Dolina Triglavskih jezer – prvi dan

O Dolini Triglavskih jezer sva se pogovarjala že skoraj od začetka svojega hribolazenja leta 2002, pa nekako nisva znala uskladiti vremena in Janijevega »čudnega« delovnega časa, rezervirati dolgo vnaprej in potem odpovedati, če vreme ne bi bilo primerno, pa nisva hotela. Lani, ko zaradi korone nisva mogla na običajno poletno potovanje, pa je želja postala resničnost, sploh ko so nama v planinskih kočah zagotovili, da odpovedati rezervacijo ni nič tako groznega (če ne prideš, ne da bi jo odpovedal, je pa seveda grdo). Kljub epidemiji ali pa ravno zaradi nje so bile koče precej zasedene (večinoma odprte le še tisti teden), a za načrtovani »podvig« od 16. do 18. septembra sva le dobila prenočišči in še vreme se nama je kar posrečilo.

 

Dolina med Trento in Bohinjem, dolga približno 8 km, je nastala, ko je Slatenska plošča, imenovana po vrhu Slatna (2077 m), z vzhodne strani narinila kamnine, slabo prepustne za vodo. Čelo tega nariva so današnje prepadne stene in melišča v grebenu Zelnaric, Kopice in Tičaric. Zatem je dolino oblikoval ledenik, ki je za seboj pustil številne krnice, balvane, kotanje in morene, nato pa je pod vplivom vode in vetra še zakrasela. Kot varstveni park je bila zaščitena že leta 1924 in 1961 razglašena za Triglavski narodni park (TNP), ki so ga leta 1981 močno razširili in danes meri približno 85.000 ha. Ker se nekatere vodne kotanje čez poletje posušijo, ni enotnega mnenja, koliko jezer je v dolini, a na splošno je obveljalo ljudsko število sedem. Zato se poleg uradnega imena Dolina Triglavskih jezer uporablja tudi Dolina sedmerih jezer.

 

Za izhodišče sva izbrala parkirišče pri planini Blato, od koder sva že šla na Ograde, Adama, Evo in Stoge. V Stari Fužini je bilo najino potrpljenje na precejšnji preizkušnji: do zapornice na začetku plačljive ceste pri spodnjem parkirišču (na Vorenčkojci) sva po polžje vozila za čredico krav in starima pastirjema, ki se niso ne umaknili ne pohiteli. Više naju je voznik, ki se je pripeljal naproti, opozoril, da od zgoraj prihaja velik tovornjak, zato sva se ustavila na nekem ovinku in počakala, da je odpeljal mimo, sicer ne vem, kako bi se bilo srečanje končalo. Nazadnje sva se srečno pripeljala na parkirišče (S 46.290231, V 13.886998). Bilo je polno; poleg številnih domačih avtomobilov so parkirali tudi Avstrijec, Nemec in Luksemburžan.

 

Vrnila sva se na začetek parkirišča ter zastavila po blatnem in precej skalnatem kolovozu proti Planini pri Jezeru. Nekateri odseki so bili kar strmi, scefrana les in lubje pa sta pričala, da je to tudi vlaka. Na desni sva videla (in slišala) planino Blato. Pri kažipotih na 1190 m sva nadaljevala levo po kolovozu (desno se je odcepila krajša strma pot), na 1200 m pa je kolovoz zavil desno (levo se je odcepila pot proti Vogarju). Po 35 minutah se je z desne priključila strma pot. Tam sta na klopci sedela tujca in naju v angleščini vprašala, ali je to pot na »džezêro«. O strmi sta povedala, da je »precej strma«. V naslednje četrt ure sva mimo še enih kažipotov prispela na Planino pri Jezeru.

 

 

 

 

 

 

 

Koča na Planini pri Jezeru (1453 m, na enem kažipotu na istem drogu pa kar 1560 m), ki je tudi obveščevalna točka GRS, se ponaša s priznanjema družinam in okolju prijazna planinska koča. Ima zimsko sobo. Zraven stoji še majhna brunarica. Ob ograji nad jezerom, po katerem se planina imenuje, je poleg lesenega koritca s pipo in napisom Pitje vode na lastno odgovornost (tudi v angleščini) ležal lesen čoln z vesloma. Sledila sva kažipotu Koča pri Triglav. jezerih 2h 30min, šla mimo nekaj pastirskih koč in se nekoliko pomudila pri jezeru, globokem do 11 m. Obkrožali so ga bujno zelenje in rdeči slapovi jerebikovih plodov, gladino pa so kazile rumenozelene alge.

 

Od jezera sva se povzpela po strmi gruščnati stezi, ob kateri so cveteli le še svečniki. Čez čas se je strmina unesla. Četrt ure nad jezerom, na 1490 m, se je levo odcepila pot proti planini Viševnik, Pršivcu in planini Ovčarija čez Krištofojco (1 h 25 min.). Prej kot v četrt ure sva stopila na planino Dedno polje (1560 m), posejano z lesenimi pastirskimi kočami. Pri betonskem koritu so bili kažipoti, v najino smer Planina Ovčarija 1h 35min in Koča pri Triglav. jezerih 2h 15min. Ob koritu je ležala tablica TNP z napisom Ne umivaj psov.

 

Na koncu Dednega polja sva vstopila v macesnov gozd. Skalnata steza se je večkrat poglobila v jarek. Mimo zanimive Boltove kapelice, vdelane v deblo, sva prišla v svetel kotanjast svet, kjer je bilo manj drevja, večinoma macesni, nato čedalje več ruševja. Po pol ure se nama je odprl pogled na gore nad Komno. Spustila sva se k bližnjima kažipotoma na 1660 m ‒ zarjavelemu levo proti planini Viševnik, Pršivcu in Planini pri Jezeru (po tej poti sva se nameravala tretji dan vrniti) ter na roko načečkanemu za nazaj na Dedno polje in Planino pri Jezeru. S smermi, puščicami in markacijami so bile popisane in porisane tudi bližnje skale. Čez minuto so sledile še tri smerne tablice. Od tam sva imela na voljo dve enourni poti h Koči pri Triglavskih jezerih: naprej prek Prodov ali desno čez Štapce. Odločila sva se za prvo. Čeprav ni nikjer nič pisalo, sva sklepala, da je to obsežno, razgibano in že precej zaraščeno območje planina Ovčarija. Daleč na levi sva opazila staro leseno gospodarsko poslopje, više v gozdu pa novejše leseno stranišče.

 

 

 

 

 

Čez dobre četrt ure, ko se je stezica prekucnila navzdol, sva postala pri trhli »klopci« z vrezanim napisom Triglavski naro in Triglav Natio (besedilo je bilo očitno daljše kot kos lesa, ki je ležal na skalah in je bil nekoč najverjetneje tabla z napisoma Triglavski narodni park in Triglav National Park). V daljavi sva prepoznala Dom na Komni. Steza je zavijala desno čez Prode okrog Rušnate glave; levo spodaj je bila Lopučniška dolina. Ob poti je raslo mnogo velikih košutnikov, a so se žal že posušili. Čez Prode sva se ves čas spuščala, dobrih 15 minut od klopce pa sva se začela strmo vzpenjati in nazadnje zakoračila v gozd. Mimo še dveh zasilnih klopc in kažipotov na 1650 m, kjer je z leve pritekla pot od Črnega ali Sedmega jezera (štejejo jih od severa proti jugu), sva po dobre pol ure prispela k tabli Zavoda za ribištvo Slovenije, TNP in drugih o »naložbi v vašo prihodnost« ‒ ohranjanju Dvojnega jezera.

 

 

 

 

 

 

 

Na ovinku v bližini table se je levo skozi travo odcepila slabo vidna stezica k ruskemu grobu kakih 50 m zahodno s poti. Napis na nagrobniku je dvojezičen. Leta 1917 so avstrijski orožniki na planini Ovčarija zajeli dva ruska vojna ujetnika, ki sta pobegnila z gradbišča ceste proti Bogatinu. Na tem samotnem kraju sta si morala sama izkopati grob in nato so ju ustrelili. To so opazovali pastirji s planine in kasneje obvestili planince, ti pa so jima leta 1923 postavili spomenik. Potem ko ga je močno zdelal zob časa, ga je leta 2015 na lastno pest obnovil gorski reševalec Marko Matajurc. Tam sva v senci pomalicala in ves ta čas nobeden od planincev, ki jih ni bilo malo, ni zavil tja, čeprav je spomenik označen na zemljevidu. Niso nič radovedni?

