Jama Melinca

Prvič spodletelo …

 

Ker nama je po Vrhéh ostalo dovolj časa in moči, še nisva hotela domov. Pogled na zemljevid je pokazal, da je razmeroma blizu jama Melinca, ki je še nisva poznala, zato sva se z Dobrove odpeljala v Gabrje. Na Šujici sva opazila policijsko patruljo, ki je najbrž nadzorovala spoštovanje omejitve gibanja na občine nasproti vozečih. V Gabrju sva zapeljala na precej polno parkirišče in nadaljevala peš ob cesti.

 

Nasproti Gabrja 82 in pred 28 sva zavila desno na ožjo slepo asfaltno cesto (konča se pri Seničarju). Na ograjo prve hiše ob njej je bila pritrjena obtolčena smerna tablica Topol (Sv. Katarina) 1^h, Jeterbenk + 10'. Asfalta je bilo hitro konec in po makadamu sva stopila v gozd. Slabe četrt ure od izhodišča je iz votline ob cesti tekla voda, a je bilo okrog nje toliko otrok, da sva si jo sklenila ogledati nazaj grede. Kolovozi, ki so se cepili od strme ceste, so bili zaraščeni in zapuščeni.

 

Po 10 minutah sva prišla iz gozda. Za ostrim levim ovinkom se je pokazala domačija Seničar (Gabrje 37). Pred njo se je levo v breg odcepila markirana pot na Katarino, midva pa sva nadaljevala čez dvorišče ter mimo vodnega korita, čebelnjaka in lope po nemarkirani gozdni cesti. Na zemljevidu sva videla, da morava obkrožiti travnik desno pod Seničarjem. Kakih 5 minut nad domačijo sva se ustavila na trojnem razcepu: cesta se je povzpela strmo levo, desno navzdol in na sredi navzgor pa sta tekla kolovoza. Pod razcepom je bilo vodno zajetje. Odločila sva se za srednji krak (levo se po zemljevidu pride k Ravnikarju, navzdol se nama pa ravno tako ni zdelo prav), ki se je tudi brž razcepil na desnega, vzporednega s pobočjem, in »glavnejšega« naravnost navzgor. Nadaljevala sva po slednjem, ki je postal tako zaraščen, da sva že mislila, da ga ni več. Vztrajala sva, saj se je tu in tam nekoliko izboljšal.

 

Na vrhu vzpona je stal električni drog; tam teče elektrika k naslednjemu kmetu, Knapovcu (Gabrje 39). Čez travnik in skozi sadovnjak sva v slabih 10 minutah prišla do njega. Sicer staro domačijo (vzidani kamen z napisom LW 12 se je izkazal za zanimivost*) so nadzidali in postavili novo gospodarsko poslopje. Doma ni bilo nikogar, le pes se je glasno zaganjal v kletko. Zaklenjena ograja za gospodarskim poslopjem na koncu dvorišča nama je preprečila nadaljevanje poti, zato sva domačijo obšla po desni in se za njo povzpela do dovozne ceste, ki naju je po dobrih 5 minutah pripeljala k drvarnici, skladovnicam drv in desk ter razni ropotiji. Tedaj se je z druge strani pripeljal gospodar. Opravičila sva se mu, da sva hodila po njegovem svetu, ker nisva vedela, da ni prehoda. »Zdaj pa vesta,« je bil odločen in poudaril, da ne smeva nazaj čez njegov svet. Jamo je poznal in je navrgel, da je ne bova zagledala, dokler ne bova padla vanjo.

 

Odšla sva po kolovozu, ki se je nasproti drvarnice odcepil od dovozne ceste. Srečala sva moškega, ki ni nič vedel o kaki jami. Na prvem razcepu sva se spustila desno po ožji stezi. Naproti so nama prišli štirje pohodniki; tudi ti niso poznali Melince, vedeli pa so, da ta pot vodi na Toško Čelo. Tako sva se lahko na zemljevidu prepričala, da hodiva v pravo smer. Po dobrih 5 minutah je z desne od spodaj pritekla gozdna cesta, ki je imela tam obračališče. Prečkala sva ga in šla naprej navzgor po gozdni cesti. Ko se je zravnala, se je v levo nazaj odcepil kolovoz. Oprezala sva za spodmoli, pod katerimi bi se lahko skrivala jama. Ker sva domnevala, da sva že predaleč, sva se obrnila in naletela na mlado družino, ki tudi še ni slišala za Melinco. Vdala sva se, a le začasno.

