Deset vrhov v okolici Ljubljane – Rašica

Prvo nedeljo v aprilu, velikonočno, sem morala zaradi manjšega kirurškega posega »dati mir«, zato sem nič kaj rada ostala doma, Jani pa je vnukinji sam odpeljal na Rašico. Takole poroča:

Naš velikonočni pohod smo začeli na enem izmed parkirišč ob Gameljski cesti, ki se z Dunajske odcepi levo takoj za Črnuškim mostom. Kot kaže, so parkirišča od najinega zadnjega obiska dobila zgovorna imena: naše se je imenovalo Straža, eno prej, zasedeno, pa Pr' soldatku. Resda je bilo še rahlo sveže, a Ajda je čisto po nepotrebnem nase navlekla vse, kar je našla v nahrbtniku. Po neoznačenem kolovozu v levo smo se povzpeli na greben in stopili na markirano pot, ki se je začela nekaj deset metrov niže proti Črnučam. Blag vzpon na Straški hrib je seveda ogrel samo Ajdo, vendar je začela svojo oblačilno čebulo lupiti šele po telovadbi čez podrto drevje, ki se mu dekleti nikakor nista mogli upreti.

 

Po nekaj vzponih in spustih smo sestopili na križišče, kjer se nam je z leve pridružila gozdna cesta iz Spodnjih Gameljn. Čeprav so knafelčki kazali edinole naravnost navzgor, kjer sva z Mojco šla vedno doslej, sem se tokrat odločil za nadaljevanje po gozdni cesti desno navzdol. Zdaj je dekleti že nekaj časa napadala strašanska žeja. Ko smo čez minutko ali dve stopili iz gozda na mokrotne travnike Sračje doline, sem privolil v postanek za pijačo. Ajda je uporabila vse svoje diplomatske spretnosti, da si je izprosila dodatni kozarec »tako dobrega« babičinega čaja. Čeprav se je doline Črnušnice (tudi Črnuškega potoka) prijelo taborniško ime po dolgorepih srakah, ime vasici nad njo pa so menda dale kričave vrane (prvotno naj bi se imenovala Vranščica) in so ornitologi tu našteli že 45 vrst ptic, smo mi od živali opazili zgolj preštevilne pse in psičke, ki so sprehajali svoje gospodarje. Prečkali smo dolino in se po njenem vzhodnem bregu povzpeli v vas (425 m). 

 

Na kratko smo postali ob gasilskem domu, na katerem je pritrjena lična spominska plošča Društva izgnancev Slovenije, da sem dekletoma razložil žalostno usodo Rašice v prvih mesecih druge svetovne vojne. A več o tem drugič, saj sva se z Mojco domenila, da bova ob priložnosti poiskala številne okoliške spomenika, povezane z rašiškimi dogodki. Mimo obnovljene cerkve sv. Križa smo se sprehodili skozi vas in spet zagrizli v hrib. Ajda je že tako zakuhala, da je slekla celo spodnjo majčko, čeprav smo srečevali pohodnike, do vratu zapete v flise in celo z volnenimi kapami čez ušesa. A zdaj je glavna težava postala Vesnina žeja. Z vztrajnim tolaženjem, da je koča že čisto blizu, smo vendarle brez novega odmora prisopihali do Planinskega doma Rašiške čete (631 m).

Take gneče, kot je bila okrog koče, v planinah še nisem doživel. Doslej je veljalo, da je rašiška ob ponedeljkih zaprta, in tako tudi piše na njenih vratih, ampak že prej so nam po telefonu zaupali, da bo odslej odprta vse dni v tednu. Kogar zanima, kaj se je v tukajšnjih hribih dogajalo med vojno, naj si le ogleda stene v njeni notranjosti, dekleti pa sta se bolj posvetili štrukljem in cmokom na mizi. Ko smo se podprli in, kar je vsaj tako pomembno, požigosali naše kartončke, smo zlezli še na imenitni kovinski razgledni stolp nekaj korakov više na Vrhu Staneta Kosca (641 m). Čeprav daje stolp zelo trden vtis, se je Vesna ustrašila višine in se je že na drugi ploščadi hotela obrniti. A ko se je spomnila očijevega navodila, da lahko čokoladni jajček poje šele na vrhu, si je premislila. Seveda sva se trdno držala za roke. Ajda z višino nima težav in je kot srnica skakljala po stolpu gor in dol. Dvakrat je preštela stopnice. Če se ni zmotila, jih je 84.

Za vrnitev sem izbral domnevno krajšo pot: po bližnjicah proti Srednjim Gameljnam, izpod vasi Rašica pa do avta ves čas po grebenu zahodno nad Sračjo dolino. A moja izbira se je v resnici izkazala za daljšo. Že takoj pod vrhom smo se namreč pustili zvabiti markacijam v desno in kar nekaj časa smo porabili, preden sem ugotovil, da koračimo proti Mengšu. Morali smo nazaj na vrh in levo na pravo bližnjico. Ta je bila zelo blatna in spolzka, kar je spet upočasnilo korak. No, po grebenu je končno šlo gladko in niti to, da sem pozabil, kje je treba skreniti z markirane poti na kolovoz proti parkirišču, nam ni vzelo omembe vredno časa. Čeprav se pri sestopu nisem ravno izkazal z vodenjem, se dekleti nista pritožili.

V mislih sem jih ves čas spremljala. Ko se mi je zdelo, da morajo biti že davno na vrhu, sem jih poklicala. Oglasila se je Ajda, a me zaradi neznanskega hrupa ni slišala, jaz pa sem slišala njo in Janija, ki je ravno naročal štruklje. Torej je vse v redu, sem si oddahnila in odložila. Čez čas mi je telefonirala Ajda in navdušeno poročala o svojem imenitnem odkritju: pri dedijevem nahrbtniku je ena izmed zaponk pravzaprav piščalka! Nemudoma sem šla gledat svoj nahrbtnik in res – prsna zaponka je zapiskala. Ta nahrbtnika imava že nekaj let, pa tega sploh nisva vedela. Oh, otroci. Pravzaprav bi morala reči Oh, odrasli!

Na Slivnico po čemaž

Sezona čemaža se je začela. Jani je na spletu naletel na namig, da je s čemažem bogat hrib Slivnica. Za naju ta ni pogost cilj; po pravici povedano, sva se nanjo doslej povzpela le enkrat, in to – o sramota – že pred 22 leti. Tako je bilo odločeno: na sončno velikonočno nedeljo (5. aprila) bo šel na Slivnico, žal spet brez mene.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Slivnico vodi veliko poti; samo takih uradno markiranih in registriranih pri PZS je šest. Jaz sem si izbral malo manj uporabljano – iz Radleka. To je majhna bloška vas, ki šteje komaj 37 prebivalcev in je v njej kar nekaj opuščenih, že razpadajočih hiš. Za morebitne obiskovalce nima urejenega parkirišča, zato sem pri hiši Radlek 18 nasproti kapele sv. Križa zaprosil, ali smem pustiti avto na njihovem velikem dvorišču. Seveda, je bil pričakovani odgovor. Preden sem zapustil vas, sem se ustavil še pri zadnji hiši, kjer sem opazil na skali pod smreko spominsko ploščo Ivanu Furlanu - Dragu, med drugo vojno komandantu Notranjskega odreda, ki je tam padel 19. junija 1944. Presenetil me je napis, da je za ploščo leta 1996, ko so partizanske spomenike raje podirali kot postavljali nove, poskrbela Slovenska nacionalna stranka.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vasjo se je končal tudi asfalt in po makadamski cesti sem skupaj z Notranjsko planinsko potjo (NPP), Veliko Krpanovo (VKP) ter Potjo kurirjev in vezistov (TV) krenil proti zahodu. V levo se je hitro zvrstilo nekaj odcepov: najprej (preverjeno slabo vozna) poljska pot (kažipot KRIŽNA G.), potem planinska pot, obe vodita v Bločice, nazadnje pa je tja odšla še VKP. Skoraj nasproti zadnjega odcepa stoji na robu gozda zanimiv spomenik dvanajstim talcem, ki so jih Italijani s prevaro zvabili v svojo vojašnico, jih 13. avgusta 1942 odvedli na Lanišča in tam postrelili. Takoj za tem je moja cesta naredila oster levi ovinek, v katerem se je v desno odcepila druga. Nanjo je usmerjal prometni znak za obvoz za lovsko kočo, bolj slikovit turistični pa za Dom na Slivnici. Torej je bila to tudi moja smer.

