Deset vrhov v okolici Ljubljane – Kurešček

Zadnjo nedeljo v februarju sva se odpravila na zadnjega izmed vrhov v »zbirki« Športne zveze Ljubljane. V kartončku za zbiranje žigov piše, da ima Kurešček nadmorsko višino 833 m, na mojih zemljevidih pa 826 m (ti nadmorski višini si »podaja« še več virov). Imenuje se po kurjenju kresov na njegovem vrhu v času turških vpadov. Priljubljen je tako pri planincih in izletnikih (pod njim je Dom na Kureščku, 780 m) kot pri romarjih (na vrhu stoji cerkev Marije, Kraljice miru). Nanj vodi več poti, a na nobenem najinih zemljevidov ni vrisana označena pot iz Želimelj, ki sva jo našla na Hribi.net.

Prek Škofljice sva se odpeljala na Pijavo Gorico, od tam pa desno proti Želimljam. Na začetku vasi sva v križišču, sredi katerega stoji kapelica Srca Jezusovega, zavila desno (smerokaza Suša in Plesa) proti cerkvi sv. Vida, katere zvonik sva zagledala že od daleč. Parkirala sva med ekološkim otokom in gasilskim domom, kjer je bilo veliko prostora, ki sicer ni označen kot parkirišče, ampak je tam avtobusna postaja (po voznem redu ob sobotah in nedeljah ni avtobusov), prostor pa seveda utegnejo potrebovati tudi gasilci. Ker je bilo v nedeljo razen počivajočega avtobusa vse prazno, sva upala, da ne bova nikomur v napotje, saj drugje nisva našla prostora.

Vrnila sva se do križišča s kapelico in se napotila desno skozi vas. Pri baru Želimeljček nasproti kamnoloma nama je zbudil pozornost zemljevid še iz časa Jugoslavije, namenjen pohodnikom po E6 (imajo tudi žig). Pri Želimljah 87 naju je kažipot Kurešček 1^h 30min usmeril s ceste strmo desno čez travnik v gozd. Na vrhu vzpona sva zavila levo in pot se je zravnala. Prečkala sva kolovoz, ki je pritekel z desne iz vasi, iz tiste smeri pa je pritekla še ena stezica, skoraj tako razločna kot najina. Na drugi strani sva tudi midva stopila na kolovoz, ki je kmalu zavil proti levi. Oko so nama razveseljevali telohi, trobentice in resje. Pot je bila primerno markirana in čedalje bolj strma; nič čudnega, saj se je vzpenjala po pobočju Strmeca (493 m). Više je postala peščena in do polovice pokrita s suhim listjem, iz katerega so kukali lapuhovi cvetki. Med listavci so se pojavili bori. Pod vrhom Strmeca sva čez Benšetov graben zagledala hrib s cerkvijo sv. Marjete Antiohijske na Golem. Po položnem spustu na drugo stran je sledilo še nekaj vzponov in spustov, na vrhu vzpona tričetrt ure nad izhodiščem pa se je kolovoz končal.

Nadaljevala sva po stezici levo med borovje. Ob njej so cveteli jetrniki. Na desni so se pojavili trakovi in naju skupaj z obvestilom na listu papirja svarili pred zdrsom. Sledile so jeklenice, in to na levi, torej bolj za držanje kot za varovanje, saj je zdrs grozil na desni. Svarili oziroma varovali sta se nekaj časa izmenjevali, včasih pa sta bili nameščeni hkrati, vsako na eni strani. Ko sva dosegla greben, se je levo nazaj odcepila stezica in domnevala sva, da na Stari grad (odcep sva se namenila preveriti nazaj grede). Steza je še naprej tekla med grebenom in prepadom, vendar varoval oziroma opozoril ni bilo več. Naslednjič sva dosegla greben pri odcepu levo navzdol (markacija in bela puščica na boru sta kazali naprej proti Kureščku), a da bi pot h gradu tekla tam, se nama je zdelo manj verjetno. Na zemljevidu Pešpoti.si je narisana prav čez vrh Starega gradu (665 m).

Po grebenu sva se povzpela do roba gozda in čez 20 minut zagledala hiše Rogatca nad Želimljami (617 m). Kraj se je nekoč zaradi strašnih grajskih ječ imenoval Hudi Rogatec. Markacije pred naseljem usmerjajo desno v gozd, najbrž zato, da ne bi hodili po travniku. Štirje, ki so naju dohiteli, se za to niso zmenili. Z vrha travnika sva nadaljevala desno po makadamski cesti navzdol mimo hiš do asfalta, kjer je stal kozolček s kažipotoma nazaj Pohod Obroč prijateljstva Selnik (30 km dolga pot, imenovana Pohod prijateljstva v objemu Kureščka, ki traja 6 ur ter teče okrog Kureščka skozi vasi in zaselke Zapotok pod Kureščkom, Visoko, Rogatec, Selnik, Klada, Krajček, Podgozd, Mali Vrhek, Škrilje, Golo, Hrastje in Kurešček nazaj v Zapotok) in desno Kurešček 45min. Po asfaltu sva zavila desno proti Visokemu (635 m) z imenitnimi hišami, v vseh pogledih zelo različnimi, brez kake vidne urbanistične ureditve. Šla sva mimo table Območje medveda ter otroškega bara s štori kot mizami in stoli. Na nekem vrtu je stala oblečena lutka ženske (gospodinje, vrtnarice?), najbrž v vlogi ptičjega strašila.

Pri avtobusni postaji z nadstreškom, »podedovanim« od ljubljanskega postajališča Razstavišče, na katerem je naštetih kar devet številk avtobusov LPP, ki zagotovo ne vozijo skozi Visoko (odkrila sem le progo 42 Ig‒Zapotok s postankom na Visokem), sva spet zavila desno. Po 20 minutah so naju na križišču vrh klanca pričakali smerokazi nazaj Rogatec nad Zelimljami in Visoko, naprej Ig in levo Kurešček (rjav) ter kažipota nazaj Smrjene 2^h in naprej Obroč prijateljstva (makadam desno ni bil označen). Na tamkajšnjem parkirišču sta stala dva avtomobila. Zavila sva levo, še vedno po asfaltu, kamor so vodile tudi vezistične markacije (Kurešček je na Poti kurirjev in vezistov NOV med Mokrecem in Turjakom).

Na levem ovinku se je najina pot ločila od ceste; široka steza naju je popeljala desno navkreber po iglastem gozdu, popestrenem z brezami. Najprej se je levo odcepila neoznačena ozka steza, nato pa stezica, označena z obojimi markacijami, planinskimi in vezističnimi. V slabe četrt ure naju je odložila pri Domu na Kureščku. Mimo njega sva po asfaltni cesti prišla do smerne tablice naprej Krvava peč 2h15min, Vrbica 3h30min in Iški vintgar 5h ter malo zatem do enakega kažipota desno in še enega naprej Cerkev na Kureščku 10min. Na travniku ob cesti je stala provizorična oltarna miza. Pod bližnjim razpelom sva prebrala tablico z enim številnih Marijinih sporočil, zaradi katerih so se pred leti lotili obnove cerkve na vrhu. Zapustila sva cesto in se podala po travnatem bregu navzgor. S pobočja je bil lep pogled na Želimeljsko dolino in cerkev sv. Ahaca na Gori nad Turjakom. Tisti štirje, ki so naju prehiteli na Rogatcu, so se že vračali z vrha. Snega je bilo komaj kaj, kjer pa je bil najbolj shojen, so nastale ledene plošče, ki se jim je bilo najbolje ogniti. Prej kot v 10 minutah sva bila pri župnišču pod cerkvijo na vrhu.

Podružnična cerkev  Marije, Kraljice miru, izvira iz 15. stoletja, v 18. stoletju pa so jo barokizirali in razširili. Med drugo svetovno vojno je bila poškodovana in ker je takoj po vojni niso smeli popraviti, je propadla. Dolgo nepoškodovani zvonik so po nekaterih virih 1. maja 1970 požgali neznanci, v prospektu o Kureščku pa sem prebrala, da se je zvonik vnel pri kurjenju prvomajskega kresa. Leta 1989 je neki vernik začel poročati o Marijinih sporočilih, da je treba svetišče na Kureščku obnoviti. Lotili so se dela in 30. avgusta 1992 je obnovljeno cerkev blagoslovil nadškof Alojzij Šuštar. V njej je vsako popoldne obred za romarje z vsega sveta. V cerkvi je tudi kotiček, posvečen blaženemu Alojziju Grozdetu (1923‒1943), gorečemu kristjanu, odličnemu gimnazijcu in pesniku, ki je bil razglašen za mučenca, ker je bil 1. januarja 1943 »umorjen ‒ iz prezira do vere«. Partizani so pri njem našli verske knjige, italijanske dovolilnice in baje tudi pismo za župnika, ki je organiziral belo gardo, zato so ga osumili ovaduštva in ga po hitrem sojenju domnevno kruto usmrtili. Za prezbiterijem je zunanja kapela, ki jo je slikar Lojze Čemažar (1998‒2001) lepo poslikal s prizori iz Marijinega življenja. Pod njo je odprta kapelica s klopmi za obrede na prostem. Marijinega kamna, pri katerem je Marija med nošnjo kamna za gradnjo cerkve počivala in na katerem naj bi se videli odtisi njenih rok in prsi, nisva iskala. 

Kljub mrazu sva na klopci v gozdičku pod cerkvijo pomalicala, nato pa nadaljevala mimo štirinajstih preprostih postaj križevega pota do pokopališča, na katerega obzidju je plošča v spomin 28 borcem in 7 talcem z Visokega in Zapotoka, padlim leta 1942. Ko sva se po cesti vračala proti planinskemu domu, so naju v bližini skrivljenega kažipota desno nazaj Turjak 2 h ustavili štirje skavti na zimskem orientacijskem pohodu in naju vprašali, ali so prišli na cesto, narisano na svojem zemljevidu. Ker na njem ni bilo napisano nobeno krajevno ime, nisva znala odgovoriti, zato sva jih poslala v planinski dom. Po četrt ure, ko sva tudi midva prišla tja, da sva si odtisnila zadnji žig v izkaznico 10 vrhov v okolici Ljubljane, so prihiteli iz doma »najini« skavti, vsi veseli, ker so dobili ne le informacije, ampak tudi pijačo pa še lulat so šli lahko. Veselilo me je, da z njimi niso bili tako neprijazni kot z mano po telefonu, ko sem se čudila, da čez teden nimajo odprto, čeprav tako piše ne le v izkaznici, ampak tudi na spletu (zdaj ne več). »To se mene ne tiče,« mi je zabrusil glas iz telefona. Dom je naslednik koče, ki so jo med drugo svetovno vojno požgali Italijani, leta 1961 pa je bila obnovljena. Zdajšnja stavba je zelo velika, bolj gostilna, in ni planinski dom PZS.

Vračala sva se po poti vzpona. Čez slabe pol ure sva na Rogatcu vprašala domačina, kako najdeva Stari grad. Njegov opis se nama ni zdel posebno prepričljiv, sploh ne zagotavljanje, da je še mogoče videti nekaj grajskih ostankov. Na koncu travnika, kamor naju je napotil, nisva videla ničesar. Potem sva poskusila po prvem odcepu desno nazaj navzdol, a nisva bila uspešna. Šele ob vrnitvi na »glavno« stezo sva odkrila, da se na tistem mestu odcepi tudi razločna stezica desno naprej, nekakšen majhen jarek, ki teče med drevesi kakor po drevoredu. Ali je to stara pot po grebenu? Kmalu se je spustila na sedanjo na mestu, kjer sva gor grede opazila prvi levi odcep nazaj (zdaj desni naprej), očitno nadaljevanje grebenske poti. Nekoč, ko je ves čas tekla po grebenu, je bila torej res speljana prav čez Stari grad, kakor je narisano na zemljevidu. Četrt ure od Rogatca sva dosegla najvišjo točko, kjer nisva našla ne ostalin ne oznak. Ni ravno prostora za grad, je pa uravnava, na kateri bi lahko kaj stalo. Z nekaj domišljije sva videla robove, ki bi bili lahko nekdanji temelji. Da tam še hodijo, je izpričevala preluknjana posoda. Nazaj na sedanjo pot pod grebenom sva sestopila pri varovalih in se v četrt ure vrnila k avtu. 

V Želimljah je bilo zelo živahno, veliko ljudi, posebno mladih, in avtomobilov. V okviru Zavoda sv. Frančiška Saleškega (v tamkajšnjem župnišču je v letih 1902‒1907 Fran Saleški Finžgar napisal roman Pod svobodnim soncem) delujeta zasebna Gimnazija Želimlje in Dom Janeza Boska, kjer se je očitno nekaj dogajalo, zato sva se na hitro odpeljala.

Za zapik 

Deset vrhov v okolici Ljubljane je torej pod streho. Če ne bi bilo najinih vnukinj, se tega »podjetja« sploh ne bi bila lotila, saj z zbiranjem žigov nimava posebnega veselja. A obrnilo se je tako, da sta se dekleti naveličali, midva pa sva vztrajala do konca, saj kar začneva, rada tudi končava. Poštempljani knjižici sva poslala organizatorjem akcije in ko sva že mislila, da iz vsega skupaj ne bo nič, sva po skoraj mesecu in pol vendarle dobila medalji in potrjeni knjižici (1035 in 1036). Morda se bova lotila celo še tako imenovanih rezervnih ciljev. Štirje so (na vseh sva pred leti že bila, seveda brez žigov) in utegnejo priti prav, kadar bova v stiski s časom ali bo nagajalo vreme.

Deset vrhov v okolici Ljubljane ‒ Krim

Z Janijem sva vse prej kot zbiralca planinskih žigov, a če se česa lotiva, načeloma tudi dokončava. Akcije Deset vrhov v okolici Ljubljane, ki sva jo začela zaradi vnukinj, skupaj nismo izpeljali do konca, pa sva jo sklenila sama. Upala sva, da bo pot na Krim tokrat mogoče začeti v Strahomerju. Iz Ljubljane sva se 5. januarja odpeljala na Brezovico ter od tam skozi Podpeč, Tomišelj in Vrbljene na izhodišče (310 m), kjer naju je pričakalo urejeno parkirišče za planince in ob njem smerna tablica Krim 2 h 10 min. Preden sva se odpravila, je bilo parkirišče že polno. Vsi so izstopili iz avtov, jih zaklenili in odkorakali, midva pa sva se ne le preobula, ampak si tudi vse ogledala in poslikala ter pogledala na zemljevid, zato sva kot navadno odšla zadnja.

Po mostu čez Iško, med hišami in mimo cerkve sv. Jakoba sva prikorakala na razcep za zadnjo hišo v strnjenem naselju (pri Purkatu ali Maticovih*), kjer sva lahko izbirala med dveurnima potema desno čez Strmec ali naravnost čez Kramarco. Odločila sva se za vzpon čez Kramarico in vrnitev čez Strmec. Tisto soboto je bilo veliko planincev in tudi sicer je Krim precej oblegan, zato najbrž ni odveč tablica s pozivom domačega planinskega društva, naj varujemo naravo in ne trgamo rastlin. Mimo počitniške hiške, še dveh kažipotov in stanovanjske hiše sva prišla do razcepa kolovozov; desni je bil razrit, najin naravnost pa bolj podoben gozdni cesti. Levo pod naslednjim razcepom sva opazila ribnik ali jezero (o umetnem jezeru Strahomer ali strahomerskem ribniku pišejo, da je v čislih pri ribičih, loviti pa smejo le po načelu »ujemi in spusti«). Začela sva se rahlo vzpenjati po čedalje slabšem kolovozu. Veliko ljudi se je že vračalo, mnogi s psi. Kljub nekaj odcepom nisva bila nikoli v dvomih, saj je bila pot zadovoljivo markirana, na razpotjih so naju usmerjali kažipoti in celo nekaj možicev je bilo, čeprav gotovo bolj zaradi veselja postaviteljev kot za potrebo.

