Slatna ‒ »nezanimiva« gora, na katere razgledni vrh vodi prijetna pot

Z letošnjim hribolazenjem sem za silo na tekočem, imam pa še veliiiko dolgov od lani. Na vrsti je Slatna, ki sva si jo izbrala 13. junija. Do Dednega polja sva šla po poti, ki sem jo že opisala, ko sva se potepala po Dolini Triglavskih jezer. Parkirišče pri planini Blato je bilo polno, le pod krušljivimi skalami je bilo nekaj prostora. Zima je še opletala z repom; ob poti je bilo čedalje več snega in ponekod jo je obrobljal pravcat snežni zid. Nekoliko nenavadno se mi je zdelo, da se je kljub temu z višino večala raznovrstnost in številčnost rož: cveteli so jetrniki, spominčice, podlesne vetrnice, deveterolistne konopnice, votli petelinčki, visoki jegliči, vse belo podlesnih vetrnic in nunk. Čez pot je stekla veverica in urno splezala na drevo. V 50 minutah sva bila na Planini pri Jezeru (1453 m). Bila je že lepo zelena in jezero tudi.

 

Dalje je bila pot izmenično kopna in zasnežena, a povsod so v bregu nad njo cveteli telohi, avriklji, nunke, alpski kosmatinci. Srečala sva skupino, v kateri so bili trije otroci, ki so navdušeno poročali, da je na Ovčariji še zelo veliko snega. V pol ure sva prispela na planino Dedno polje (1560 m). Do tja sva pot že poznala, zdaj pa sva se pri koritu spustila v desno na ledeno stezo, ponekod posuto z žaganjem. Na drugi strani planine so bili poleg »uradnih« rdečih planinskih kažipotov še leseni, med njimi tudi za Slatno (naprej; desno proti planinama V l/Lazu in Krstenica). Pričakale so naju množice avrikljev in velike zaplate resja, da drugo cvetje, ki ga tudi ni bilo malo (zaspančki, votli petelinčki, deveterolistne konopnice, alpski kosmatinci, navadni slečniki), kar ni prišlo do besede.

 

Po ozki skalnati stezici sva se čez trato, belo od skal in nunk, povzpela v gozd. Med menjavanjem zasneženih in kopnih odsekov sva izgubila markacije in gazi, ki so nama tudi pomagale. Prehitela sta naju prijazna mladeniča, katerih cilj je bila Tičarica, a nista bila gotova, ali bo šlo. Ob množici macesnov sva pomislila, kako lepo mora biti tam jeseni, ko pozlatijo. Ko sva markacije izgubila drugič, sva se po zasneženem pobočju vzpenjala kar po občutku. Z roba dobre pol ure nad Dednim poljem sva pod seboj zagledala kotanjo, daleč spredaj pa se je dvigal Prvi Vogel. Še vedno ni bilo markacij. Spustila sva se proti dolini Za Kopico in se ob pogledu na Kopico spomnila vzpona nanjo.

Nadaljevala sva desno ob dolini. Ko se je svet nekoliko zravnal, sva postala pozorna, kajti tam naj bi se odcepila steza na Slatno. Možicev, o katerih sva brala na spletu, ni bilo in tudi odcep desno je bil slabo opazen, toda steza više gori je bila dobro vidna. Poslej nisva mogla več računati na markacije, saj so odšle naprej na sedlo Vrata. Po gruščnati potki sva se vzpenjala čez melišče pod stene. Na drugi strani doline se je vlekel greben z najvišjo Veliko Tičarico. Ob poti je cvetelo veliko alpskih kosmatincev, avriklji, nekaj mračic, pogačice in sleči pa so bili še zaprti. Neki pacek je odvrgel ovitek frutabele; zdaj ne pobiram več smeti, ker so lahko kužne. Na nagnjeni ravnici, posuti z alpskimi zvončki, nisva bila gotova, ali naj greva naprej po njej ali desno. Po »posvetu« z GPS na telefonu sva zavila desno po ozki stezici, ki je bila ponekod še pod snegom, drugod naju je z nje zrivalo ruševje.

 

Pol ure od najvišje točke nad Dednim poljem sva dosegla zasneženo uravnavo in se povzpela ostro desno po njej (pot je bila skrita pod snegom). Nad seboj sva že videla svoj cilj. Za nekaj časa sta najino pozornost pritegnila gamsa, ki sta dirjala proti nama izpod Prvega Vogla. Eden naju je najbrž opazil, saj se je ustavil, drugi pa je dirjal dalje in ko naju je končno zagledal, v hipu obstal kot vkopan, nato pa se nama v širokem loku ognil. Potem sva se spet posvetila poti; melišče in sneg, oboje je bilo nevarno za zdrs, zato sva stopala sila pazljivo. Nazadnje je bil »na voljo« le še sneg. Bilo je precej naporno. V takih razmerah ne pričakujem, da bi naletela na kačo, zato sem kar odskočila, ko je izpod skale prilezel gad in vidno vznemirjen k sreči »oddirjal« proč od mene. Po približno 20 minutah sva dosegla rob s pogledom na Slatno. Na zemljevidih pot obide vrh po levi, midva pa sva jo izgubila in se kar za nosom bolj ali manj naravnost vzpenjala proti njemu. Kaki trije metri skozi na prvi pogled neprehodno ruševje so nama prihranili velik ovinek, nato pa sva po skalnato-travnatem svetu nekoliko laže napredovala proti cilju. Spet sva zagledala gamse.

 

 

 

 

Čez 35 minut sva dosegla vrh (2077 m), označen bolj s kupom kamenja kot s piramido ali možicem. Tudi ledeni veter mi ni pokvaril veselja nad pirenejskimi kamnokrasi in zaspančki (clusijevi svišči so bili še v popkih) ter širnimi razgledi. Pred seboj sva videla sosednjo Kredo, na drugi strani bližnji greben Voglov, Debeli vrh, na (severo)vzhodu Tosc, Ograde in Planino v lazu pod njimi, na jugu Spodnje Bohinjske gore, še dlje na jugozahodu Krn in Batognico.

 

 

 

 

 

 

 

S kopnega vrha sva videla pravo pot, zato sva krenila v smeri Prvega Vogla, po zahodni strani obhodila vršni del in prišla na svoje sledi. Ko sva se po treh urah vrnila k planini Blato, je bilo parkirišče že napol prazno. Za nama je bil tak dan, da se težko strinjam s sicer zelo cenjenim Tinetom Miheličem, ki je v vodniku Julijske Alpe Slatni in Kredi skupaj namenil samo slabih pet vrstic v drobnem tisku: »Vrhova sta jugovzhodni podaljšek grebena Voglov in ustvarjata pregrado med planinama Laz in Dedno polje. Za planince sta nezanimiva, le kak smučar se včasih spomni nanju. /.../« Tisto o nezanimivosti nikakor ne drži: pot je pestra, rož obilo, razgledi širni. Priporočam pa obisk v času brez snega tako zaradi nevarnosti zdrsa kot tudi zaradi orientacije.