Gradiška tura, Škavnica in Plaz

Nedelja, 17. februarja, je bila sončen dan, primeren za plezanje v Gradiški turi, ki sva ga nameravala podaljšati v celodnevno potepanje po tistem koncu. Na parkirišču nad Gradiščem je bilo že prijetno toplo, v gozdu, v senci, pa še precej mraz, a v tiste četrt ure do Malega oltarja sva se kar ogrela. Pri klopci sva si nadela samovarovalna kompleta in čeladi ter začela plezati. Trije so se ferate lotili že pred nama, druga skupina pa je nadaljevala po pešpoti – najbrž h kakemu »zaresnemu« plezališču, saj so bili ovešeni z vrvmi. 

  

Na začetku sem imela kar nekaj težav in tudi na delu poti v višini vrha Oltarja, kjer ni bilo varoval, mi je šlo precej počasi. Med vzpenjanjem po Trikotu noga ni in ni našla prave opore. Po dobre pol ure sva priplezala do Stebra in si nekoliko oddahnila na mostičku, »balkonu«. Zdelo se mi je, da je bilo celo prvič, na tečaju, laže kot tokrat. Potem ko sva prelezla grapo med Stebrom in Trikotom ter se vrnila na slednjega, pa mi je na njegovem ozkem razu, najbolj izpostavljenem delu ferate, prav lepo steklo. Po pol ure, ko je bilo vrh Trikota konec plezarije, sem imela usta do ušes, ne le zaradi »dosežka«, ampak tudi zaradi razgleda. Iz sence sva prilezla na sonce. Nobeden od tistih, ki so naju med plezanjem prehiteli, ni imel samovarovalnega kompleta, nekateri niti čelad ne.

 

Nadaljevala sva proti vrhu Gradiške ture. Tudi poslej je bilo treba še malo poplezati, a nič težkega. Steza je čez četrt ure zavila desno in po rahlem spustu sva se začela strmeje vzpenjati. Prečenje dveh krajših odsekov nagnjenih skal je Janiju ostalo v spominu kot najbolj zoprni del poti. Od konca ferate sva trpela pravcato pripeko, zdaj pa se je sonce skrilo za rob Gradiške ture, zato sva se znašla v blagodejni senci. Čez 20 minut sva dosegla vrh z razgledom prav tja do Triglava. Kmalu so se nama pridružili trije mladi plezalci, ki so se obnašali, kakor da naju ni. Ko sva odšla, sva pozdravila, pa niti odzdravili niso. Česa takega v hribih res nisva vajena.

Vrh sva zapustila po drugi strani, kjer dotlej še nisva hodila. Mimo odcepa v desno, kamor se je spustila neoznačena stezica, sva se po nekaj korakih navzdol povzpela med markacijo na boru in puščico na drobnem listavcu proti škrapljastim skalam, na katerih sva prejšnjikrat videla gamsa. Pod steno sva zavila desno (ena stezica je tekla tudi levo, označena le z gozdarskimi znaki), nato pa levo proti njej. Oznak je kar mrgolelo. Med rogovilastimi golimi listavci je bilo čedalje več borov. Srečala sva prijazna mladeniča, čisto nič podobna onim na vrhu.

Po opisu s spleta naj bi prispela v idiličen borov gozdiček; res je postal borov, za idilo pa je bilo nekoliko preveč polomljenega drevja. Na skalnatem pragu sva šla skozi leso in se spustila proti kraški gmajni. Kmalu je z desne pritekel kolovoz; po njem sva nadaljevala po travnikih, posejanih s skalami in grmovjem. Pri naslednji ograji sva se spustila v gozdiček. Pot je bila označena z belimi puščicami na drevesih, opazila pa sva tudi po eno rdečo črto in puščico na kamnih; planinskih markacij ni bilo. Še enkrat sva šla skozi leso in na samotnem boru sredi gmajne našla kažipote nazaj Gr. tura, naprej Abram, levo Plaz Vipava. Takoj ko sva zavila levo, kakih 20 minut od vrha Gradiške ture, sva presenečena zagledala ograjena zabojnik in kupolo, kakršne imajo observatoriji. Ni bilo razlage (napisa), čemu služi vse to, sva pa našla nalepko Civilne zaščite Republike Slovenije.

 

Od tam sva sledila beli puščici v gozd in po kakih 20 m pri še enem kažipotu Plaz Vipava zavila levo. Ob poti se je vlekla slaba žičnata ograja, levo nad stezo pa suhozid, ki ga je že precej manjkalo. Na tleh so bile na kamnih belo-rdeče črte. Slab kolovoz je delil gozd na mešanega na levi in pretežno borovega na desni. Po 10 minutah sva prišla na gozdno cesto, na katero se je vzporedno z najinim kolovozom iztekel še eden, izrazitejši. Zakoračila sva desno po cesti. Čez 5 minut je zavila desno, midva pa pri veliki skali in kažipotih nazaj Gr. tura, levo Vipava in desno Nanos Abram levo z nje. Nasproti skale naju je presenetila vpisna skrinjica. V njej je bila »uradna« vpisna knjiga, zato sva se še bolj čudila, kako da na tej poti, sicer označeni s knafelčki, ni nobenih kažipotov PZS. V bližini je stala kapelica.

Tistemu, po čemer sva stopala, bi težko rekla kolovoz, pa vendar so bile na skalah vidne kolesnice – kakor na kaki rimski cesti. Jani je ugibal, ali je ista, po kateri sva hodila, ko sva se potepala okrog lovske koče na Nanosu. V 10 minutah sva prišla do skale z napisom Škavnica in puščico desno v breg, kamor je kazal tudi kažipot Škavnica 15min. Razveselila sva se nepričakovane popestritve, saj za Škavnico še nisva slišala. Zagrizla sva v skalnato pobočje, poraslo s suho šopasto travo. Poleg knafelčkov so nama kazale pot divje zelene puščice. Videla sva prve letošnje spomladanske žafrane in precej odvržene embalaže. Po zelo strmi stezici (samo enkrat se je položila) sva v četrt ure prisopihala na Škavnico (734 m) nad Vrhpoljem. Pričakali so naju kovinski križ, vpisna skrinjica, skromna lesena klopca in možici ter slikovito razbrazdano skalnato pobočje. Geografski terminološki slovar me je poučil, da je škavnica od nekaj decimetrov do največ nekaj metrov široka plitva vdolbina v živi skali, navadno z ravnim dnom in strmim, tudi previsnim robom, nastala zaradi korozije stoječe vode (sopomenka je kamenica). Tamkajšnje poševne skalne plošče, »razkosane« z bolj ali manj širokimi in globokimi brazdami, se sicer ne ujemajo najbolje s to razlago, morda pa ime vzpetine izvira iz manjših vdolbin, ki tu in tam zijajo v ploščah.

 

Na neki skali je bil narisan nenavaden znak, kot stilizirano svetišče, z napisom 5 min in puščico naprej. Radovedno sva mu sledila in kmalu odkrila, kaj je to: osemkoten lesen odprt paviljon z napisom Bivak Teodozij. V njem so bili majhno razpelo, klopi in miza z ostanki izstrelkov. Do tja so naju privedle rdeče pike, obrobljene z rumenozelenim obročem, ki je v nekaterih primerih že zbledel. Z druge strani je k bivaku pripeljal vozen kolovoz. Mimo mize in klopi pred hiško sva se povzpela še do križa in vpisne skrinjice. Če sem prav razumela spletne »polemike« o tem, kaj je kaj, zdaj nisva bila več na Škavnici, ampak naj bi bil bivak na Babji mrvi, ki sliši tudi na imeni Babje mrve in Škf. In kaj počne rimski cesar Teodozij na hribu nad Vrhpoljem? Leta 394 se je v bitki pri Mrzli reki ‒ Frigidu, ki je domnevno latinsko ime Vipave ‒ kot cesar Vzhodnega rimskega cesarstva bojeval proti zahodnemu cesarju Evgeniju in zmagal, menda tudi s pomočjo burje, ki je puščice obračala proti Evgenijevi vojski.

 

Vrnila sva se k odcepu in nadaljevala pot proti Plazu. Že čez 5 minut sva se na razcepu spustila po stezici, označeni z belo in rdečo puščico, knafelčkom ter znamenjem za levi ovinek. Na križišču čez 10 minut je desna pot vodila v Vipavo (napis na drevesu), najina pa je bila označena samo z zelenimi puščicami v nasprotno smer, proti Škavnici. Šele tam je bilo konec nogolomne (rimske?) kamnite poti in sva si oddahnila na mehki gozdni stezi. Kakih 50 m za križiščem je bila levo oznaka za pot na Plaz. Na naslednjem križišču čez 5 minut, na katerem se je nenadoma pojavilo več ljudi, sva nadaljevala po kamniti srednji poti navzgor. Mimo klopc, znamenja in kažipotov (med njimi Plaz 50m) sva dosegla vrh (528 m), kjer so se nekateri martinčkali. Tak kucelj, pa tako lep razgled na Vipavsko dolino! Posebno privlačen je bil pogled na Stari grad nad Vipavo. To je grič, na katerem stojijo ostanki gradu, ki so ga v 12. stoletju zgradili oglejski patriarhi, potem je zamenjal veliko lastnikov (med njimi so bili Habsburžani, Celjski, Herbersteini, Thurni), že od 17. stoletja pa propada.
 
S Plaza sva se odpravila proti Gradišču. Pot je bila ponekod zelo kamnita in pod še ne olistanim drevjem tudi že kar vroča. V pol ure sva prispela na parkirišče, ki je bilo natrpano s pločevino. Bife je bil poln, nekateri obiskovalci so se sončili, otroci so se igrali, tudi plezali na umetni steni, skratka, sončno nedeljo so izkoristili vsak po svoje. Midva sva bila s svojo izbiro zelo zadovoljna.