Veliki Selišnik (1952 m)

Janiju že od nekdaj ni jasno, kako vrhovi dobivajo in izgubljajo priljubljenost. Med pokljuškimi je Viševnik (2050 m) eden tistih, na katere častilci vse leto romajo v kolonah. A okrog njega so skoraj v popolnem krogu nanizani drugi, ki pritegujejo neprimerno manj pozornosti: Ablanca (2004 m), Veliki (2243 m) in Mali Draški vrh (2132 m), Veliki Selišnik (1956 m), da manj opaznih Malega Selišnika (1785 m) in Draškega roba (1979 m) niti ne omenjam. Je pa seveda res, da je med naštetimi Viševnik edini, na katerega je pot markirana. Tokrat je izbiral s spodnjega konca tega seznama in za cilj tretje majske nedelje izbral Veliki Selišnik.

 

Pot sem – kot večina Viševnikovih oboževalcev – zastavil na Rudnem polju, oziroma – če sem pošten – malenkost više, ob vznožju vojaškega smučišča Viševnik (1410 m). Ob prvi vlečnici je steza razmeroma zložna, ob drugi začne kazati zobe, pa čeprav le mlečne. Strmina se nad smučiščem še poveča, na planini pod Plesiščem pa sem spet ujel sapo. Smučišče je bilo sredi maja vse pisano od cvetja; prevladovale so modra (spomladanski svišč), rumena (visoki jeglič) in bela barva (alpski kosmatinec). S poti pa me je prav zvabila skala, umaknjena nekaj metrov v levo, ki me je premamila z bogato obrobo široko smejočih se avrikljev.

 

Na planino stopimo pri skromnih ostankih lovske preže; njen nekdanji obstoj dokazujejo le klini, še vedno trdno zabiti v drevo. Nekaj korakov više je prvo križišče (1720 m): leva pot jo ubira naravnost na vrh Viševnika, desna pa zavije okoli njega proti planini Lipanca. Zame je bila prava seveda desna. A že na koncu planine, ko je treba stopiti med macesne, sem se srečal tudi s prvo uganko. Tik pred drevjem stoji skala in na njej je puščica, ki kaže desno. Razumel sem, da je treba mimo skale po tej strani, a takoj za skalo je dotlej zelo razločna steza preprosto izginila. Kar nekaj časa sem porabil, da sem kakšnih 20 m v desno opazil vzporedno, enako razločno. Povzpel sem se do nje in spet našel zanesljive vodnike – knafelčke. Šele ob vrnitvi sem jih opazil tudi na macesnih, ki povezujejo obe stezi.

 

Pot se hitro izvije iz redkega gozdiča in se vzpne v gosto rušje. Ker je odlično vzdrževana, s krivenčastim vejevjem nisem imel težav. Pol ure nad planino sem že stal na Kačjem robu, najbolj vzhodnem in najnižjem delu Viševnikovega grebena.

 

S Kačjega roba se odpre imeniten pogled na Viševnik, Mali Draški vrh in razgibano kraško kotanjo pod njima. Njeno dno je na številnih mestih še prekrivala snežna odeja. Previdno sem zakoračil navzdol, vendar ne zaradi snega, temveč zaradi izkušenj s prejšnjih obiskov teh krajev. In res: po prehojenih dobrih 100 m je čez kotlino odjeknil predirljiv žvižg, pa še eden in še eden. V hipu sem negibno obstal in z očmi mrzlično preiskoval skale: od kod je prišel žvižg? S težavo sem na eni izmed njih razpoznal drobnega svizca v stražarski preži. Čisto počasi sem izvlekel fotoaparat, pomeril in sprožil. Plaho živalco sem ujel za las, preden je izginila neznano kam. Na drugem koncu kotline sem opazil še dve drobni postavi, ki sta na vrat na nos bežali v skalovje.

 

Onstran kotanje me je pričakalo drugo križišče (1910 m). Levo steza v nekaj minutah doseže Srenjski preval, v desno pa je pot do Lipance znatno daljša. A mene je radovednost, kakšno je vreme v Krmi, zvabila s poti kar naravnost na nasprotni rob. Skozi škrbino pod Malim Draškim vrhom se je dno doline komaj kazalo, vršaci okrog očaka pa so bili sploh odeti v neprediren oblak. Vrnil sem se na pot.

 

Zdaj sem zavil proti Lipanci. Jasno mi je bilo, da se bliža trenutek odločitve, kdaj skreniti desno s poti. Spletni portal Hribi.net svetuje: »Na mestu, kjer se pot začne spuščati, zapustimo označeno pot.« Jelena Justin je v Gorenjskem glasu komaj kaj bolj določna: »Ko smo na markirani poti, ki vodi proti Lipanci, ji sledimo nekaj sto metrov. Ko se pot začne spuščati, se spuščamo tudi mi. A ne dolgo. Usmerimo se proti grebenu Velikega Selišnika ...« Bom zadel pravo mesto? Steza se pravzaprav spušča ves čas od križišča. Nekaj čas sem omahoval, po kakih 150 m pa sem jo zapustil. Pogumno sem se pognal v rušnati labirint, a skozi skrite prehode zelo počasi napredoval. Po četrt ure sem moral priznati, da sem se ujel v slepo »ulico«. Ni mi kazalo drugega, kot da se vrnem na označeno pot. Po njej sem se odločil iti nekaj korakov nazaj in poskusiti južneje. V drugo mi je šlo bolje od nog in v četrt ure sem se prebil do vznožja vršne Selišnikove piramide. A oddahnil sem si šele, ko sem zagledal prvega možica.

 

Že naslednji možic me je povedel na pobočje, potem pa se je namišljena steza obrnila vzporedno z grebenskim robom. Za kratkim plazom je izginila. Spet sem obtičal pred težko prehodno rušnato oviro. Poskusil sem po plazu na rob, a nadaljevanje po njem se mi je zdelo odločno prezahtevno. Treba bo nazaj dol, a kaj ko je bil zdaj videti ves teren bolj ali manj enak. Zdi se mi, da sem sestopal bolj v levo in spet naletel na nekaj, kar bi lahko bila steza. Ta se je zložno vzpenjala proti vzhodu morda 20 m pod robom gore. Ko se je izvila iz rušja na travnato zaplato, je je bilo konec. Zavil sem ostro levo v strmino, saj sem v travi slutil »stopničke«, ki bi lahko bile delo človeških nog. Slutnja se je izpolnila: ko sem dosegel rob, sem stopil na več kot očitno pot. Ta zavije desno po robu, na nekaj mestih je rahlo izpostavljena, a hitro privede na vrh Selišnika, ki ga krasi najmanj pol metra visok možic. Razgled je bil okrnjen: Triglav in njegovi sosedje so se še naprej šli skrivalnice, pravi planinski užitek pa se je ponujal na Viševnikovo stran.
 

 

Seveda sem z vrha zmagoslavno poklical domov, na hitro pomalical, potem pa me je grozeč črn oblak, ki ga je veter nosil naravnost proti mojemu vrhu, pregnal navzdol. Pri sestopu se je bilo uhojene steze lažje držati in v 20 minutah sem bil pri možicu, ki sem ga prvega opazil ob vzponu. Od njega so me naslednji brez prejšnjih težav zanesljivo pripeljali na znano markirano pot.

 

Zdaj vem, da sem pri vzponu pot proti Lipanci zapustil prekmalu. Na njej bi moral vztrajati kakih 250 m, dokler se spušča le blago. Ko se na travnatem pomolčku strmo prelomi v Solnice, pa je treba kreniti v brezpotje. S tega mesta pohodnik tudi že vidi Selišnikovo severno steno od vrha do tal. Usmeriti se mora proti mestu, kjer greben doseže najnižjo točko, potem pa samo še moliti, da bo opazil prvega možica.

 

K avtu sem se vrnil po poti vzpona. Edinole na planini pod Plesiščem sem ostal ves čas na isti poti, čeprav je za macesnovim gozdom izgubila knafelčke. K njim se je vrnila pri ostankih lovske preže na spodnjem robu planine.

 

Za vzpon sem s tavanjem vred potreboval nekaj manj kot tri ure, za sestop brez tavanja pa skoraj uro manj. Mojca je bila z mano zadovoljna.