 

 

Cesta se je rahlo vzpela in me v pol ure, kar sem krenil na pot, v širokem levem zavoju pod Malo Slivnico privedla na novo križišče. Desno se je odcepila slabša gozdna cesta proti Kalužam. Tudi tam me je pričakal zgovoren kažipot s čarovnico na metli, ki me je obdržal na dotedanji cesti. S komaj kaj vzpona se je nadaljevala po južnih pobočjih Ulaškega vrha in Medvedjeka. Končno se je odprlo vsaj malo razgleda na Cerkniško polje in še na povsem bel Snežnik. Med nezahtevno hojo sem lahko pogled pasel po rastju ob cesti. Prepričljivo so prevladovali razkošni šopi trobentic, spomladanskemu cvetju, ki sva ga na pohodih opazovala z Mojco zadnji mesec dni, pa so se najbolj opazno pridružile torilnice. V vlažnih grapah v senci pretežno listnatega gozda so se pojavile prve zaplate čemaža. Pod Medvedjekom sem desno med drevjem opazil leseno barako. Povzpel sem se do nje. Samo preprosto gozdarsko skladišče za orodje je bilo.

 

 

Na Jelovcih, dobrih 20 minut, kar sem zadnjič pogledal na uro, se je NPP s knafelci končno poslovila od ceste, a jaz sem še nekaj korakov vztrajal na njej. Želel sem namreč obiskati kočo lovske družine Grahovo (Martinjak 116). Ker je iz dveh smeri dostopna z avtomobilom, ni čudno, da je kar velika in s kopico miz in klopi. Pravi veselični prostor. Kljub soncu, ravno pravšnim temperaturam in nedelji je tokrat samevala. Z druge strani je dovoz k njej s ceste iz Cerknice. Na njenem ovinku stoji še en vojni spomenik – grob neznanega partizana.

 

Mimo infotable o 200 metrov oddaljeni cerkvi sv. Miklavža sem po kratkem kolovozu ponovno stopil na NPP, od katere sem se malo prej začasno poslovil. Naravnost čeznjo je kažipot (920 m) kazal Grahovo (mimo Sv. Miklavža) 55min in drugi desno Slivnica 20min. Široka pot nanjo se je strmo vzpela, korak pa so lajšale številne korenine in sem ter tja kakšna razpadajoča stopnica. Dihanje je znova postalo plitvejše, ko sem dosegel z električnim pastirjem ograjen travnik. Krasile so ga številne nunke. Pot se je zožila in me mimo preproste lesene barake z urejenim piknikiščem pripeljala do doma ljubljanskih radioamaterjev z množico anten. A najvišja je bila le nekaj metrov više – seveda vrh Velike Slivnice (1114 m). Do njega je bila skozi gosto preprogo čemaža vrezana razločna stezica. Mene je posebej razveselilo nekaj cvetočih stebelc kranjske bunike, ki so se sramežljivo skrivala med čemažem. Vrh seveda poleg antene premore šopek kažipotov, klop, žig in vpisno skrinjico. V samo tri dni staro vpisno knjigo sem se vpisal pod številko 38. In kar je najvažnejše, je tam razkošen razgled: na Snežnik, tako rekoč celotne Kamniško-Savinjske Alpe, njegovo veličanstvo Triglav in še marsikaj vmes.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po travniku je na drugo stran speljana zasilna vlečnica. Levo od nje sem sestopil do bližnjega parkirišča in v nekaj minutah do planinskega doma pod njim (Martinjak 114). Leta 1964 ga je zgradilo Planinsko društvo Cerknica s finančno pomočjo občine. Ta je vedno priskočila na pomoč, ko je zmanjkalo denarja, in je sedaj tudi njegova lastnica. Prav tako je pomagala zdajšnjima najemnikoma Robertu Polajžarju in Marjani Kočivnik, da so ga temeljito prenovili. Lepši in udobnejši je zasijal pred štirimi leti. Čeprav je sonček vabil na klopi pred domom, med katerimi kraljuje tradicionalna čarovnica na metli, je mene zanimala predvsem notranjost doma. Spodnja jedilnica je namreč okrašena s praskankama priljubljenega notranjskega slikarja Lojzeta Perka, ki upodabljata ples čarovnic in hudiča, ki pase polhe. To pa seveda ne pomeni, da mi ni bil v užitek krasen pogled na znamenito Cerkniško jezero.

 

Kot običajno je bil načrt sestopiti po drugi poti. Od doma sem se namenil proti jugu, skozi pas gozda stopil na travnik in se ustavil pri klopci ljubezni, brez katere ni skoraj nobeno razgledišče več. Mnogi o kamniti luknji za njo mislijo, da je Coprniška jama. Ne, to je izkop za štabni bunker na Rupnikovi liniji iz leta 1940, ki jim ga ni uspelo dokončati, ker jih je prehitela vojna. Sem pa jaz tam spoznal, da sem zgrešil stezo k pravi Coprniški ali Anžetovi jami. Moral sem se vrniti dobre pol poti proti domu, da sem le opazil neoznačen odcep navzdol na travnik. Stezici je kar težko slediti in je strma, tako da mi je bilo žal, da sem pustil pohodne palice doma. No, v četrt ure sem bil pri breznu. Po kovinski lestvi sem se spustil še do prve etaže, plazenje naprej v pravo luknjo pa ni za nejamarje. Iz nje se menda pozimi dviga topel in vlažen zrak, ki se kondenzira v meglo, kar je privedlo do številnih zgodbic o slivniških coprnicah, ki v jami kuhajo hude ure in še marsikaj slabega. O tem je že leta 1689 poročal njihov sodobnik Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske: »Na drugi strani jezera se dviga gora Slivnica, na kateri je luknja, ki dela nevihto /.../. Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot leteče drobne lučce. Sploh je pokrajina tam okrog s coprnicami dovolj založena. Zato jim tam često precèj zakurijo in jih mnogo sežgó, tako da pride včasih tod na grmado v enem letu več coprnic, kakor jih je v vsej deželi od pamtiveka sedlo na skladovnico in bilo upepeljenih.«

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnil sem se h klopci ljubezni in se nad njo povzpel čez vzletišče za jadralne padalce k lesenemu križu in zasilnemu oltarčku, kjer cerkniški župnik priložnostno daruje mašo. Po bližnjici sem se napotil do NPP in po poti vzpona sestopil h kažipotu (920 m) nad lovskim domom. Zavil sem desno navzdol proti Grahovemu in se hitro znašel med polji čemaža. V 5 minutah sem bil pri ruševinah cerkve sv. Miklavža. Zgrajena naj bi bila konec 15. stoletja, po ustnem izročilu na mestu, kjer je zemeljski ali snežni plaz pokopal več ljudi. V naslednjih stoletjih je bila nekajkrat poškodovana, opuščena in spet oživljena. Končni udarec so ji zadale med vojno italijanske granate in po njej socialistična oblast, ki ni imela posluha za verska vprašanja. Kaj pomeni letnica 1665, vklesana nad vhodom, mi ni uspelo ugotoviti. Nekaj metrov pod cerkvijo je izvir, ki se prav tako imenuje po sv. Miklavžu.

 

Ko sem se povsem približal kolovozu, sem posumil, da gre preveč v levo. Spet sem se zatekel po pomoč k maPZS, kjer je bila pot res narisana drugače. Hodil sem gor in dol ter se razgledoval, kaj naj bi to pomenilo. Končno sem na drevesu opazil napis POLOŽNA POT in malo više odkril komaj opazen odcep na »strmo«. Odločil sem se za slednjo z maPZS – spet bi mi še kako prav prišle palice –, ki pa me je kmalu odložila na prej omenjeni kolovoz. Nepotrebni dvomi! Kolovoz me je pripeljal v dolinico, domačini ji rečejo Doli, po obeh bregovih preraščeno s čemažem. Spuščal sem se najmanj 10 minut, a čemaža ni in ni bilo konec, in to tistega najboljšega, mladega, med listjem katerega so vzbrstevali šele prvi popki. V takem obilju sem se kar težko vzdržal, da sem ga nabral le za testeninski preliv ali dva. Pol ure pod ruševinami se je pri vodnem zajetju kolovoz iztekel na gozdno cesto in ta nekaj korakov niže na drugo, po kateri je speljana VKP. TV je tam odšla po svoje naravnost proti Grahovemu.

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Na križišču mi je z drevesa pomahal medvedek, na srečo samo lesen. Na drugi strani je stala neobičajna kapelica. Skozi umazana okna sem razbral, da je posvečena sv. Florijanu in Nikolaju (Miklavžu). S svojo čokatostjo ni delovala ravno kot kakšen dosežek stavbarstva, ampak ... Le koliko je morala pomeniti svojim stvarnikom in skrbnikom, da so tistim, ki so prihajali za njimi, z okorno pisavo, a veliko skrbnostjo sporočili, kdo in kdaj jo je zgradil in obnovil, celo skoval zaščitna vrata. Ker sem se namenil poiskati še en partizanski spomenik, sem najprej zavil desno v smer Martinjaka. Po kakšnih 800 prehojenih metrih sem domneval, da bi moral biti spomenik nekje v bližini. Ravno takrat mi je nasproti prikorakal par domačinov in sem ju povprašal, ali ga poznata. Da sem že nekaj deset metrov mimo njega, sta se mi zasmejala. Pokazala sta mi ga. To je preprosta plošča, pritrjena na naravno skalo, ki pripoveduje o 20-letni skojevki Malči Gornik iz Grahovega. Domobranci so jo 26. junija 1944 odvlekli od doma, štiri dni kasneje pa so vaščani našli njeno truplo v Trsteniku. Dve strelni luknji v glavi, teme brez odtrganih las, odsekan prst s prstanom, ki ji ga je mati stisnila v roko ob slovesu. Vrnil sem se h kapelici.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zdaj sem se napotil po cesti na drugo stran. V četrt ure sem pod Špičkom prispel do križišča z makadamsko cesto, ki prek Strmeca povezuje Radlek z Grahovim. Malce v desno sem jo prečkal na kolovoz, ki se je v vzponu nadaljeval v dotedanji vzhodni smeri. Sledovi na in ob njem so pričali, da ga uporabljajo v glavnem gozdarji. Ampak v preteklosti je moral biti pomembnejša prometnica, saj sem ob njem opazil kar nekaj kilometrskih kamnov. Na večini so bili vklesani nekakšni napisi, ki pa jih nisem mogel niti prebrati, kaj šele razvozlati njihov pomen.* Na nekem mestu me je sredi gozda presenetilo strašilo, ne ptičje, ampak očitno divjačinsko. Stalo je namreč sredi majhnega predela z mladimi smrekovimi sadikami. Več kot pol ure sem še prestavljal že kar precej utrujene noge, da sem spet dosegel cesto Radlek–Grahovo. Po njej ni bilo več daleč do avta.

Še to: ni se začela samo sezona čemaža, prebudili so se tudi klopi, sem ugotovil doma.

* Kasneje sem ugotovil, da to niso kilometrski kamni, ampak mejniki nekdanjega fevdalnega gospostva Planina. Na njih je oznaka HP, kar pomeni Haasberg in Planina, torej nemško in slovensko ime za to posest.