Na tromejno Peč še iz tretje države

Na Peč (1508‒1510 m, kakor kje), ki stoji na stičišču treh držav, sva se že povzpela iz Slovenije in Italije, 22. decembra pa je prišlo na vrsto še eno izmed avstrijskih izhodišč: Sovče/Seltschach. Z vodnikoma Karavanke si nisva dosti pomagala, saj Klinar opisuje staro pot, Janšev opis pa je preskop, zato sva se »oborožila« le z zemljevidoma PZS Julijske Alpe ‒ vzhodni del in Kompassovim 61.

Na ta dan kakor da sta se sončna in senčna stran Alp zamenjali: skozi oblačna in mokra Kranjsko Goro in Podkoren sva se odpeljala čez Korensko sedlo/Wurzenpaβ v Avstrijo, kjer je bilo vreme dosti prijaznejše, le mrzlo je pihalo. Onstran meje sva nadaljevala proti severu in nato zavila na zahod v Sovče. Tam sva parkirala pri mizi in klopcah ob avtobusni postaji. Domača planinca, ki sta šla mimo, sta nama razložila, da morava zgoraj v vasi zaviti levo na makadamsko cesto, potem pa bo pot strma in slabo markirana, zato bi bilo za naju (!) najbolje, če bi šla po cesti in ob smučišču.

Nisva ju ubogala. Odpravila sva se proti središču vasi. Mimo gasilskega doma in naslednjega avtobusnega postajališča, kjer je bila na drogu markacija poti 693, sva prišla do kažipota 3Ländereck 3h30 in zavila levo (pot 693 se je nadaljevala po cesti). Asfalt se je pri stavbi krajevnega vodovoda končal in stopila sva na kolovoz, s katerega je bil v desno lep pogled na Dobrač. Slabe markacije poti 692 so naju privedle v gozd. Pri tabli, ki je vožnjo po gozdni cesti prepovedovala celo kolesarjem, je bilo precej prostora za parkiranje (kolesnice so bile kljub prepovedi tudi naprej). Kmalu za jaso in lesenimi objekti sva se po 25 minutah ustavila vrh klančka pri kažipotih nazaj Seltschach 10min 692 (modra pika) in Arnoldstein 45min 692,691 (rdeča pika), levo Dreiländereck 2¼h 692 (rdeča pika), desno Schauschakgraben 10min 7, zum Weg 603 40min in Dreiländereck über Hochwiese 2½h 7,603 (vse rdeče pike). Zavila sva levo po dotedanji gozdni cesti mimo odprte zapornice (desna pot na Peč je bila najbrž tista, o kateri sta avstrijska planinca povedala, da je strma in slabo označena). Na avstrijskem zemljevidu Kompass 61 ima pot 692 tudi oznako 2, na kažipotih pa te številke nisva zasledila.

Široka razdrapana cesta je vztrajno vijugala navzgor. Tu in tam so se v presledkih med drevjem pokazali Sovče in Dobrač. Čez slabe četrt ure sva zavila levo na označeno bližnjico, a je brez gazi ne bi bila opazila, saj je bila prva markacija ob njej šele čez približno 20 m (morda se je katera bliže odcepu skrivala pod snegom). Steza je bila strma in razrita kot vlaka. Prečkala sva potoček. Med markacijami se je znašel celo knafelček. V slabih 20 minutah sva znova dosegla gozdno cesto. Po kake četrt ure, potem ko jo je prekrižala steza in je ob desnem ovinku stala klopca, sva za tistim ovinkom cesto zapustila in se podala levo nazaj po ožji. Tja so zavile tudi gazi, kolesnice pa so se nadaljevale po dotedanji širši cesti. Spet sva prečkala potok. Na markaciji ob njem je bila nalepka Der Weg des Buches (Pot knjige; na spletni strani te poti piše o načrtovani kolesarski poti Primoža Trubarja, ki bo vodila od Murske Sobote do Trsta, kjer se bo srečala s Potjo tihotapcev biblije; na isti spletni strani izvemo še za druge tematske poti).

Čez slabe četrt ure, kmalu za potokom, se je cesta spustila levo, midva pa sva se povzpela desno po vlaki; vmes je bila še ena vlaka ali slaba steza. Do tega križišča sva stopala v sledi dveh predhodnikov, od tam pa je bilo vse shojeno (hodci verjetno prihajajo po cesti iz doline). Levo spodaj je med drevjem tičala majhna lesenjača in kmalu se je proti njej spustila ozka steza, po kateri je bila potegnjena smučina. Na naslednjem razcepu je bilo razločno označeno, da morava levo navzgor. Po 20 minutah naju je spet pričakal strm dostop do gozdne ceste. Rdeča packa na skali ob njenem robu naju je usmerila navzgor po cesti (levo), puščica na skali onstran nje pa je kazala navzdol, od koder sva prišla.

Po skoraj 15 minutah  se je cesta rahlo spustila, a se je kmalu začela znova vzpenjati in na tistem mestu se je odcepil kolovoz proti dolini. Pred seboj sva zagledala drogove vlečnice Stole. Ob cesti so bili zapičeni rumeno-črni snežni drogovi in tudi potočki so bili označeni s koli. V dobrih 5 minutah sva bila pri smučišču. Vrh je tičal v megli,  a Podklošter/Arnoldstein v dolini se je kopal v soncu. Zavila sva levo, spet v gozd, čez čas pa zavila ostro desno in strmo navzgor. Med drevjem sva ujela pogled na restavracijo 3-Länder-Treff poleg zgornje postaje trisedežnice 3-Länder-Jet (tudi Avstrijci imajo težave s pravopisom: imeni sta včasih zapisani s presledki, brez vezajev). V 20 minutah sva prikoračila do podrte lese in kažipotov ter zavila levo na prečno gozdno cesto, rahlo navzdol. Kljub prepovedi za ves promet, tudi za kolesarje, je bila vsa zvožena. Pod lesenimi hišami in prežo sva se povzpela do roba smučišča, nato pa zavila ostro desno in se začela vzpenjati ob njem pod vlečnico Dreiländereck Ost. Po dobrih 20 minutah sva prisopihala do žičniške hiške in antenskega stolpa. Žičničarja sva vprašala, kje je vrh, in nasmejan je pokazal v meglo. Ni čudno, da mu je šlo na smeh, saj je bilo do vrha samo nekaj korakov, a vidljivost je bila nikakršna.

Množica kažipotov in tabel je kazala na vse strani, a videla nisva dosti dlje kot do konice nosa. Z italijanske strani je prav takrat prišel še en par; on je pozdravil »Grüss Gott«, ona »Buon giorno«, midva pa »Dober dan« ‒ tromeja pač. Tudi Tromeja, ne le Peč. Avstrijci imajo prav tako dve imeni, Ofen in Dreiländereck, Italijani pa, kolikor vem, samo (Monte) Forno. Megle so se podile ter skrivale in razkrivale Dobrač na drugi strani Ziljske doline/Gailtala. Tokrat nič o znamenjih in znamenitostih, kajti mraz je hudo pritiskal, zato sva jadrno pomalicala in se odpravila dol.

Kjer sva gor grede prišla na rob smučišča, zdaj nisva zavila levo nazaj v gozd, temveč sva nadaljevala proti dnu smučišča do koče Dreiländereck (1423 m), spodnje postaje vlečnice Taubenkogel West in kažipotov. Sledila sva tistemu Seltschach 1½h 691 proti levi na gozdno cesto, spet prepovedano za ves promet, in tako zapustila območje, imenovano Sovška planina/Seltschacher Alm. Spuščala sva se mimo studenca s koritom in še enega izvira. Levo sva videla dolino, pred seboj pa Petelinjek/Hahnenwipfel. Ko sva naslednjič prišla do smučišča, sva sestopala dalje po njegovem levem robu. Desni je bil zavarovan z mrežo, v gozdu za njo pa sva tu in tam opazila markacije.

Čez pol ure se je od smučišča levo odcepila gozdna cesta, ob kateri so bile markacije poti 691. Sledila sva jim. Poslej sva se spuščala ob progi pod sedežnico izmenično po desnem in levem robu, včasih sledeč markacijam, včasih pa tudi ne, saj so bile nekajkrat za zaščitno mrežo ob smučišču, čez katero nisva mogla. Med drugim sva šla mimo bazena za zasneževanje (Janša omenja dva), ob potočku in mimo klopce. Srečala sva neverjetno veliko ljudi, ki so se vzpenjali s smučmi na nogah. V spodnjem delu smučišča je pritekla iz gozda markirana pot; morda sva kje vendarle prezrla kako oznako ali pa je bila pokrita s snegom.

Po 40 minutah sva postala pri hišici Smučarskega kluba Arnoldstein in pod njo še nekaj časa vijugala ob smučišču, dokler nisva po široki, z listjem in kamni posuti poti prispela do razcepa, kjer sva zavila desno navzdol na kamnato stezo. Po njej sva sestopila na gozdno cesto, kjer so bili trije kažipoti; najin Arnoldstein 40min 691 z rdečo piko je kazal levo navzdol. Spuščala sva se po poledeneli cesti mimo izvira s podrto ograjo in krmilnice ter pod sedežnico do dvignjene zapornice. Še zadnjič sva se znašla na smučarski progi. Ker nisva videla nobene markacije, sva kar po desnem robu in mimo naslednje hišice SK Arnoldstein po 35 minutah prispela do izteka.

Ob pogledu na osončeni Dobrač sva pomislila, da sva izbrala cilj na napačni strani Ziljske doline. Ampak ko sva mimo smučarske blagajne in parkirišča zavila levo na glavno cesto, ki naju je v dobrih 5 minutah pripeljala k avtu, sva bila vse prej kot slabe volje, kajti tisti dan sva bila kljub vsemu na pravi strani Alp.