Polhograjski posebneži petič

V začetku decembra je ortoped postavil mojim kolenom dokončno diagnozo: artroza. Kakega izboljšanja ne morem pričakovati, lahko pa pazim, da se stanje ne bo (preveč) poslabšalo. Sicer je menil, da mi (še) ni treba opustiti hribolazenja, a bil je odločen: »Po pameti!« Vsekakor boljše od nasveta neke fizioterapevtke, naj hodim samo še na take hribe, s katerih se lahko vrnem z žičnico (navzgor grem namreč brez težav, navzdol je pa hudo). In tako so prišli na vrsto pohlevni hribi, 13. decembra spet eden manj znanih polhograjskih: Vrhé.

 

Pri gostilni Gorjanc na Brezovici pri Ljubljani sva se držala smeri Polhov Gradec ter se skozi Podsmreko, Komanijo in Draževnik pripeljala v Razore, kjer sva zavila levo proti Polhovemu Gradcu in Horjulu. Ko sva prispela na Dobrovo (okrog 310 m), sva sledila smerokazom OŠ Dobrova in parkirala na velikem šolskem parkirišču (S 46.056633, V 14.411435).

 

Na koncu parkirišča sva stopila na kolovoz, ki naju je pripeljal k čedni Birtičevi kapelici. Napis Birtič / Matija * 13. 4. 1930 † 15. 8. 1947 / Franc * 17. 8. 1932 † 15. 8. 1947 nama je zbudil radovednost, kaj se je zgodilo tako mladima fantoma na isti dan dve leti po vojni. Za kapelico in majhnim razpelom sva se napotila proti gozdu in na levi zagledala vodno zajetje. V nekem grmu je visela pisana ptičja hišica z napisom Vrtec ~ Sovice (tako se imenuje dobrovski vrtec). Hodila sva po neoznačeni poti. Na prvem razcepu sva zavila na desno, širšo stezo, na naslednjem levo v jarek. Po Račiču vse tamkajšnje poti vodijo na Vrhe, na splošno pa priporoča, naj se ne oddaljimo preveč od grebena, po katerem teče jarek, kar je zanimivost te poti. Čeprav je bil zasut z listjem, se je videlo, kako mu je voda razjedla dno. Po njem sva prišla na uravnavo z vodnim zajetjem, kjer je z leve pritekla pot od zajetja pri kapelici. Vzpenjala sva se dalje po širokem in globokem jarku, ne oziraje se na odcepe.

 

 

 

 

 

Slabih 20 minut od izhodišča se je vzpon unesel in jarek je postal plitvejši. Na svojih poteh večkrat naletiva na kake odpadke, večinoma embalažo, kaj takega pa še ne: v razpoke grobega borovega lubja je nekdo zatlačil papirčke od bonbonov. Nekateri so pa res packi! Bregova sta se čez čas spet zvišala, ponekod v pravcato sotesko, a strmine ni bilo več. Srečala sva domačina, ki ni vedel, kaj se je zgodilo fantoma, ki jima je posvečen napis na kapelici, vedel pa je, da se Birtič pišejo na bližnji domačiji (po domače Šimc). Širši odcep desno je bil zastavljen s hlodom, sicer pa je bilo odcepov veliko, nekateri prav tako po jarkih. Čez čas sva se spet začela vzpenjati. Sredinska razjeda je bila ponekod zelo globoka. Na kolovoz levo spodaj se je z najine poti nekajkrat spustila nekakšna drča.

 

Čez dobrih 10 minut se je »soteska« razširila, ker se je združila s sosednjo. Še več jih je bilo, gozd je bil kakor razrezan. V slabih 10 minutah sva prišla na križišče: jarek se je nadaljeval naprej in se prevesil navzdol, levo se je vzpela široka koreninasta steza, desno pa ozka. Zavila sva levo. Srečala sva še dva domačina in izvedela, kaj se je zgodilo Birtičevima fantoma: šla sta zvonit za veliki šmaren, kar v tistih časih ni bilo zaželeno ali celo dovoljeno, zato so ju kratko malo likvidirali. Strašno! Po 5 minutah sva stopila na uravnavo pod Tičjim riglom. Na naslednjem razcepu sva se še vedno držala jarka na desni. Čez 10 minut sva dosegla Jazbino (604 m), meter višjo od najinega cilja. Z leve od spodaj je pritekla še ena pot, najina pa zavila desno rahlo navzdol. Z Jazbine sva se spustila na drugo stran in se nato po dobrih 5 minutah povzpela na Vrhe.

 

Tablica na vrhu je potrdila, da sva dosegla »dobrovski Triglav« (tako hribu reče Račič). V Atlasu Slovenije na tem mestu piše Jazbina (604 m), Vrhe (570 m) pa so bolj zahodno. Na zemljevidu Ljubljana in okolica so Vrhe visoke 603 m, Jazbine pa ni in kote 570 m tudi ne. Na Polhograjskem hribovju so tri vzpetine (od severozahoda proti jugovzhodu): Vrhe 603 m, Jazbina 604 m in Tičji rigel 557 m. Najbolj me je presenetil zemljevid maPZS: na njem piše, da na koti 603 »uradno ni poimenovanega vrha«, Vrhe so visoke 571 m, Jazbina ni zapisana kot vrh in je brez višine, Tičji rigel pa meri 554 m. Na spletni strani občine Polhov Gradec - Dobrova piše, da je del Dobrove »na višjih terasah dobrovskega hriba z najvišjim vrhom Jazbina 604 mnm«. Med preverjanjem, kaj je dobrovski hrib, sem našla še imena Dobrovski vrh (to piše tudi na tablici na vrhu, a ni jasno, v kakšnem razmerju je z imenom Vrhe), Dobrovski hrib (v Krajevnem leksikonu Slovenije, nekaj primerov na spletu) in Dobrovški vrh (pogosto na spletu), toda tako nekateri rečejo vsemu »pogorju«, katerega najvišja vrhova sta Jazbina in Vrhe. Hrib, ki premore tudi geodetski kamen, ni razgleden, zato pa ga krasi marsikaj drugega, na primer zvonček želja, termometer, kovinska vpisna skrinjica ter obilo lesenih umetnij: zanimiv koledar, umetelna novoletna voščila, velika izrezljana glava bradatega moža s pipo, zapisi vrheškega vremenarja, množica kažipotov, miza in klopi. Na hrbtni strani neke table sva odkrila še eno ime za Jazbino: Jazna. V vpisnem zvezku se obiskovalci navdušujejo nad naravo, krešejo pa se tudi mnenja, na primer na predlog, naj bi na vrhu postavili razgledni stolp, so se usula odločna nasprotna stališča. Med najinim kratkim obiskom so prišli gor štirje domačini in en kuža.

 

Dol grede nama je tretji vprašani glede Birtičevih sinov povedal, da so se fantje dogovorili, da bodo ob štirih zjutraj v cerkvi pritrkavali. Tudi sogovornikov oče je bil med njimi, a je na svojo srečo zaspal. Vaški partizani (leta 1947?!) so mlada Birtiča ubili in pokrili z vejami. Vaščani so ju našli, ko so prišli k maši. Ve se, kdo je to zagrešil, je dodal. Doma sem potem na spletu našla zapis v Zavezi, reviji društva Nova Slovenska zaveza, iz marca 1992. V splošnem se ujema s pripovedjo tretjega domačina, je pa veliko bolj podroben in srhljiv. Pisec se je »zavaroval« z dodatki baje in govorilo se je, a četudi ni vse res, kar piše, ni dvoma, da je bil storjen zločin.

 

Med vračanjem sva se povzpela še na Tičji rigel in se v četrt ure vrnila na križišče. Tam kjer je bila pot najbolj blatna, sva prestopila na spodnji kolovoz. Ta je zavil proti desni in skozi drevje sva videla cerkev na Dobrovi. V tisto smer se je odcepila steza (ena mnogih) in naju čez 20 minut pripeljala iz gozda na travnik. Na desni sva zagledala cerkev, na levi pa veliko staro stavbo, obnovljeno in s prizidanim dvigalom. V dobrih 5 minutah sva bila pri cerkvi Marije Vnebovzete ali Marije v leščevju (po legendi naj bi bil v 10. stoletju neki pastir večkrat našel svojo čredo klečati pred Marijino podobo v leskovem grmu) in velikem pokopališču. Na spomeniku žrtvam komunističnega nasilja 1941‒1945 sta med 14 žrtvami z Dobrove tudi imeni Birtičevih fantov (15 žrtev je bilo iz Podsmreke). Spomenik so postavili svojci žrtev v letu 1992, ko je zato dozorel čas, je zapisano. Na pokopališču je tudi več partizanskih grobov in spomenik dobrovškim žrtvam prve svetovne vojne. Našla sva grob Miklavža Škofiča Maurerja, sina pesnice Neže Maurer, vojaškega pilota, ki je s helikopterjem pomagal tudi gorskim reševalcem.

 

Od cerkve sva mimo vodnega zajetja v kakih 5 minutah prišla k omenjeni veliki stavbi, ki se je izkazala za samostan Družbe Marijinih sester čudodelne svetinje na Dobrovi. Tam je bila nekdaj, ko so ljudje prihajali k Mariji v leščevju na božjo pot, romarska hiša. Po vojni so sestram vzeli samostan v Ljubljani in so pribežale na Dobrovo. To nama je povedala sestra, ki je prišla pogledat ven: »A sta na pohodu?« Pri samostanu se je cesta končala, zato nisva mogla naprej k šoli, ampak sva se morala vrniti v vas. Po Ulici Emila Adamiča (skladatelj se je leta 1877 rodil na Dobrovi) sva šla mimo št. 37, okrašene z rezbarskimi izdelki, podobnimi tistemu na Vrheh. Z Adamičeve ulice sva zavila levo na Cesto 7. maja, ki naju je v kmalu pripeljala nazaj k šoli.

 

Časa in moči je bilo še dovolj za jamo Melinco, a o tem, kako je sprva nisva našla in je bil potreben še en poskus, naslednjič.