Kljub težavam s križem sem bila v petek kos vsaj Rašici. Tja sva »peljala« Janijevo nekdanjo sodelavko. Narekovaji pomenijo, da seveda ni potrebovala vodstva, saj je bila na Rašici najbrž že večkrat kot midva, a iz svojih izkušenj sva ji vendarle lahko povedala kaj novega, predvsem pa sva ji pokazala pot čez Reber.
Parkirali smo na enem »parkirišč«
(odmikališč) ob cesti Črnuče-Gameljne (Gameljski cesti). Od tam smo se povzpeli
v breg ter sledili kažipotu Rašica – Stolp, Knafelčevi in
rumeno-modri markaciji Poti kurirjev in vezistov. Pasji zob je ena mojih
najljubših rož in na začetku poti jih je cvetelo obilo (sem v zadregi: pasjih
zob ali pasjih zobov?). Na razcepih smo se držali markacij ter po dobre pol ure
sestopili na križišče pri znamenju in klopcah. Od tam smo se povzpeli po
nekakšnem jarku in se kmalu spustili desno. Pristali smo na
cesti, ki priteče iz Srednjih Gameljn, in
nadaljevali desno po njej. Po mostu, kjer se združita
Pasji potok in Črnušnica (tudi Črnušnjica, Črnuški potok), smo stopili v Sračjo dolino in onstran nje na
kratko v gozd. Ves čas so nas spremljali spomladanski žafrani, lopatice, votli
petelinčki, vijolice.
Prej kot v pol ure smo prispeli
v vas Rašico. Šli smo mimo cerkve sv. Križa ter na koncu naselja zavili desno
s ceste v gozd proti vodnemu zajetju in ob njem levo navzgor v breg.
Gozd je bil pisan od jetrnikov, pljučnikov, podlesnih vetrnic, zimzelenov,
trobentic, mlečkov, deveterolistnih konopnic. 
Tokrat se nama je zdela pot bolj
uhojena kot prvič.
Po dokaj strmi in skalnati stezi smo dosegli Hudičov zic
in se kmalu nad njim povzpeli po prečni poti, ki nas je v 35 minutah, odkar smo
prišli v vas, pripeljala k planinskemu domu.
Kar zasedeli smo se ob klepetu
in pijači, nato pa se povzpeli še na bližnji vrh Staneta Kosca (641 m). Od najinega
zadnjega obiska so prenovili stolpič na geodetski točki. Z razglednega
stolpa smo Kamniško-Savinjske Alpe bolj slutili kot videli in celo pogled na bližnjo
Šmarno goro je kazil mrč.
Vračali smo se sprva po
cesti; kažipot,
ki ga je »snedlo« drevo in nama je razkril pot čez Reber, je bil še vedno tam. Izpustili
smo nekaj odcepov, po dobrih 10 minutah pa smo le zavili na neoznačenega levo
s ceste. Na razcepu smo se držali
desno in zagledali markacije. Prečkali smo
gozdno cesto (naprej Gameljne 45min) in se čez čas spustili na drugo (nazaj Vrh Staneta Kosca in Stolp,
časa sta bila prekrita). Po 25 minutah smo zakoračili na asfalt v vasi Rašica. Za
krajevno tablo smo zavili levo na makadam (kažipot Črnuče 1h). Markacije
so nas pripeljale na travnik z daljnovodnim stolpom in izza ograje okrog
njega so nas motrili jeleni. Po
približno 25 minutah smo bili spet pri znamenju in klopcah. Čez Straški
vrh smo se v pol ure vrnili na asfaltno cesto pri gozdarskem delovišču malo pred našim parkiriščem. Ravno takrat je traktorist po kolovozu privlekel dve
debli in dvignil oblak prahu, da smo prišli k avtu kar malo posiveli.
Moj križ je preživel in ker laže hodim kot sedim, se že veselim naslednjega hriba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar