Leta 2009 sem izdala pesniško zbirko Gora je moja muza, odtlej pa pesmi nisem več objavljala, čeprav sem jih nekaj še napisala. Številni pozivi, naj na spletu in druž(a)b(e)nih omrežjih objavljamo to in ono, ker svojih stvaritev ne moremo predstavljati v živo, bralci, poslušalci, gledalci pa kljub omejitvam zaradi epidemije potrebujejo kulturo, so me izbezali iz mojega pesniškega skrivališča. V branje vam ponujam nekaj pesmi, primernih za ta dnevnik in te koronavirusne čase.
POTA IN
BREZPOTJA
Razločno
začrtana pota
nas vodijo
v gôre, planine,
a tja v
nedosežne višine,
v višine se
pnejo stečine
brez znamenj,
kaj prav je, kaj zmota.
Enako je v
glavah, v dolini:
smeri nam
povejo konfini,
povejo, a
niso edini –
srce ve,
kje prava je kota.
BURJA
Ko
burja nad Krasom se znese,
prepiha te
prav do obisti,
zmikasti te
in te očisti,
očisti, da
nisi več isti.
Turobne ti
misli odnese,
navlako iz
duše odpiha,
da znova z
lahkoto zadiha,
zadiha, da
pot do navdiha
pod jarkim
spet soncem odpre se.
Nebo potuje
Oblak za
oblakom odpluje,
zbeži spred
oči proti vzhodu
in sonce se
proti zahodu
pomika po
lilastem svodu,
toplota se,
luč oddaljuje.
Po prašni
vijugasti cesti
kdaj vedra,
kdaj v družbi bolesti
se trudim
vsaj nekam prilesti ...
Nebo pa nad
mano potuje.
NE VDAM SE
So dnevi,
ko moram oditi
iz sobe, iz
sebe, uiti
strahovom,
skrbem in tesnobi,
ki čutim
jih v sebi in v sobi.
So dnevi,
ko hočem verjeti,
da moram in
morem začeti
na novo,
nočém ne, le zóram,
spoznanju,
da morem in moram.
Ostanite zdravi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar