Včeraj
sva se šla prezračit v Tivoli. Povod za izbiro je bilo cvetenje evropske gomoljčice
na njenem tako imenovanem klasičnem nahajališču (tam jo je prvi na svetu odkril
botanik Wulfen), razlog pa nemir zaradi koronavirusnih omejitev v tem lepem
spomladanskem vremenu.
Najprej
sva se sprehodila med drobcenimi belimi cvetkami, potem pa hodit! Čim bolj proč
od številnih obiskovalcev parka. Čim bolj navkreber. Po gozdu. Na uravnavi (389
m) na koncu Francoske (tako tej poti rečejo Ljubljančani), kjer so kažipoti in
zemljevid, sva našla celo markirano pot. V »pravih« hribih so take najbolj obljudene,
tokrat pa so vsi nadaljevali po ravnem proti Rožniku,
le midva sva se veselo
pognala v označeno strmino. Na Šišenskem hribu (429 m) se je par sproščal s taj
čijem ali nečim podobnim, k ograji telekomunikacijskega stolpa privezani kuža
pa nas je mirno opazoval. Hrib sva zapustila po drugi strani in našla nekaj (za
naju) novega: spomenik junakom vojne za Slovenijo.
Vračala
sva se po drugih poteh, čim bolj naokoli, da je trajalo dlje. Pod Cekinovim gradom naju je čakala še ena novost: spomenik Eleanor
Roosevelt, prvi predsednici komisije OZN za človekove pravice, postavljen ob
70. obletnici deklaracije o človekovih pravicah. Niže sva srečevala veliko
ljudi in se ob vsakem srečanju umaknila na svojo stran poti ‒ beli vrani. Naletela sva tudi na skupine,
večinoma mladih. Omejitev na občino se nama zdi ponesrečena: na kaki kraški
gmajni ali v odročni gorenjski hosti bi bila veliko bolj sama in varna.
Ampak ubogava in čakava na boljše čase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar