Deset vrhov v okolici Ljubljane – Kurešček

Zadnjo nedeljo v februarju sva se odpravila na zadnjega izmed vrhov v »zbirki« Športne zveze Ljubljane. V kartončku za zbiranje žigov piše, da ima Kurešček nadmorsko višino 833 m, na mojih zemljevidih pa 826 m (ti nadmorski višini si »podaja« še več virov). Imenuje se po kurjenju kresov na njegovem vrhu v času turških vpadov. Priljubljen je tako pri planincih in izletnikih (pod njim je Dom na Kureščku, 780 m) kot pri romarjih (na vrhu stoji cerkev Marije, Kraljice miru). Nanj vodi več poti, a na nobenem najinih zemljevidov ni vrisana označena pot iz Želimelj, ki sva jo našla na Hribi.net.

Prek Škofljice sva se odpeljala na Pijavo Gorico, od tam pa desno proti Želimljam. Na začetku vasi sva v križišču, sredi katerega stoji kapelica Srca Jezusovega, zavila desno (smerokaza Suša in Plesa) proti cerkvi sv. Vida, katere zvonik sva zagledala že od daleč. Parkirala sva med ekološkim otokom in gasilskim domom, kjer je bilo veliko prostora, ki sicer ni označen kot parkirišče, ampak je tam avtobusna postaja (po voznem redu ob sobotah in nedeljah ni avtobusov), prostor pa seveda utegnejo potrebovati tudi gasilci. Ker je bilo v nedeljo razen počivajočega avtobusa vse prazno, sva upala, da ne bova nikomur v napotje, saj drugje nisva našla prostora.

Vrnila sva se do križišča s kapelico in se napotila desno skozi vas. Pri baru Želimeljček nasproti kamnoloma nama je zbudil pozornost zemljevid še iz časa Jugoslavije, namenjen pohodnikom po E6 (imajo tudi žig). Pri Želimljah 87 naju je kažipot Kurešček 1^h 30min usmeril s ceste strmo desno čez travnik v gozd. Na vrhu vzpona sva zavila levo in pot se je zravnala. Prečkala sva kolovoz, ki je pritekel z desne iz vasi, iz tiste smeri pa je pritekla še ena stezica, skoraj tako razločna kot najina. Na drugi strani sva tudi midva stopila na kolovoz, ki je kmalu zavil proti levi. Oko so nama razveseljevali telohi, trobentice in resje. Pot je bila primerno markirana in čedalje bolj strma; nič čudnega, saj se je vzpenjala po pobočju Strmeca (493 m). Više je postala peščena in do polovice pokrita s suhim listjem, iz katerega so kukali lapuhovi cvetki. Med listavci so se pojavili bori. Pod vrhom Strmeca sva čez Benšetov graben zagledala hrib s cerkvijo sv. Marjete Antiohijske na Golem. Po položnem spustu na drugo stran je sledilo še nekaj vzponov in spustov, na vrhu vzpona tričetrt ure nad izhodiščem pa se je kolovoz končal.

Nadaljevala sva po stezici levo med borovje. Ob njej so cveteli jetrniki. Na desni so se pojavili trakovi in naju skupaj z obvestilom na listu papirja svarili pred zdrsom. Sledile so jeklenice, in to na levi, torej bolj za držanje kot za varovanje, saj je zdrs grozil na desni. Svarili oziroma varovali sta se nekaj časa izmenjevali, včasih pa sta bili nameščeni hkrati, vsako na eni strani. Ko sva dosegla greben, se je levo nazaj odcepila stezica in domnevala sva, da na Stari grad (odcep sva se namenila preveriti nazaj grede). Steza je še naprej tekla med grebenom in prepadom, vendar varoval oziroma opozoril ni bilo več. Naslednjič sva dosegla greben pri odcepu levo navzdol (markacija in bela puščica na boru sta kazali naprej proti Kureščku), a da bi pot h gradu tekla tam, se nama je zdelo manj verjetno. Na zemljevidu Pešpoti.si je narisana prav čez vrh Starega gradu (665 m).

Po grebenu sva se povzpela do roba gozda in čez 20 minut zagledala hiše Rogatca nad Želimljami (617 m). Kraj se je nekoč zaradi strašnih grajskih ječ imenoval Hudi Rogatec. Markacije pred naseljem usmerjajo desno v gozd, najbrž zato, da ne bi hodili po travniku. Štirje, ki so naju dohiteli, se za to niso zmenili. Z vrha travnika sva nadaljevala desno po makadamski cesti navzdol mimo hiš do asfalta, kjer je stal kozolček s kažipotoma nazaj Pohod Obroč prijateljstva Selnik (30 km dolga pot, imenovana Pohod prijateljstva v objemu Kureščka, ki traja 6 ur ter teče okrog Kureščka skozi vasi in zaselke Zapotok pod Kureščkom, Visoko, Rogatec, Selnik, Klada, Krajček, Podgozd, Mali Vrhek, Škrilje, Golo, Hrastje in Kurešček nazaj v Zapotok) in desno Kurešček 45min. Po asfaltu sva zavila desno proti Visokemu (635 m) z imenitnimi hišami, v vseh pogledih zelo različnimi, brez kake vidne urbanistične ureditve. Šla sva mimo table Območje medveda ter otroškega bara s štori kot mizami in stoli. Na nekem vrtu je stala oblečena lutka ženske (gospodinje, vrtnarice?), najbrž v vlogi ptičjega strašila.

Pri avtobusni postaji z nadstreškom, »podedovanim« od ljubljanskega postajališča Razstavišče, na katerem je naštetih kar devet številk avtobusov LPP, ki zagotovo ne vozijo skozi Visoko (odkrila sem le progo 42 Ig‒Zapotok s postankom na Visokem), sva spet zavila desno. Po 20 minutah so naju na križišču vrh klanca pričakali smerokazi nazaj Rogatec nad Zelimljami in Visoko, naprej Ig in levo Kurešček (rjav) ter kažipota nazaj Smrjene 2^h in naprej Obroč prijateljstva (makadam desno ni bil označen). Na tamkajšnjem parkirišču sta stala dva avtomobila. Zavila sva levo, še vedno po asfaltu, kamor so vodile tudi vezistične markacije (Kurešček je na Poti kurirjev in vezistov NOV med Mokrecem in Turjakom).

Na levem ovinku se je najina pot ločila od ceste; široka steza naju je popeljala desno navkreber po iglastem gozdu, popestrenem z brezami. Najprej se je levo odcepila neoznačena ozka steza, nato pa stezica, označena z obojimi markacijami, planinskimi in vezističnimi. V slabe četrt ure naju je odložila pri Domu na Kureščku. Mimo njega sva po asfaltni cesti prišla do smerne tablice naprej Krvava peč 2h15min, Vrbica 3h30min in Iški vintgar 5h ter malo zatem do enakega kažipota desno in še enega naprej Cerkev na Kureščku 10min. Na travniku ob cesti je stala provizorična oltarna miza. Pod bližnjim razpelom sva prebrala tablico z enim številnih Marijinih sporočil, zaradi katerih so se pred leti lotili obnove cerkve na vrhu. Zapustila sva cesto in se podala po travnatem bregu navzgor. S pobočja je bil lep pogled na Želimeljsko dolino in cerkev sv. Ahaca na Gori nad Turjakom. Tisti štirje, ki so naju prehiteli na Rogatcu, so se že vračali z vrha. Snega je bilo komaj kaj, kjer pa je bil najbolj shojen, so nastale ledene plošče, ki se jim je bilo najbolje ogniti. Prej kot v 10 minutah sva bila pri župnišču pod cerkvijo na vrhu.

Podružnična cerkev  Marije, Kraljice miru, izvira iz 15. stoletja, v 18. stoletju pa so jo barokizirali in razširili. Med drugo svetovno vojno je bila poškodovana in ker je takoj po vojni niso smeli popraviti, je propadla. Dolgo nepoškodovani zvonik so po nekaterih virih 1. maja 1970 požgali neznanci, v prospektu o Kureščku pa sem prebrala, da se je zvonik vnel pri kurjenju prvomajskega kresa. Leta 1989 je neki vernik začel poročati o Marijinih sporočilih, da je treba svetišče na Kureščku obnoviti. Lotili so se dela in 30. avgusta 1992 je obnovljeno cerkev blagoslovil nadškof Alojzij Šuštar. V njej je vsako popoldne obred za romarje z vsega sveta. V cerkvi je tudi kotiček, posvečen blaženemu Alojziju Grozdetu (1923‒1943), gorečemu kristjanu, odličnemu gimnazijcu in pesniku, ki je bil razglašen za mučenca, ker je bil 1. januarja 1943 »umorjen ‒ iz prezira do vere«. Partizani so pri njem našli verske knjige, italijanske dovolilnice in baje tudi pismo za župnika, ki je organiziral belo gardo, zato so ga osumili ovaduštva in ga po hitrem sojenju domnevno kruto usmrtili. Za prezbiterijem je zunanja kapela, ki jo je slikar Lojze Čemažar (1998‒2001) lepo poslikal s prizori iz Marijinega življenja. Pod njo je odprta kapelica s klopmi za obrede na prostem. Marijinega kamna, pri katerem je Marija med nošnjo kamna za gradnjo cerkve počivala in na katerem naj bi se videli odtisi njenih rok in prsi, nisva iskala. 

Kljub mrazu sva na klopci v gozdičku pod cerkvijo pomalicala, nato pa nadaljevala mimo štirinajstih preprostih postaj križevega pota do pokopališča, na katerega obzidju je plošča v spomin 28 borcem in 7 talcem z Visokega in Zapotoka, padlim leta 1942. Ko sva se po cesti vračala proti planinskemu domu, so naju v bližini skrivljenega kažipota desno nazaj Turjak 2 h ustavili štirje skavti na zimskem orientacijskem pohodu in naju vprašali, ali so prišli na cesto, narisano na svojem zemljevidu. Ker na njem ni bilo napisano nobeno krajevno ime, nisva znala odgovoriti, zato sva jih poslala v planinski dom. Po četrt ure, ko sva tudi midva prišla tja, da sva si odtisnila zadnji žig v izkaznico 10 vrhov v okolici Ljubljane, so prihiteli iz doma »najini« skavti, vsi veseli, ker so dobili ne le informacije, ampak tudi pijačo pa še lulat so šli lahko. Veselilo me je, da z njimi niso bili tako neprijazni kot z mano po telefonu, ko sem se čudila, da čez teden nimajo odprto, čeprav tako piše ne le v izkaznici, ampak tudi na spletu (zdaj ne več). »To se mene ne tiče,« mi je zabrusil glas iz telefona. Dom je naslednik koče, ki so jo med drugo svetovno vojno požgali Italijani, leta 1961 pa je bila obnovljena. Zdajšnja stavba je zelo velika, bolj gostilna, in ni planinski dom PZS.

Vračala sva se po poti vzpona. Čez slabe pol ure sva na Rogatcu vprašala domačina, kako najdeva Stari grad. Njegov opis se nama ni zdel posebno prepričljiv, sploh ne zagotavljanje, da je še mogoče videti nekaj grajskih ostankov. Na koncu travnika, kamor naju je napotil, nisva videla ničesar. Potem sva poskusila po prvem odcepu desno nazaj navzdol, a nisva bila uspešna. Šele ob vrnitvi na »glavno« stezo sva odkrila, da se na tistem mestu odcepi tudi razločna stezica desno naprej, nekakšen majhen jarek, ki teče med drevesi kakor po drevoredu. Ali je to stara pot po grebenu? Kmalu se je spustila na sedanjo na mestu, kjer sva gor grede opazila prvi levi odcep nazaj (zdaj desni naprej), očitno nadaljevanje grebenske poti. Nekoč, ko je ves čas tekla po grebenu, je bila torej res speljana prav čez Stari grad, kakor je narisano na zemljevidu. Četrt ure od Rogatca sva dosegla najvišjo točko, kjer nisva našla ne ostalin ne oznak. Ni ravno prostora za grad, je pa uravnava, na kateri bi lahko kaj stalo. Z nekaj domišljije sva videla robove, ki bi bili lahko nekdanji temelji. Da tam še hodijo, je izpričevala preluknjana posoda. Nazaj na sedanjo pot pod grebenom sva sestopila pri varovalih in se v četrt ure vrnila k avtu. 

V Želimljah je bilo zelo živahno, veliko ljudi, posebno mladih, in avtomobilov. V okviru Zavoda sv. Frančiška Saleškega (v tamkajšnjem župnišču je v letih 1902‒1907 Fran Saleški Finžgar napisal roman Pod svobodnim soncem) delujeta zasebna Gimnazija Želimlje in Dom Janeza Boska, kjer se je očitno nekaj dogajalo, zato sva se na hitro odpeljala.

Za zapik 

Deset vrhov v okolici Ljubljane je torej pod streho. Če ne bi bilo najinih vnukinj, se tega »podjetja« sploh ne bi bila lotila, saj z zbiranjem žigov nimava posebnega veselja. A obrnilo se je tako, da sta se dekleti naveličali, midva pa sva vztrajala do konca, saj kar začneva, rada tudi končava. Poštempljani knjižici sva poslala organizatorjem akcije in ko sva že mislila, da iz vsega skupaj ne bo nič, sva po skoraj mesecu in pol vendarle dobila medalji in potrjeni knjižici (1035 in 1036). Morda se bova lotila celo še tako imenovanih rezervnih ciljev. Štirje so (na vseh sva pred leti že bila, seveda brez žigov) in utegnejo priti prav, kadar bova v stiski s časom ali bo nagajalo vreme.