Tavanja po slovenskih hribih: Šaleška planinska pot desetič: Velenjski grad‒Venturin

Ostali sta nama še dve kontrolni točki (KT) Šaleške planinske poti (ŠPP) in tako sva se 3. aprila odpeljala k velenjskemu gradu (S 46.356165, V 15.109707).

S parkirišča sva odšla levo mimo zapornice, spet levo ob ograji z markacijo in pod naletom smučarske skakalnice (na Grajskem griču jih je šest), od katere je lep pogled na mesto, na makadamsko cesto. Z levega ovinka sva se spustila desno v gozd. Bil je še zasnežen, zato je drčalo, iz snega pa so kukali živo zeleni čemaževi in bršljanovi listi. Pod kažipotom ŠPP sva sestopila na stezo, tlakovano z betonskimi tlakovci, po njej pa na asfaltno Žarovo cesto. Prečkala sva jo in kažipot ŠPP naju je usmeril levo proti Ljubljanski cesti 41. Mimo napisa Božičkova P in znaka STOP s pripisom Zapora sva se vzpenjala med gozdom na desni in ograjenimi hišami z vrtovi na levi.

Čez 20 minut se je pri zapornici na vrhu vzpona asfalt končal in puščica naju je usmerila na široko stezo v plitvem jarku. Ob njem je bila na stebričku Poti po Kožlju smerna tablica Družinske (priprava na zahtevnejše poti) in Planinske poti (del ŠPP); obe puščici sta kazali naprej. Ko je bilo jarka konec, se je steza še dalje vztrajno in čedalje strmeje vzpenjala. Z drevja se nama je na glavo in za vrat usipal sneg. Vzpon so lajšale stopnice iz desk in korenin. Sčasoma se je strmina unesla in po 10 minutah sva dosegla prečno grebensko pot. Tam je bil spet stebriček Poti po Kožlju; tako kot Družinska in Planinska je tudi ŠPP zavila levo. Greben se je najprej nekoliko spustil, nato je šlo gor in dol po njem mimo nekaj betonskih stebričkov z luknjami na vrhu. Po dobre četrt ure so se pokazali klopi, mize, tabla, vpisna skrinjica, okraski in napisi na drevesih (580 m). Od tam sva spet lepo videla Velenje. S table Poti po Kožlju sva izvedela še za tretjo, Glasbeno pot, posvečeno skladatelju Franu Korunu Koželjskemu iz Velenja (tod je hodil v Šentilj k očetovemu prijatelju Maku, ki ga je navdušil za citre). Malo zatem sva dosegla najvišjo točko grebena (590 m), ki pa ni razgledna.

Na drugi strani vrha sva naletela na še več klopi in miz ter nadstrešek. Spuščala sva se v ostrih ključih, pot so podpirala debelca in ponekod, posebej na ovinkih, so bile stopnice. Od naslednjega stebrička Poti po Kožlju sva se povzpela do čudne klopce in se spet spuščala. Po 15 minutah sva pristala pri Makovem znamenju. Greben se je nadaljeval z Malim Kožljem (tudi Makov Koželj, 501 m), midva pa sva za znamenjem zavila desno, pristala na kolovozu in šla levo po njem. Po dobrih 5 minutah sva izstopila iz gozda in desno spodaj zagledala Laze, za Šofto z anteno v daljavi Goro Oljko, za vasjo pred seboj za silo šentiljski grad. Sledil je še ozek pas gozda s skromnim izvirom. Kolovoz, ponekod polit z asfaltom ali betonom, se je mimo vinogradov in sadovnjakov v slabih 10 minutah spustil v vas.

Zavila sva levo na asfaltno cesto. Na ovinku je stala preša pri Vrbenjakovi domačiji (poleg napisa je bil znak Vinske poti, na hiši letnica 1956). Po nekaj korakih sva prispela k Venturinu (390 m, Laze 24), kjer je KT 20. Take vpisne knjige (iz leta 1974) še nisem videla: letos se je pred nama vpisalo 17 ljudi, od tega kar 15-krat Marjan Skaza, ki močno prevladuje tudi na drugih straneh. Odtisnila sva si žig.

Vrnila sva se k Vrbenjaku in se spustila po asfaltni cesti mimo Laz 25. Med polji in travniki se je cesta za nekaj časa poslabšala v kolovoz, nato pa sva po 10 minutah spet po asfaltu prikorakala na glavnejšo prečno. Ko sva se ozrla, sva videla ves greben Kožlja, na hribu pred seboj pa grad Švarcenštajn. Zavila sva desno na prečno cesto, ob kateri je tekel jarek za odvodnjavanje. Svet je bil videti precej moker, njive in travniki (Štajerci rečejo močvirnim travnikom črete) pa so bili kljub temu (ali pa ravno zaradi tega še posebej) skrbno obdelani. Do Laz 1 se je cesta rahlo vzpenjala, nato je šlo navzdol proti Silovi. Na desni sva kmalu zagledala zvonik arnaške cerkve. Mimo odcepa h gradu in kozolca z markacijo sva prišla na križišče, kjer sva zapustila ŠPP, saj sva pri Jakobu v Silovi že bila. Zavila sva desno proti Arnačam. Tudi ob tej cesti je bila markacija, čeprav po zemljevidih tam ni označene poti. Mimo razpela na desni sva po dobrih 20 minutah prišla k Športnemu parku Šentilj in velikemu parkirišču v Arnačah (391 m), osrednjem naselju KS Šentilj, kamor spadajo še Laze, Ložnica in Silova. Ogledala sva si cerkev sv. Egidija (sv. Tilna ali Il(i)ja – od tod Št. Ilj → Šentilj) in nagrobnik »narodnemu prvoboritelju« Mihaelu Vošnjaku (1837–1920), politiku, gospodarstveniku, strokovnjaku za železnice in začetniku hranilništva pri nas, pokopališče, dom krajanov s ploščama v spomin partizanskemu Šentilju in žrtvam fašizma, staro (zdaj Tilnov dom) in novo šolo. V Arnačah rojeni dr. Karel Oštir (1888–1973) je bil mednarodno priznan strokovnjak za indoevropsko jezikoslovje. Ker ni bilo pouka, sva si »izposodila« mizo pred šolo in si privezala duši.

Nazaj grede sva napravila ovinek: na neoznačenem odcepu sva zavila desno ter se povzpela mimo velike domačije Pečečnik (Anclin) ter podirajočega se toplarja, okrašenega s križema in z zvezdami, proti gradu. Cesta je postala zelo strma. Na križišču sva zavila desno (levo se bova vračala, sva sklenila) in pri Marijini kapelici z napisom Prosi za nas zavila h grajskemu poslopju. Do tja sva hodila slabih 20 minut. Šentiljski grad Švarcenštajn (Schwarzenstein) je v slabem stanju in le deloma obnovljen; videti je, kakor da je obnova zastala. Prav do njega ni mogoče, ker je gradbišče ograjeno.

Vrnila sva se h križišču in nadaljevala naravnost navzdol. Pri avtobusni postaji Spodnje Laze 2 čez 10 minut sva šla kar naravnost. Mimo avtomehanika Meha (trgovine pa menda nimajo, ker sva videla kombi – potujočo trgovino) sva v 5 minutah prikorakala na križišče z avtobusno postajo Spodnje Laze 3. Pri njej sva sledila smerokazu Zgornje Laze levo. Prej kot v 10 minutah sva prispela k Venturinu.

Poslej sva se vračala po poti prihoda. Nič več nama ni kapljalo na glavo, očitno je sneg že odpadel z vej oziroma se stalil, zato pa so bila tla silno blatna. Po 35 minutah sva si na najvišjem vrhu Kožlja privoščila čaj. Na grebenu sva srečala veliko ljudi in psov. Čez kake četrt ure sva spet zapustila jutranjo pot: kjer sva zjutraj dosegla greben, se zdaj nisva se spustila desno, ampak sva nadaljevala naravnost proti Velikemu Kožlju. Steza se je takoj razcepila; desni krak je tekel pod vrhom, levi čezenj in midva z njim. V približno 5 minutah sva stopila na vrh z mizami in klopmi. Veliki Koželj, po lastniku zemljišča imenovan tudi Jerbarjev Koželj (581 m), kljub imenu ni najvišji v grebenu.

Sledil je dolg in nekaj časa kar strm spust na drugo stran, še vedno po grebenu, kjer sva videla eno samo markacijo. Po kakih 10 minutah se je z desne priključila pot, ki teče pod vrhom (ob njej sva videla markacijo). Kmalu zatem je ŠPP zavila desno. Ves dan sem pogrešala rože, tam pa so vendarle cvetele podlesne vetrnice. Pogled nama je pritegnilo zanimivo okrašeno drevo ob poti. Z nje se je že videl velenjski grad. Na neoznačenem razcepu čez 10 minut sva se odločila za levo stezo, ker je bila videti krajša (pride se po obeh). Po dobrih 5 minutah sva stopila na Ljubljansko cesto nekoliko pod tablico Božičkova P. Onkraj Žarove ceste sva se povzpela proti gradu po jutranji poti. Tudi tam je bilo vse belo podlesnih vetrnic ter nekaj lopatic in pljučnikov, pod naletom skakalnice pa celo šopek lapuhov, česar zjutraj, ko je še ležal sneg, nisva videla. V dobrih 10 minutah sva prišla k avtu. Treba je bilo le še v grad, kjer sva v muzeju dobila še zadnji žig ŠPP. Imela sva srečo, da je bil grad še odprt; KT 21 je enako po(ne)srečen kraj za žig kot gostilna Kavčič (KT 1) pod razvalino gradu Šalek.

Nazadnje sva se odpeljala še v Škalske Cirkovce, da sva si ogledala posnetek Izakove partizanske bolnice, ki so ga postavili po najinem prejšnjem obisku.

Malo dolgo je trajalo, a ŠPP je zdaj »pod streho« in 4. aprila sem PD Velenje poslala izpolnjena dnevnika. Ko dobiva znački, bom seveda dodala še eno fotografijo.

Še dve. Zgodilo se je prav na dan zmage!