Štirje na en mah

Kot razmeroma pohlevna planinca se večinoma drživa sredogorja, poleti, ko je dan dolg, pa kdaj pogledava tudi nad 2000 m, če je seveda vreme zanesljivo. Letošnja bera (slovenskih) dvatisočakov je bila zaradi potepanja po svetu, stiske s časom in slabega vremena nikakršna, zadnjo septembrsko soboto pa sva jo nekoliko popravila.

 

Pri zapornici na Vorenčkojci na robu Stare Fužine sva kot vedno odštela 10 evrov. Na prve parkirane avtomobile sva naletela že precej pred parkiriščem nad planino Blato. Bilo jih je več kot sto (da, štela sem jih!) iz vse Slovenije, nekaj iz Hrvaške pa tudi po en nemški, avstrijski in belgijski, in še so prihajali. Na ovinku nad parkiriščem se s ceste povzpne desno v mešani gozd z jeklenico zavarovana nemarkirana stezica, na katere začetku je lesen kažipot Krstenica. Tokrat se nanjo nisva podala sama kot prejšnjikrat, ampak so nama sledile tri glasne planinke. Midva v strmini »globoko dihava«, torej molčiva, one pa so bile krepkejše sape, a k sreči tudi hitrejše od naju, zato sva kmalu spet uživala v tišini.

 

Pot do lovske koče in planine Krstenica sva že poznala. Planino so krasili  volnatoglavi osati in resasti sviščevci. Nad stanovi se dviga Krsteniški ali Mali Stog, za katerega se doslej nisva prida menila, tokrat pa so bili središče najinega zanimanja prav Stogi. Ko sva šla mimo korita in planinskih oznak na škarpi, sta kočo nad njo zapuščali planinki, namenjeni na Prevalski Stog čez Adama in Evo. Tak je bil tudi najin načrt. Ker sva po prebranem pričakovala slabó ali sploh nič označene poti in tudi brezpotje, sva bila kar vesela, ko sta nama Sonja in Marija ponudili, da jima slediva. Malo naju je že »skrbelo«, saj sva vajena hoditi sama in imava rada svoj mir, a sopotnici sta bili kljub zgovornosti umirjeni in večinoma smo hodili vsak zase, le tu in tam smo se dohiteli ali prehiteli.

Planino smo zapuščali po komaj opazni stezici z mogočnimi Ogradi pred očmi. Nato smo začeli zavijati bolj v desno. Potka je postajala razločnejša; tekla je med macesni in se čez čas spustila. Pred nami se je dvignil Jezerski Stog, levo od njega smo prepoznali Adama in Evo, še bolj levo pa z našega gledišča triglavi Škednjovec. Po zemljevidih naj bi bila to označena pot k Vodnikovemu domu, a markacije ni bilo nobene. Čez že prav široko stezo, ki teče vzporedno s pobočjem Krsteniškega Stoga, se usiplje grušč na pobočje levo pod njo. Onkraj doline Pod Ogradi (Janez Pikon ji pravi dnina Podogradi) na levi smo še vedno lepo videli Ograde.
 

Kake pol ure nad Krstenico smo prispeli na opuščeno planino  Jezerce. Nad napajalnimi koriti na drugem koncu (na trikotni skali nad njimi je edina – obledela – markacija, opažena dotlej) se je pot obrnila proti Jezerskemu prevalu, mi pa smo se začeli vzpenjati levo od nje po travniku, posejanem s skalami in redkimi macesni. To je treba vedeti, saj kakega opaznega razcepa ni. Z desne nas je že vabil Adam. Hodili smo po divjem, razbitem svetu, a se mi je zdel vse prej kot neprijazen, saj v njem domujejo goli lepeni, preobjede in drugo cvetje. Skozi dolinico, vijoličasto od lepenov, v kateri smo poleg obilja dotedanjih rož našli tudi precej planik in že odcvetelih rožnih korenov, smo nadaljevali vzporedno z Adamovo steno in se ob njej rahlo spustili. Levo pod nami je padalo gruščnato pobočje, poraslo z macesni, na dnu pa so ležale skale. Sčasoma dno ni bilo več tako globoko in strmo, pobočje pa je preraščala trava. Onkraj globeli, ki smo jo obhodili, smo se začeli spet strmeje vzpenjati. Na začetku vzpona sem si zapomnila grmiček z rdečimi jagodami, najbrž navadni volčin. Vijugali smo po skalnatem travniku med redkimi macesni in prvimi otočki ruševja. Više so cveteli poponi. Kravjaki so pričali, da pridejo krave celo do sem; vedno se čudim, kako tolikšna žival, ki je videti prej okorna kot ne, premaguje skalnato strmino, ne da bi ji spodrsnilo.

 

Obhodili smo skalno gmoto na desni in pred nami se je zmerno dvigal širen travnik. Prevalski Stog je ostal na levi. Mimo rastišča trnatih osatov smo se povzpeli po pobočju, posejanem s skalami in otočki »lučk«, ki so ostale za alpskimi velesami. Steza ni bila prav razločna, med skalovjem pa se je sploh izgubila. Šele v travi pod vrhom Adama (2012 m) se je spet izrisala. Z golega razglednika smo na Jezerskem in Prevalskem Stogu pa tudi na Ogradih, Debelem vrhu, Škednjovcu, Vernarju in Toscu za Evo občasno razločili človeške postave. Za Prevalskim Stogom, na katerega smo bili namenjeni, se je kazal Mišelj vrh. Videli smo tudi del Triglava in pod njim Dom Planika. Z Adama je bil videti Jezerski Stog še posebno vabljiv.

 

Naslednji cilj, Evo (2019 m), smo imeli kot na dlani. Proti tej  Adamovi višji in bolj poraščeni sosedi (na ta račun je včasih tudi nekaj smeha, nekateri pa celo trdijo, da je kosmati in višji vrh Adam, kakor se za moškega »spodobi«) smo se napotili kar na pogled. Med potjo so nas razveseljevale planike. Na vrhu nas je pričakal majhen (podrt) možic. Ko smo zapuščali Evo in se ozrli nazaj nanjo, se je Jani (seveda, edini moški v družbi) pošalil, da morajo ob tem pogledu tudi največji dvomljivci spoznati, da je dekle. Po njenem travnatem pobočju smo se spustili pod ruševje, nato pa se spet začeli vzpenjati. Skozi vrzel v grmovju smo stopili na trato sredi njega (tam je cvetelo posebno veliko planik) in skozi naslednjo vrzel že zagledali glavni cilj tega dne ‒ Prevalski Stog. Pod nami je ležalo Velo polje z Vernarjem in Toscem v ozadju. 

Po Miheliču in zemljevidu PZS Prevalski Stog meri 2075 m, po Sidartinih zemljevidih pa 2079 m. Z vrha se je razgledoval velik možic. Pogled na Triglav je od tam zares veličasten. Kar nekaj časa sva morala počakati, da je moška družba, ki je vrh osvojila pred nama, opravila vse potrebno: telefoniranje, fotografiranje, moževanje. Nato sva se lahko slikala tudi midva in pohitela za sopotnicama, ki sta kramljali in malicali na stranskem »vrhu«. Tam je bilo res prijetno posedeti in uživati v pogledu na Očaka. Sonja in Marija sta se odločili vrniti na Krstenico, midva pa zlesti še na Jezerski Stog, zato smo se poslovili.

 

Da ne bi sestopala po isti poti, sva se morala najprej spustiti na  Mišeljski preval (1995 m). Poti pravzaprav ni, strmina pa je huda. Nekaj časa se nama je zdelo, da vidiva stezico bolj na desni, a zaradi krušljivosti sva imela obilo težav. Tedaj sta se zgoraj nepričakovano prikazali najini vodnici in Sonja naju je prepričevala, naj se pomakneva bolj levo, kjer da je »prava avtocesta«. Seveda ni bilo nič takega, bilo pa je vsekakor lažje.

 

Na prevalu smo stopili na markirano pot s planine V Lazu k Vodnikovemu domu. Po 10 minutah smo zavili z nje navzdol proti planini Jezerce. Spuščali smo se po travnatem pobočju, posejanem z rumenimi cvetki poponov. Kar kmalu smo se znašli na mestu, kjer smo gor grede pod Prevalskim Stogom zavili desno proti Adamu, in tako smo bili spet na jutranji poti. Ustavili smo se pri skupinici planincev, ki so počivali in opazili gamsa. Medtem se je sicer že zelo oddaljil, a smo ga še lahko videli. To nas je nekoliko zmedlo, da smo za kratek čas zašli z znane poti, a ko sem prepoznala grmiček navadnega volčina z rdečimi plodovi, sem vedela, da smo spet na njej. 

Skozi dolinico, vijoličasto od lepenov, smo se spustili nad planino Jezerce, a ne čisto do korit, ampak smo jo mahnili kar levo čez pobočje med grmovjem po sitnem grušču. Tu je spodletelo že drugo slovo od sopotnic, saj si je Marija tudi tako zelo želela na Jezerski Stog, da je morala Sonja popustiti. Ujeli smo že znano neoznačeno stezico, ki bi morala biti po zemljevidih markirana. Ob njej so ležale cevi za vodo (v bližini je izvir). V dolgih ključih smo se vzpenjali po travnatem pobočju Jezerskega Stoga. Tu so macesni že začenjali rumeneti. V slabe pol ure smo stali na Jezerskem prevalu (1945 m). Po slikovitem grebenu smo dosegli ruševje, ko pa smo bili že mimo njega, je steza zavila strmeje levo navzgor. Kmalu smo z vrha (2040 m) lahko opazovali jadralnega padalca, ki je krožil nad nami. Verjamem, da je nadvse užival, ampak jaz sem se dosti bolje počutila na trdnih tleh. Marija je bila navdušena in mislim, da tudi Sonji ni bilo prav nič žal, da se je dala pregovoriti.

 

Še zadnjič smo se spustili na planino Jezerce. Med potjo smo se pri cevi napili izvirske vode in si je natočili za s seboj, tako da se pri koritih na planini nismo več ustavljali. Šele zdaj sva tam opazila nekaj, kar bi lahko bili ostanki lesenih cevi, ki so menda nekdaj povezovale korito z izvirom. Ko smo postali že tako neločljivi, sta naju Sonja in Marija povabili na čaj v »svojo« kočo na Krstenici. Pridružili so se nam še gorski reševalec s psom in mlada Dolenjca, ki sta tudi prišla prenočit tja. Bil je prijeten oddih, nato pa sva jo ucvrla v dolino. Na parkirišču in ob cesti je bilo še precej vozil. Ob nekaterih so se planinci preobuvali in preoblačili, vsi dobre volje. Eden se je ustavil pri naju, ker je očitno moral svoje navdušenje z nekom deliti. Dan je bil res lep, sva po skoraj desetih urah (hoje je bilo za dobrih šest) sklenila tudi midva. 

Ribniški ali Jezerski vrh ‒ Viharni vrh

Če se po jutru dan pozna in po prvih dneh januarja leto, bo letošnje sončno in vetrovno. Na novega leta dan je sijalo sonce in tudi 2. januar je bil za naju lep. Odpravila sva se na Ribniški ali Jezerski vrh (1537 m) na Pohorju. V Dravogradu sva prečkala Dravo, se po drugi strani odpeljala do Vuhreda, spet prečkala reko in nadaljevala proti jugu do Ribnice na Pohorju. Vmes je v Spodnji Orlici lep kos makadama, za katerega sva izvedela skoraj tisti hip, ko sva "padla" nanj. V Ribnici na Pohorju sva parkirala pri cerkvi sv. Jerneja (v njej so lepo obnovljene freske, posebno čedne pa so se mi zdele orgle). Nasproti nje stojita gostilna Pri Vidi (v tamkajšnji dvorani je tako rekoč na odru preminil znani slovenski igralec Stane Sever) in občinska stavba.

Mimo stare šole in prve markacije sva prišla do razcepa: levo se pride k Ribniški koči po cesti, midva pa sva se povzpela naravnost navzgor proti smučišču. Pred apartmaji Ribnica je še eno parkirišče, a skoraj gotovo ni namenjeno planincem. V ključih sva se vzpenjala po levem robu smučišča, večinoma po gozdu. Ko sva stopila iz njega, sva kmalu dosegla kolovoz ali gozdno cesto (pod snegom se ni videlo, kaj je). Ta se vzpenja bolj zlagoma. Pripeljal(a) naju je do gozdne ceste. Prečkala sva jo in komaj sva se onstran nje dobro zagrizla v breg, se je desno zgoraj izza roba pokazala streha domačije Hribernik - Žigart. Markacije so naju kar hitro odpeljale levo na položnejši kolovoz. Kmalu po tistem, ko sva prečkala še enega, se je svet odprl pri Planinski koči na Pesniku (oskrbnica nama je povedala, da ime izvira od nekdanjega prebivalca Pisnika). Ni osamljena, ampak stoji v manjšem zaselku, ki spada v Hudi Kot. Snega ni bilo dosti, zato pa je bilo precej poledenelo. Naredil se je sončen dan in imela sva lep razgled tja do avstrijske Golice. Nekoliko naprej od hiš sva se v razcepu gozdnih cest (levo obvestilna tabla Gozdni muzej 3 km, naravnost Ribniška koča) podala po markirani stezi v gozd. Spet naju je prineslo (najbrž) na kolovoz in kljub pozornosti sva markacije dvakrat za krajši čas izgubila, ker je tiste, ki vabijo s kolovoza na bližnjico, verjetno pokrival sneg. Više ko sva bila, glasneje je vršal veter v vrhovih smrek. Pohorske pojejo posebno lepo, nikoli se jih ne naveličam poslušati. Po kaki uri naju je desno ob poti presenetila nekakšna električna omarica, nad njo pa sva stopila na kolovoz, ki se strmo vzpenja z leve proti desni. Ko sva se ozrla, sva spet videla avstrijsko Golico, nato pa kmalu mimo nekaj počitniških hišic stopila iz gozda in zagledala Ribniško kočo (1520 m). Od nje se je čez smučišče že videl najin cilj. Proti njemu sva se napotila po gozdni cesti in ko sva jo na ovinku zapustila, sva se začela lasati z močnim vetrom na prelazu pod Ribniškim vrhom. Tu je menda najhladnejša točka na Pohorju in v vseh letnih časih piha, a čeprav sva to prebrala v vodniku, si nisva predstavljala, kaj naju čaka. Del vzpona na vrh sicer teče med drevjem, ki nekoliko zadrži veter, na odprtem in še posebno na vrhu pa naju je skušalo na vsak način odpihniti. Pri spomeniku padlim borcem planincem se nisva prav dolgo zadrževala, ker nama je jemalo sapo, mene pa je dobesedno prestavljalo (izjemoma sem si želela kak kilogram več). In zzzeblo naju je!

Po okrepčilu v koči (tisti dan se je vegetarijancem slabo pisalo) sva se vrnila po isti poti (dobro poltretjo uro gor in dve dol). V Ribnici je kar precej smučarjev še izkoriščalo sončni dan. Delovala je le vlečnica Ribnica I, za progo II pa je bilo kljub snežnim topovom premalo snega. Sveti Jernej je skrbno pazil na najin avto in kakor se je izkazalo pozneje, se je tudi sicer precej potrudil. Zvečer sva doma pogrešila Janijeve rokavice. Po zadnjem posnetku v njegovem fotoaparatu sva dognala, da so ostale pri jaslicah v cerkvi. Svetemu Jerneju je priskočil na pomoč še gospod župnik in poslal rokavice v Komendo. Hvala obema!

S Stoga na Stog proti raju

Medtem ko sem bila v zdravilišču, je Jani le dočakal odlično vremensko napoved. Prvo junijsko soboto je sklenil priložnost pošteno izrabiti. Že lep čas se mu je motalo po glavi prečenje krsteniških gorskih kopic ali stogov, kot jim rečejo bohinjski pastirji. Še enkrat je vzel s knjižne police Manj znane poti slovenskih gora Vladimirja Habjana in njegov opis še preveril pri Mojci Stritar Kučuk v Planinskem vestniku 9/14.

 

Za mano je bil naporen teden, zato me zjutraj niti tako vabljiva misel ni mogla izstreliti iz postelje. Ko sem parkiral pri planini Blato (1088 m), je bila ura že pol devetih. Bohinjce moram pohvaliti, ker so, če že pobirajo 10 evrov za vožnjo po dolini Suhe, asfalt potegnili že skoraj do končnega parkirišča. Zapodil sem se po vsako leto bolj obljudeni, čeprav nemarkirani lovski poti proti planini Krstenici, ki jo bralci Mojčinega dnevnika že poznate. Krstenico (1655 m) sem dosegel v uri in četrt. Na meji med meglo in soncem se nas je nabralo kar nekaj, a smo krenili vsak v svojo smer.

 

Moj prvi cilj je bila z rušjem na gosto porasla kopica, ki se strmo dviga naravnost s planine – Krsteniški ali Mali Stog (1877 m). Vrh mi je kazal smer, kam je treba po brezpotju čez bujno cvetoče travnike, na kateri se kar nisem mogel načuditi obilici encijanov, in to tistih »pravih« – clusijevih sviščev. Na najvišji točki planine sem pri paru ukrivljenih macesnov na desni brez težav našel razločno stezico. Ta me je povedla bolj kot ne vodoravno po vzhodnem boku Krsteniškega Stoga, za začetek čez kratko melišče, potem pa po zelenih travnikih, bolj na redko posejanih z macesni, a toliko bolj bogato obloženih s preprogami čvrstoglavih pogačic. Začeli so se odpirati razgledi: najprej na širokopleči Tosc, potem na piramidasti Jezerski Stog in končno še na kraljevski Triglav.

 

Ravno sem se spraševal, koliko hribovcev se sploh potika po teh manj znanih koncih Julijcev, ko sem zaslišal dekliške glasove. Čez nekaj sekund sem skoraj trčil v ženski trojček – planinko srednjih let in dve zanesljivo še osnovnošolki. »Kaj pa ve tukaj?« sem debelo pogledal. Pojasnile so mi, da se vračajo z Jezerskega Stoga. Očitno so postale moje oči še večje, kajti dekletci sta začeli hiteti: »Joooj, pa kako strmo je bilo!« Vse tri sem pohvalil za dosežek in izrazil upanje, da ga bom zmogel ponoviti tudi sam.

 

Ker sem Krsteniški Stog že skoraj obkrožil, je bilo treba nad bližnjim prevalom poiskati skromnejšo potko nazaj proti vrhu gore. Za nekaj ovinki skozi rušje sem dosegel njen vršni greben. Ta je sila ozek, na nekaj mestih celo rahlo izpostavljen, a na srečo po njem do možica na vrhu ni niti celih deset minut previdne hoje. Za pot od Krstenice do vrha Krsteniškega Stoga sem brez vsakršne naglice porabil uro in četrt.

 

A glavnina ture je bila še pred menoj. Zato sem se kar hitro vrnil k severnemu vznožju gore in se tokrat spustil prav na dno sedelca, ki se ga šele v novejšem času prijemlje ime Krsteniški preval (1819 m). Z njega je stezica zavijugala na nasprotno stran proti grozečim pečinam Jezerskega ali Velikega Stoga (2040 m). Po njej je treba prav do stene, ne le do prvih skal, kjer sem opazil več ušesc svedrovcev. Seveda, zlasti njegova vzhodna stena, ki prepada v gozdnato Jurjevčevo vrtačo, je kljub temu, da se ne more pohvaliti s kakšno častitljivo dolžino, menda priljubljena med plezalci.

 

Prav po zaslugi plezalcev zavije pod steno v desno dobro uhojena steza, a jaz sem moral levo, kjer pot ni tako razločna. Kljub temu me je pod pečinami varno pripeljala na travnate vesine in čez kratek kamnit plazič na zahodni obronek trikotnega travnika. Ker nisem natanko vedel, kaj me čaka, sem v nahrbtnik pospravil ne le pohodne palice, ampak tudi fotoaparat. Previdno sem se po skrajni levi lotil travnatega žleba. Skale, ki so štrlele iz trave, so ponujale dovolj oprimkov, zato napredovanje ni bilo pretežko. Po kakih 30 metrih tehnično najzahtevnejšega dela ture sem se zadovoljen skobacal na greben. Na drugi strani mi je ostalo le še nekaj deset metrov brezpotnega skrotja in sem bil na vrhu. Za prehod s Krsteniškega Stoga na Jezerskega sem porabil poldrugo uro.

 

 

Po malici in nekoliko daljšem oddihu sem se po udobni stezi spustil na travnati Jezerski preval (1945 m). Naprej po grebenu ne gre, saj so pobočja Adama in Eve, ki na severni strani pohodniku zastavita pot, prestrma in preveč krušljiva. Zato sem se spustil desno na označeno pot, ki vodi proti Vodnikovemu domu. Vendar ne prav globoko – le do prvega ostrega ovinka, kjer se pot obrne desno za 180 stopinj. Tam je zelo slabo viden odcep, ki vodi naravnost na melišča pod Prevalskim Stogom. Stezica se je, kot sem se bal, v prvih travah izgubila. Gorniki v takih primerih rečejo, da je potreben smisel za orientacijo, pesniki se zanašajo na bujno domišljijo. Meni manjka in enega in drugega, zato sem potreboval debelih 40 minut, da sem se prebil skozi labirint rušja in kamnitih zaplat. Ko sem končno zagledal prvega knafelčka na poti z Mišeljskega prevala (1995 m) k Vodnikovemu domu, sem si pošteno oddahnil. A preden sem po spodmikajočem se grušču dosegel sam preval, sem izpustil še veliko sape.

