Jesenkova gozdna pot

Tudi naslednji konec tedna je bil moker, zato sva ostala kar v Ljubljani, seveda ne križem nog. Pretegnila sva si jih na Jesenkovi poti. To je »z znanjem posuta gozdna pot v središču Ljubljane,« kakor piše na prospektu o njej s kratko predstavitvijo Rožnika, Šišenskega hriba in Tivolija kot naravne znamenitosti, od leta 1984 krajinskega parka. Mostec in Mali Rožnik, reliktni močvirski barjanski rastišči redkih vrst, sta razglašena za naravna rezervata, nahajališče evropske gomoljčice Pod turnom za naravni spomenik, klasični del parka Tivoli pa za spomenik oblikovane narave. Torej ljubitelju narave in hoje (čeprav ni kako »hudo« hribolazenje)  tudi v Ljubljani ni treba pasti dolgčasa.

 

Z mestnim avtobusom sva se odpeljala do postaje Ajdovščina (lahko bi se tudi na Gosposvetsko, odvisno od številke proge) in se odpravila na Župančičevo ulico. Z nje sva zavila po Puharjevi, kjer (še vedno!) stoji Janijev vrtec in ga spominja na zgode in nezgode iz otroštva. Skozi podhod pod Bleiweisovo cesto, mimo Narodnega doma in pod železniško progo sva prišla na pot Pod turnom; Pod (pustim) turnom ali Podturn je bilo staro ime za tivolski grad. Kmalu za tablo z opisom in (odpadlim) zemljevidom Tivolija so naju čakale gozdne uganke. Tam je tudi nahajališče evropske gomoljčice* (Pseudostellaria europaea), ki jo je na tem kraju prvi na svetu (zato se imenuje klasično nahajališče) našel in določil avstrijski botanik Franz Xaver von Wulfen (jezuit, tudi mineralog, 1728–1805), ki je v letih 1762 in 1763 poučeval v Ljubljani. Najprej jo je poimenoval gomoljasta zvezdica. Pred kratkim jo je ljubiteljski botanik Drago Cenčič našel tudi ob ribniku pod Golovcem. V bližini je še zemljevid ljubljanskih pešpoti, na sosednji razlagalni tabli pa evropski gomoljčici dela družbo hrošč puščavnik (Osmoderma eremita), ki prebiva v duplih starih listavcev (taki so označeni z rumeno podobo žolne). Prvi ga je leta 1763 opisal tirolski naravoslovec Giovanni Antonio Scopoli (tudi zdravnik, 1723–1788), in to morda prav v Ljubljani, kamor je prihajal, ko je služboval v Idriji, saj je v Sloveniji teh redkih hroščev največ ravno v Tivoliju. Da se njihova domovanja ohranjajo, so debla nekaterih starih dreves pokrita s pločevino. Kljub deževnemu vremenu je bilo živahno: siničke so prepevale, veverice so tekale naokrog, psi so pripeljali gospodarje na sprehod.

Leta 1986, ko je bil v Ljubljani kongres Mednarodne zveze gozdarskih in lesarskih raziskovalnih organizacij, je učno pot uredila Rast (tedanji tozd Komunalnega podjetja Ljubljana) s sodelovanjem gozdarskih strokovnjakov. Imenuje se po botaniku in genetiku dr. Franu Jesenku (1875–1932), prvem profesorju botanike na ljubljanski univerzi, ustanovitelju botaničnega inštituta in enem prvih slovenskih naravovarstvenikov. Že leta 1924 je s svojimi študenti označil mejo zavarovanega območja v Dolini Triglavskih jezer in ga čez dve leti v dnevniku Jutro prvi poimenoval Triglavski narodni park. Bil pa je tudi prvi predsednik Jugoslovanske zimskošportne zveze. Ta mu je na Komarči, kjer se je na poti k svojim študentom usodno ponesrečil, postavila spominski križ. V letih 1999 in 2006  je bila pot obnovljena. Ljubljanska območna enota Zavoda za gozdove Slovenije menda organizira tudi skupinske vodene oglede. Na približno 3 km je predstavljenih 30 vrst dreves in grmov.

Nad sankališčem, nedaleč od kamna z napisom Spominu dr. Fr. Jesenka 1932, sva si ogledala prvo razlagalno tablo s predstavitvijo tega pomembnega moža, zemljevidom ter opisom krajinskega parka in poti. Tako imenovanih Cankarjevih brez nisva našla, videla sva le eno. Prva s tablicami s slovenskimi in latinskimi imeni označena drevesa so bila črni gaber (1), lipovec ali malolistna lipa (2) in trepetlika (3). Ta je na zemljevidu označena na drugi strani poti, ne na tisti, kjer stoji tablica. Črnega bezga (4) kljub tablici nisva našla (ali prepoznala). Tudi sila visoka navadna smreka (5) in gorski javor (7) sta stala na »napačni« strani. Pred njima je bila še navadna leska (6). Sledili so veliki jesen (8), robinija (9; na tablici piše robinja; podobna je akaciji), rdeči javor (10), rdeči hrast (11) in navadna breza (12). Omorike ‒ pančičeve smreke (13) nisva našla, tudi tablice ne. Katera je zelena duglazija (14; podobna je smreki), nisva bila gotova.

V levo in desno se je odcepilo več stezic, za katere nisva vedela, kam vodijo, vsaj ena v desno pa k Bellevueju (ta dolga leta propadajoči hotel je pravkar dobil novega lastnika, »bananskega kralja« Izeta Rastoderja). Kalifornijske libocedre (15) nisva našla in tudi napis je bil precej uničen. Za lawsonovo pacipreso (16) in vrbo žalujko (17) sva prišla na veliko križišče, kjer sem naštela vsaj šest poti. Park je sploh ves prepreden z njimi, zato sva ob poti videla raznovrstne markacije: zeleno-belo okroglo, rumen križ, rumene, modre, zelene in rdeče trikotnike. Na levi je tičala v grmovju tablica kanadske čuge (18), okrog katere se je spreletaval drobcen ptiček z oranžnim »slinčkom«, desno pa se je pokazal 18,5 m visok stolp, ostanek 70-metrske smučarske skakalnice na Galetovem, kjer so v prejšnjem stoletju prirejali skoke. Leta 1945 jo je postavil načrtovalec prve planiške velikanke Stanko Bloudek in je menda v letih 1955 in 1961 na mednarodno tekmovanje za pokal Kongsberg privabila okoli 20.000 gledalcev. Leta 1967 je žalostno propadla, stolp pa je zavarovan kot kulturna dediščina Mestne občine Ljubljana.

Od križišča je bila pot širša; pridružila se je tisti iz Mosteca na Cankarjev vrh. Mimo črnega bora (19), divje češnje (20), tise (21) in evropskega macesna (22) sva prispela do počivališča z razgledom na mesto. Izvir pri bukvi (23) je bil suh. Naslednje drevo naj bi bilo iva (24), vendar nobeno v bližini tablice ni ustrezalo moji predstavi o tej vrbi. Na še enem počivališču in križišču sva nadaljevala levo po zgornji, desni izmed dveh levih poti, na katero naju je usmeril kažipot (po spodnji, bolj levi, bi bila prišla na izhodišče, a sva si seveda hotela ogledati še preostala drevesa). Pot se je spet zožila, ker sva zapustila »glavno« iz Mosteca na Cankarjev vrh.

 

Mimo posebno debele bukve sva prišla do prečne poti. Onstran nje je bila trimska steza; Jesenkova pot se večkrat »sreča« z njo. Puščica je kazala levo navzdol, kakor da naj bi se spustila po prečni poti, v resnici pa je bilo treba čeznjo in zatem na razcepu slediti oznaki levo. Mimo jerebike (25) sva prišla do telovadišča na Tivolskem vrhu (387 m), a se je izkazalo, da sva že predaleč (zapeljali so naju številni kostanji, saj naj bi bilo naslednje drevo kostanj). Čeprav pred telovadiščem ni bilo nobenega znamenja, je bilo tam treba zaviti desno. Čez čas sva prišla do rumenega trikotnika in tudi do pravega, domačega kostanja (26). Med 26 in 27 (pod Tivolskim vrhom), je najvišja točka poti. Ob stezi so se vrstili rdeči bori (27). Nato sva prišla do vodnega zajetja. Nekdo je izpulil zgornjo žico v žični ograji, da je lahko splezal čeznjo, midva pa sva jo le obhodila in si zajetje ogledala izza nje: pravcati gradič. Čeprav je bil hrast graden (28) na levi, se Jesenkova pot ni nadaljevala v tisto smer, ampak sva se podala naprej navzdol po neoznačeni široki cesti. Divji kostanj (29) sva zaradi majhnosti komaj opazila (najbrž so starega posekali). Za belim gabrom (30) sva prispela k Tivolskemu gradu.

 

Z izmenično odprtima in zaprtima dežnikoma sva se bolj sprehajala kot strumno hodila dobri dve uri (če odštejem postopanje in postavanje, uro in 40 minut). Najina Jesenkova pot ni bila kak dendrološki (»drevoslovni«) uspeh, a dež niti ni bil glavni razlog. Sicer je  urejena, opremljena z mostički, klopcami in smetnjaki ter označena s kažipoti in tablicami (njena markacija je bela črka J na okrogli zeleni podlagi), vendar so na slednjih samo slovenska in latinska imena rastlin, drugega nič. Če bi tablica vedno stala tik drevesa ali grma, bi to zadostovalo, tako pa so bile nekatere sploh na drugi strani poti, kot je bilo označeno na zemljevidu, in seveda sredi več dreves in grmov, tako da tistih, ki jih ne poznava, nisva našla ali vsaj nisva bila gotova, ali sva jih. Precej bi pomagalo, če bi bila na vsaki tablici poleg imen denimo še slika vejice z listi. Zelo koristilo bi tudi oštevilčenje rastlin, saj bi se tako izognili vsaj dvema težavama: ugibanju, ali smo kaj izpustili ali kaj manjka, in negotovosti, kateri seznam velja (na spletu je tudi seznam ljubljanske turistične organizacije z napačnim vrstnim redom dreves).

V mesto sva se vrnila po Jakopičevem sprehajališču, kjer je bila postavljena razstava fotografij Plečnokovih stvaritev. Spet je začelo liti, ko sva prišla domov, pa je tudi že bliskalo in grmelo. Kljub temu sem bila s »pohodom« zadovoljna, tudi zato, ker sem izvedela za novo rastlino, evropsko gomoljčico. Vsekakor jo bom šla pogledat v začetku aprila, ko bo zacvetela. Tedaj bom odšla na pot bolje pripravljena, namreč s slikami meni neznanih dreves, da bom imela več možnosti najti vsa.
 
*  P. S. Petek, 13. aprila 2018, je bil srečen dan: takrat sem prvič videla evropsko gomoljčico.