Po 20 minutah je pot postala strma in skalnata. Prečkala sva daljnovodno poseko, zaraščeno z grmovjem, in spodaj spet ugledala jezero. Poslej sva stopala po stezi. Še skozi eno križišče in čez drugo zaraščeno daljnovodno poseko sva po pol ure prišla na Kramarico (630 m, po vodničku 635 m), kjer sva prečkala gozdno cesto. Od tam je bila tudi najina pot spet bolj podobna gozdni cesti ali vsaj kolovozu. Ozirala sva se v levo, kjer naj bi kakih 100 m od poti stala smreka velikanka, imenovana Krimska kraljica, vendar je nisva našla. Poleg planinskih oznak so se na nekaterih drevesih pojavili rdeče obrobljeni beli trikotniki in zelene črte. Pot se je začela strmeje vzpenjati, tekla je pod električnimi žicami in se zožila. Prečkala sva vlako. Ko je svet postal spet bolj skalnat, so se znova namnožili možici.

Pred odhodom od doma sva se pogovarjala o Milanu, znancu s potovanja po Kamčatki, vedoč, da je pogost obiskovalec Krima (in Himalaje: že devetkrat je bil tam). In glej, srečala sva ga! Pa ne le to ‒ z njim je bil še en znanec, Janijev sodelavec Zvone. Ta veliki svet je po svoje res majhen. No, nismo ga predolgo »reševali«, odšli smo vsak v svojo smer. Slabe pol ure nad Kramarico sva dosegla gozdno cesto na Žvenclju (810 m). Ob križišču na levi je bil med številnimi kažipoti tudi eden za naju: Krim 40 min. Kazal je desno navzgor po širokem skalnatem kolovozu. Z leve od spodaj so prihajali številni planinci iz Iške in nekdo nama je napovedal »hudo strmino«. Kmalu po začetku vzpona sva opazila v drevesnem duplu levo nad cesto kipec Marije z Detetom. Na smreki ob poti je še visel novoletni okrasek. Od zgoraj se je vračalo že precej planincev in pozdravi so se kar vrstili. Neki možak me je Janiju pohvalil, da se pri tem veliko lepše nasmehnem kot on. Hm. Po četrt ure sta bila pred in za odcepom desno (950 m) kažipota; po drugem je bilo do cilja še 20 minut. Ta kraj je na zemljevidu v vodničku označen kot Krog.

Res sva bila čez 20 minut že v Domu na Krimu (1107 m). Terasa je bila zaprta, kar naju je prikrajšalo za del razgleda, ki pa zaradi vremena tudi sicer ni bil najboljši. Menda sem prvič zares opazila, da je ne le na plošči ob vhodu v dom, ampak tudi na obodu razgledne mize napis Trigonometrična točka I. reda št. 172 na Krimu je koordinatno izhodišče prve katastrske izmere dežel Kranjske in Koroške ter Primorja z Istro 1817‒1828. Nihče se ni dolgo mudil zunaj, prehladno je bilo. Tudi midva sva se po toplem kosilu (in žig sva si seveda odtisnila) kar vrnila v dolino.

