25 april, 2016

Kako sta pomlad in zgodovina popestrili najin pohod na Čemšeniško planino

Prvo nedeljo v marcu je po skoraj treh letih spet prišla na vrsto Čemšeniška planina, tokrat iz Lok pri Zagorju (to so druge Loke kot prejšnjikrat). Štajersko avtocesto sva zapustila pri Trojanah in se peljala skozi Izlake. V Kisovcu sva zavila levo, takoj desno pri krajevni tabli Loke in pri spomeniku NOB spet levo ter se peljala do konca vasi. Desno ob Graškem grabnu sva imela čisto zase parkirni prostor za kakih pet avtomobilov.
 
 
Po cesti, ob kateri so cveteli trobentice, blagodišeči telohi, jetrniki, pljučniki, bele vijolice in spomladanski žafrani ter zeleneli jelenovi jeziki, sva takoj prišla do razcepa. Zavila sva levo proti Čemšeniški planini in že kmalu zagledala grad Gamberk. Prikorakala sva v Spodnje Zavine, kjer sva bila pri eni prvih hiš deležna poduka, zapisanega na čebelnjaku:
tle se spoglejte lenuhi,
pr' tej mali marni muhi !
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Pri Zavinah 2 je zmanjkalo markacij, zato sva se vrnila k zadnji na toplarju pred domačijo. Poskusila sva med kapelico na levi in novo hišo z razkošno cvetočim resjem na desni, kjer se je od že dotlej strme asfaltne ceste odcepila še bolj strma ožja. Asfalta je bilo brž konec in nadaljevala sva po slabem makadamu, ob katerem se je končno pojavila markacija, do zanikrne asfaltne ceste, ki se je spustila k hišam. Na levi sva videla dolino, po kateri sva se pripeljala, na desni pa grad Gamberk. Ko se je cesta spet začela vzpenjati, sva ga videla že čisto od blizu. Za zadnjo hišo v Pušavah s starinsko kamnito mizo sva se povzpela v mešani gozd. Opazila sva zeleno piko, ki bi bila morda lahko kaka markacija. Na drugi strani sva stopila iz gozda pri vodohranu in vrh travnatega brega, tu in tam ozaljšanega z regratom in vijolicami, zagledala toplar.
 

Po tričetrt ure sva dosegla nekoliko boljšo prečno asfaltno cesto, ob njej pa razpelo in kažipote. Nad tamkajšnjim zaselkom Gamberk, ki spada v Ržiše, se je sončil grad, najin cilj pa se je zasnežen skrival v oblaku. Ko sva se ozrla, sva videla smučišče Marela. Nadaljevala sva rahlo gor in dol levo po prečni cesti, ob kateri so cveteli beli in navadni repuhi, trobentice in marjetice. Po njej sva prispela v jedro  Ržiš, kjer sva na križišču zavila levo navzdol. Prikupna se mi je zdela stara hiška št. 5, ki pa so jo že deloma prenovili in prenovljeni del ni več zanimiv; poleg nje stoji razpelo. Pri neki hiši so se pasle race in gosi, pri drugi se nama je dobrikal prijazen kužek. Zgoraj pod mrko Čemšeniško planino sva opazila cerkev sv. Primoža.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Od zadnje hiše s silosoma in množico spomladanskih žafranov sva šla mimo majhnega gospodarskega poslopja in razpela naprej po asfaltni cesti v gozd. Cesta se je takoj spustila k naslednji domačiji, prvi v Razborju pri Čemšeniku. V travi so se belili mali zvončki in kronice. Od križišča nad domačijo sva nadaljevala naprej mimo ekološkega otoka in navzdol proti naslednjim hišam. Odcepa desno nisva našla, čeprav je narisan na zemljevidu, in ob cesti tudi ni bilo markacij. Ko sva vendarle opazila eno, je bilo videti, kakor da sva zgrešila pravo pot (nad cesto) in bi bila morala tu spet priti nanjo. Pa že tako je bilo čisto preveč asfalta!
 
 
V križišču pri kapelici sva prečkala cesto in po širokem kolovozu stopila v gozd. Tam sva poleg planinske markacije spet opazila zeleno piko. Kolovoz se je prelevil v makadamsko cesto skozi vas; pol ure nad Ržišami naju je pripeljala do majhnega parkirišča pri spodnji postaji tovorne žičnice na Čemšeniško planino z zbledelo zeleno piko in knafelčkom. »Odbor za pripravo projekta« obvešča obiskovalce o zamisli, da bi na Čemšeniški planini zgradili razgledni stolp, ter vabi k pisanju mnenj, idej in predlogov v knjigo pri šanku v planinski koči. Pojavile so se prve večje zaplate snega.
 
 
Od žičniške postaje sva se povzpela v travnati breg mimo toplarjev. Gozdna steza, ob kateri so cveteli telohi, je bila sprva strma in blatna, nato se je unesla in postala peščena, nazadnje pa skalnata. Od skalne igle ob njej se je videlo proti Čemšeniku. Kakih 20 minut nad postajo naju je presenetil dvosmerni kažipot: levo Č. planina, desno Primož. Najprej sva se podala k sv. Primožu. Po strmi stezi sva dosegla makadamsko cesto in nadaljevala desno po njej ter med počitniško in »pravo« hišo kmalu zavila k cerkvi. Skozi edino okno sva za silo
videla v notranjost, še vedno okrašeno z novoletno jelko. Sosedov pes je divje lajal in iz dimnika se je kadilo, pa ni nihče prišel pogledat, kaj se dogaja.
 
 
 
 
Namesto da bi se bila spustila nazaj k dvojnemu kažipotu, sva odšla naprej po makadamski cesti. Najprej se je rahlo spuščala, nato pa se je začela vzpenjati. Upala sva, da bova po njej spet prišla do markirane poti. Ta je res kmalu pritekla z leve. Cesta najbrž pelje naprej v Čemšenik, midva pa sva jo kar hitro zapustila in zavila desno na kolovoz. Kake pol ure nad Primožem sva dosegla greben (vmes naju je doletela snežna ploha) s smernima tablicama za nazaj v Izlake, Kisovec in Zagorje ter levo na Trojane in Prvine, v najino smer, desno navzgor po gozdni cesti, pa ni kazala nobena. V 10 minutah sva bila pri Planinskem domu dr. Franca Goloba na Čemšeniški planini (1120 m; s 1206 m na sosednji Čoparjevi koči je seveda mišljena nadmorska višina Črnega vrha, ne koče, čeprav to ni samoumevno je pa očitno, da sosednji koči ne moreta imeti za skoraj 100 višinskih metrov različne lege).
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Seveda sva se podala tudi na komaj četrt ure oddaljeno najvišjo točko Čemšeniške planine Črni vrh (zemljevid in vodnik mu pripisujeta 1204 m). Mimo razcepa pri krmilnici, preži in sodčku ter hišice radioamaterjev na kraju nekdanje Tinetove koče (Tineta Čoparja) sva prišla do piramide na vrhu. Pod njim sva se zamudila nekoliko dlje, kot bi se sicer v takem kislem vremenu, da sva »rešila« precej hrupno skupino zbiralcev žigov, ki so iskali vpisno skrinjico, saj sva od prejšnjih obiskov vedela, kje tiči.
 
 
Do razpela in kažipotov v Ržišah sva se vrnila po isti poti, tam pa zavila proti gradu. Vzpon po ozki asfaltni cesti je trajal kakih 10 minut. Pred gradom so panoji s tlorisom razvalin, z rodovnim drevesom Gall(enberg)ov, grbom in pečati, zgodovino gradu ter zanimivostmi iz urbarja in drugih listin. Ob vhodu je sončna ura. Na ogled sta tudi mučilna naprava in kletka za kaznjence. Na notranjem dvorišču je nekaj novodobnih dodatkov. Skozi okno razglednega stolpa je lep pogled na okolico. Grad Gamberk (Gallenberg) so v 11. do 13. stoletju (po različnih virih; večina navaja Valvazorjev podatek, da ga je leta 1040 dal sezidati Ortlof III. Svibenski, a Ivan Stopar v Gradovih na Slovenskem trdi, da je to izročilo »kajpak brez vsake znanstvene podlage«) zgradili ob pomembni tovorni oziroma trgovski poti gospodje Galli, pozneje grofje Gallenbergi. Ta velika srednjeveška visoka hiša, kakor strokovnjaki imenujejo ta tip gradu, je zamenjala številne lastnike; med njimi je bil tudi Valvazorjev oče. Grof Lichtenberg (ali baron Liechtenthurn, spet po različnih virih)  ga je konec 17. stoletja prenovil in mu dodal arkade, v drugi polovici 19. stoletja pa so ga razprodali in je začel propadati. A še razvalina je veličastna. Zdaj se država, občina, Kulturno zgodovinsko društvo za zaščito ruševin gradu Gamberk in še kdo trudijo rešiti, kar se rešiti da, ter ga oživiti s kulturnimi in drugimi dogodki. Razbita obvestilna tabla žal priča tudi o nasprotnih »prizadevanjih«.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Od gradu sva se vrnila na cesto in zavila v smer Zagorja. Asfalt se je v gozdu končal in nadaljevala sva po makadamski cesti. Srečala sva gospo, ki je povedala, da med Zgornjimi in Spodnjimi Zavinami ni cestne povezave, ker so bili prebivalci sprti, ter nama dala napotke za naprej. V slabe četrt ure sva prišla do Lovskega doma Klančiše LD Zagorje (od tu je spet asfalt), kjer sta naju presenetila velika preša in sod s štirimi pipami. Že prej sva se spraševala, od kod imena Vine, Zavine, Podvine, Vinski vrh, ko pa tod ne gojijo trte. Zdaj sem v Krajevnem leksikonu Slovenije prebrala, da so bili v teh krajih še okoli leta 1900 vinogradi.
 
 
Nekdanji prepiri med tamkajšnjimi prebivalci (upam, da jih je že srečala pamet) so nama pot nekoliko podaljšali. Dobrih 10 minut sva hodila do Zgornjih Zavin, kjer sva zapustila cesto proti Zagorju in za slikovito staro hišo Zavine 17 obrnila desno navzdol na kolovoz, z njega pa po približno 15 m levo čez travnike proti Lokam. Do razcepa, kjer sva zjutraj zavila proti Spodnjim Zavinam, je bilo skoraj pol ure, od tam pa le še kratek sprehod do avta.

 
 
 

Ni komentarjev: