Vrtaško Sleme z okusom po PP

Prejšnjo jesen sva s Požara in Lengarjeve glave ogledovala spodaj v Vratih parkirišče, v bližini katerega sva nekoč zavila h Galerijam. Ob pogledu na pobočja nad njim se je Jani spomnil, da tam nekje teče neoznačena pot na (Vrtaško) Sleme (2077 m), razglednik na vzhodnem koncu Martuljških gora. O njej sva brala pred trinajstimi leti, ko sva bila prvič na Slemenu, tedaj po običajni označeni poti iz Mojstrane.

Odpeljala sva se v Mojstrano in se držala kažipotov za Vrata. Na koncu vasi sva se peljala mimo kažipota za Vrtaško planino, Vrtaški vrh in Sleme nasproti parkirišča, kjer sva začela pot davnega leta 2005. Skozi Vrata sva se po sicer pokrpanem, a kljub temu precej razdrapanem asfaltu in 4 km slabega makadama mimo zaprte Koče pri Peričniku, odcepa levo h Galerijam in makadamskega odcepa desno pripeljala do parkirišča. Ko sva zaloputnila vrata avtomobila, se je od njega kar pokadilo. Nekdo naju je že prehitel in za njegovim avtom sva zagledala stopinje v pesku. Da se tam začne pot, celo takrat, ko si že na parkirišču, težko opaziš, a k sreči sva jo pričakovala.

S parkirišča sva se povzpela v precej poraščeno široko hudourniško grapo Veliki Črlovec. Nad njo so se nama kazali Škrnatarica, Kukova špica, Sleme. Po slabih 15 minutah sva vstopila v gozd na desni strani grape in med resjem je postala stezica zelo razločna. Kmalu se je za kratek čas vrnila na plano v grapo. Potem sva v desno prečkala grapico, najbrž kak pramen Velikega Črlovca, in se spet znašla v gozdu, kjer je bilo več znamenj (obrobe in podpore iz debelc, prežagano čeznjo padlo drevo), da za sicer neoznačeno pot nekdo skrbi. V ključih se je zmerno vzpenjala med podrastjem, ki so ga krasili klinčki, dolgolistne in rdeče naglavke in druge rože. Pobočje pod stezo se je strmo spuščalo h grapi in zaradi strmine so bili ključi več kot dobrodošli. Tu in tam je zadišal negnoj. Na razcepu čez kake četrt ure se je najina steza rahlo povzpela stran od grape (levo se je odcepila podobna, a bolj strma), nato pa znova zavila proti grapi in se staknila z levo, ki se je tako izkazala le za krajšo in strmejšo različico. Sledili so še trije taki razcepi in na vseh sva se držala desno, saj sva pričakovala, da bo desni krak prej ali slej edini pravi, ne le različica. 

Slabe pol ure po prvem razcepu sva se znašla tik nad grapo na levi. Desni krak z naslednjega razcepa se je nemudoma spet razcepil, od tam pa sva na desni zagledala novo grapo, domnevno Mali Črlovec. Z nekaj pomisleki sva kljub temu prvič zavila levo in brž spet levo (lahko bi rekla, da po navdihu, morda pa so bile sploh vse možnosti prave). Spraševala sva se, čemu služijo številni desni odcepi k manjši grapi. Po njej je bilo videti riže; mogoče se pri sestopu nekateri dričajo po njej in potem se morajo nekako povzpeti sem gor. Steza, ki se je občasno celo razširila na kak meter, včasih pa skoraj izginila (morda na kakem razcepu nisva ubrala »glavne«), je na dolgo vijugala med Velikim in Malim Črlovcem. Čez približno pol ure sva stala nad peščenim pobočjem, ki se je splazilo levo v grapo, v kateri je še ležal sneg.

Na bližnjem razpotju, označenem z možicem, sva se odločila za izrazitejši levi krak, toda kmalu se je pokazalo, da greva preveč proti Kukovi špici. Čez 10 minut se je steza spustila z roba v zasneženo grapo. Ali je bila mogoče šele ta Mali Črlovec? V snegu ni bilo nobenih sledi. Na levem bregu sva opazila stezo, nikjer pa ni bilo videti, da bi zavila na desnega (Sleme je namreč na desni). Ker se nama je zdelo, da sva zašla, sva se vrnila k možicu (šele potem doma je Jani na spletu našel sliko drevesa tam nekje, na katerem sta vrezana puščica levo in KUK, a tega nisva opazila; torej se levo res pride na Kukovo špico).

Vdrugo sva pri možicu zavila po slabši desni stezici. Ko sva se v ključih vzpenjala po njej, se je izboljšala. Med vijuganjem med grapama sva se še enkrat precej približala levi. Družbo so nama delali rdeče naglavke, dlakavi sleči, glavičasti repuši, alpske velese. Po 10 minutah sva čez ozko, a zelo nestabilno melišče pridrsala desno na snežišče Malega Črlovca in ga prečkala. Na drugi strani so naju pričakali nokote, grebenuše, »lučke« alpskih kosmatincev, mračice, marjetice, resje. Strmo sva se povzpela med ruševje in macesne. Pri velikem mravljišču se je steza prekucnila navzdol. Po gozdu so ležale skale. Ozka stezica se je spustila h grapi in nato proč od nje, zatem pa se je spet vzpenjala. Tako sva obhodila veliko neprehodno ruševnato območje. Cvetlična ponudba se je še povečala: trilistne vetrnice, krvomočnice, gozdne jagode, brusnice, planinski sroboti, zlatice, spominčice, dvocvetne vijolice, smrdljivke, mlečki, alpske mastnice.

Iz ruševja sva prestopila v mešani gozd z nekaj »obvozi« zaradi podrtega drevja. Sledilo je zatravljeno melišče, na katerem se je pot obrnila naravnost navzgor. Po grušču je zelo drselo. Vijugala sva od ene strani melišča do druge in slednjič vstopila v gozd na desni. Po njem sva se vzpenjala v ključih, dokler ga nisva zapustila in se podala navzdol proti grapi. Stopala sva po ozki polički po zelo strmem travnatem pobočju. Pot ni bila videti vzdrževana; ponekod naju je grmovje skušalo kar zriniti z nje. Spodaj sva slišala bučati vodo, morda Peričnik. Poglede sta nama pritegnila Lengarjev in Gornov Komen. Čez nekaj melišč ali več krakov enega velikega, ločenih z ruševjem in drevjem, sva se že zelo približala Slemenu, a je bilo očitno, da bo treba še daleč desno naokoli, preden bova dosegla vrh. Nekoliko sva se še spustila in prečkala ozko grapo. Pojavili so se prvi clusijevi svišči. Steza je postala zelo skalnata in malo je bilo treba tudi poplezati. Pri veliki skali ob izstopu iz gozda, pod katero je tičal možiček, sva se začela vzpenjati po travnatem pobočju. Na neki skali sva opazila ostanek rdeče barve in pomislila na znamenito pot Planica–Pokljuka. Pošteno sva se pretepala z ruševjem, da se je z njega usipal cvetni prah, v blatu pod njim pa sva videla sledove parkljarjev.

Debelo uro po tistem, ko sva zapustila Mali Črlovec, sva prečkala trato, modro od mračic in malih sviščev, ter zaslišala glasove. Pot je popolnoma izginila, zato sva jo ubrala kar naravnost navzgor in dosegla slabo skalnato stezico. Rdeča črta na skali nama je povedala, da sva »preživela« neoznačeno pot na Sleme in ujela markirano. Prispela sva na Njivice. Postavila sva si možica, da bi nazaj grede spet zadela »pot« skozi ruševje. Zavila sva levo mimo skale z napisoma Vrt. vrh in Sleme ter puščico v tisto smer. Čez travnik, posejan z zelenimi čmerikami in zlaticami, sva se povzpela do kažipotov naprej Sleme 1h, desno Vrtaški vrh 20min. Z vrha travnika sva nadaljevala po razriti skalnati stezici med ruševjem. Rože so se kar prerivale, največ pa je bilo alpskih mastnic ter rumenih dvocvetnih vijolic, pogačic in zlatic. Napis PP na neki skali je potrdil najino domnevo, da sva na gorniški poti Planica–Pokljuka, odseku Vrtaško Sleme–Vrtaška planina. Kaka taka oznaka bi nama bila dosti bolj dobrodošla niže na območju Črlovcev ali nad njima, kjer večkrat nisva vedela, kam naprej. Ko sva se že pošteno zasopla, se je steza zravnala in postala peščena. Razveselile so me vijolične zaplate resja. Kmalu sva naletela na sneg in alpske zvončke, čez čas pa še na wulfenove jegliče. Strmina se je povečala in rdeče črte na tleh so izginile. Treba je bilo čez debel ostanek mokrega snega, nato pa spet strmo navzgor po skalnato-travnati stezi, ki je pravzaprav ni bilo. Po 35 minutah, odkar sva stopila na Njivice, sva dosegla sedelce.

Na sedelcu sva zavila levo proti predvrhu, na katerem so cveteli progasti volčini z vonjem, nič manj omamnim kot pri dišečih, in z njega sva videla gamsa spodaj na snežišču. Vrh z vpisno skrinjico sva dosegla v 10 minutah. Spomini na prvi obisk (beri zapiski, saj moj spomin žal že težko »zdrži« trinajst let) so bili nekoliko drugačni od tokratnega doživetja: tistih nekaj kvadratnih metrov tokrat k sreči ni bilo posejanih z živalskimi bobki, ampak so ga krasile rožice, žal pa so letos manjkale kavke. Razgled je bil obakrat lep (čeprav tokrat ne zelo jasen), posebno na Kukovo špico, ki sva jo imela pred nosom, pa tudi na Triglav in Stenar daleč levo za njo ter Špikovo skupino desno, na drugi strani pa na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Na vrhu sta se nama pridružila planinca s psom.

 

Sprva sva se nameravala vrniti po isti poti, čeprav naju je precej skrbelo, ali jo bova sploh našla, ko pa sta nama sogovornika povedala, da so jima na Vrtaški planini zelo priporočili pot mimo nje po lovski stezi proti Peričniku, sva si premislila. Za začetek pa sva skočila še na Votlo Sleme na drugi strani sedelca. Ob neoznačeni poti so naju zabavali rdeči »ježki« – popki progastih volčinov. Potrebnega je bilo nekoliko prebijanja skozi ruševje, skozi katero naju je nekaj, kar je bilo le morebiti stezica, pripeljalo na greben. Na prvem vršiču je bila na skali rdeča packa (slaba oznaka PP). Po dobrih 5 minutah sva že stala na neimenovanem (?) vrhu s podrtim možicem. S težavo sva se prebila skozi grmovje nazaj po grebenu proti vrhu na drugi strani in spet naletela na rdeče packe. Čez kakih 5 minut sva prepoznala Votlo Sleme (2019 m; najde se tudi podatek 2048 ali 2049 m), na katerem je bil poleg vpisne skrinjice še (kravji) zvonček želja. Razgled je bil podoben kot s Slemena. Nekateri pisci in zemljevidi poznajo ime Drobeče Sleme (tudi Tuma, z opombo »Ime od Mojstranske strani.« Votlo Sleme pa je po njem »prej okno, sedaj škrbina«). Zvonec je bil še bolj rjast kot ob najinem prvem obisku, in tudi vijaki na skrinjici že sledijo njegovemu »zgledu«.

