Te dni, ko sonce naglo pobira sneg, je
skoraj polarni mraz na Kosmatem vrhu prvo februarsko nedeljo le še spomin. A
zelo lep spomin. Obiskovalci Ratitovca se običajno povzpnejo na Gladki vrh
(1667 m), ker je tik pod njim koča (1642 m); Kosmati vrh (1643 m), Kremant
(1658 m) in celo najvišji Altemaver (1678 m) pa stojijo nekako ob strani. A za
naju je vedno najimenitnejši tisti hrib, na katerem nama je lepo.
Odpeljala sva se na Prtovč (1011 m, po
zemljevidu Gorenjska 1025 m, po Kozincu pa poleg 1011 še 1025 in celo 1035 m).
Cesta je bila sumljivo spolzka, ko sva se namenila parkirati pri cerkvi Marije
Pomočnice, pa naju je zaustavil plug in potem nisem mogla več speljati. K sreči
je (moj!) avto ubogal vsaj Janija. Tako ledeno je brilo, da sva si komaj upala
pomisliti, kako bo šele zgoraj. Parkirišče pa je bilo polno.
Po cesti sva odkorakala proti lovski
koči in tik pred njo zavila levo (naprej proti koči kaže kažipot Dražgoše 3h). Hodca pred nama
sta napravila prvo gaz in nekdo je že potegnil smučino. Pot ni označena; v
visokem snegu večinoma tudi nisva ločila steze od kolovoza in tega od (gozdne)
ceste. Na razcepu kakih 20 minut od koče je gaz predhodnikov zavila levo v
breg, midva pa sva nadaljevala v dotedanjo smer, prav tako kot smučarja in
krpljar ter njihova pasja prijatelja, ki so naju prehiteli. Stopala sva po
zasneženem gozdu in šla mimo čedne brunarice na levi. Na desni so pritegovali
pogled cerkvica na Miklavški gori, nizki hribi, ozaljšani z zasneženim drevjem,
Lubnik, Šmarna gora v daljavi.
Čez približno pol ure se je pot začela
vzpenjati. Šlo je sila počasi, a sneg se je za težave obilno odkupil z
idiličnimi prizori. Pri spominski plošči narodnemu heroju Jožetu Mihevcu -
Rudarju, komandantu Vojkove brigade, in drugim partizanom so naju pričakali
Knafelčeva markacija, rdeče-bele puščice, kažipota nazaj Prtovč 45 min in desno navzdol Ledine
30 min – in silen veter. Šele tedaj sva se zavedela, kako prijetno je bilo
v zavetju gozda na "pravi" strani hriba. Za ovinkom je kar zažvižgalo
in tudi pod nogami se je poznalo: prava poledica. Brez derezic ne bi bilo šlo,
sploh ker je vzpon postal precej strm. Glede pestrosti težav se ni bilo mogoče
pritoževati: ko je nehalo drčati, se je začelo udirati čez kolena, nekajkrat tudi
do pasu. Le zakaj nisva vzela s seboj krpelj?!
Ne toliko zaradi težavnosti
napredovanja kot zaradi skrbi, da utegne postati nevarno, sva se ravno namenila
obrniti, ko sta naju dohitela smučarja. Svet sta dobro poznala in sta naju
spodbujala, naj se potrudiva samo še do bližnjega roba, od koder bo šlo dosti
laže. In je šlo, le tisto "dosti" ni bilo čisto res. Ko nisva vedela,
ali sva še na pravi poti, naju je pomiril zasnežen kažipot Ratitovec. Kmalu zatem sva se znašla na razcepu (1410 m): levo Ratitovec čez Kosm. vrh 1h 15min, desno Ratitovec čez pl. Klom 1h 15min. Vse
gazi so vodile desno, zato sva izbrala desni krak. Prišla sva na plano, kjer so
se gazi in smučine "zmedle" in nato izgubile, markacije prav tako. Po
občutku in tam, kjer se je manj udiralo, sva se vzpenjala v levo in s
precejšnjimi težavami dosegla kolovoz s prelepim razgledom. Zavila sva levo po
njem, a se je kar hitro končal, z leve (od spodaj) pa so se pojavile markacije.
S poti na Ratitovec čez planino Klom sva se očitno "preselila" na pot
čez Kosmati vrh. Podala sva se navzgor ob ograji na levi. Preredkim (ali
zasneženim) markacijam so k sreči pomagali kazati pot rdeči trakovi na
nekaterih drevesih.
Skozi strmino in snežne zamete sva se
prigrizla iz gozda in končno zagledala Kosmati vrh. Pod košato smreko sva
pomalicala, nato pa se spopadla z zadnjo strmino. Saj ni posebno huda, če ne bi
bilo močnega vetra, ki nama je pihal nasproti, da so se solzile oči in se je
ustavljal korak. Veter pa je imel tudi dobro plat: sneg na pobočju je bil
spihan in ravno prav pomrznjen, da se nama ni več udiralo. Na vrhu so naju
pričakali zaledenel in zasnežen žig ter osupljivi razgledi. Vse se je kopalo v
soncu. Kljub nepopisni lepoti vsenaokrog pa se nisva zadrževala dolgo, ker je
bilo premrzlo. 
Vrniti sva se namenila čez sedelce
Vratca. V globokem snegu sva se spuščala na drugo stran kar po občutku, ker ni
bilo videti oznak. Niže sva ujela smučino. Zazdelo se nama je, da zavija
preveč v levo, zato sva se začela ravnati po Golem vrhu. Ko sva naletela na prvo (in
edino) markacijo, se nama upanje, da bo smer poslej označena, ni izpolnilo.
Dohitel naju je smučar in nama potrdil, da vsa na pravi poti. Smučina je kmalu
zavila ostro desno in nato levo navzgor k bunkerju. Previdno sva napredovala do
roba, pod katerim sva končno zagledala tablico v Vratcih. Strmi spust na
sedelce po pomrznjenem snegu ni bil čisto nedolžen.
Z Vratc sva se vračala po prometni
poti. Čeprav so se sence že pošteno podaljšale, sva srečala še precej ljudi.
Prvi kažipot levo navzdol k lovski koči sva zanemarila, ker pot ni bila
zgažena. Hodečim navzgor je namenjeno opozorilo o nevarnosti snežnega plazu. Na
naslednjem odcepu levo k lovski koči je zemljevid okolice, po katerem je do
Prtovča po markirani poti desno še 20 minut, do lovske koče pa levo 15 minut in
nato po cesti še 8 minut do vasi. Na Prtovču ni več pihalo in parkirišče ni
bilo več tako polno. Pri srcu nama je bilo sicer ves čas toplo, a po 8 urah
mraza se je zelo prilegel še zadnji požirek toplega čaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar