Jeseni na Veliki Pršivec

Tudi preteklo jesen sva si zaželela med zlate macesne. Na spletu sem našla čudovite fotografije jesenskega Velikega Pršivca in cilj za 26. oktober je bil izbran. Čez Kosmačev preval sva se odpeljala v Krmo. Pri Kovinarski koči je parkiralo precej avtomobilov, na malem parkirišču nekoliko naprej eden, na naslednjem, Pri lesi (946 m; S 46.385132, V 13.907038), pa gotovo več kot 100. Prevladovali smo Slovenci, bilo pa je tudi nekaj tujcev. Nekateri so tam celo prespali. Tisti konec tedna je bilo vreme kot nalašč za na Triglav in tja jih je šlo največ. Nenavadno se nama je zdelo, da nisva videla nobenega kažipota, smerne tablice ali kakršnekoli omembe Triglava. Nemalo sem se začudila, ko mi je Jani pokazal Veliki Pršivec, katerega skoraj 1000-metrska stena se je videla s parkirišča: le kako bom prišla tja gor?!

Parkirišče sva zapustila pri podrti lesi ali zapornici, ob kateri je stal znak za prepoved prometa. Pot se je kmalu začela vzpenjati. Čez slabe pol ure sva prečkala grapo in na drugi strani se je dotedanji skoraj kolovoz zožil v stezo. Ko je postala strmejša, so se zvrstili številni kratki ključi. Markacije so bile redke in obledele. Potem se je strmina nekoliko unesla in stopala sva po širši skalnati poti, deloma po jarku med skalami. Mogočne stene okoliških gora v jutranji senci niso bile ravno pri volji za fotografiranje. Gozd se je razredčil. Krme za nama tudi še ni obsijalo sonce. Na koncu gozda naj bi na 1180 m (po drugih podatkih na 1300) stala debela bukev, cilj znamenitega Triglavskega smuka s startom na Kredarici. Tudi na zemljevidih piše Pri debeli bukvi, a midva je nisva našla. Poslej se je široka gruščnato-skalnata steza vzpenjala med ruševjem; ta predel se imenuje Pleša.

 

Čez 50 minut sva pristala na travnati ravnici Vrtači, obkroženi z drevjem in gorami. Nekateri macesni so se žal že osuli ali pa so imeli iglice že bolj rjave kot rumene. Kontrast med osončenimi okoliškimi vrhovi in senčno ravnico je bil za moje fotografsko (ne)znanje žal prehud, a za oko in dušo ni noben kontrast prevelik – lepoto vsrkavata brez motenj. Po četrturnem vzpenjanju naju je skalnata gozdna steza pripeljala na Malo polje (1580 m). Začela sva se ozirati v desno, da bi našla lovsko stezo, ki sva si jo izbrala za dosego svojega cilja, zato sva skoraj prezrla klavrn in slabo označen odcep levo proti Vodnikovemu domu. Kažipot je ležal na tleh.

Kmalu zatem sva res zagledala neoznačen odcep desno, ki sva ga iskala. Niti možica ni bilo ob njem. Edina sva zavila tja, vsi drugi so hiteli naprej proti Triglavu. Po zlahka sledljivi stezi sva dosegla Travno dolino, obdano s slikovitimi gorami. Tudi tam so nekateri macesni že rjaveli, a je bilo kljub temu zelo lepo. Više v dolini sva prišla do slabo opaznega razpotja (tako slabo, da ga nisva opazila) in se obrnila proti levi. Slabe pol ure nad Malim poljem naju je presenetilo oškrbljeno betonsko korito z letnico 1990, ki ga najin spletni vir ni omenjal. Za koritom se je steza izgubila med skalami. Zavila sva levo navzgor, kjer se je skozi redko drevje kazal strm travnik in pečevje za njim. To je bila dobra izbira, saj sva v tisti travni vesini spet ujela stezo, ki je vodila pod pečino s plitvo votlino. Vzpenjala sva se ob steni in ko sva od zgoraj pogledala po dolini, sva imela kaj videti: žareče macesne, v ozadju pa Bohinjska vratca (levo od njih Tosc, desno Vernar, Činkelman in Kurico). Čez 10 minut sva na desni zagledala opuščeno planino s podrto pastirsko lesenjačo. Očitno je bilo, da sva lovsko kočo, opisano na spletu, zgrešila.

Ker sva bila že pri planini, sva se pač najprej podala nanjo, čeprav misli na lovsko kočo nisva opustila. S planine, obdane z zlatimi macesni, je bil prav tako imeniten razgled na sicer že videno, tudi na Triglav, a takih ponovitev se človek zlepa ne naveliča. S spleta sva vedela, da se nad planino poti mimo korita in mimo lovske koče stakneta. Res sva nekaj korakov nad kočo pri velikem kamnu opazila lepšo in širšo pot, ki je pritekla z desne izza kamna. Spustila sva se po njej in v nekaj minutah res pristala pri čedni lovski koči. Tudi ta se je ponašala z lepim razgledom. Že ves čas nama je pritegovala pogled slikovita gora s škrbino na sredi (ali pa dve gori, ki si stojita zelo blizu). Pozneje naju je Gorazd poučil, da sva občudovala greben ali ramo Triglavski Vogel, ki se z Malega Triglava spušča proti jugovzhodu (Konjskemu sedlu). Do sedaj menda ni bil deležen posebnega zanimanja, Marko Kern pa ga je le nekaj mesecev prej dodal na širši seznam slovenskih dvatisočakov (2520 m).

Pred nadaljevanjem poti sva hotela še preveriti, kje sva gor grede zgrešila pot mimo lovske koče. Po stezi, po kateri sva prišla k njej, sva se strmo spustila dalje ter se po slabih 5 minutah znašla na neopaznem razpotju in ga zdaj vendarle prepoznala. Če bi bila na njem prej namesto levo zavila desno, bi naju bila čedalje očitnejša steza, ki je v nekaj ključih prečila travnato pobočje in se obrnila v desno, pripeljala čez dva skalna roba naravnost k lovski koči.  Zdaj nama je bilo vse jasno. Postavila sva majhnega možica in se ‒ tokrat v desno ‒ vrnila k zgornjemu stiku poti pri velikem kamnu. Od njega sva nadaljevala kar naprej navzgor in čez 10 minut pred koncem skalnate grape zavila levo med same macesne.

Po kakih 20 minutah sva levo pod seboj zagledala travnato ravnico in se spustila nanjo. Na travnika so se pojavile markacije na poti s planine Zgornja Krma k Staničevemu domu. A vodile so naju le dobre četrt ure, dokler ni označena pot na približno 2000 m zavila pravokotno levo. Pri tamkajšnjem možicu sva krenila desno na nemarkirano stezo skozi Kravjo dolino proti Velikemu Pršivcu. Začela se je s slikovito »krpanko« skalnih plošč in suhe trave. Srečala sva planinko, ki se je vračala s Pršivca ‒ navdušena je bila. Tudi midva sva se že navduševala nad pogledi na Rž in Rjavino, nato pa je sledilo presenečenje: potem ko je bil pogled na Veliki Pršivec in njegovo steno s parkirišča videti prav »strašen«, sva zdaj zagledala pohleven kucelj z zaobljenim vrhom, zelenim od ruševja. Je to sploh prava gora? Zaradi številnih kotanj se je pot ves čas vzpenjala in spuščala. Med suho travo in skalami se je večkrat izgubila, a možici so naju kar dobro vodili. Po slabe četrt ure, ko je bilo konec steze, so naju usmerili desno proti vrhu. Z nekaj iskanja poti više gori med ruševjem sva ga dosegla v dobre četrt ure.

 

Na vrhu (2056 m) je stal samo podrt možic. Pod brezhibno modrim nebom je začel pihati mrzel veter, a sva kar nekaj časa »potrpela«, saj naju je prevzel razkošen razgled: na jugozahodu Tosc, Vernar, Činkelman in Kurica, na zahodu Triglav (videl se je tudi Triglavski dom na Kredarici) in Rž, na severu Rjavina, Teme (mogočen prepaden pomol pod južnim pobočjem Rjavine) in Luknja peč, na severovzhodu Mežakla in Karavanke, na vzhodu greben z Debelo pečjo, zadaj Kamniško-Savinjske Alpe, na jugovzhodu pokljuški gozdovi, na jugu Mali in Veliki Draški vrh. In da, na pravi gori sva bila: z vrha proti Krmi je padala neskončna stena. Mihelič je v svojih Julijskih Alpah v drobnem tisku pri Rjavini sicer napisal, da »Pršivec /.../ ni drugega kot nekoliko višji izrastek na prostranem jugozahodnem pobočju /Rjavine/«, novi vodnik Julijske Alpe – osrednji del pa ga niti ne omeni, a tako »zapostavljene« gore pogosto vsaj pri naju požanjejo obilo navdušenja in občudovanja.

Do travnate ravnice sva se vrnila po poti vzpona (40 minut), tam pa nisva zapustila markirane poti, ampak sva ravnico prečila in na drugi strani dalje sledila markacijam. V 20 minutah sva prispela na planino Zgornja Krma. Na 1780 m so naju pričakali kažipoti desno (tudi) Dom Valentina Staniča 2h in Triglavski dom 2h, naprej Kovinarska koča 2h 30min. Planina ima več delov. Po približno četrt ure sva se mimo korita z letnico 1989 spustila h koči z napisom Pastirski stan Prgarca 1763 m.n.v. A.S. Zasip. Čez 15 minut sva sestopila na Malo polje po poti, po kateri so šli zjutraj vsi razen naju, in kmalu zatem zašpilila klobaso pri neoznačenem odcepu proti Travni dolini. Ob njem sva postavila možica. Do avta naju je čakala še ura in četrt znane poti.

V skoraj 9 urah sva nabrala neznan(sk)o višinsko razliko, 6 ur in pol čiste hoje ter predvsem obilo čudovitih vtisov. Ko sva prišla domov, sva slišala vremensko napoved, da bo v torek snežilo do 1000 m. Naj!