 

Od doma sva se spustila po makadamski cesti. Prehitel naju je avto in ni niti malo zmanjšal hitrosti, zato naju je popolnoma zaprašil. Že kmalu sva na nekem drevesu zagledala pod knafelčkom znak neskončno. Kaj pomeni, (še) ne vem. Za levim ovinkom, v katerem se je desno odcepila neoznačena gozdna cesta, je bil še en odcep, tokrat s kažipoti: nazaj Krim 15min, naprej Rakitna 2h, desno Tomišelj 1h 20min, Strahomer 1h 20min, Preserje 1h 40min, Jezero 1h 40min. Zavila sva s ceste desno na kolovoz in v gozd. Pri prvi markaciji je bil spet znak ∞. Na bližnjem razcepu so najine oznake kazale levo navzdol, a sva se odločila najprej poiskati lovsko kočo, ki naj bi bila po zemljevidu tam nekje, čeprav nisva nameravala v dolino po poti mimo nje. To je namreč neoznačena daljšnica, ki je morebiti niti ne bi našla.

Tako sva se najprej podala naravnost, po desnem kraku. Kmalu sva visoko nad seboj zagledala nekaj nenaravno zelenega, zato sva se povzpela tja. Steze ni bilo, odvržena plastenka pa je pričala, da je tam nekdo hodil. Prilomastila sva do ograjene divje zelene hiške in antenskega stolpa. Z druge strani je k njima pripeljal kolovoz. Na drevesu za hiško je tičala ptičja hišica. Napisi so naštevali graditelje, svarili pred splošno nevarnostjo in elektromagnetnim sevanjem ter prepovedovali dostop, čemu služita hiška in stolp, pa ni pisalo. Vsekakor ni bila lovska koča. S težavo sva našla pot nazaj in preden sva se vrnila na »svoj« kolovoz, je Jani v bregu zagledal še eno streho. Zlezla sva tudi tja gor in našla lovsko kočo LD Tomišelj. Ker je stala čisto blizu neoznačene gozdne ceste, sva se spustila kar po njej in pripeljala naju je nazaj na cesto, po kateri sva prišla s Krima.

 

Še enkrat sva zavila desno na kolovoz in tokrat na razcepu po levem kraku, po katerem sva poleti 2015 prišla iz Tomišlja. Tudi ob njej so bili znaki ∞. Veliko drevja je bilo posekanega. Spuščala sva se po skalnati stezi, široki kot kolovoz, a nevozni. Vodila naju je mimo napisa 1000 m na deblu na levi, pozneje pa mimo travnika in krmišča na desni. Tam ni bila več skalnata. Nad korenine mogočne smreke čez 20 minut je nekdo položil majcene jaslice. Kakih 50 m niže je na razcepu Jelenci  (880 m) z ∞ označena nerazločna stezica zavila levo proti Preserju in Jezeru (oboje 1.20), midva pa sva se spustila naravnost proti Tomišlju, Vrbljenam in Strahomerju (vse 1.10). Pri stari poseki se je kolovoz zravnal. Kmalu zatem sva zavila levo na stezo. Po 10 minutah naju je odložila na gozdno cesto, ki se je na levi končala z obračališčem na Hotemršci (830 m). Cesto sva prečkala in na drugi strani nadaljevala po pobočju Strmca (841 m). Čez dobrih 10 minut sva bila pri Miščevi skali, katere korita so bila tudi tokrat suha.

Pri naslednjih kažipotih se je najina pot (desno) ločila od poti v Tomišelj (naravnost). Mimo globoke Mrzle doline na levi sva spet prišla do kažipotov in kričečega napisa KRIM, kjer sva poševno prečkala širok kolovoz (napravila sva nekaj korakov levo po njem in ga takoj zapustila v desno). Pogrešala sva kažipot za Vrbljene. Spustila sva se mimo še ene kotanje na levi in se na koncu rahlo povzpela čez njen rob. Po strmem peščeno-zemljatem, marsikje zaradi erozije skalnatem kolovozu sva prispela do razcepa. Desni krak je bil dobro uhojen, markiran pa levi. Čeprav sva v grapi na desni videla več planincev, sva se držala markacij. Nad Strahomerjem sta se kraka združila. Kakih 50 minut pod Miščevo skalo sva prispela v vas.

 

Malo za Sv. Jakobom sva šele zdaj na hiši 33 opazila tablico Tukaj je živel Franc Kramar 1890‒1959 zbiralec slovenskih ljudskih pesmi , orglanist in skladatelj. V letih 1903‒1914 je zbral 4470 ljudskih pesmi z napevi, ki jih hrani Glasbenonarodopisni inštitut v Ljubljani. O svojem delu je pisal v reviji Cerkveni glasbenik (1922‒1929) ter v knjižici Narodne pesmi (1933), prvi iz načrtovane zbirke Dobrepolje in okolica (v uvodu je napovedal tri zvezke pesmi, a sem v Cobissu našla le enega). Domov grede sva se ustavila še na Rantah ob cesti iz Tomišlja v Vrbljene, kjer stoji spomenik šestim partizanom, med njimi Ljubu Šercerju, čigar ime je nosila brigada mojega očeta.

  

Na Krimu sva bila že večkrat, pa nikoli nisva bila zares deležna njegove velike odlike: širnih in daljnih razgledov. Bo treba pač še poskušati, če naju ne bo v lepem vremenu spet zaneslo kam dlje in više.

* Kar nekaj imen, ki jih ni na zemljevidih, sem našla v vodničku Iz ižanskih vasi na vrh Krima 1107 m, ki sem ga dobila od enega njegovih avtorjev.

Deset vrhov v okolici Ljubljane ‒ Šmarna gora

Z vnukinjama sva se lotila 10 vrhov v okolici Ljubljane. To je del programa mestne športne zveze Razgibajmo Ljubljano. Kartončkov za zbiranje žigov je zmanjkalo in na nove smo čakali prav do poletja. Vesna je že večkrat rekla, da bi šla rada na Šmarno goro (669 m), kjer je Ajda že bila, zato ni čudno, da je iz seznama desetih hribov izbrala prav to. Ajdi se pred štirimi leti ni niti sanjalo, kam gremo, zdaj pa je bilo drugače. Če bi bilo po njenem, bi bili šli seveda po plezalni Pogačnikovi poti, vendar sva bila odločna: niti nje same si še ne bi upala peljati v Turnc (tudi zaradi svoje neizurjenosti, ne le njene), Vesna pa je sploh še premajhna. Izbrala sva Westrovo pot, da bi dekleti vendarle lahko nekoliko poplezali.

Avto smo pustili na parkirišču pred Bačnikovo kmetijo in se pri gostilni Kovač podali na dobro označeno zahtevno pot, ki se začne na 320 m. Starejša se je navdušeno zagnala v strmino in tudi tam, kjer so markacije velevale drugače, izbirala skalnate, bolj plezalne odseke. »Vse, kamne, ki so videti bolj šibki, je treba preveriti,« nas je poučevala. In kamnov ne smemo prožiti, sva bila poučna še midva. Mlajša ji je brez besed sledila, čeprav so njene noge precej krajše od sestrinih. Če bi bilo po Ajdino, bi kar švignili navzgor, tako pa smo se večkrat ustavili, ker je imela Vesna svoj botanični dan in je kar naprej spraševala: »Katera rožica je to?« Posebno veliko je bilo lepih lukov. Kadar nisem znala odgovoriti, se je vmešal dedi, najbrž pod vtisom te cvetoče »čebule«: »To je pa šmarnogorski peteršilj.« Ali kaj podobno strokovnjaškega.