Od spomenika je bilo le 5 minut do Dvojnega jezera (okrog 1670‒1680 m, našla sem pet različnih podatkov). Leži pod ostenjem Tičaric. Izpod bližnje Male se do jezerske obale spušča z rušjem zaraslo melišče s posameznimi podornimi skalami, kjer je rastišče redke rapontike in hacquetovega ušivca, tam pa rastejo tudi kranjske lilije, košutniki, sternbergovi klinčki, mlahave bilnice in ozkolistne preobjede, a za vse to sva bila že prepozna. Izza Male Tičarice je gledala Velika. Od južnega jezera sva šla po suhem območju (kadar je pod vodo, se Peto in Šesto Triglavsko jezero združita, od tod ime Dvojno) proti Koči pri Triglavskih jezerih (1685 m), ki stoji ob severnem jezeru. Kadar je jezero eno, je dolgo približno 220 m, široko 80 m in globoko 7 m. Pod zemljo odteka proti kraškemu izviru Savice. Ko sta jezeri ločeni, se na začetku zalivčka severnega običajno sliši klokotanje vode, ki se po ponoru pretaka v južno. Zadnje čase je voda vedno bolj onesnažena. Glavni krivec je človek, ki je leta 1991 z vnosom jezerske zlatovčice in kasneje še pisanca pokončal planktonske rakce in omogočil pretirano razraščanje alg. Leta 2020 je končno stekel projekt Vrh Julijcev za odstranitev vnesenih rib. Na tabli pri koči piše, da živi v jezeru 85 vrst rastlin (alg) in 40 vrst živali. Mimo Dvojnega jezera vodi Slovenska geološka pot (na koči je tablica 51).

 

Preden sva prišla do manj kot 5 minut oddaljene koče, sva šla mimo spomenika njenemu najbolj znanemu oskrbniku Alojzu Knafelcu, ki naju je spravil v slabo voljo. Ne Knafelc, spomenik. Oziroma tisti, ki (ne) skrbijo zanj. Knafelc je bil oskrbnik zadnjih devet let svojega življenja (1859‒1937). Eno najstarejših planinskih koč pri nas je že leta 1880 zgradil Avstrijski turistični klub, po prvi svetovni vojni pa jo je prevzelo Slovensko planinsko društvo. Po drugi vojni jo je PD Ljubljana ‒ Matica trikrat razširilo in posodobilo. V vzhodno steno je vgrajen kamen z okamnelo hišico prazgodovinskega amonita.

 

Ker je bilo še zgodaj, sva se povzpela še na Rušnato glavo. Na zemljevidih Triglav PZS 2005 in Sidarta 2013 je pot nanjo markirana, na PZS 2016 in maPZS pa ne (in res ni). Na razpotju na 1680 m kakih 5 minut pod Kočo pri Triglavskih jezerih sva zavila levo navzgor proti Tičarici, Zelnarici in Planini pri Jezeru čez Štapce (zahtevno). Na skali so bili poleg puščice v najino smer še slabo čitljivi napisi Štapce, Ovčarija in Pršivc. Skozi kratek pas gozda in čez melišče sva se povzpela do nekoliko težjega prehoda. Po klinih in ob jeklenici sva dosegla skalno stopnjo više in prišla do razpotja na prevalu Štapce (1851 m). Tam sva se usmerila desno proti planini Ovčarija (levo Tičarica, Zelnarica). Ko se je pot zares spustila, se je desno med ruševje odcepilo nekaj stezici podobnega. Na čistini sva jo izgubila in jo više spet ujela – v gostem ruševju je bila prav izkrčena. V dobre pol ure sva se prebila na vrh (1899 m) natanko pri geodetskem kamnu. V beton okrog njega so bile vrezane številke in črke, a jih nisva znala prebrati. Uživala sva v pogledu na Malo Tičarico in Dvojno jezero s planinsko kočo. Vrh sva zapustila nekoliko nejeverna, da bova našla pot, po kateri sva prišla gor. Spet se nama je posrečilo: po krajšem tavanju in pretepanju z ruševjem sva se znašla pri možicu, ki sem ga postavila gor grede, in dobre četrt ure pod vrhom spet na markirani poti. V pol ure sva se vrnila h koči.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prenočevanja v kočah nisva vajena, zato je bilo za naju doživetje tudi to. Imela sva prikupno sobico in lep pogled skozi okno. Lahko sva si kupila žeton za nekajminutno tuširanje s toplo vodo in na dvorišču je bila pipa s pitno vodo – oboje tam gori nikakor ne samoumevno in zato toliko več vredno.