Macesje v grebenu Košute

Na Košuto sva se podala že velikokrat. Prečenja tega našega najdaljšega grebena »v enem kosu« ne bi zmogla, posamič pa sva že obiskala Veliki vrh (dvakrat – prvič, ko še ni bilo tega spletnega dnevnika), Kofce goro (prav tako že pred tem dnevnikom), Kladivo, Tegoško goro, Košutnikov turn, Tolsto in Malo Košuto ter seveda greben med njimi, le del od Turna do Tolste Košute je za naju prezahteven. Manjkalo pa nama je še Macesje in tja sva se odpravila 13. oktobra lani.

Skozi Tržič in Dovžanovo sotesko sva se zapeljala v Jelendol. Tam sva zavila levo ter na petih označenih razcepih in križiščih sledila oznakam za planino Tegošče (na zemljevidih Tegoška planina, 1403 m). Zadnji del te ceste sva nekoč že prehodila, ko sva šla na Pungratsko in Tegoško goro. Po 7 km sva na začetku Tegoške planine parkirala.

Povzpela sva se nad parkirišče in iznad njega sva lepo videla vso planino. Na strmem travnatem pobočju sva prečkala stezico z Dolge njive na Kofce in nadaljevala za nosom; ko sva bila na Tegoški gori, sva iz te smeri namreč videla priti gor mlad par. Kar čez pašnike sva si upala, ker je bilo že konec pašne sezone (pred leti je tam nekoga napadel razjarjen bik). Po uri in četrt vztrajnega vzpenjanja in širnih razgledov na levo, proti zahodu, in desno, proti vzhodu, sva naletela na snope zarjavelih žic, ležeče v travi – ostanke ograje. Ali bi bila lahko Bornova? Dalje sva grizla kolena ob njej in po 5 minutah dosegla greben. Tamkajšnji mejni kamen je imel številko XXIV/63. Od tam, s Tegoške gore proti vzhodu, je bila pot za naju nova. Že dotlej imenitni razgledi so se še razširili. Posebno je privlačil najine poglede Cjajnik/Lärchenturm (1967 m), ki ga Cjajnikova škrbina/Lärchensattel (1880 m) loči od Užnika/Lärchenberg (2079 m).

Ko sva napredovala desno po grebenu, je bil Cjajnikov steber čedalje bliže, da sva lahko videla klin na njem in tudi kar nekaj plezalcev. Žice so se vlekle še po grebenu. Kljub prijaznemu soncu sva se morala obleči, tako mrzlo je brilo, veter pa je bil očitno pogodu kavki, ki naju je nenehno obletavala. V 20 minutah sva pristala na sedlu. Tam ni bilo mejnega kamna ali pa sva ga prezrla. Šele ko sva se že začela vzpenjati naprej po grebenu, sva našla tistega s številko 61. Na skalnatih delih poti so bile rdeče črte, a mnoge že precej zabrisane.

Po dobrih 20 minutah sva prispela do kamna z odkrušeno številko, malo naprej pa sta bila avstrijska planinska kažipota levo proti Cjajniku in Koči pod Košuto z opombo, da gre za zahtevno plezalno pot, ter naprej proti Košutnikovemu turnu. Po nekaj korakih sva zapustila stezico in se mimo droga, na katerem je bila nekoč (najbrž mejna) tabla, povzpela na vrh s kamnom 57, Užník. Ime razlagajo različno: Klinar v Karavankah piše, da je to po tržiško Lažník, ker od daleč daje lažni videz, da je najvišji vrh Macesja; Janša v svojem vodniku z enakim naslovom pravi, da se imenuje po kmetu Užniku (na nekaterih zemljevidih menda Ušnik); Prle pa v Grebenih slovenskih gora meni, da izhaja iz koroške besede užna = južina.

Z razcepa čez dobrih 5 minut sva se po levi, zgornji poti povzpela na naslednji vrh s kamnom 55. Domnevala sva, da je to Perilnik (tudi Ribežen)/Mittelwand (približno 2000 m). Slovensko ime ima po vodoravnih policah na zahodni strani, bliže Cjajniku, ki se menda vidijo od Koče pod Košuto na planini Mrzli log, nemško pa po steni med Užnikom in vrhom Macesja. Pogled nazaj na Užnik je bil prav lep. Ko sva nadaljevala proti najvišjemu vrhu, se je Perilnik za nama kazal kot čedna piramida. Na naslednjem sedlu je kamen 54 tičal ob grapi, eni številnih, ki se spuščajo na avstrijsko stran.

  

Približno pol ure od Perilnika sva prišla do kamna 53. Eden izmed planincev, ki sva jih srečala, naju je opozoril, da se bo v kratkem začela plezarija. Kmalu sva res pospravila palice. Po »zobatem« grebenu, posejanem s stolpiči in roglji, nama je na nekaterih mestih pomagala jeklenica. Po 20 minutah, pri kamnu 52, sva stopila na najvišjo točko Macesja/Breitwand ali Breitkopf (2124 m). Bilo je kar živahno, družbo pa so nam delale tudi kavke. Prvotno sva nameravala turo končati tam, sploh ko nama je nekdo razložil, da je nadaljevanje poti še zahtevnejše. Ko je s Cjajnika prišla skupina plezalcev, sva bila prepričana, da bova izvedela, kakšna je pot naprej, pa je vprašani vnemarno zamahnil z roko, češ da taka kot doslej. S tem »pojasnilom« si nisva dosti pomagala, vendar sva sklenila poskusiti.

Grebenski gor-dol se je nadaljeval in tu pa tam je bilo treba poprijeti za skalo. Mimo kamna 51 sva po pol ure prišla do mesta, kjer sva zagledala okence, če sva se ozrla. O naravnem oknu sva namreč brala, zato sva oprezala za njim. Nekoliko naprej je bilo še eno manjše, ki najbrž niti »ne šteje«, ob njegovi skali pa se je pognala navzgor grapica, o kateri sva pomislila, da utegne pripeljati na vrh Ostrvi/Kleiner Koschutnikturm ali Kainradlturm (po plezalcih bratih Kainradl, ki sta ga prvič »ugnala« po severni steni; 2104 m). Prej kot v 5 minutah sva res prilezla do kamna 50 na omenjenem vrhu, ki ima še eno slovensko ime: Zadnja Košuta. Potegnila sva še naprej mimo kamna 49 in se po 10 minutah ob jeklenicah spustila skozi škrbino. Ta slabih 10 minut dolgi del poti je bil zame najzahtevnejši, saj so bile na skoraj navpični steni razdalje med oporami za moje noge predolge in še jeklenica ob izstopu iz škrbine je bila zelo mlahava. Ampak na koncu naju je vendarle čakalo pošteno naravno okno.

 

Spet sva raztegnila palice in se po travnatem pobočju napotila proti 5 minut oddaljenemu sedlu. Tam se je »najina« Košuta res končala, saj se je greben nadaljeval proti Košutnikovemu turnu, kjer sva že bila, zato sva sledila markacijam navzdol proti Dolgi njivi. Po strmih travah se je spuščala drobljiva skalnato-peščena stezica. Cikcakala je proti dolgemu ozkemu melišču na desni, po katerem je od neznano kod priletelo nekaj pravcatih »projektilov«, tako da ga je nekaj sestopajočih v diru zapustilo. Potem ko sva prečkala to in še eno ozko melišče, je bilo ključev konec in steza se je spuščala v velikih zavojih. Čez 20 minut sva prvič zakoračila med ruševje. Markacije so bile redke in slabe, ruševja pa čedalje več. Kar preveč v desno je šlo, a po slabe četrt ure je najina stezica končno zavila ostro levo. Tam se je odcepila desno in nato levo čez grapo pot na planino Krnica. Križišče ni bilo označeno, le v smer, iz katere sva prišla, sta kazali belo-rdeča puščica in mejna markacija.

Ko sva stopila v gozd, sva se znašla na pravi drsalnici. Velika smreka, ki se je zvrnila na pot, je bila prežagana (za naju k sreči, a v takih primerih se vedno sprašujem, ali ni škoda večja kot korist). Kakih 40 minut od križišča sva pristala na širši stezi. Na debeli smreki ob stičišču sta bila kažipota; najin je kazal desno Tegošče 1h 30min. Po iglastem gozdu, v katerem je bilo včasih prav temno, in med listnatim drevjem, ki  je žarelo v jesenskih barvah, sva prispela na poraščeno poseko. Že nekaj časa sva opažala modre oznake KH (Košuta hiking, tradicionalni pohod okrog Košute). Čez 20 minut sva prišla do klopce z ograjo (najbrž malo posebne preže) in kmalu za njo še do ene, pri kateri naju je presenetila puščica desno navzgor, po 5 minutah pa še strmejši odcep desno. 

Prečkala sva dve jasi, poseko in široko poraščeno melišče ter šla mimo izvira, ki ga nisva videla, le voda se je pocejala po poti. Po četrt ure sva sledila kažipotu levo Tegošče koča in kmalu stopila iz gozda, tam pa naju je kažipot usmeril desno. Pri gozdarskem delovišču ob razritem in zametanem kolovozu, ki se je »pretvarjal«, da je gozdna cesta, je bil še en kažipot naprej Tegošče. Janiju se je zdelo, da puščica kaže navzgor nad cesto proti štoru, v katerega je bila zapičena tablica. Zagrizla sva v strm zaraščen breg in ko sva dosegla rob s tablico, sva spoznala, da tja pripelje tudi »cesta«, le da zelo daleč naokoli. Čez 20 minut sva prestopila polomljeno ograjo Tegoške planine, se povzpela po travniku in preplezala leso. Onkraj mokrotne struge, v kateri je trohnelo leseno korito, sva že zagledala avto. V četrt ure sva bila pri njem.

Klinar piše, da »se dviga Macesje v treh pomembnih vrhovih v glavnem grebenu Košute med Tegoško goro in Košutnikovim turnom. Kljub znatni višini pa podobno kot Tegoška gora za planinca nima prave samostojne veljave in ga obiščemo le kot del grebenske poti od Škrbine do Košutnikovega turna«. Mojdunaj, kako se kljub avtorjevi veljavi in velikemu spoštovanju, ki ga uživa pri naju, ne strinjam s takimi oznakami! Ampak takoj zatem prizna: »Macesje je na tej poti brez dvoma najlepši del, poln pestrih skalnih oblik od grap, pragov in rogljev do naravnih oken, ozkih grebenov in globokih prepadov. Za posebno popestritev poskrbi severno stoječi, vzporedno potekajoči nasekani greben Cjajnika.« Tako je, samostojnost gor ali dol!