista bila od muh. Slika je meglena, ker je bilo notri tako vroče, da se je zarosil objektiv (da ne bo kdo mislil, da je megla vdrla celo v gostinsko sobo ali da se je fotoaparatu orosilo oko od ganotja, ker so bili flancati tako slastni).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se nekoliko drugače. Začela sva, kakor da bi se bila namenila na Razor. Zgornji del te poti ni prav nič lep, čeprav »stopnice« pridejo prav; nekoliko so ga polepšali resasti sviščevci. Po skalah in pesku nama je drčalo. Čez četrt ure sva to pot zapustila in zavila ostro levo nazaj navzgor. Odcep ni označen, zato bi ga bila v megli prav lahko zgrešila. Nemarkiran gruščnat kolovoz je začel zavijati okrog kotanje na desni. Kar hitro sva dosegla markirano pot in se po njej še enkrat povzpela na križišče s kažipoti. Tokrat sva zavila desno mimo bunkerja proti planini Klom. Pet minut nad križiščem je razcep; puščica, ki je nekoč kazala na pot naravnost, je prebarvana, nova markacija in puščica pa sta naju usmerili desno navzgor in takoj levo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dosegla sva gruščnat kolovoz, zaprt z vrati. Zavil je desno in za ovinkom se je pokazal Kosmati vrh. Med skalama s puščicama, markacijo in napisom Klom 15min. sva zavila levo na razgiban kraški svet. Izmed štorov na veliki poseki je najslikovitejši tisti, na katerem je kažipot Pl.Klom, ki naju je usmeril levo navzdol v eno izmed kotanj. Skozi ozek pas gozda sva prispela na planino, kjer naju je končno pričakalo sonce. Pred lično hiško stoje miza in klopi. Poleg koče so tam še velika staja, jasli za krmo, napajalno korito in vodno zajetje ali vodnjak. Izmed vseh kažipotov sva le za tistega z napisom Rampa domnevala, da kaže v najino smer. Katera rampa je mišljena in zakaj ne piše Ledine ali kaj podobnega?

 

Od staje sva se napotila mimo dveh velikih smrek (na levi je markacija) v gozd na strmo skalnato stezo, ki naju je pripeljala na kolovoz, ta pa na gozdno cesto. Kjer označena bližnjica pripelje nanjo drugič, stoji možic. Sekala sva še en cestni ovinek in prišla do vrat (je to rampa s kažipota?). Naslednjič sva cesto zapustila pri napajališču in jaslih za živino. Na poti čez travnik sva pogrešala markacije in upala, da je tisto nekaj na ostanku drevesa na drugi strani puščica v desno. Nedaleč naprej sva prepoznala razpotje, na katerem se ločita poti na Ratitovec čez Kosmati vrh in čez Klom. Odslej sva se vračala po poti vzpona, le enkrat sva se spustila s ceste pogledat Ledine nekoliko od bliže. Pri zapornici pred parkiriščem sva se spet vprašala, ali je mogoče to rampa s kažipota.

 

Do Kosmatega vrha sva hodila uro in 20 minut, nato do Gladkega 40 minut, nazaj pa uro in 40 minut. Šele ko sva se po dobrih šestih urah vrnila k avtu, sva se prvič spet spomnila na volitve. Tam gori se je skozi meglo nazadnje le prebilo sonce, ali bo po predvolilnem prodajanju megle posijal kak svetel žarek tudi na dolino šentflorjansko, pa je še vprašanje.