Med vračanjem proti Njivicam naju je dohitela gospa s psom; Jernej je šel po žig na Votlo Sleme, je povedala (midva žal nisva vedela, ali žig je, ker naju to ne zanima) in sta ga nameravala na Njivicah počakati. Pomahala sva svojemu možicu, se poslovila od sopotnikov in se podala dalje po nerodni kamniti in sprva slabo markirani poti gor in dol malo po gozdu, malo čez cvetoče travnike. Kar kmalu so naju prehiteli; Jernej ni dobil žiga, je pa za vse tri pozvonil z zvončkom. Ob poti so bili že pripravljeni plastični koli za električnega pastirja; gospa je povedala, da so ta dan prignali živino na planino.

Kake pol ure od Njivic sva pristala na Vrtaški planini (1462 m), kjer je donela mogočna muzika; menda so imele prav vse krave zvonce. Prečkala sva pašnik, saj sta nama predhodnika z gozdnega robu na drugi strani mahala in kazala, kje pojdeta dalje. Ko sva prišla do gozda, nisva videla ne markacije ne lese ali drugega znamenja, kje je treba s planine, pa tudi nobene poti. Spustila sva se v gozd in ko sva se ozrla, sva zagledala markacijo v nasprotno smer. Našla sva stezo. Na naslednjem pašniku ni bilo krav, za še enim travnikom pa sva se po slabe četrt ure kar za nosom spustila do planšarskega stanu srenje Dovje Mojstrana. Tam je bil samo kažipot nazaj proti Slemenu in Vrtaškemu vrhu, za naju pa nič. Pri delu sva zmotila možaka, ki je belil hlod. Usmeril naju je desno od stanu, nama dal napotek, naj se drživa ograje, in poudaril, da je pot lepa.

Od stanu sva se odpravila proti gozdu, kjer naju je pričakala koreninasta in kamnata steza, posuta z iglicami. Ni bila posebno razločna, a to se je popravilo, brž ko sva stopila na plano, na razdrapano pobočje med gozdom in poseko. Pojavila se je ograja, verjetno tista, ki naj bi se je držala, vendar sva hodila vsaj 10 m nad njo. Potem sva se vrnila v gozd in pri opozorilu na živino na paši na vogalu ograje po majavi »pručki« zlezla čeznjo. Pred nama je zazevalo strmo pobočje, po katerem sva se spustila ob mlahavi jeklenici. Pomagali so nama ključi, ki so se nadaljevali še v gozdu. Iztekli so se v dolgo desno prečnico in strmina je popustila. Prečkanju zaraščenega melišča je sledilo še nekaj ovinkov, prestopila sva grapico in se po daljšem času spet začela vzpenjati. Približno 45 minut od stanu sva se znašla pod slikovito skalno steno, s katere so se krušili kamni in skale.

Pod steno sva prečila manjše snežišče, rjavo od posušene trave in razlomljenih vej, šla še čez nekaj kamnitih podorov in se spet rahlo vzpenjala. Na razcepu se je ena pot v ključih spustila levo, druga, zastavljena z vejami, se je nadaljevala desno naravnost ob pobočju. Zavila sva na levo. Nekaj časa je bila težko sledljiva in je naporno visela. Ob njej je stal osamljen možic. Slišala sva čedalje glasnejši šum vode. Pod seboj sva zagledala gozdno cesto, se spustila nanjo in po pol ure pristala ob potoku Peričniku. Drl je kot kaka reka, a naju je tudi prijazno napojil. Prečkala sva ga po brvi in nadaljevala po gozdni cesti mimo dveh hišk (tam je na zemljevidu napisana planina Višek, a ni bilo videti, da bi bila še živa), parkirišča, ostankov temelja nekega objekta in gozdarskega delovišča. Na obeh straneh so se vrstili odcepi kolovozov in vlak. Po dobrih 20 minutah sva prišla do zapornice, kmalu zatem na asfaltno cesto in že sva bila na parkirišču.

Vreme je bilo sicer oblačno, a tako nama je bilo manj vroče, seveda pa sva bila prikrajšana za sijoče barve, ki bi jih naravi, predvsem cvetju, pričaralo sonce. Kljub temu je bil 16. junij lepa sobota in sva bila presenečena, da je bila Koča pri Peričniku tudi popoldne zaprta.