"Na oblo plešo Blegoša"

»Tja, kjer razgleda ne zastira nič več. Na oblo plešo Blegoša, prepoznavnega od vsepovsod,« je zapisal Marjan Bradeško v letošnji Mohorjev koledar. Blegoš je vedno privlačen, za naju posebno pozimi. Letos je kazalo že slabo, pa se je navsezadnje vendarle (bolj ali manj) posrečilo.

Zadnjo februarsko soboto sva si za izhodišče izbrala Volako. V Škofji Loki in Gorenji vasi sva sledila kažipotom za Žiri. V Hotavljah sva zavila desno proti Leskovici, spet desno mimo tovarne Marmor in kamnoloma, nato pa levo proti Čabračam in Volaki. Pri mostičku čez Volaščico je treba desno (ne levo v Debene in Studor), na koncu doline pa se cesta razcepi v dva kraka. Na levi pri hišah je parkirni prostor ob mostu čez Volaščico. Na stavbi, ki je videti kot garaža, sta markacija in smerna tabla za Jelence in Blegoš.

 

Sledila sva puščici in pri hiši Volaka 30 pod čebelnjakom zavila v gozd na slabo gozdno cesto. Prva markacija se je pojavila šele čez kakih 200 m. Pod cesto je šumela Volaščica. Na desnem ovinku se je levo odcepil najin kolovoz, ki se je nato zožil v stezo. Po pol ure naju je napis na skali obvestil, da je do Blegoša še uro in četrt, kar se računsko nikakor ne ujema s podatkom, da je iz Volake do tja dve uri in pol (sem kaj narobe razumela?). Takoj zatem sva prestopila kovinski mostič. Začelo je snežiti, da sva si morala pokriti glavi in nahrbtnika. Korenine in skale so bile poledenele, pod nogami je kar hrustalo. Za nekaj časa sva zapustila pravo pot, da sva obhodila podrto drevje. Gazi so pričale, da nekdo pred nama tudi sicer ni vedno sledil markacijam. Ob kamniti in koreninasti stezi je čemel možic, ki mu je sneg že pobelil glavo. Ne vem, zakaj se možicev vedno razveselim, celo kjer niso nujno potrebni.

 

 

Čez slabe pol ure sva prispela do mesta, kjer bližnjica preseka ovinek nečesa, kar je široko kot gozdna cesta, a razrito kot vlaka. In že sva bila pri Ogradah, kjer se pot iz Volake združi s tisto iz Leskovice. Ta je bila dosti bolj zgažena kot najina. Nekateri so se pripeljali prav do tja. Od Ograd sva zavila v desno, kamor je kazal kažipot brez napisa (nazaj Leskovica 35min). Po mostičku čez jarek sva se povzpela v gozd, kjer je bilo še veliko nepospravljenega lesa. Spet sva dosegla cesto in čez čas na levem ovinku zavila z nje navzgor na kolovoz. Medtem ko sva pila čaj, so naju prehiteli trije planinci, dva pa sta nadaljevala po cesti; za tako vreme kar veliko prometa. Tudi kolovoz se je razcepil in spet je bil pravi levi krak. Voda je tekla kar po poti in prestopila sva precej deroč potoček. Ko sva čez pol ure gozdno cesto prečkala naslednjič, sva se na drugo stran povzpela po stopnicah, ob katerih piše, da je do Jelencev še 15 minut.

 

 

Iz zavetišča gorske straže na Jelencih (1185 m) se je kadilo, a nisva vstopila. Nad kočo sva v kake četrt ure štirikrat prečkala gozdno cesto. Na novem snegu je precej zdrsavalo. Od nekoga, ki je pritekel z desne, sva bila deležna zelo prijaznih, čeprav nič kaj hribovskih pozdravov: Jani »Lepo pozdravljeni!« in jaz »Pozdravljena, dama!« Hm. Po desni sva videla sestopati še druge, a midva sva se držala markacij. Šele ko so zavile bolj levo, kjer je bil celec, sva se oprijela gazi. Četrt ure nad Jelenci sva dosegla sedlo s kažipoti in kolesarsko skrinjico. Zavila sva desno in mimo zapornice v 10 minutah prispela do koče (1391 m). Že med potjo je bilo precej megleno, tu pa gosta megla!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Četudi je Blegoš prav negostoljubno tiščal glavo v bel oblak, sva se odpravila še na vrh (1562 m). Zadnji del poti je v snegu in mrazu navadno precej naporen, zato sva si že pri koči nadela dereze. Storila sva prav: šlo nama je dosti bolje kot drugekrati. Ni bilo prvič, da nisva imela nikakršnega razgleda, a mraz je bil znosen, ker ni preveč pihalo, in umetnije, ki jih napravi zima, so bile lepe kot zmeraj.

 

 

 

Ko sva se vrnila h koči, se je Blegoš vendarle nekoliko razkril. Na toplem sva si privoščila kosilo. Jani je imel prevelike oči in je komaj zmogel dva kosa ocvirkovice. Bilo je prijetno kot vedno, pa saj v okolju in družinam prijazni koči tudi mora biti. Razpoloženje je bilo še vedrejše, ker je bil po prvi seriji Peter Prevc (že spet) prvi.

 

 

Vrnila sva se po isti poti, le da tokrat do Jelencev ves čas po gazeh. Sneg je smrekam napravil  nova čipkasta ogrinjala. Od Ograd navzdol je sledi na cesti že skoraj popolnoma zasnežilo in pokazalo se je, da pot tam ni dobro označena, saj sva stežka našla od markacije do markacije. Kljub temu sva bila pri avtu že v poldrugi uri (od koče ‒ gor grede sva hodila dve). Naslednjo zimo se bova zanesljivo vrnila, a upam, da v lepšem vremenu. Morda pa bova poleti na kak jasen, sončen dan gor peljala vnukinji.