Pri klopci na 470 m je z desne pritekla zelo zahtevna Pogačnikova pot in dosegli smo krožno Pot svobode. Nekaj časa smo se zabavali s hroščkom, ki ne le da ni hotel biti pri miru, da bi ga fotografirali, ampak se je tudi vztrajno izogibal otroški reševalni akciji, nujni, da ga na stezi ne bi kdo pohodil. Na naslednjem križišču (592 m) se je Westrovi poti pridružila Mazijeva steza. Poleg nekaterih planinskih markacij je pisalo M (Ljubljanska mladinska pot), rumeno-zelene pa so označevale Gozdno učno pot po šmarnogorski Grmadi. Približno od tam dalje smo hodili po grebenu in pripeljal nas je na Grmado (676 m). Čeprav je višja kot Šmarna gora, ni videti tako. Razgledna tabla je že dolgo precej zdelana in od odskočišča za zmajarje je komaj kaj ostalo. Pojavile so se še rumeno-modre markacije neznanega pomena (Pot kurirjev in vezistov NOV ne teče čez Šmarno goro; morda pa je z ne ravno vezistično modro »mišljena« zelena).

Poslej je bila pot prelahka samo za hojo, ampak je bilo treba početi še kaj. Še vedno se nista naveličali igrice »Kaj vidim, kar se začne na črko ...?« Ajda zna zastavljati že prav zahtevne uganke. Ena je bila še posebno težka; čeprav nam je nazadnje pomagala s prvo, drugo in celo tretjo črko (zad), smo pri zadnjici že skoraj kapitulirali, ko se mi je končno posvetilo: zadrga. Bravo, babi! Med igro so nas zmotile robidnice, a zobanje sicer lepo modrih sadežev ni trajalo dolgo, ker so bili prekisli. Za stičiščem z Romarsko potjo smo sestopili na Sedlo, kjer se je naša pot staknila s tisto iz Zavrha in Pirnič. Mimo gospodarskih poslopij smo skupaj s planinci in sprehajalci, ki so prihajali po drugih poteh, nadaljevali proti vrhu. Dekleti sta izbrali pot mimo kapelice sv. Sobote. Odločitev je bila pravilna, saj je od kapelice dalje prijetno pihljal vetrček, ki nam je prijal, ker smo bili že precej razgreti.

Med čakanjem na kosilo smo si priskrbeli štampiljko. Ajda je odtisnila žig na svoj in dedijev kartonček, Vesna pa na svojega in mojega. Ponudba posladkov je delovala zelo spodbudno: pojedli sta vse kosilo, da sta si lahko izbrali vsaka svojo liziko; ena je celo piskala (dokler je). Okolico so še vedno krasile umetnine učencev osnovnih šol Vodice in Šmartno pod Šmarno goro, ki so ustvarjali v likovni koloniji 2016 Kamen na kamen ... Šmarna gora. V dolino smo se odpravili po Vozni poti in spotoma pozvonili z zvončkom želja.

Vračali se nismo čez Grmado, temveč smo se tudi od sedla naprej držali Vozne poti, po kateri se je vzpenjalo še veliko ljubiteljev Šmarne gore. Od Gorjančeve kapele, okrog katere so se kar prerivale barve pisanega cvetja, smo videli smledniški grad, v ozadju pa Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. S ceste smo zavili levo, kamor se odcepita Pot svobode in Kovačeva steza, in se pri bližnjem razcepu na 552 m spustili desno na slednjo. Nekaj časa je bila razrita in široka, kar je bilo za naju novo, in obakraj je ležalo podrto drevje. Potem se je spet zožila v stezo, po kateri smo se spuščali v prijetni senci. Ko smo bili že tik nad cesto, je Ajda videla srno, drugi pa smo jo žal zamudili.

 

Po štirih urah in pol (gor smo hodili skoraj dve uri, dol eno) smo se strinjali, da bomo »zbiranje« hribov okrog Ljubljane nadaljevali. Naslednji cilj je izbrala Ajda: Orle (nisem čisto gotova, ali zaradi imena ali ker je najnižji od desetih). Nato pa smo se odpravili na Kolezijo in se pošteno ohladili.