Še enkrat Rašica ‒ planinsko in zgodovinsko

Na velikonočno nedeljo se nisem mogla udeležiti izleta na Rašico, zato sem ostala brez žiga za Deset vrhov v okolici Ljubljane. Ker se mi zdi možnost, da bi mi kartonček žigosali preostali trije člani »ekipe«, nesprejemljiva, tako rekoč nečastna, sva naslednji teden združila moj vzpon na Rašico in raziskovanje krajev, ki spominjajo na delovanje Rašiške čete, po kateri se imenuje tamkajšnji planinski dom. Jani se je na to precej temeljito pripravil, zato bom pri poročanju bolj jedrnata, več o dogodkih in osebah pa lahko izveste v njegovem besedilu na koncu te objave.

Najprej sva se ustavila pri pokopališču v Šmartnem pod Šmarno goro, kjer sva obiskala grob narodnega heroja Staneta Kosca (1913‒1941). Prav tisti dan so imeli v osnovni šoli, ki se je nekoč imenovala po njem, tradicionalni dobrodelni pomladni vrtiljak, zato je bilo kljub soboti zelo živo. V avli sva našla le spominsko ploščo s seznamom padlih, Koščevega doprsnega kipa pa ne. Hišnik ni znal povedati, kam so ga prenesli, vedel je le, da »so prišli časi, ko se šole niso več mogle imenovati po narodnih herojih, in so se preimenovale«. Peljal naju je k ravnatelju, ki naj bi vedel, kje je kip, pa je bil tako zaposlen, da sva odšla, preden nanju je utegnil sprejeti. Po Cesti vstaje sva se sprehodila do spomenika vstaji ob robu gozda. Okolica ni bila pospravljena, bila pa je ozaljšana s spomladanskimi rožami vseh vrst in barv.

Zapeljala sva se v Zgornje Gameljne, kjer je na Rašici rojeni Kosec živel kot odrasel. Hišo številka 49 sva kar težko našla. Popolnoma je prenovljena in na njej je spominska plošča. Ravno takrat, ko sem hotela fotografirati nekdanji Koščev dom, je na dvorišče pripeljal kombi in pokvaril sliko. A to se je izkazalo za srečno naključje: iz kombija je izstopil možak, kombi je odpeljal, možak pa se je predstavil kot Koščev sin. Bil je vidno vesel razloga za najino potepanje in v prijaznem klepetu nama je med drugim odgovoril na vprašanje, kako naj se lotiva iskanja spomenika talcema v Spodnjih Gameljnah; našla naj bi ga pri nekdanji smučarski skakalnici.

V Spodnjih Gameljnah ni bilo kje parkirati, vse je bilo »privat«, zato sva se odpeljala na rob vasi in pustila avto ob neki stranski cesti. Nihče nama ni vedel povedati, kje je bila nekoč smučarska skakalnica, niti možak, ki dela v športu. V zvezi s hribom nad naseljem so nekateri poznali le Napoleonovo pot. Najživahnejša je bila 94-letna gospa, ki je trdila, da je ob tej poti spomenik Napoleonu v naravni velikosti, delo gospoda Žvoklja, ki je nekoč živel v Gameljnah. Deloma nasprotujoči si napotki so se zgostili v ugotovitev, da morava do mostu čez Gameljščico in pred njim desno po slepi ulici navzgor. To je bil tisti most, ki je bil med vojno še lesen in so ga borci Rašiške čete razstrelili; zato so Nemci ustrelili dva talca, katerih spomenik sva iskala. Pri hiši 19a sva nadaljevala desno po slabem asfaltu, na razcepu pri hiši 19e pa desno navzdol. Prebivalci bližnje hiše so nama povedali, da je desni krak Napoleonova pot, o skakalnici se je najstarejšemu nekaj zdelo, o spomeniku talcema pa niso vedeli ničesar. Eden se je spomnil Žvoklja, ki da je hodil tam mimo vsak dan, kdaj tudi dvakrat, na poti na Rašico in Šmarno goro; neko zimo, ko je bila poledica, je zdrsnil, zadel v skalo in bil na mestu mrtev. Baje je bil trgovec (torej je kiparil kot samouk) in »krasen možakar«. Asfalt se je kar hitro končal. Po gozdni cesti sva mimo lesenega kipa Napoleonovega vojaka z napisoma Napoleonova pot in Po tej poti so se umikali napoleonovi vojaki 29.sept 1813 leta , ko so odhajali iz Ljubljane (po zgodov. virih) prišla do razpadajoče hiške z betonsko ploščadjo. Ker spomenika še vedno nisva našla, sva sklenila obrniti. Tedaj se je primerilo še eno srečno naključje: v bregu pod hiško je zarohnela žaga in možak, ki je čistil gozd, je bil prvi sogovornik, ki je vedel vse, kar sva ga vprašala. Ko sva mu razložila, kaj je namen najinega potepanja, je bil kratek, a odločen: »Lepo!« Poslal naju je nazaj na mejo med asfaltom in makadamom, kjer naj bi pri hiši z drvarnico zagledala stebrička in spominsko ploščo, nasproti pa mesto nekdanje skakalnice. Spomenik talcema kaže mimoidočim »hrbet«, najbrž ga zato nisva opazila, da pa niti sosedje ne vedo zanj, se nama je zdelo le preveč.

Po teh uvodnih postankih sva se odpeljala proti vasi Rašica. Parkirala sva pod njo ob odcepu gozdne ceste proti Selu pri Vodicah ter se po asfaltni napotila mimo kraja, kjer je Rašiška četa 18. septembra 1941 pri Pasjem potoku napadla avtomobil z nemškimi zemljemerci in ubila vse potnike. Nemci so čez dva dni požgali vas in izgnali prebivalce, o čemer priča spominski steber više na cestnem ovinku. V 15 minutah sva prispela v središče vasi. Preden sva pri avtobusni postaji in kapelici nadaljevala levo, sva zavila desno pod cerkvijo sv. Križa, da bi si na bližnjem gasilskem domu ogledala spominsko ploščo, posvečeno izgnancem. Vrnila sva se h kapelici in se po Partizanski poti povzpela desno nad cerkvijo, nad zadnjimi hišami pa levo ob gozdu, kjer se je asfalt končal. Za nekaj časa naju je zamotila šoja, ki se je skrivala med vejami starega drevesa. Ob cesti je cvetelo obilo pomladnih rož: podlesne vetrnice, pljučniki, jetrniki, trobentice, bele in posebno temno vijolične vijolice, blagodišeči telohi, lapuhi, tevje. Veliko manj pa je bila okolici v okras razpadajoča in zaraščena lesenjača s fotelji na verandi.

Slabe četrt ure nad vasjo sva dosegla nekakšno sedelce. Na tamkajšnjem razpotju (levo Gameljne 45min, naprej Vrh Staneta Kosca 20min) se je začela prva (neoznačena) bližnjica desno čez območje, imenovano Pod Šitom, a midva sva zaradi mojih šivov ostala na gozdni cesti. Po kratkem vzponu sva se znašla na gozdarskem delovišču ob velikem križišču s kažipotom desno Pl. dom – stolp in smerno tablico Šmarno-savske poti (nazaj Rašica 15min, naprej Vrh S. Kosca 30min, levo Šmarna gora 2h). Še naprej se nisva menila za bližnjice. Po 20 minutah hoda s sedelca sva prispela pod vrh Rašice k Planinskemu domu Rašiške čete (631 m). V njem si je mogoče ogledati fotografije in prebrati marsikaj o Rašiški četi, njenih borcih ter uničenju in povojni obnovi Rašice. Tudi svoj štempelj sem dobila. Pri domu naju je čakalo neznansko presenečenje: srečala sva patagonko Dorico! Vsa nasmejana je poudarila: »Kondori smo svugdje!« Njena hrvaška skupina in pobratimi Ptujčani so bili najveselejši gostje, tudi zapeli so. Povzpela sva se še nad dom k razglednemu stolpu na vrhu (641 m). Tablica na stolpu sporoča: Na tem mestu je bil 17-VIII-1941-v začetku vstaje slovenskega ljudstva ustanovljen Kamniški bataljon,ki je zajel borce od Save do Kamniških planin, pred rdečim stolpom – znamenjem za geodetsko točko 1. reda 168 – pa je v skalo vzidana marmorna plošča z napisom Vrh narodnega heroja Staneta Kosca imenovan 21.IX.1958. Ko sva bila tam januarja 2007, te plošče ni bilo (baje so jo ukradli), naslednjič, maja 2009, pa je spet bila. Pot sva nadaljevala za stolpom levo navzdol med deveterolistnimi konopnicami, modrimi cvetovi zimzelena in odcvetajočimi pasji zobi. Uporabila sva nekaj prej opaženih bližnjic in bila v 10 minutah spet na sedelcu.