 

V hudi pripeki so me začele izdajati moči in v glavo se mi je prikradla misel, da bi kar sestopil na Krstenico. A skoraj istočasno sem pomislil na Mojco, ki v takih primerih rada reče: »Jaz bi poskusila še malo.« Preklopil sem na svojega avtomatskega pilota, kar pomeni, da izklopim vse misli, štejem korake do dvesto in potem za kakšno minutko počivam. Vajo ponavljam, dokler je treba. Zagrizel sem se levo v hudo brezpotno strmino, kombinacijo trav in posameznih skal, ter štel. A še preden sem prišel do prve dvestotice, se je strmina končala in skoraj po ravnem sem se brez predvidenega oddiha sprehodil do vrha Prevalskega Stoga (2075 m). Zadnji cilj je bil dosežen, treba se je bilo le še varno vrniti.

 

Začel sem sestopati po poti, po kateri sva bila lani deležna napol vodenega vzpona na isti vrh. Čeprav človek misli, da pot pozna, je treba biti pazljiv, saj se steza ponekod izgubi, zapletena mreža travnatih dolcev pa je za površnega poznavalca povsod bolj ali manj enaka. Z vrha Prevalskega Stoga sem se usmeril med rušjem proti Evi ter pred njo in Adamom zavil desno navzdol. V eni od kotanj sem splašil gamsa, ki si je gasil žejo na skromnih ostankih snega. Poskočil je, bolj jezno kot preplašeno prsknil proti meni in izginil v rušju na nasprotnem bregu. Le nekaj minut niže sem presenetil svizca. Čeprav je zažvižgal tik pod mojimi nogami, se je skril, preden mi ga je uspelo izslediti. Še nekaj niže pa sta me pošteno prestrašila glasen sik in divje zvijajoči se klobčič, ki se mi je pred nogami zvalil čez pot. Moje presenečenje je bilo tolikšno, da nisem utegnil preveriti, ali je bil gad ali modras. Da, večina hribovcev se je že pobrala v dolino in na plano so si drznili šibkejši prebivalci teh krajev.

 

Kakorkoli že, v slabi uri sem prisopihal na najviše ležečo bohinjsko planino Jezerce (1720 m). Od nje do Krstenice vodi lahka in bojda markirana pot (jaz tu še nikoli nisem opazil nobene Knafelčeve oznake), ki slednjo povezuje z Velim poljem. Na Krstenici sem se oskrbel z dovolj sveže vode in se po že znani lovski poti spustil proti Blatu. Ko sem prispel do avta, so bili urni kazalci že mimo šeste popoldanske ure.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za mano je bil zelo naporen pohod. A moje srce je vriskalo od navdušenja, saj sem se ves dan potepal med dehtečimi gorskimi vrtovi, užival v osupljivih pogledih in bil za povrhu deležen še čisto sprejemljive merice adrenalina. Tehnično problematičen je edinole travnati žleb pod vrhom Jezerskega Stoga, orientacijsko pa brezpotno prečenje vzhodnega pobočja Prevalskega Stoga. Habjan zato pravi, da je to tura »za izkušene gornike«, Mihelič pa »za izurjene stezosledce«. Sam se ne prištevam ne med ene ne med druge, a sem na njej neizmerno užival. Upam, da bo naslednjič z mano tudi Mojca.

 

Tudi jaz!

Velo in Malo polje

Lani 12. junija sva se odpravila na Velo polje. Parkirala (cena 15 EUR na dan) sva pri Planinski koči (bohinjskih prvoborcev) na Vojah (Stara Fužina 233, 690 m; S 46.309987, V 13.882388).

 

Od koče sva odšla navzdol po cesti, zaprti za javni promet, mimo razlagalne table o Vojah in po robu pašnikov. Na razcepu za hiško na desni sva nadaljevala naprej navzdol (ne levo navzgor) in minuto zatem po betonskem mostičku prestopila potok Snedčico. Na leseni tablici s puščico naprej je pisalo Slap Mostnica Waterfall 1500m in tudi napis, ki je prepovedoval hojo po kmetijskih zemljiščih, je bil dvojezičen. Na travnikih je cvetelo veliko rož, med njimi travniške kozje brade, ki jih vedno opazim, saj se mi zdi, da so veliko redkejše, kot so bile v mojem (že davnem) otroštvu. Napisa pod razpelcem na gospodarskem poslopju žal nisva mogla več prebrati. Šla sva mimo vodnega zajetja na levi in še čez en potoček. V gozd se je odcepilo več zaraščenih potk. Cvetelo je kresničevje.

 

 

 

 

Na razcepu (677 m) pri brunarici čez dobrih 10 minut sva zavila levo za kažipotom Pl. Sp. Grintovica 1 h 30 min, Vodnikov dom na Velem polju 3 h, Triglav 7 h (naprej OKREPČEVALNICA SLAP 15 min, Planinska koča na Uskovnici 2 h; tam teče tudi krožna pot, poimenovana po potoku Mostnica, ki se ponaša s slapom in slikovitimi koriti). Desno od poti je žuborela Mostnica. Travniki med hišami in gospodarskimi poslopji so bili zaraščeni z vsem mogočim; tam očitno niti ne pasejo niti ne kosijo. Zato pa ni manjkalo rož, tudi kranjske lilije so bile med njimi. Del poti je tekel po gozdu, po katerem so ležale velike skale.

 

Slabih 20 minut od razcepa pri brunarici sva prišla do kažipotov poti 5 desno SLAP MOSTNICE, nazaj STARA FUŽINA. Tik pred gozdom je cesta (bolj kolovoz) prečkala zaraščeno suho strugo. Potem sva se začela vzpenjati. V gozdu ni bilo veliko rož, cvetel pa je bezeg. Na jasi čez 5 minut je bil med zaraščenimi kažipoti tudi eden za naju: naprej VELO POLJE. Dalje je bila pot precej kamnita in skalnata, bolj traktorski kolovoz. Pod škarpo na levem ovinku je bila manjša uravnava s pogledom na strugo; po šumu vode sva vedela, da sva nad slapom. Kmalu se je traktorski kolovoz nadaljeval navzgor, desno pa se je odcepila s puščico in markacijo označena široka skalnata steza. Povzpela sva se po njej. Izkazala se je za bližnjico, po kateri sva se vrnila na traktorski kolovoz.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez slabe četrt ure sta naju na levem ovinku pričakala napisa TRIGLAV in VELO POLJE (levo). Strmina se je stopnjevala. Na naslednjih ostrih ovinkih, levem in desnem, ni bilo nobenih znakov. Tam se tudi traktorju ne bi pisalo dobro. Naslednja serpentina je bila spet označena (naštela sva jih osem). Potem ko sva šla čez poseko, se je strmina za kratek čas nekoliko unesla. Po naslednjem vzponu sva čez dobre pol ure zakoračila na planino Spodnja Grintovica, kjer so cveteli glavičasti repuši, vetrovke, zelene čmerike, potočne sretene. V leseno korito je iz pipe tekla voda. Po planini sva nadaljevala naravnost naprej (kažipot VODNIKOV DOM), ne levo proti koritu. Na desni se je vlekel greben Slemena z Ablanco.

 

 

 

 

 

Na planini je bilo konec kolovoza in ko sva spet vstopila v gozd z nekaj dolgolistnimi naglavkami in ozkočeladastimi preobjedami, je bila samo še slaba steza, ki ji je bilo težko slediti. Povzpela sva se po grapi in jo zapustila, ko sva na suhi smreki zagledala slabo markacijo in pod njo na skali rdečo črto, ki naju je usmerila desno navzgor. Skale ob poti je poživljalo rumeno milje. Od Tosca naju je ločila »samo« globoka dolina. Potem ko sva se nekaj časa spuščala, sva se po 40 minutah znašla ob vrsti kotanj. Med potočnimi sretenami, rožnimi koreni, špajkami, pogačicami, dvocvetnimi vijolicami sva se vzpenjala po kar divjem svetu. Visoko spredaj sva videla Jezerski Stog. Skalnato-gruščnati ključi so vijugali ob steni, k sreči večinoma po senci. Ponekod so s prečnimi debelci napravili stopnice. Po dobrih 25 minutah se je pot zravnala in zavila proč od stene. Nekaj časa sva se zložno »sprehajala« med že videnim cvetjem pa tudi alpskimi sroboti, spominčicami, grebenušami, alpskimi kosmatinci, volčjimi jagodami, navadnimi smrdljivkami, trilistnimi vetrnicami.

 

 

 

 

 

 

