Lani junija sva se na Vrtaškem Slemenu,
od koder se je videl tudi Macesnovec, pogovarjala, da pojdeva v kratkem tja, saj
sva brala, da pot nanj, čeprav ni označena, ni pretežka. Planinca, s katerima
sva si delila vrh in sta na Macesnovcu že bila, sta bila nad njim navdušena, a
sta naju opozorila, da je pravi čas zanj oktobra, ko pozlatijo macesni. Tako
sva se 20. oktobra odpeljala do Lengarjevega rovta
v dolini Kot. Na parkirišču je bilo že dvajset avtomobilov. Obetal se je lep
dan.
Zakoračila sva po označeni poti na Triglav in prečkala
suho strugo Kotarice. Onkraj grape čez četrt ure je gozd postal zelo skalnat.
Tudi steza je bila skalnata in čedalje bolj strma, kakor se za pot na Triglav
»spodobi«. Slabe pol ure kasneje so nama v skalah pomagali prvi klini. Jani se
je spomnil, kako smo se v študentskih letih tod vračali s Triglava. Oznak je bilo
malo, pa še tiste so bile slabe, le tu in tam kaka nova. Po vlažnih skalah,
koreninah, listju in prsti je drčalo in svet je bil – milo rečeno – zelo
razgiban, a kljub temu se je povsod našel prostor(ček) za varno stopinjo, le
paziti sva morala. Nato so se pojavile še jeklenice; raje sva ob njih zlezla
čez skale, kot da bi poskušala po vzporedni stezici, ki se je podirala.
Prehitelo naju je več planincev. Po 20 minutah sva se ustavila pri studenčku
(1340 m) z napisom Drži čistočo in si
privoščila nekaj požirkov vode.
Nedaleč za studenčkom so tisti, ki so bili namenjeni na Triglav, odkorakali desno čez grapo, midva pa sva nadaljevala levo iz nje. Za naju je bilo markacij konec in »prevzeli« so naju možici. Cikcakastemu grebenu Rjavina–Luknja peč–Dimniki–Macesnovec, pod katerega sva se podala, ali samo delu tega grebena nekateri rečejo Žaga.
Vzpenjala sva se po poraščenem
melišču čedalje bliže mogočni steni pod Luknjo pečjo in Dimniki. Sprva je bil vzpon
kar strm. Na naslednjem razcepu sva šla po desnem kraku navzgor in približno 25
minut od studenčka prišla do dveh možicev, kjer sta se poti spet združili. 
Nekaj časa sva stopala približno vzporedno s
pobočjem. Pri Stanu (1551 m), to je na kraju, kjer je levo pod potjo gozdnata
vzpetinica, je bilo melišča konec in sva se začela znova vzpenjati. Po kratkem
vzponu je šlo navzdol med same macesne in nato navzgor do razcepa: desni krak je
tekel nad veliko skalo, levi se je rahlo spuščal in jo obšel od spodaj. Izbrala
sva desnega. Na tem delu je bila stezica posebno ozka in na trenutke zračna, a
ni bilo hudega. Precej zdrsljivi strmini je sledil vodoraven prehod levo čez
grapo, znova med macesne. Greben se je kar »izmikal«: vsakič ko se je zdel že
čisto blizu, je steza spet zavila levo. Menila sva, da že vidiva Macesnovčevo steno. Srečala sva možaka, ki sta povedala, da
je na vrhu pregrešno toplo. Po 20 minutah sva le dosegla greben. Dotlej sva se
vzpenjala nad Kotom, onkraj grebena pa se je pokazala Krma. Končno na soncu! S
sedelca sva zagledala vrh Macesnovca, ki je kukal iz pisanega jesenskega gozda na
levi. Še zadnji strm vzpon med macesni in ruševjem po travnatem pobočju z
zemljatimi in skalnatimi »stopnicami« in v četrt ure sva stala na cilju (1927
m).
Kar nekaj ljudi je bilo že tam, a ne toliko, kot
sva pričakovala, ko sva izvedela, da najino planinsko društvo vabi tja gor na
isti dan. Iz skalnate piramide (bolj kupa skal in kamnov) je štrlel rogovilast
križ in prav na tega so »morali« nekateri obesiti svoje prepotene majice. Jani
si jih je drznil umakniti za fotografijo. Z golega travnato-skalnatega vrha je bil
v sončnem vremenu imeniten razgled na Dimnike, Luknjo peč, Rjavino, delček
Triglava, Vrbanove špice, Cmir, Stenar, Dolkovo špico, le na Škrlatico in njene
sosede so se vztrajno obešali oblaki. Vrtaško Sleme
pa sva videla in pod njim oba Črlovca, grapi, po katerih sva se povzpela nanj. Pred
naštetimi in drugimi postavneži se je vlekel nižji greben, ki sva ga že
nekoliko spoznala, ko sva bila na Požaru in Lengarjevi glavi. Tudi v dolino se je lepo videlo; za Mojstrano in Dovjim so se
dvigale Karavanke s Kepo na čelu, nad Krmo Mežakla. In tako naprej ‒ človek bi
se kar vrtel okrog svoje osi.
Vrnila sva se po isti poti. Z Dimniki in Luknjo
pečjo pred seboj sva se spustila na sedelce. Še veliko planincev se je
vzpenjalo proti vrhu. Čez uro in 10 minut sva pri dveh možicih zavila na desno
pot (gor sva prišla po levi), ki ni bila prav razločna, a naj bi bila manj
strma. V resnici je bila še bolj, a ko sva spet stopila na jutranjo, sva ugotovila,
da je med njima še tretja, ki je bila res videti manj strma
Čez 20 minut sva prispela na stik s triglavsko
potjo, ki je bila tedaj zelo prometna. Mlad par se je vračal z Vrbanovih špic;
bila sta vsa navdušena nad plezanjem, oknom, Plesiščem (veliko skalno ploščo)
in sploh: »Zelo atraktivno!« Dol grede je nekoliko pihalo in v gozdu je prav prijetno
šuštelo listje. V uri in 10 minut sva bila pri Lengarjevem rovtu, kjer je bilo
še več avtomobilov kot zjutraj, čeprav so se nekateri že odpeljali. Vsak po
svoje smo izkoristili ta čudoviti dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar