Na Rašico iz Črnuč po grebenu

Na Rašici sva bila že večkrat po različnih poteh in z različnimi nameni, med drugim sva raziskovala, kje so živeli, delovali in končali partizani Rašiške čete. »Manjkal« nama je znani črnuški borec Cene Štupar, čigar spomenik je ob grebenski poti iz Črnuč (po pravopisu in leksikonu krajevnih imen je prav oboje: v Črnučah in na Črnučah), zato sva se prvo oktobrsko nedeljo odpravila po njej.

Ceneta Štuparja sva »srečala« že takoj na začetku, ko sva v Črnučah približno nasproti cerkve zapeljala na cesto, ki se imenuje po njem, tako kot tudi eden največjih javnih zavodov za izobraževanje odraslih v Sloveniji (starejši se spominjamo še njegove istoimenske predhodnice delavske univerze, ustanovljene davnega leta 1959 ‒ zdaj razumem, zakaj poimenovanje po njem: bistri in ukaželjni Cene se zaradi družinskih razmer ni mogel šolati, zato se je izobraževal sam), Mercatorjeva trgovina in še kaj. Po 200 m sva zavila levo in parkirala pri Osnovni šoli narodnega heroja Maksa Pečarja. V Parku narodnih herojev pred njo (leta 1990 ga je uredil arhitekt Andrej Kovač) stoji sedem doprsnih kipov črnuških narodnih herojev: Danile Kumar - Andreje (1921‒1944), Rezke Dragar (rojene Južina, 1913‒1941, napis na podstavku sicer trdi, da so jo ubili leta 1943), Janeza/Ivana/Janka Bizjaka (1911‒1941), Vide Janežič - Lučke (1914‒1944), Maksa Pečarja - Črneta, tudi Andrejeva (1907‒1941), Ivana Kavčiča - Nandeta (1913‒1943) in Franca Ravbarja - Viteza (1913‒1943). Bronaste kipe, dela Antona Sigulina, Staneta Kolenca, Marjana Keršiča in Luja Vodopivca, so leta 2006 ukradli, kamnite posnetke pa so leta 2008 naredili kiparji Paola Korošec, Aleš Jurič, Matjaž Rebec in Vasja Ulrih.

Po Črnuški cesti, ob kateri stoji šola, sva se vrnila na Cesto Ceneta Štuparja in zavila levo nanjo. Po njej teče avtobusna proga 21 Beričevo‒Gameljne, tako da se je mogoče na izhodišče pripeljati tudi z mestnim avtobusom. Takoj sem dobila prijeten občutek, da sva na vasi: domačini, ki so sprehajali pse, so naju prijazno pozdravljali. Ob tej cesti so bile že markacije. Pri kažipotu desno Rašica. p.p. 949 1^h.10m. in Zg. Dobeno po grebenu sva zavila desno na Pot v Smrečje, iz te ulice pa čez kakih 10 m pri naslednjem kažipotu desno na Katreževo pot. Ta se imenuje po sestri in bratu Tavčar, po domače Katreževih. Tončka, rojena leta 1916, in leto mlajši Franc sta bila delavca in od leta 1941 aktivista OF; ona je padla leta 1945 na Zasavski gori, on leta 1943 pri Črnučah. V sicer mrakobnem, meglenem vremenu so to slepo ulico poživljali okrasni grmi, drevesa in cvetje, posebno sončnice (pri nekaterih hišah tudi »uporabna« zelenjava, kar opažam čedalje redkeje).

 

Po 10 minutah je bilo konec asfalta in tudi ulice. Nadaljevala sva po makadamski cestici, ob kateri so žalostno visele razcefrane veje polomljenih grmov in drevesc, po vsem videzu posledica ne prav nežnega vzdrževanja poti. Vzpenjala sva se pod daljnovodom, ki je neprijetno brenčal, in mimo vodohrana Gmajna. Do njega bi se dalo celo pripeljati, če bi bilo nujno ali »nujno«. Za njim se je cesta poslabšala v kolovoz in tudi markacij ni bilo več. V travi je zašumelo in komaj sva zagledala bleščeči se vzorec vlažne močeradove kože, že nama je živalca izginila izpred oči. Kjer je kolovoz čez dobrih 10 minut zavil levo, sta se v grmovju skrivala kažipota levo Rašica. 949 50^min. in Zg. Dobeno, nazaj Črnuče - Gmajna, ob stezi, ki se je tam odcepila desno od kolovoza, pa ni pisalo nič. Povzpela sva se levo, še vedno pod daljnovodom. Po daljšem času se je spet pojavila markacija. Kolovoz je bil razrit, blaten in poln luž. Od njega se je odcepilo več stez. Za ves dan napovedani dež je bil kar prizanesljiv, samo rosilo in kapljalo je, včasih le od drevja. Bolj nadležna je bila megla. Po slabih 15 minutah sva prišla na razcep, kjer sva sledila puščici levo.

Strmina se je povečala in vzpenjala sva se po jarku z lapornato brežino; nekateri odlomljeni kosi laporja so bili lepo pisani. O vzpetini na levi čez slabih 10 minut sva ugibala, ali je Straški vrh (454 m). Nanj je vodila steza in z druge strani še ena (od nje se je takoj odcepila steza navzdol in po njej je kazal kažipot Črnuče Ula ‒ črnuška slaščičarna Ula?), po kateri sva se povzpela na vrh, zavila desno na prečno slemensko stezo in se po dobrih 30 m ustavila pri stebričku (kakih 100 m od kolovoza) s čudnim rdečim znamenjem na vrhu in številko 1903 na eni od stranskih ploskev.

Vrnila sva se na »svoj« kolovoz in se nekaj časa spuščala. Vreme je bilo res kot nalašč za močerade ‒ Jani je enega skoraj pohodil. Po kratkem lahnem vzponu se je pot zravnala in naju pripeljala do stičišča treh: leva navzdol je bila zastavljena z vejami, desna ni bila videti prav »resna«, zato sva se odločila za srednjo. Res se je izkazala za markirano in poleg prvega knafelčka je bil rumen znak, podoben ključu ali kladivu (takih sva zatem videla še nekaj), pod markacijo pa se je videlo, da je bila tam nekoč široka bela puščica naprej. Pot je nekaj metrov brez očitnega razloga tekla namesto po kolovozu po vzporedni koreninasti stezi. Po 20 minutah sva v ograjenem prostoru oziroma v tlorisu hiše zagledala spomenik ‒ kamnito ploščo z napisom Na tem mestu je 15. novembra 1944 zadet od fašističnih strelov izkrvavel borec za pravice ljudstva Cene Štupar - Matevž. Cene/Vinko Štupar - Matevž (1910‒1944, v nekaterih virih letnica rojstva 1911) je bil sindikalni voditelj, urednik glasila Glas delavca, komunist, borec Rašiške čete, odgovoren tudi za partizanski tisk. Tam v gozdu med Dobenim in Rašico so gestapovci in domobranci napadli tabor aktivistov, ki so se po stražarjevem opozorilu pravočasno umaknili. Isti dan se je v taboru oglasil Štupar in ker je bil bolan, mu je tovariš skuhal čaj. Vtem so ju presenetili gestapovci in domobranci. Zbežala sta, a bolni Cene je omagal, zato so ga dohiteli in pokončali. Zaradi nekaterih nejasnosti na spletu sem si izposodila knjigo Franceta Šušteršiča Na levem bregu Save (Delavsko gibanje in narodnoosvobodilni boj v občini Ljubljana-Bežigrad, 1. zvezek, OK SZDL Ljubljana-Bežigrad, 1982; nedoslednosti so tudi v tej knjigi), v kateri piše: »Črnučani ga štejejo za narodnega heroja, čeprav mu ta naslov ni bil uradno priznan.«

Takoj ko sva nadaljevala pot, se je levo v breg odcepila stezica, domnevno na Privolje (470 m). Zaradi podrtega drevja je bila slabo prehodna, nato je izginila. Kljub temu sva prej kot v 5 minutah prišla do betonskega geodetskega kamna z rdečim križem, na drevesu poleg pa so se od zgoraj navzdol vrstile številke 1 1 2 3/4. Nekoliko težko sva našla z vrha nazaj na kolovoz in na razcepu sledila markacijam ob desnem kraku, ki pa se je takoj staknil z levim. Ko sva se nekoliko spustila, je z leve pritekel še en kolovoz in na drevesu ob stičišču je bil poleg puščice levo nazaj slabo viden napis ... spomenika (?). Nadaljevala sva naravnost navzdol. Na naslednjem razcepu sva šla po desni spodnji poti in pod seboj zagledala gozdno cesto. Po njej sva prišla do drevesa, na katerem je bil narisan razcep, a ni nič pisalo, kam gre kateri krak. Le nekaj metrov nad desnim je bila k sreči smerna tablica, ki je kazala nazaj proti Črnučam, levo proti Rašici in desno proti Zgornjemu Dobenu. Kam vodi srednja pot, ni bilo označeno. Od tega križišča sva nadaljevala po dotedanjem (levem) kraku.

Po kratkem spustu in kratkem vzponu sva mimo kupa hlodov in drv prišla iz gozda. Kolovoz je tekel čez ograjene pašnike in z desnega so naju motrile krave. Sadno drevje je bilo videti zelo staro. V drevesu na levi je tičala preža. Kmalu sva zagledala hiše. Na vrhu vzpona se je kolovoz razcepil in tam, na začetku vasi Rašica. (kakih 20 minut od spomenika), je stalo znamenje z markacijo na podstavku. Preproste slikarije so bile v sila slabem stanju. Zavila sva levo in stopila na asfalt. Med hudo ograjenimi hišami (morda tudi zaradi pohodnikov) naju je presenetil pogled na njivico cvetoče ajde, obrobljeno s trtami. Z nekega dvorišča so naju hrupno pozdravile gosi in race. Od smerne tablice nazaj Črnuče (949) po grebenu 1^h10^m., desno Dobeno 20^min., levo Črnuče (950) po (Sračji) dolini 1^h pri gasilskem domu sva nadaljevala naprej po levi strani gostilne in vrh klančka desno.

Pot naprej sva že poznala. Zaradi blata nisva hodila po označenih bližnjicah, ampak sva se držala kar ceste. Dobre pol ure od vstopa v vas sva se znašla pod Planinskim domom Rašiške čete (631 m) in tokrat prvič opazila, da se tam v desno odcepi stezica, ob njej pa je na drevesu proč od najinega pogleda tičal skrivljen kažipot (viden od zgoraj, od koče). Deloma ga je »pojedlo« drevo, zato nisva mogla razbrati vsega napisa: na levi strani 15mi..., na desni ...a pešpot ...eber Rašica. To je torej pot čez Reber, ki ima v seznamu ljubljanskih markiranih poti številko 908. V koči o njej niso nič vedeli, mi je pa prijazna gospa obljubila, da bo povprašala markaciste in me obvestila.

Stopila sva še tistih nekaj metrov do Vrha Staneta Kosca (641 m) in kljub nikakršnemu razgledu sva se povzpela tudi na stolp. Potem sva si privoščila kosilo. Opazila sem, da je koča odprta tudi ob ponedeljkih, na spletni strani PZS pa je pisalo, da je takrat zaprta. Taka neusklajenost ni dobra ne za kočo ne za goste, zato sem PZS obvestila in so napako takoj odpravili.

Dol grede sva poskusila srečo po poti čez Reber. Steza je bila ilovnata in zato spolzka. Ko sva prišla do prečne steze, ni bilo nobene oznake. Le kakšen pomen ima gornji kažipot, če naprej ni markacij? Če pa je pot opuščena, bi morali odstraniti tudi kažipot. Zavila sva levo in po 5 m se je desno navzdol odcepila steza. Ob njej je bila na drevesu, obraščenem z mahom, oluščena in že skoraj preraščena markacija in tam se je ostro levo odcepila stezica, ob kateri je bila še ena slaba markacija. Nadaljevala sva desno navzdol, nenadoma so se pojavile dobre markacije in kmalu sva sestopila na znano gozdno cesto. Torej poti čez Reber nisva »zadela«. Pol ure od planinskega doma sva bila spet pri znamenju na robu vasi. Tokrat nisva šla čez Privolje, ampak levo pod njim. Pod Straškim vrhom je začelo spet deževati.

Kako uro pod vasjo Rašica., ko sva spet korakala po Cesti Ceneta Štuparja, sva na hiši št. 108 po naključju zagledala spominsko tablo: Štupar Cenetu Matevžu / Na tem mestu je stala rojstna hiša prvoborca Ceneta Štuparja Matevža 1910 – 1944. Imela sva srečo, saj sva na spletu v Vodniku po partizanskih poteh našla (zastarel?) podatek, da je številka njegove rojstne hiše 49.

 








Nazadnje sva se zapeljala še do črnuške cerkve sv. Simona in Juda Tadeja. Na tamkajšnjem pokopališču je nekoliko »zapleten« spomenik narodnim herojem Janku Bizjaku, Rezki Dragar, Maksu Pečarju in Francu Ravbarju, 15 pokopanim v grobnici (med njimi je prvi napisan Cene Štupar, našteta pa sta tudi Franc Ravbar in Maks Pečar), padlim borcem 1941, 1942, 1943 (med 15 naštetimi spet nekaj že omenjenih), 14 padlim borcem 1944 (med njimi znova Cenetu Štuparju), 10 padlim borcem 1945 in 7 »žrtvam nasilja združenega sovražnika«.

Za konec še zadnji podatki o poti čez Reber. Gospe v planinskem domu sem poslala fotografijo kažipota in opis najinega ponesrečenega poskusa najti to pot. Sporočila mi je, da od PD Rašica.ni dobila odgovora, od upokojenih markacistov pa je izvedela, da pot čez Reber sploh ni več uradna planinska pot, ker tega ne dovoli lastnik zemljišča. Na spletni strani PD Rašica.kljub temu še vedno piše, da ta pot iz vasi na vrh traja 30 minut in da je v slabem vremenu ali z majhnimi otroki ne priporočajo. Midva pa samo dobrim »stezosledcem«.