Med
letošnjimi ameriškimi počitnicami sva obiskala tudi Cleveland, kjer živi veliko
naših izseljencev, in bližnjo Slovensko pristavo. Tam je majčkena
grbina s kapelico, zastavami in znamenji v spomin »junakom domobrancem« pa tudi
»legionarjem, četnikom in vsem žrtvam komunistične revolucije in tuje
okupacije«. Vzpetinica se imenuje Orlov vrh. Gotovo po tistem Orlovem vrhu, ki
sva ga pri prejšnjem obisku Ljubljanskega gradu
izpustila (ta je dobil ime po ljubljanskem posestniku in podžupanu dr.
Josipu/Jožetu Orlu). To je bil povod, da sva se 9. avgusta znova odpravila na Grad.
Orlov vrh sva zlahka našla, saj nanj usmerjajo kažipoti. Po kapitulaciji
Italije so ga zasedli domobranci. Na njem so decembra 1943 pokopali 34 svojih
vojakov, ki so padli v Kočevju, in potem so tam pokopavali skoraj do konca
vojne. Po različnih virih je bilo na lepo urejenem pokopališču 140 ali 180
grobov. Po vojni je bilo grobišče opuščeno, trupla pa prenesena drugam. Zdaj
sredi praznega travnika, ki ga obkroža pot, spominja na tiste čase le križ, h
kateremu svojci menda še prinašajo rože in sveče.
Sprehod
na Grad sva izkoristila tudi za ogled novosti, ki je spomladi 2015 še ni bilo:
23. aprila 2016, torej v letu, ko je bila Ljubljana zelena prestolnica Evrope, so
pod obnovljenimi Šancami (ostanki utrdbe, ki jih je arhitekt Jože Plečnik
preuredil v sprehajališče; die
Schanze je nemški zgodovinski izraz za okop) zasadili 1050 trt. Ograjeni vinograd šteje 500 trt chardonnayja
(naš se imenuje belpin) in 550 zweigelta (po naše rdečegrajca ‒ tako so
prevedli nekdanje ime rotburger). Pridelek je namenjen zlasti promociji in
protokolu. Nad vinogradom je razgledišče, pod njim pa shramba za orodje,
potrebno za obdelovanje. Čemu vrtnica na robu vinograda, se takrat
nisva spraševala, sva se pa pozanimala pred kratkim, ko sva med potepanjem po
Mozelskem, nemški deželi renskega rizlinga, videla toliko vrtnic, da ni moglo
iti za naključje, vinogradniki pa najbrž tudi niso kar vsi po vrsti ljubitelji cvetja.
Izkazalo se je, da so vrtnice dobre »napovedovalke« oidija, pepelaste plesni,
ki napada trte.
Zapisala
sem sprehod. Časi, ko je bil Grad zame gora, so k sreči minili, se pa rada
spominjam, kako mi je pomagal prebroditi prisilno ločenost od »pravih« hribov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar