O Žingarici sem že pisala.
Po petih letih sva si izbrala drugo izhodišče, Slovenji Plajberk/Windisch
Bleiberg (948 m), ki sva ga nekoliko spoznala, ko sva šla na Psinski vrh.
Tokrat sva izvedela še dvoje: da ima kraj domači imeni Slovenj Plajberk in
Svinčnica ter da se je tam rodil pravnik, narodopisec in publicist dr. Josip Šašel
(1883‒1961),
poznavalec in ljubitelj Karavank. Ogledala sva si tudi lepo urejen (sicer zaprt)
vhod v nekdanji rudnik svinca ob cesti in našla še manj ugleden zamrežen vhod v
neki rov više v gozdu. Pri gostilni Kirchenwirt malo naprej od parkirišča (S
46.490386, V 14.239205) so naju čakali kažipoti in tisti za Žingarico je vabil
na dve poti: Singerberg 1 ½ h 654 in Singerberg (über Halbingsattel) 2 h
655/656/654 (rdeči piki).
Pred
gostilno sva zavila desno po makadamu ob potočku. Podatki na stari smerni
tablici so bili enaki kot na kažipotih. Prečkala sva potoček in se povzpela med
zadnje hiše. Na vsaki je bila markacija. Za hišo 49 sva zavila levo s steze. Tam
se je prvič pojavila številka poti 654, nato sva dosegla gozd. Še enkrat sva prestopila
potoček in nadaljevala ostro levo mimo vodnega zajetja. Pri pašniški ograji je kažipot
z
enakimi podatki kot na izhodišču (le z 10 minut krajšima časoma) kazal ostro desno. Markacija na lesi ob
vstopu v gozd je bila dopolnjena s številkama 654 in 655. Marsikaj ob poti je spominjalo
na nekdanji rudnik. Tablica je opozarjala, da je dostop do jaškov in rovov
strogo prepovedan. Na gosto markirana gruščnata steza se je razmeroma strmo
vzpenjala.
Na
razpotju čez četrt ure sta se poti na Žingarico ločili; kažipota sta
napovedovala skoraj enaka časa: desno po poti 654 1 h 40 min., levo čez sedlo Albink (655/656/654) 1 h 45
min. Zavila sva desno, po levem kraku pa sva se nameravala vrniti. Nad
razpotjem se je steza zravnala in se
celo rahlo spustila. Pri možicu sva prekoračila potok, nato se je steza zožila
in spet vzpenjala. Bila je precej skalnata in koreninasta. Prestopila sva suho
(hudourniško?) grapico. Po 25 minutah sva prvič prečkala gozdno cesto.
Gruščnato-skalnata steza skozi smrekov gozd je bila odtlej bolj strma, sicer pa
kar široka. Niže sva videla Vrtačo in Palec, zdaj se je pokazal še Kozjak ali
Ovčji vrh. Na razcepu pri nasutini ob levem kraku sva nadaljevala po desnem. Na
zglajenem in poledenelem snegu bi nama bile prav prišle derezice, gamaše pa
niso bile potrebne. Čez 20 minut sva drugič dosegla cesto. Ob njej so bili zloženi
hlodi in poleg njih je stala kad, najbrž za napajanje živine. Cesto sva spet le
prečkala, se povzpela po desnem robu poseke in zavila desno po stezi, mehki od
iglic, v gost smrekov gozd. V četrt ure sva cesto prestopila tretjič, tokrat
poševno v desno. Od tam je bil lep pogled na Karavanke. Med strmim vzpenjanjem
po iglicah in koreninah sva desno skozi drevje videla še eno poseko in se ji
približala. Dohitel naju je kuža, gospodarja pa ni bilo na spregled. Po dobrih
10 minutah sva še četrtič prečkala cesto, spet na razglednem levem ovinku.
Markacija je bila šele nekoliko više v gozdu.
Po
dotedanjih »srečanjih« s cesto bi naslednje, peto, pričakovala čez 5 minut, pa
se je zgodilo še prej. Pri kažipotih nazaj Windisch
Bleiberg 40min, levo Halbingsattel
30min, naprej Singerberg 20min in
Dornach 2h (vse rdeče pike, vse pot
654, le pri Halbingsattlu je bila 655, a prelepljena) sva jo prečkala, po nekaj korakih stopila
na greben in zavila desno nanj. Takoj sva dosegla 1556 m visoki predvrh z
markacijo 654 na odlomljeni sušici. Spustila sva se po drugi strani tega vršiča
in odprl se nama je pogled na Grlovec s Košuto v ozadju. Po kratkem sončnem
delu grebena sva se spet potopila v senčen smrekov gozd. Levo ob poti se je
pojavila žičnata ograja. Četrt ure od zadnjih kažipotov sva že šestič pristala
na gozdni cesti in srečala fanta, ki sta parkirala takoj za nama, zdaj pa sta
se že vračala. Čez čas se je začela grebenska cesta rahlo vzpenjati in nato sva
jo zapustila v levo. Od tam je pritekel kuža in za njim je sestopil še
gospodar.
V
četrt ure sva stopila na vrh s križem in vpisno skrinjico (1589 m). Razgled so zastirala
drevesa, le na sever se je videlo. Sprehodila sva se še kakih 50 m naprej po
grebenu do odcepa levo na pot, po kateri sva prišla gor prejšnjikrat
(iz Trnja/Dornacha). Medtem so dosegli vrh še štirje avstrijski planinci. Ko
sva bila prvič na Žingarici, sva mislila, da v snegu nihče ne hodi tja, tokrat
pa sva jih srečala kar nekaj, a nobenega iz Trnja. Očitno pozimi raje prihajajo z južne, sončne
strani.
Vrnila sva se sprva po isti poti. Ko sva se
spuščala z vrha, naju je razveseljeval pogled na lepo ozadje predvrha. Nazaj
grede se nisva povzpela nanj, ampak sva pod njim zavila levo na gozdno cesto.
Po 20 minutah sva bila tam, kjer sva jo prečkala, preden sva se povzpela na greben. Ostala
sva na cesti in prečila eno velikih posek, vidnih že iz doline. Ta cesta se je
kmalu staknila s tisto, ki teče po drugi strani predvrha. Zdaj sva hodila po
poti 656. Čez 10 minut sva prikoračila na sedlo z zmajarskim ali padalskim
vzletiščem. Kar precej časa sva morala počakati, da sta se dva ne več posebno
mlada modela fotografirala na kakih
deset načinov, nato pa je še Jani, navdušen, da sta odšla in končno lahko
fotografirava tudi midva, »uprizoril polet«. Po slabih 5 minutah sva mimo radarjev
prispela h klopcam in velikemu
križu (1454 m), kjer je klepetalo kar osem Avstrijcev. Križ (ob njegovem
vznožju je vpisna skrinjica) sta 21. 6. 1991 postavili vaška skupnost in mladina
Svetne vasi (Weizelsdorf) s prijaznim dovoljenjem humberške (Hollenburg) gozdne
uprave, piše na tablici. Od tam se je cesta nadaljevala levo navzgor in desno naravnost,
oznak pa ni bilo. Odločila sva se za desno smer.
V dobrih 10 minutah sva prikorakala na
sedlo
Albink/Albingsattel (1360 m) s kažipoti nazaj Singerberg 1h (prejšnjikrat je bila številka poti 656 napisana z roko, tokrat sta bili
izvirni številki 657 in 654 prelepljeni), desno Singerbauer 50min 655 in Dornach
1h 30min 655, levo Windisch Bleiberg
40min 655,654, naprej Oreinzasattel
40min 656 (same rdeče pike). Najina smer je bila leva, a prej sva še stopila
po srednji gozdni cesti navzgor ‒ po shojeni nemarkirani poti na Plánjavo/Rabenberg.
Hribom, opisanim kot »upoštevan le pri grebenskem prehodu z Žingarice na
Psinski vrh ali obratno« (Klinar) ali »drugotnega pomena« (Janša) se pač ne
moreva upreti. S ceste so se lepo videle dolina Drave z Boroveljskim pregradnim
jezerom/Ferlacher Stausee in gore v ozadju. Po četrt ure se je levo nazaj
odcepila še ena (neshojena) gozdna cesta. Po dobrih 5 minutah sva prišla do
ograjenega odmikališča na levi. Daleč pred nama je čez pot stekel gams in nato
še enkrat v nasprotno smer.
Kmalu nad odmikališčem se je vzpon končal
in cesta prav tako. Celovec sva imela kot na dlani, pred nama se je dvigal Psinski
vrh. Po pobočju na levi sva brž dosegla vrh Planjave (1465 m), označen z
geodetskim kamnom KT. Na neki skali
je bil narisan zbledel rdeč trikotnik s piko na sredi. Glede na to, da vrh tiči
v gozdu, je bil z njega še kar lep razgled dravsko dolino. Čez vrh teče žičnata
ograja in morda se je zaradi nje gams vrnil.
Dol grede sva se nagledala vrhov Žingarice.
Na sedlu Albink čez kakih 15 minut sva se spustila po desni cesti in jo takoj
pri polomljeni lesi zapustila spet desno po poti 655. Steza je tekla mimo
podrte lesenjače čez poseko, poraščeno s smrečicami. Po slabe četrt ure sva
prečkala gozdno cesto. Snega je bilo malo, bil pa je neprijetno poledenel. Ob
potočku sva stopila na sončen travnik, a sva bila brž spet na cesti. Z nekaj
težavami sva našla naslednji markaciji. Kmalu po še enem prečkanju gozdne ceste sva
stopila na njen desni ovinek, potem pa se spustila po koreninasti stezi, posuti
z listjem. Hodila sva po vodovarstvenem območju, kar je bilo vidno na vsakem
koraku (zajetje, cevi, ograje). Desno spodaj je šumel potok; sestopila sva k
njemu in ga prestopila. Zavila sva desno na prečno pot (v levo je bila zastavljena
s hlodom), tako da sva bila kmalu spet pri potoku in sva morala še enkrat čezenj.
Steza je bila precej skalnata, prav tako breg ob njej. Na več mestih je gledala
na površje pod pot zakopana črna cev.
Po 25 minutah sva mimo razglednega
robu in zamreženega vhoda v nekdanji rudniški rov prispela na razcep: desno so bila
opozorila v zvezi z rudnikom, levo pa markacije. Zavila sva levo. Po desni
strani steze je tekel jarek in ob njem žičnata ograja. Manj kot 5 minut pod razcepom
sta se poti 654 in 655 staknili, kjer sva gor grede zavila desno. Kmalu sva
bila pri prvih hišah (zjutraj nisva opazila, da se od tam vidi veliki križ) in čez dobrih 10
minut pri avtu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar