Čez Ljubeljščico na Palec

Za prvo »pravo« domačo turo po ameriških počitnicah sva se namenila združiti Ljubeljščico (1704 m) in Palec (2026 m). Parkirala sva pri ljubeljskem predoru in se v 40 minutah povzpela po stari ljubeljski cesti do Koče na Ljubelju (1369 m). Nič novega, bi lahko rekla, celo istega možaka z istim psičkom kot zadnjič sva srečala. Pa vendar ni bilo čisto enako. Ob prvem desnem ovinku sva opazila bunker, ki ga prejšnjikrat nisva, nekaj letnic na škarpah in nadmorskih višin je bilo tudi »novih«, pri Koči na Ljubelju z že znano simpatično hišno številko Slovenija 1 je stal tovornjaček z registrsko tablico LJ◊UBELJ1 in šele zdaj sva ugotovila, da tod teče zadnja, 30. slovenska etapa Emine romarske poti (Begunje na Gorenjskem–dolina Drage–planina Prevala–Ljubelj), ki se na starem mejnem prehodu vrne v Avstrijo, kjer se imenuje Hemmapilgerweg. Ko sva gledala od kamnitih obeliskov proti koči, se nama je oko ustavilo na stopnicah, ki vodijo na hribček ob meji, ki ga bo tudi treba še raziskati. Skratka, vedno je kaj novega.

Od koče sva se podala na prav tako že prehojeno graničarsko stezo najprej skozi gozd in čez razgledno Povno peč (zdaj sem v Planinskem vestniku 9/32 prebrala Tumovo razlago, da povna pomeni poldnevna), nato po slikovitem, a tudi krušljivem in izpostavljenem skalnatem grebenu Ljubeljščice. V popolni tišini je bilo tu in tam slišati oddaljen zvok iz doline, sicer pa le najino dihanje in kak krik ptice. Pri kažipotu za zavarovano pot sva se spustila čez melišče, na drugi strani pa pospravila palice in preplezala najzahtevnejši del poti. Ko je bilo plezanja konec, sem se znova posvetila rožam, ki jih je bilo spet obilo; med njimi so bile tudi take, ki se jih od prejšnjič nisem spomnila, na primer mnogolične suholetnice, peresasti glavinci z zabavnimi mrežastimi popki in močvirske samoperke (kdo ve, ali sem jih prav prepoznala, saj tam ni bilo nič močvirju podobnega).

 

Ko sva sestopila s plezalne poti, sva se povzpela na sedelci Čez Plot in Čez Pod (debelo poltretjo uro nad Kočo na Ljubelju), kakor sem ju imenovala zadnjič, a še vedno nisva bila gotova, kaj in kje je v resnici eno in drugo, še bolj pa naju je žulilo, kje je najvišja točka Ljubeljščice in kako se imenuje, saj če kje, tu velja »dva vira ‒ tri mnenja«. Prejšnjikrat sva na drugem sedelcu zavila levo na vrh z meteorološko postajo, tokrat pa ne, saj je bil najin cilj Palec. A preden sva se podala proti njemu, sva se povzpela še na poraščeni skalnati vrh na desni. Pot je bila zelo strma, vendar prikladno stopničasta, do vrha pa ni bilo niti 5 minut. Meteorološko postajo sva gledala nekoliko zviška, torej zadnjič nisva bila na najvišji točki ali pa pravkar doseženi vrh ne spada več v greben Ljubeljščice. Naključje (?) je hotelo, da sva imela pred nekaj dnevi spet »opravke« na Ljubelju in od domačinov v koči pri starem mejnem prehodu izvedela, da imen Čez Plot in Čez Pod ne uporabljajo ter da meteorološka postaja ne stoji na najvišji točki Ljubeljščice, ampak je najvišji brez dvoma Triangel, naslednji vrh proti Možem. Torej prav tisti, na katerega sva se povzpela na koncu najinega drugega prečenja Ljubeljščice.

  

Tik pod vrhom sva zavila proti Domu na Zelenici. Med zalimi kobulčki, avstrijskimi sviščevci, vsakovrstnimi košarnicami, drobnimi vijoličnimi osati, močvirskimi samoperkami, glavinci in redkimi panonskimi svišči sva se kmalu obrnila desno k vlečnici Plana. Ob njej sva se v 20 minutah spustila do steze, ki je pritekla od planinskega doma, in zavila proti veliki skali z markacijama. Po tej poti sva že hodila, ko sva bila na Vrtači in prvič na Palcu. Pri štirih starih smrekah, kjer se je čez četrt ure najina pot ločila od markirane na Vrtačo, možica tudi tokrat ni bilo. Odkar sva zapustila greben Ljubeljščice, kjer sva bila sama (le na Povni peči je bilo nekaj tudi slovensko govorečih Avstrijcev), sva srečala veliko planincev in tudi po nemarkirani poti, na katero sva zavila proti Palcu, je prav takrat prihitel možak, ki se je vračal z njega, z vzporedne desno čez melišče pa se je usula četica majhnih otrok v spremstvu nekaj odraslih, vsi s čeladami.

Po pol ure vzpenjanja po dnu krnice Suho ruševje sva stopila na melišče, čeprav je možic, ki naju je leta 2011 tam povabil desno, že nekam »odšel«. Srečala sva tri planince, prepevajoče pesem o planikah, ki se je spominjam iz mladosti (šele zdaj sem ugotovila, da je besedilo za Tri planike napisal Gregor Strniša, pomemben pesnik in dramatik, ki pa je pisal tudi besedila za popevke in narodnozabavno glasbo, kar je bilo dvakrat dobro: on je vsaj nekaj zaslužil, Slovenci pa smo dobili nekaj imenitnih popevk). Gotovo so imeli razlog ‒ obilo planik na Palcu. Na melišču so cveteli le kernerjevi maki in alpske madronščice, ki se jim vedno čudim, kako preživijo v taki pustoti. Čez 20 minut sva pri mejnem kamnu XXV/83 na sedelcu Žleb (podrte table ni bilo več), kjer je že močno pihalo, malo počíla, potem pa nadaljevala desno navzgor. Skalni skok je postregel z nekaj telovadbe in z zoisovimi zvončicami, pot se je nekajkrat izgubila, a kake pol urice nad Žlebom sva srečno prispela na vrh k zarjavelima križu in skrinjici ter kamnu 81. Domneva o planikah se je potrdila že pod vrhom. Razgled je bil lep, posebno na bližnja Zelenjak in Vrtačo, Begunjščico, pa tudi proti Košuti in na avstrijsko stran.

Odločila sva se za vrnitev po drugi poti, zato na razcepu pod Žlebom nisva zavila desno na dno krnice, ampak sva vztrajala na melišču. Pot naju je vodila čez skalnate trate, posute s planikami. Dobre pol ure od razcepa sva stopila v gozd in brž zatem na markirano pot z Vrtače na Zelenico. Od skale z markacijama do Doma na Zelenici je bilo samo še dobrih 5 minut hoda. Po okrepčilu sva se odpravila na bližnji hribček s smerno tablico Učna zavarovana plezalna pot in športno zelo zahtevna ferata Spodnji plot ‒ Zelenica (levo) ter na drugi strani v gozd. Tam »vse poti vodijo v dolino«, zato sva sestopala precej na pamet. Steza je bila mehka in senčna, veliko prijetnejša od servisne ceste, po kateri se navadno vračava na Ljubelj. Sčasoma pa je tudi ta postala peščena in kamnita, a kljub znakom za nevarnost prav nič nevarna (pozimi, ko tu gospodarijo plazovi, je najbrž drugače). Ko sva prišla na plano, sva se spogledala z Begunjščico.

  

Kake pol ure pod domom sva pod Jančmanovim kotom zapustila gozd in nadaljevala po servisni cesti. Nekateri so bili pametnejši in so še ostali v gozdu; slišala sva jih glasno prepevati. No, midva pa sva lahko občudovala skalnate stolpiče, ki so štrleli iz pobočja Ljubeljščice na levi. Po dobrih 20 minutah sva pri spodnji postaji sedežnice ugotavljala, da je je vsakič manj; tokrat je v prostoru, kjer so bili prejšnjikrat zloženi žičniški sedeži, stal neregistriran avto in stopnice so bile že zelo zaraščene. Škoda. Četrt ure pozneje sva se na skoraj praznem parkirišču razveselila, ker je najin avto stal v senci, kar ni ravno njegova »navada«.