 

Sedelce sva zapustila po Šmarno-savski poti proti Šmarni gori. Sestopila sva na gozdno cesto proti Selu. Desno od nje je območje, imenovano Zakotje, kjer je taborila Rašiška četa, a tistega kraja nisva našla. Ob cesti so cveteli votli petelinčki, navadni in beli repuhi, navadni volčini. Kmalu za prežo se je cesta začela spuščati, desno navzgor pa se je od nje odcepil razdrapan kolovoz, morda vlaka. Tam je stalo zanimivo spominsko znamenje, posvečeno Pikovemu Korlu (kdo je to in kdo je avtor znamenja, nisem dognala), z napisoma Ne bom več gledal z našega dvorišča Rašice na pomlad, ko zeleni, in vonjal duh kostanja ko medi, saj Golgoto sem dokončal tu v primežu križišča. O bog – odpisan sem – ah ne – kot padli jurišnik z bojišča ter Ena je groza (D.Jančar) – ne vem, kakšno zvezo ima to z Jančarjem, poznam le tak naslov Kosovelove pesmi in knjige Tineta Hribarja. Levo pod cesto je tičala majhna krmilnica, nato sva zagledala hiše ter šla nad igriščem in zanimivo hiško. To je bil najbrž sodniški stolp ob skakalnici, za katero je športni delavec v Spodnjih Gameljnah vedel, za tisto v domačem kraju pa ne.

 

Po 25 minutah je bilo konec gozdne ceste in nekaj metrov slabega asfalta naju je pripeljalo na glavno prečno asfaltno cesto skozi Selo pri Vodicah. Ker prva vaščanka, ki sva jo srečala, ni bila domačinka, naju je poslala k možu, ki je obrezoval drevje. »Kaj bo zdaj hudega?« se je za šalo prestrašil – pa ni bilo nič, le za pot k partizanskemu spomeniku sva vprašala. Poslal naju je naprej po asfaltni cesti čez most in pri štali levo. Na križišču sva zavila levo na prečno cesto, ki naju je pripeljala v središče vasi, kjer med avtobusno postajo in lesenim gospodarskim poslopjem stoji spomenik prvoborcem iz Rašiške čete. Ko sva se sprehodila skozi vas, sva šla mimo plošče v spomin Dušanu Otoničarju - Samu, kulturnemu referentu IV. bataljona. Iskanje hiše s ploščo v spomin Kristanovim, po domače Tomažinovim, ki so pomagali partizanom in nobeden ni preživel vojne, je bilo zahtevno opravilo, saj nihče, niti najbližji sosed, o tem ni nič vedel. Pozvonila sva pri napačnih Kristanovih in nato še pri enih (Selo 29, za ekološkim otokom), ki so bili končno pravi. Izvedela sva, da spominske plošče ni več, ker je razpadla, in da na občini že nekaj let obljubljajo novo, a se nič ne zgodi.

Iz Sela sva odšla na drugem koncu. Sledila sva kažipotom SD Strahovica, LD Vodice ter planinskemu Mengeška koča 2h, Dobeno 1h in Rašica (grebenska pot) 1h 30min. Pri igrišču, ki sva ga prej gledala od zgoraj, sva zavila levo. Tam so cvetele morske čebulice. Že čez 10 minut sva dosegla cesto Rašica‒Selo pri majhnem parkirišču. Od njega se je ob skakalnici spuščala k igrišču steza, ki sva jo opazila že tja grede, ne vedoč, kam vodi, zato sva brez potrebe obhodila vso vas. V 40 minutah sva bila znova na sedelcu, kjer sva zavila desno proti Gameljnam. Pot je bila blatna in naokrog je ležalo obilo podrtega drevja, tudi čeznjo. Spuščala se je pod skalno gmoto na desni, med skalami, poraščenimi z zelenim mahom, proti grapi in nato vzporedno z njo. Po manj strmi prečni poti sva nadaljevala levo med nekaj navadnimi lusneci in množico votlih petelinčkov ter se še zadnjič spustila na cesto Rašica‒Selo. Ko sva zavila levo po njej, sva že zagledala prve avtomobile, parkirane ob cesti, in četrt ure pod sedelcem zašpilila klobaso.