 

Vrnila sva se h Knapovčevi drvarnici. Ker nisva smela mimo domačije, sva nadaljevala po dovozni cesti in čez 5 minut pristala pri Štancarju. Gospodar je poznal Melinco, a se je namuznil, da je težko povedati, kje je. Povedal pa je dovolj, da je Jani mislil, da jo bo naslednjič našel. Od Štancarja sva se spustila po makadamski cesti do križišča, kjer sva zavila levo (tega na zemljevidih ni). Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala naslednjo domačijo, upajoč, da je Ravnikar. Po dobrih 10 minutah sva bila pri njem (Gabrje 38a). Če bova nadaljevala navzdol, bova prišla do Seničarja, naju je razveselil simpatični gospodar. Mimo slikovite stare hiše Gabrje 38 sva za kozolcem prišla do gozda in sledila kažipotu Žerovnik (na Katarini je pisalo Žirovnik). Gozdna steza je bila strma in na nekaterih mestih neznansko blatna. V četrt ure sva bila pri Seničarju, naprej pa sva pot že poznala. Le še pri votlini z izvirom čez 10 minut sva se ustavila. V četrt ure sva bila spet pri avtu in šele tedaj ugotovila, da parkirava, kjer ne bi smela. Res ni bilo nalašč, česar pa ne morem trditi o kršenju omejitve na občine, zato sva se patrulji ognila po stranski cesti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

… drugič uspelo

 

Prvo marčno sredo sva se odpravila na daljši sprehod, ki naj bi »spravil z dnevnega reda« jamo Melinco. Odločila sva se za izhodišče na Toškem Čelu, kjer sva bila pred nedavnim, zato je Jani že kar vedel, kje bova parkirala. Mimo hiše 2a sva se odpeljala proti koncu vasi in se kmalu za znamenjem pri visokem macesnu, kjer se konča asfalt, ustavila na desni pred odcepom k hiši, ki se s ceste ne vidi. Tam je prostor za avto ali dva.

 

 

Odpravila sva se po makadamski cesti proti Katarini. Po kakih 5 minutah sva zavila levo na gozdno cesto, označeno s preluknjano tablico o uporabi na lastno odgovornost. Čez četrt ure je desno od nje na robu globeli, kakršnih je bilo ob poti že nekaj, stalo znamenje – na »obglavljeno« drevo, pokrito s strešico, pritrjeno razpelo. Prej kot v 10 minutah sva prišla približno do tja, do koder sva prišla prvič, in po dobrih 5 minutah zavila desno na kolovoz. Kakih 40 m sva se vzpenjala po njem, pri odcepu desno pa se je še bolj desno odcepila slabo opazna stezica. Prej kot v 5 minutah naju je pripeljala naravnost k jami!

 

 

 

 

 

Vhod (617 m) je bil zakrit z bršljanom, kljub temu pa sva ga zagledala, preden sva padla noter, s čimer nama je »grozil« Knapovec. Po e-katastru se jama imenuje Melinca jama, druga imena pa so še Malinšca, Malinca, Malnca. Dolga je 131 m in globoka 39 m. Vstopila sva v »preddverje« z manjšimi kapniki in stebri. Ilovnata tla so bila spolzka. V rov, iz katerega je prihajala svetloba, se seveda nisva spustila. Radovednost je bila potešena. Ker sva šla samo na »sprehod«, sva pozabila vzeti s seboj fotoaparata. Ravno tiste dni sva oba prvič v življenju postala (ne)srečna lastnika pametnih telefonov, zato z njima nisva bila posebno spretna, zlasti v jami ne, nekaj slik pa je vendarle nastalo.

 

Sprva sva se vračala po poti prihoda, po slabih 20 minutah pa sva zavila desno na kolovoz. Napačno sva si predstavljala, kako bova po njem prišla na makadamsko cesto. Ta zmota pa nama je navrgla obilo pomladnega cvetja: bele repuhe, trobentice, jetrnike, blagodišeče telohe, lapuhe, spomladanske žafrane, vijolice, tevje. Ker je kolovoz zavijal preveč v desno in navzdol, sva se kar na pamet napotila levo in v slabih 20 minutah stopila na makadamsko cesto Katarina‒Toško Čelo pri rumenem napisu Podutik 4 km, ki je čisto blizu odcepa gozdne ceste z makadamske. Srečala sva veliko kolesarjev in nekaj pešcev, med njimi gospo, ki me je presenetila s pohvalo: »Kva mate dober klobuk!« V 10 minutah sva bila pri lepo zaprašenem avtu.

 

* V Retrospektivah, znanstveni reviji za zgodovinopisje in sorodna področja, je bila februarja letos objavljena razprava Maruše Nartnik in Petra Mikše Ostanki nemško-italijanske okupacijske meje na Polhograjskem, v kateri sem našla domnevo, da LW pomeni Luwigana (staro nemško ime za Ljubljano). Raziskovalci so dotlej našli le mejne kamne 20, 21 in 29, »mojega« 12 pa ne. Najnovejša odkritja na drugi strani Ljubljane – mejni kamni z oznako LO – pa so razlog za sklepanje (in nič več kot to, je poudaril dr. Mikša), da LW pomeni Laibach West, LO pa Laibach Ost. Z Janijem trenutno prebirava Škodičevo Mejo na razvodnici (PZS 2021), v kateri se pojavi še kamen LW 60 nekje med Kladjem in Vrhovčevim gričem. Ob prvi priliki (ta bo že to soboto, ko pojdeva na Jazz Cerkno) ga bova poiskala.