Med vnovičnim vzpenjanjem so nama pomagale stopničke – skalnate, koreninaste in nadelane. Pojavili so se clusijevi svišči, navadni slečniki, že pojemajoči visoki jegliči. Zdaj je bil pogled na Jezerski Stog že res lep. Na skali sta bila napis VOJE in puščica nazaj. Pokazal se je Triglav. Ob množici macesnov sem pomislila, kako lepo mora biti tam jeseni. Na neoznačenem razcepu čez slabih 50 minut sva zavila levo, čeprav je čez pot ležal hlodec, morda namig, da je zaprta (na maPZS je tam narisana nemarkirana pot). Povzpela sva se skozi Razorje po ozki dolinici, ki je je bilo hitro konec in pot se je prekucnila navzdol med grmovje. Tam je cvetelo veliko alpskih kosmatincev in vse rumeno dvocvetnih vijolic. Pred nama so se odpirali čedalje lepši pogledi na okoliške gore.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sva se naužila razgledov, sva se v dobrih 20 minutah spustila v dolino, posejano s spomladanskimi in clusijevimi svišči, brezstebelnimi lepnicami, rožnimi koreni in kalužnicami, ki se jim je gotovo tožilo po številnih tedaj večinoma posušenih lužah. Na drugi strani doline naju je spet čakal vzpon, po slabe četrt ure pa sva sestopila na travnike na robu Planine pod Mišelj vrhom. Tam sva zagledala veliko mlakužo – presihajoče jezerce – in pravo razkošje pogačic. Jani je za hip uzrl svizca. Stopila sva na markirano pot z Mišeljskega prevala.  

 

Nadaljevala sva skozi ostanke lese ter kmalu zagledala Malo polje in lovsko kočo nad njim, daleč zadaj pa že tudi Velo in Vodnikov dom. Vsepovsod so zijale luknje, v katerih so najverjetneje domovali svizci. Čez Malo polje (1670 m) je v številnih zavojih tekel potok, ob njem pa so se zlatile kalužnice. Steza se je nekoliko povzpela in naju pripeljala na razpotje, kjer je z desne pritekla pot od Vodnikovega doma. Dotedanjemu cvetju so se pridružili ranjaki in mračice. Nadaljevala sva proti Velemu polju. V 20 minutah sva prispela na to najviše ležečo delujočo bohinjsko planino (1680 m) in se ustavila pri sirarni, mimo katere teče tudi turistična sirarska pot. Na leseni tabli s podobo pastirja sva prebrala: 1693 m / Velo polje raj pastirjev / brhkih planšaric bohinjskih / si pravljica resnična / veža* romarjev planinskih. Vseh pet slikovitih stavb »zaselka« je kljub novim streham delovalo precej starodavno. Krištanov** stan so preuredili v kapelico. Vse razen sirarne je bilo leseno, tudi žlebovi za deževnico. Dotrajanost klopc so več kot odtehtali prelepi razgledi. Do Vodnikovega doma na terasi ob vznožju Tosca je od tam še kakih 140 višinskih metrov vzpona. Ko sta naju zagledala nemško govoreča planinca, je k nama pristopil moški z vprašanjem, ali imava kako protibolečinsko tableto. Upam, da sva ga odrešila bolečin.

 

 

 

 

 

 

 

Z Velega polja sva odšla proti lovski koči. Cvetočih travnikov sem se že kar »navadila«, pa vendar sem opazila še kaj novega, na primer alpske mastnice, rumene svišče, trnate osate. Ob potočku sva se povzpela proti ruševju in macesnom. V četrt ure sva bila pri stanu in nato v 5 minutah pri lovski koči (Stara Fužina 240) z mizo, klopema in »stoloma« (štoroma) na dvorišču ter kuriščem, vzidanim v skalnati breg. Kakih 20 m (dolžinskih) po potki jugovzhodno nad kočo sva našla skalo, na katero je bila nekoč pritrjena plošča, posvečena Edvardu Kardelju, ki je rad zahajal tja. Na Partizanskih spomenikih sva našla stare slike in dodala dve novi.

 

 

 

 

 

 

 

Od lovske koče sva se vrnila k stanu in pred njim zavila levo navzdol. Strm skalnat spust naju je pripeljal nazaj na Malo polje, od koder sva se mimo lese in presihajočega jezera vračala po poti prihoda. Čez debeli dve uri sva se odžejala pri koritu na Spodnji Grintovici, nato pa se po uri in četrt razveselila Planinske koče na Vojah. Kljub lepemu dnevu in čudoviti pokrajini sva v 10 urah in pol srečala presenetljivo malo ljudi, samo osem. 

* Starinski izraz božja veža pomeni cerkev, svetišče.

** Po Planinskem vestniku 9/20 (str. 19): Krištanov Fronc je bil Franc Stare iz Podjelij 20, znana osebnost svojega časa. Menda naj bi se bil sirarstva učil od Švicarja Sieberja, ki naj bi bil na poziv bistriškega župnika in deželnega poslanca Janeza Mesarja prišel učit Bohinjce sodobnega sirarstva. Zgodovinsko Sieberjev prihod v Bohinj ni potrjen; po nekaterih virih je bil le v Kobaridu in so Bohinjce učili njegovi učenci.