Nazadnje sva se zapeljala še v Srednje Gameljne, kjer imajo Dom narodnega heroja Staneta Kosca. V njem so lokalna samouprava, knjižnica in društva. Na pročelju je spominska plošča z imeni padlih 1941‒1945, pod njo pa skala s peterokrako.

Na koncu sva bila zadovoljna, saj sva našla skoraj vse, kar sva iskala, na seznam »za drugič« pa sva dodala Rašico po grebenski poti.

***

RAŠICA MED NOB

V primestnih vaseh pod Šmarno goro in Rašico (Pirniče, Vikrče, Tacen, Šmartno pod Šmarno goro, Gameljne, Črnuče) je bilo narodnobuditeljsko in delavsko gibanje razvito že pred vojno. V tem oziru so bili posebej dejavni člani Komunistične partije. Tako ni presenetljivo, da so se ti začeli pripravljati na oborožen spopad z okupatorji že takoj po kapitulaciji jugoslovanske vojske. Predvsem so vneto zbirali orožje in strelivo. Z njim so oborožili pripadnike šmarnogorske, gameljske in črnuške partizanske skupine, ki so začele delovati junija 1941. Potem ko je vodstvo NOB zaukazalo začetek oboroženega upora, so 22. julija šmarnogorski partizani iz zasede ob cesti skozi gozd Pšatnik napadli in hudo ranili nemškega policijskega tolmača, nekdanjega orožnika Franca Žnidaršiča. Dogodek je dolgo veljal za prvi uporniški strel na slovenskih tleh, dan, ko je počil, pa je bil v l. 1951‒1991 državni praznik. L. 1956 so na tem mestu odkrili spomenik vstaji slovenskega naroda, ki sta ga v obliki kamnitega mlinskega kolesa izdelala arhitekta Jože Valentinčič in Franci Čižman.

28. julija so se nad vasjo Rašica zbrali partizani vseh treh skupin in ustanovili Rašiško četo. Za komandirja so izvolili Staneta Kosca in za komisarja Mileta Špacapana. Na ta dogodek spominja plošča na Planinskem domu Rašiške čete, odprtem l. 1978. Po slovesni prisegi je vseh 30 borcev odšlo do lokacije Zakotje (desno od ceste proti Selu pri Vodicah), kjer so si v gozdu postavili prvo taborišče. Obdali so ga s strelskimi jarki in stražarskimi mesti. Mesto danes ni označeno. V naslednjih tednih so ga zaradi varnosti večkrat zamenjali, vendar rašiškega hribovja do jeseni 1941 niso zapustili. Nedaleč od prvotnega taborišča so uredili tudi tiskarno, v kateri sta delala Jože Ravbar in Cene Štupar. Z reorganizacijo je vodstvo NOB sklenilo Rašiško četo, ki je tedaj štela že 54 borcev, vključiti v Kamniški bataljon, ki mu je poveljeval Marjan Dermastia, politično delo pa je vodil Tone Šturm. To se je zgodilo na velikem partizanskem zborovanju na Rašici 17. avgusta. Pomembni dogodek je ZZB l. 1957 obeležila s postavitvijo 20 m visokega kovinskega razglednega stolpa na vrhu Rašice; današnji je iz l. 2002. Z omenjeno reorganizacijo se je operativno območje Rašiške čete razširilo na Medvode, Smlednik in Vodice. Čeprav je bilo njeno delovanje omejeno na manjše akcije, je sprožilo val povračilnega nasilja nemškega okupatorja nad civilnim prebivalstvom. Vrstile so se aretacije, streljanje talcev in zganjanje prebivalstva v šentviško taborišče za izgnance. Slednje so Nemci iz Šentvida vozili na železniško postajo v Litijo skozi Gameljne. Zato je Rašiška četa 23. avgusta razstrelila lesen most čez Gameljščico v Spodnjih Gameljnah. Nemci so se maščevali z usmrtitvijo dveh neznanih talcev (verjetno očeta in sina) pod mostom. Na mestu, kjer so ju pod kolovozom, ki ga domačini danes poznajo kot Napoleonova cesta, pokopali, sta l. 1974 dobila spomenik.

Najhujšega nasilja so bili deležni Rašičani, a partizanov niso izdali. Za vas je bil usoden 18. september. Tisto popoldne je četa pri Pasjem potoku, dobrih sto metrov pod prvo rašiško kmetijo Janka Jesiharja (danes Rašica 3), iz zasede napadla avtomobil nemških zemljemercev, ki so prišli pregledat razmejitveno črto med nemškim in italijanskim okupacijskim ozemljem. Vseh šest potnikov, štiri Nemce in dva Slovenca, je pobila. Četa je v povračilo pričakovala sovražnikov napad, a Nemci so se najprej znesli nad civilisti. Dva dni po partizanskem napadu je na Rašico pridrvela večja nemška enota, zgnala vkup vseh 120 vaščanov in vas kot prvo v Sloveniji požgala. Aretirane so še isti dan odpeljali v Šentvid in jih večino 26. septembra prek Brestanice izgnali na Hrvaško in v Bosno. Na tragične dogodke na Rašici spominjata dva pomnika: nasproti Jesiharjeve hiše stoji od l. 1958 preprost steber iz kamnitih kvadrov, delo arhitekta Marka Šlajmerja, na gasilskem domu pa je spominska plošča Društva izgnancev Slovenije.

Z izselitvijo Rašičanov so bile za partizane prekinjene obveščevalne zveze s terenom. 27. septembra zjutraj so Nemci začeli velik pohod v rašiško hribovje. Pri prečesavanju tamkajšnjih gozdov jim je uspelo odkriti partizansko taborišče in izbruhnilo je streljanje. Na ukaz komandirja so se razkropili, naslednji dan pa naj bi se zgodaj popoldne ponovno zbrali na vrhu Rašice. Ko je že precej borcev prispelo na zborno mesto, je spet zaropotalo in tokrat je krogla zadela Staneta Kosca. Soborci so ga odnesli v skrivališče. Ko so ga prišli zvečer iskat, ga niso našli. Sam je z rano v pljučih odšel do kmetije Kristanovih (po domače Tomažinovih) na Selo pri Vodicah, kamor se je že zateklo nekaj borcev. Med čakanjem na zdravniško pomoč so Nemci po izdaji 29. septembra obkolili vas. V boju sta dva partizana padla, vse druge, na čelu s Koscem, pa so zajeli in odpeljali v begunjske zapore. Sredi vasi je tragičnemu dogodku posvečen spomenik. Posebej žalostno je končala domača družina, saj vojne ni preživel nihče od njenih članov. Bolničar Franc Kristan je na Mežaklji celo padel pod streli partizanov, potem ko je po zajetju prestopil med izdajalce. Po vojni je pred svojo hišo dobila spominsko ploščo. Stanovalci zdaj nove zgradbe Selo pri Vodicah 29 pravijo, da je ta že pred leti razpadla, občinske obljube, da jo bo obnovila, pa ostajajo zgolj pri besedah. Kosec je v zaporu 3. oktobra podlegel mučenju. L. 1953 za narodnega heroja razglašeni komandir je pokopan na pokopališču v Šmartnem pod Šmarno goro, kjer ima nagrobnik, ki sta ga l. 1970 izdelala arhitekt Vlasto Kopač in kipar Božo Pengov. V l. 1958‒92 je njegovo ime nosila tamkajšnja osnovna šola in v njeni avli so l. 1970 odkrili Koščev doprsni kip, delo kiparja Antona Sigulina. Ko so šoli spremenili ime, so umaknili tudi kip. Ostala je le plošča s seznamom 70 padlih med NOB na tem območju. Že l. 1958 pa so Koscu v čast preimenovali vrh Rašice v Vrh Staneta Kosca. Ta se je sicer rodil l. 1913 prav v Rašici, a je kot odrasel živel v Gameljnah. Na njegovi povsem prenovljeni hiši Zgornje Gameljne 49 je spominska plošča. V sosednjih Srednjih Gameljnah 50 pa stoji krajevni društveni dom z njegovim imenom in ploščo lokalnim žrtvam vojne.

Razbita Rašiška četa se je ponovno zbrala na Samotorici v Polhograjskih Dolomitih ter se šele konec oktobra po krvavem spopadu in izgubah v Poljanski dolini vrnila na Gorenjsko, kjer se je pridružila Cankarjevemu bataljonu. Štirje njeni borci (Janez Bizjak, Rezka Dragar, Stane Kosec in Maks Pečar) so bili po vojni odlikovani z redom narodnega heroja.