Dovžanova soteska

Večino julija sva preživela v severnih ZDA in čeprav sva tam veliko hodila, tudi po hribih, sva se že zelo veselila hribolazenja spet doma. Prvi konec tedna po vrnitvi sva bila preveč zaposlena, da bi si lahko privoščila ves dan v hribih, nisva pa zdržala, da ne bi bila šla vsaj na pošten sprehod. Tako sva se zadnjo julijsko soboto odpravila v Dovžanovo sotesko. Za to sva imela »nujen« razlog: pripravo za primer, če bi si patagonci, ki sva jih za september povabila na Štegovnik (iz Tržiča naj bi se skozi Dovžanovo sotesko in Jelendol odpeljali do Medvodja, izhodišča za pot mimo Štegovniškega slapu), spotoma hoteli ogledati še ta lepi konec Gorenjske. Jani je zanje pripravil kratko predstavitev:

Cesta do Jelendola vodi tudi skozi Dovžanovo sotesko. Tako se imenuje del doline gorske reke Tržiške Bistrice, kjer na najožjem delu ob vodi zmanjka prostora celo za cesto. Soteska je znamenita po dveh značilnostih: edinstvenem slapišču prek velikih zaobljenih blokov kremenovega konglomerata in izrednem bogastvu paleozojskih fosilov. Kremenovi bloki so se v strugo privalili s skalnate Borove peči nad desnim bregom reke, še bolj divji videz pa soteski daje pet piramidastih Kušpe(r)garjevih turnov na nasprotni strani reke. Na njih so si tržiški alpinisti uredili eno prvih plezališč v Sloveniji. Za naravni spomenik je bila soteska razglašena leta 1988 zaradi svetovno pomembnega nahajališča okamnelih rastlin in živali. Tam so namreč našli več kot 20 novih vrst ramenonožcev, predvsem pa prvič veliko luknjičarko. Do prihoda Juliusa Borna je skozi dolino vodila s skalami tlakovana pešpot. Ta je bila v ožini speljana po Hudičevem mostu iz vrbovih šib in desnem bregu reke. Leta 1759 jo je na tisti strani močno olajšalo prebitje Malega predora, ki ga je menda opravil eden od Brusovih hlapcev (podpis M. P.), ki se je ravnanja z razstrelivom naučil v laških rudnikih. Stari Born je dal poleti 1895 narediti Veliki predor na levem bregu (dela je vodil inženir Viljem Lindauer iz Celja) in tako omogočil zgraditev prave vozne ceste skozi sotesko. Najlepši pogled nanjo se ponuja z Bencetove poti. Ta je dobila ime po domačem alpinistu Filipu Bencetu - Ta črnem (1950‒2009). Bil je odličen plezalec, a v zrelih letih zelo samotarski. Med drugim se je uvrstil med prve tri Jugoslovane, ki so rešili vse »tri zadnje probleme Alp«, in šel z odpravami šestkrat v Nepal, vendar je samo enkrat stopil na vrh osemtisočaka (na Šiša Pangmo leta 1989). Veljal je za odličnega poznavalca sten nad Belopeškimi jezeri in severne stene Storžiča. V slednji je v Kramarjevi smeri, kjer je kot 17-letnik začel svojo alpinistično pot in jo preplezal več kot tisočkrat, 3. 4. 2009 pod plazom tudi ugasnilo njegovo življenje. Od zgornjega konca poti je po ostankih predbornove pešpoti le minutko ali dve do zaselka Na Jamah, kjer na slikoviti polički stoji nekdanja Bencetova domačija.

V soteski sva se ustavila na parkirišču pred predorom, kjer se začne tamkajšnja gozdna učna pot, odsek Razgledne učne poti Dovžanova soteska. Onkraj ceste sva po brvi prečkala Tržiško Bistrico. Vode ni bilo posebno veliko, a slapišče je bilo kljub temu lepo. Na drugi strani sva najprej zavila desno. Na slikoviti, razgibani poti z lepim pogledom na reko, cesto in Veliki predor so nama pomagali mostički in varovala; to je še en odsek Razgledne učne poti, imenovan Bencetova pot, ki vodi tudi skozi Mali predor. Na njem sva poiskala »podpis« Brusovega hlapca, ki je prebil skalovje. Pri razlagalni tabli o kremenovem konglomeratu in zaselku Na Jamah sva po ozki makadamski cesti, na kateri so ponekod še vidni sledovi nekdanje s skalami tlakovane poti, zavila levo proti zaselku. Nekatere hiše je že skoraj snedel zob časa, nekatere pa so bile videti še žive ‒ če ne stalno, pa vsaj občasno naseljene. Najbolj naju je seveda zanimala Bencetova (Dolina 1), označena s tablicama Domačija Filipa Benceta in Pr Cênnmo Šímnə, pred katero je stala lesena skulptura Marca Milcovicha »Dovžan's Eye«.

Na koncu zaselka sva po mostu čez bučno Tržiško Bistrico spet prišla na cesto. Ob njej je stala tabla za Razstavno-izobraževalno središče Dolina, h kateremu se pride levo, midva pa sva se spustila desno. Mimo zgornjega parkirišča, kjer sva si ogledala geološki steber, sva se vrnila k avtu skozi Veliki predor. Na njem sta dve tablici: bela na levi spominja na grofa Gustava Chorinskyja, ki je leta 1852 uradno potrdil zemljiško odvezo, črna na desni pa na barona Juliusa Borna, ki je leta 1895 dal napraviti predor. Pri parkirišču sva še enkrat prestopila Bistrico in tokrat na drugi strani zavila levo. Tam bi bila prišla do Jamenšnikove domačije (ali Jemenšnikove ‒ na spletu se pojavljata obe imeni) s paštbo (sušilnico za lan), vendar so naju dolžnosti že klicale domov, zato sva prej obrnila. Med potjo sva občudovala pisano trbiško brečo. V gozdu so cvetele ciklame, sicer pa rož ni bilo veliko, zato me je toliko bolj razveselil ob Bistrici rastoči grm metuljnika, na katerem se je zibala čedna gospica (kako primerni imeni!).

 

Zdaj ko se spominjam tega prijetnega poletnega popoldneva, je v Dovžanovi soteski vse prej kot lepo, saj jo je 30. oktobra prizadela huda vodna ujma. Ne le da je poškodovala pohodne poti, podrla je tudi cesto, odrezala Jelendol od sveta in odnesla Dovžanovo hišo, k sreči pa ni bilo žrtev. Da bi se v dolino čim prej vrnila mir in lepota!